Esej 2023, Priprave na maturo

 

Elektronski vir (pdf)

209 strani

Cena: 15€

E-knjižica Esej 2023: priprave na maturo je končno na voljo. Naročite jo lahko na helena@literarnica.si.

Letošnja matura prinaša drame Antigona Sofoklesa in Dominika Smoleta, Hiša lutk Henrika Ibsena in Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v povezovalni temi Ženske na odru sveta, ki je prvo izhodišče za razmislek o prebranih delih in njihovem dogajanju.

V prvem delu posvečamo pozornost podrobnim pripravam na samo pisanje eseja, ki je že samo po sebi ključnega pomena. Spoznali boste, kako se na pisanje eseja pripraviti in kako brati dela, da boste na izpitu razumeli temo eseja in navodila. Izmed predlogov in napotkov vzemite tiste, ki vam bodo pomagali pri učinkoviti pripravi na pisanje eseja.

Drugi del podrobno obravnava obe deli. V njem se poglobimo tako razčlenjenim obnovam, kot vprašanjem za poglobitev teme, ki lahko služijo tudi esejističnem razmisleku o posameznem delu, likih, zgodbi, sporočilu. 

Ponudi tudi primere razpravljalnega in razlagalnega eseja, ki služijo kot vaja pisanja eseja in utrjevanje prebranega.

Imeti ali ne imeti otroka: ali je to res pravo vprašanje?

Že pred leti sem se navadila (lahko bi rekla, da naučila), da ženske, moške, pare brez otrok ne sprašujem, kdaj bodo imeli otroka. Tudi tesnih prijateljev ne. Spoznala sem, da je lahko razlogov za to veliko. Nekateri otrok preprosto nočejo imeti (tu so razlogi zakaj ponovno številni), drugi otrok ne morejo imeti, a si jih srčno želijo.

Nekateri so o tem - ne imetju otrok - govorili sami, drugi o tem niso spregovorili nikoli. Predvsem pa je to osebna odločitev, ki jo gre spoštovati. Je del človeka oz. para in ne del širše družbene ali družinske realnosti. Vsaj ne bi smela biti. Prav tako ne predmet filozovske razprave.

Nekatere(i) so namero, da ne bodo imele(i) otroka povedale(i) jasno, spet druge so se skrivoma in same v svoji bolečini, ubadale z zanositvijo, ki se nikakor ni hotela udejaniti.

Razumem, da je problem neplodnosti, ali ne imeti partnerja v rodni dobi, stvar druge teme, a tudi to je stvar materinstva. In vprašanje neimeti otroka ni samo stvar odločitve, temveč nezmožnosti zanositi.

Meni vprašanje imeti otroka nikoli ni predstavljal konflikta med mano kot žensko (recimo, da pod ta pojem spada tudi kariera) in materjo. Otrok sem si od nekdaj želela, predvsem, ker sem se z njimi od nekdaj zelo dobro ujela. Všeč mi je njihova pristnost, radovednost in radoživost. Njihova vsesplošna zvedavost in čudenje.

Kasnje se je bolj kot vprašanje ali imeti otroke, pojavljalo vprašanje ali bom sploh imela priložnost imeti otroka. Ena propadla veza za drugo, samsko življenje nikoli niso dobra napoved za to.

Po knjigi Materinstvo Sheile Heti sem segla predvsem, ker je v zadnjem času veliko govora o njej. Slovenski prevod je izšel v začetku leta v sklopu Fabule. Avtorica bi se morala dogodka tudi osebno udeležiti.Tudi sama vsebina je dvignila nekaj prahu.

Taras Birsa naleti na popoln umor?

Zelo redko planem za knjižnimi novostmi takoj, ko izidejo. Raje počakam, da se prah poleže in se šele kasneje odločim, ali ga še sama dvignem. Knjig je preveč. Že tistih, ki so bile že napisane, kaj šele, vse, ki se pišejo in izdajajo. Bralni seznam pa je že tako ali tako predolg.

Seveda se je spomnil, kaj je rad govoril. Da preveč naključij na kupu ne nastane po naključju.

A nekaj novosti, ki so bile prvič predstavljene na letošnjem Knjižnem sejmu, enostavno nisem hotela preskočiti. 

Tadej Golob je s Tarasom Birso v slovenski prostor vnesel novega knjižnega junaka, ki ne zadosti bralskim brbončicam le bralcem kriminalnega žanra, temveč širši bralski publiki.

490 strani tretjega romana se bere tekoče, morda ne napeto, a v nenehnem pričakovanju, kaj sledi. Kdo je morilec? Najbolj očitna oseba ali ravno zaradi pretirane očitnosti ne? Bo razplet dogodkov naplavil še kakšno truplo? Morda ta vprašanja niti niso v ospredju. Prej: Kako se bo Taras Birsa znašel kot zasebni detektiv? Bo ponovno podlegel kakšni svoji skušnjavi? Sama zgodba je motor dogajanja. In:

Dokler ni konec, ni konec.

Belo se pere na devetdeset

Čeprav imam na knjižni polici še nekaj starih grehov, ki čakajo, da jim posvetim bralno pozornost, nisem mogla mimo (sedaj že lahko rečem) velike uspešnice iz pod rok Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset.

Naslov je nenavaden, še posebej, ko v bralca na pol poti butne življenje potem.

Je belo res treba prati na devetdeset? Sama ga perem na šestdeset. Tudi robčki so beli, in ob branju jih potrebujete dobro zalogo tako zelo. Najbolje tiste papirnate. Ker prati jih ne boste uspeli.

Že prvi odstavek je ganljiv takoj.

Rečejo ti Mita in jaz ti rečem mami. Tako zelo si lepa in tako zelo si moja.
Poznam tvoje lase, rjavi so in včasih se zableščijo rdeče. To je takrat, ko nanje posije sonce. Poznam tvojo kožo, obliko zob in ust in črte na dlaneh tvojih rok. Vem, kako dišiš in kako se ti napne žila na vratu, ko se zasmeješ naglas. In poznam tvoje oči, vse tvoje oči.

Kako ustvariti bralca

Po zelo deževnem maju nas junij razvaja s toplimi in sončnimi dnevi. Šolski dnevi se bližajo koncu. Poletje je v vseh ozirih tik pred vrati.

S tem pa se ponovno bolj pogosto pojavljajo razna priporočila, kaj brati v poletnih dneh. 

O tem, kaj si mislim o tako imenovanem poletnem branju, sem že veliko napisala. Verjetno je s stališča spodbujanja bralne kulture dobro, da vsaj v enem letnem času ljudje množično segajo po knjigah in svoj čas preživijo v branju. Za dvig bralne statistike, ki kaže, da Slovenci ne beremo prav veliko, je to vsekakor blagodejno. Tudi knjižnice so kot mesta duhov, skoraj izropane, ker tudi izposoja knjig v poletnih mesecih naraste.

Vendar pa se poraja vprašanje ali je "sezonski" bralec tudi bralec. Ga lahko uvrščamo v kategorijo ljudi, ki berejo skozi vse leto. Lahko primerjamo osebo, ki med dopustom prebere dve do pet knjig, z nekom, ki jih toliko prebere na mesec ali celo v enem tednu?

Vpetost med dve identiteti

Maturitetni izpiti se za dijake 4. letnikov neizbežno približujejo, zato je prav, da nekaj napišemo še o drugem delu, ki ga bodo obravnavali - Francoski testament Andreïa Makineja.

Pripoved nas postavi v množico prednic na fotografijah iz družinskega albuma in s tem tudi v zgodnje otroštvo pripovedovalca, ki je v delu le enkrat imenovan z imenom - Aljoša. 

Ženske so elegantne in prefinjene. Zdijo se mu zelo podobne, predvsem ga očara njihov nasmešek, ki je pri vsaki enak, rahlo našobljen, zaokrožen. Z odraslimi očmi pripovedovalca že lahko zazna, da se za nasmeškom skriva vsa grenkoba in bolečina njihovega življenja.

To so prednice po njegovi francoski babici, ki fotografije hrani v potovalnem kovčku, ki Aljoši in njegovi sestri predstavlja skrivni zaklad. Tam se fotografije prednic mešajo z zgodbami s časopisnih izrezkov iz babičine mladosti in o katerih jima med počitnicami, ki jih preživljata pri njej, vsak večer pripoveduje.

Te pripovedi otroka tako prevzamejo, da jima ni pomembno ali so resnične ali ne. Pred njima pričarajo magičen, tuj svet, ki ga imenujeta Atlantida. Predvsem Aljoša je dovzeten za babičine prepovedi, ki ga posrkajo vase, kot bi jih doživljal sam. Jasno si predstavlja dogodke, o katerih pripoveduje. Te zgodbe, pripovedovane sredi ruske stepe v francoščini, predstavljajo pomemben del v njegovem otroškem življenju.

Narod na razpotju

Pot me pogosto zanese čez Jezersko na avstrijsko Koroško, skozi Belo, Železno Kaplo, mimo odcepa za Lepeno, na drugem koncu za Globasnico. Skozi kraje, ki jih avtorica Angela pozabe opisuje v svojem delu.

V zadnjih letih je vožnja skozi kraje mirna, nekako neresnična, kot potovanje skozi nek drug čas. Spominjam pa se še časov, ko so bili dvojezični napisi trn v peti koroški politiki in odstranjevanje slovenskih napisov vasi in krajev je bilo pogosto. Že tako so bili slovenski napisi veliko manjši od nemških. Všeč mi je bilo, da so uporabili koroški izraz za vas - Dobrla ves, Nonča ves itd.

Pred leti se je to spremenilo. V politiko se ne bi spuščala, tudi ne poznam ozadja, a table z manjšimi slovenskimi napisi, nato poškodovane table z odstranjenimi slovenskimi napisi, so zamenjale table, kjer sta oba napisa enako velika, a vesi so postale vasi. S tem so napisi izgubili nekaj pristnosti in šarma. 

Če se peljete še naprej od krajev, ki jih avtorica opisuje, proti Dravogradu, naletite na Strpno vas. To ime me je od nekdaj pritegnilo. Zanimivo je, da v krajih, ki so enemu narodu prinesli toliko bolečine in trpljenja, čeprav so bili domači kraji, obstaja vas, ki se imenuje Strpna. Predstavlja upanje. 

Taras Birsa zagrize v svoj drugi primer

No, in že takoj na začetku nastane dilema ali je to sploh njegov primer, saj je dodeljen njegovi sodelavki Tini Lanc. Lahko pa si mislimo, da Taras vseeno vodi celotno predstavo in usmerja preiskavo.

Morda to niti ni bistveno, pomembno je to, da je z Birso in njegovo ekipo slovensko bralstvo dobilo še eno kriminalistično ekipo, ki po državi preganja zlo in zločince.

S tem je slovenski knjižni prostor bogatejši za žanr, ki do pred desetletjem še ni bil načet. Ne da smo bili bralci zaradi tega prikrajšani.  Tujih prevodov se je vedno našlo na pretek. Je pa nekaj posebnega vzeti v roke kriminalko slovenskega avtorja, katere nadaljevanja, upajmo, da številna, si lahko še nadejamo.

Vrnimo se na kraj zločina drugega primera Tarasa Birse, ki je tokrat spet skrbno izbran. Postavljen v park sredi Ljubljane, ki mu tudi Ljubljančani ne poznajo pravega oz. trenutnega imena. Skozi desetletja so mu ga spremenili že tolikokrat, da ga vsak poimenuje pod svojim imenom. Ali pa sploh ne. Sama ga poznam že pod dvema različnima imenoma. Da je bil nekoč Leninov park, je bila prva skrivnost, ki se mi je razodela med branjem.

Pisati esej - novi e-knjižici Esej 2019, priprave na maturo na pot

Večmesečno delo je za mano. Študiranje del za maturo mi vsakič znova predstavlja izziv, ne glede na to ali sem dela že brala ali se z njimi srečujem prvič.

Poglobiti se v zgodbe, izluščiti bistvene elemente, pripraviti obnove, ki bodo dovolj podrobne, a hkrati dovolj objektivne, ob katerih bo imel vsak bralec možnost ustvariti si svoje mnenje o delu, o osebah in njihovih zgodbah.

Vsaka zgodba mi pusti drugačen priokus. Nekatere me ganejo, druge me pustijo razmišljati še dneve po koncu branja. 

Tokrat se srečujemo z dvema avtobiografskima romanoma in babicama, ki sta v življenju pripovedovalcev odigrali veliko vlogo. Zaznamovale so ju predvsem njune pripovedi.

Vojna, preteklost, vpetost v preteklost, smrt, jezik in identiteta je le nekaj tem, ki so zgodbama skupne. V obeh delih pa so zelo pomembni tudi opisi pokrajine, dveh različnih pokrajin, ki sta, vsaka s svojimi posebnostmi, vpeti v življenja ljudi, ki tam živijo.

Pisanje eseja se vedno prične z branjem. Tako je zvrst tudi nastala. "Oče" eseja Michel de Montaigne si je med branjem zapisoval opazke, komentarje o prebranem, nato pa zapisal daljša razmišljanja o temi, ki jo je preučeval. To je zelo poenostavljena razlaga za esej. Priprave pa potrebujejo malo več poglobljenega pristopa.

Kako prepoznaš prijatelja?

Prijateljstvo je zakomplicirana stvar. 

 
Prijatelji predstavljajo naše prve socialne stike izven domačega okolja in ponavadi vzbudijo tudi prve dileme o samem prijateljstvu, predvsem pa nov pogled in dojemanje sebe kot smo bili do takrat vajeni. 

Otroci načeloma z lahkoto navezujejo prijateljstva in kaj kmalu spoznajo, da ta niso vedno samo prijetna. Otrok lahko drugemu igračo iztrga iz rok, ga tepe ali poriva. Spet drugič mu igrače nosi in radostno podarja, ga brani pred napadi drugimi.

Na tak način se naša v malo drugačnih izvedbah odvijajo v vsaki fazi našega življenja in verjetno se kdaj pa kdaj znova sprašujemo, kako prepoznaš prijatelja.

Slikanico Leni in Čivk smo s fanti brali, ko sta bila majhna. Pred kratkim smo ponovno poprijeli zanjo, tokrat v obrnjenih vlogah. Mlajši, ki bi raje uganjal norčije kot bral, ima rajši krajša besedila. Nekaj obvladljivega mu predstavlja motivacijo za branje in se tega celo loti z navdušenjem. 

Torej, kdo je prijatelj? 

Ravno te otroške dileme, ki so tako zgodaj še posebej občutljive, naslavlja Leni in Čivk.

Leni je otožen, ker nima nikogar. Rad bi z nekom delil svoj čas. Rad bi se z nekom igral. Domisli se, da bo oddal oglas, da išče prijatelja. Skrbno načrtuje kam, na katero višino ga bo pripel, da ga prijatelj ne bi slučajno zgrešil.

Spodbujanje knjig, ne le branja

Eden mojih najljubših prostorov so knjigarne. Združujejo vse, kar mi je ljubo in me navdihuje -
knjige za branje in bloke, zvezke ter različna pisala za pisanje.

Še ne dolgo nazaj so bile knjigarne glavne promotorke knjig. Nudile so prijetne kotičke, kjer se je bralec lahko družil s knjigo, ki mu je pritegnila pozornost. Še knjižnice niso dale toliko poudarka promociji knjig. 

Če se je že kaj promoviralo, potem je bilo to branje in bralna pismenost. Knjige, dejanske nosilke branja, pa so bile velikokrat samoumevne. 

Študij francoščine mi je omogočal, da sem promocijo knjige doživela že med srednješolskimi in študentskimi leti v enem najlepših (zame) mest na svetu. Že leta nazaj, počasi bom lahko štela v desetletjih, je sprehod po Parizu predstavljal ne samo arhitekturno, zgodovinsko in kulturno doživetje, na ulicah mesta je bil obiskovalec odet v literarno vzdušje. Pa ne govorim o knjigarnah, ki so se razprostirale v več nadstropjih ali bouquinistih, ki so prava pariška znamenitost sami po sebi.

Literarničino branje 2018

Začetek leta je dober čas za pregled opravljenega leta. Pregled bralnega seznama je lahko dobro izhodišče.

Vsaka nova knjiga bralcu odstira neverjetno potovanje v misli, občutke in dogodke likov, čeprav izmišljenih, z zelo človeškimi in resničnimi dilemami, bolečinami in izzivi. 

Branje nas ponese na preizkušnjo lastnih vrednot in prepričanj. Ta gotovo lahko preizprašujemo skozi dela italijanskih avtoric, ki so me v  2018 navdušile, na bralnem seznamu pa me čaka neapeljski cikel Elene Ferrrante. V njihovih delih se zrcali sijaj in poezija italijanskega jezika, nemalokrat grobo vulgarnega, ki bralca dodobra prežveči in ga zavrže ali pa ga osupne, da se ne more premakniti. 

Seveda nisem mogla mimo Cankrajevega leta in tega, da ponovno posežem po vsaj enem njegovem delu. Moje življenje se je ponudilo samo od sebe, združen s sodobno stripovsko verzijo je osvetlilo dve gledišči Cankarjevega življenja. 

Ne gre spregledati nekaj novosti. Med njimi je bila tokrat briljantna filozofska kriminalka Medsočje, v kateri se avtor z bralcem poigra na presenetljive načine in ga spretno vodi za nos do konca. Ne gre toliko za iskanje morilca, kot pri klasični kriminalki, bolj za odstiranje resnice. 

Kako otrokom olajšati učenje branja

Učenje branja je tematika, ki me poleg pisanja, pri delu še posebej zapolnjuje in navdušuje. V zadnjih letih sem ji posvetila kar precej raziskovanja in preučevanja. Predvsem učenju branja otrok, ki se ga ne naučijo povsem z lahkoto. 

Trdno verjamem, da ali se bo vsak otrok tekoče naučil brati in prebrano tudi razumel, ni vprašanje. Res pa je, da smo si ljudje različni in tudi naši učni stili se razlikujejo. Tako je povsem normalno in naravni proces, da se nekateri otroci brati naučijo zelo hitro, tudi zelo zgodaj, nekateri povsem sami, drugim pa je učenje branja težje in se ga učijo počasi, tudi s težavo. 

Pri svojem delu se srečujem z otroki, ki ne marajo brati, in razlog je predvsem v tem, da jim branje ne gre dobro od rok oziroma ust. Ti otroci ne radi berejo zato ker jim je branje težavno, ne zato ker bi bili že vnaprej programirani, da branja ne bodo marali. To priča že naravna naklonjenost malčkov od zgodnjega otroštva, h knjigi. Prav tako ti otroci nimajo težav z branjem, le težje se ga učijo. 

Ta razlog bi moral biti pri učenju branja vedno v ospredju. Ne ocenjevanje, ki pri otrocih le še zavre željo po učenju in trudu, da bi se naučili tekoče brati. Pri tem ne gre za to, da bi otroci, ki se branja težje učijo, potrebovali zelo posebne in specifične pristope, je pa gotovo to, da jim je treba učenje branja olajšati in jih k njemu spodbujati.

Karkoli je človek kdaj mislil in občutil, ne izgine brez sledu

"O poglej, Cankar! In še strip!". Tako je bilo navdušenje sina, ko je v knjižnici zagledal strip Moj lajf, po Cankarjevem delu Moje življenje.

Sin se že zadnji dve leti navdušuje nad stripi, jaz se še od svoje mladosti navdušujem nad Cankarjem. Kombinacija je bila kot naročena. 

V Cankarjevem letu so nekatera njegova dela doživela sodobne predelave. Tako sta stripovski dan poleg Mojega življenja ugledala še Hlapec Jernej in njegova pravica oz. Hlapec Jernej in pasja pravica ter Hlapci oz. Hlapci - ko angeli omagajo. Vsaka stripovska verzija poda svoj pogled na Cankarjevo delo. 

Predvsem Moj lajf je hudomušna in karikirana priredba, ki združuje nekakšno tragi-komiko originalnega dela. 

Tudi da so v stripu ima svoj namen. Tako so dela bližje otrokom in mladim, ki sicer z branjem stripa ne sežejo v bit Cankarjevega dela in pisanja, vseeno pa približajo prvotnega avtorja širši publiki.

Ko sem pričela brati Cankarja, sem opazila, da je med občim bralstvom vladala nekakšna stigma, da je "težaven" pisatelj, njegova dela niso tako priljudna, vsaj kar se tiče krajšega ali nekoliko daljšega leposlovja. Njegove drame so tako ali tako brezčasne. V marsikaterem pogledu, na žalost. Meni pa so njegova dela še danes svetovna.

Zakaj je pomembno branje dobro utrditi

Branje je pomembno. Znati brati. Znati razumeti prebrano. Brati za pridobivanje novega znanja in brati za zabavo, v prostem času. Branje v vseh oblikah je pomembno. 

Spodbujanje branja, bralne pismenosti, kulture je prav tako zelo pomembno. A pogosto, celo vedno, spodbujanje bralne kulture zakrije pravi vzrok, zakaj ljudje, že kot otroci ne berejo radi.

Branje se mi tako zdi pomembno predvsem z vidika učenja. Če pogledamo v luči, da vsi ljudje rajši počnemo stvari, ki so nam zanimive, se teh stvari tudi lažje učimo, potem branje in predvsem učenje branja ni nobena izjema. Tisti otroci, ki se brati hitreje ali z lahkoto naučijo, bodo raje brali. Po drugi strani pa otroci, ki jim gre učenje branja težje od rok, nad samim branjem ne bodo navdušeni in se ga bodo izogibali. 

Ne gre le zato, da spodbujamo dobre bralne navade ali da jih otroci, ki ne berejo radi, nimajo ali jih nočejo razviti. Stvari so za nekatere otroke veliko bolj zapletene. 

Zimsko branje

Za prihajajočo zimo sem si namenila prav posebno bralno razvajanje. Na knjižni polici me čaka nekaj še neprebranih knjig, ki jim bom posvetila svojo pozornost.

Neskončni seznam neprebranih knjig se daljša in daljša, knjige se kopičijo na policah (marsikatero namreč kupim, da si jo tako zagotovim za branje, ko pride na vrsto).

Zadnja sva meseca so se stvari in dogodki odvijali s svetlobno hitrostjo. Ugotovila sem, da sta minila dva meseca ne da bi prebrala omembe vredno število knjig, zato sem se odločila, da to v naslednjih nekaj tednih spremenim in nadoknadim. 

Pobrskala sem po domačih knjižnih policah, kjer vem, se nabirajo številne knjige, ki sem jih kupila že pred časom, a še nisem prišla do tega, da bi jih prijela v roke in prebrala.

Tako sem si sestavila seznam za zimsko branje (Kaj ni ravno zima tisti najbolj primeren čas za banje, ko so večeri dolgi in vabeči?):

Mazohistka ali skrito upanje

Mazohistka Katje Perat ni delo, po katerem bi segla namenoma. Pritegnil me je nenavaden naslov, ki se na prvi pogled nekako ni ujemal z opisom vsebine. Zato sem morala pogledati v osrčje dela, da sem preverila, za kaj gre. 

Spremljamo zgodbo Nadežde Moser, posvojenke Leopolda von Sacher-Moasocha, avstrijskega literata in novinarja, ki si je slavo pridobil s svojimi romantičnimi zgodbami o Galiciji, kjer se je rodil. Slovel je kot velik zagovornik panslavizma. Znan pa naj bi bil tudi po svojih spolnih avanturah, zaradi katerih se je iz njegovega imena razvil izraz mazohizem.

Nadežda je fiktivni lik , ki je spretno umeščena med resnične like Avstro-ogrskega cesarstva na prelomu 19. in 20. stoletja. Tako poleg posvojitelja, na družabnih srečanjih ujamemo pogled na Klimta, Freud pa je tako ali tako glavni raziskovalec Nadeždine duše.

Kradljivka knjig

Dolgo časa sem potrebovala, da sem prebrala Kradljivko knjig in še veliko dlje, da sem se spravili pisati o njej. Nekaj na naslovu, mikaven in vabljiv, kolikor je,, me je odvračalo, da sem jo sploh prijela v roke in tudi po začetku branja sem jo večkrat odločila, v vmesnem času prebrala kopico drugih knjig.

Razlog ni tičal v nezanimivi zgodbi ali ne dobro napisani zgodbi. Oboje je navdušilo številne bralce. In tudi mene. 

Razlog je tičal v razlogu osebne narave. Težko je brati o liku, za katerega se ve, da bo umrl, nosi pa enako ime kot nekdo, ki nam je blizu. Knjige nas popeljejo v neverjetne svetove resničnega, in četudi bralec ve, da gre za izmišljeno zgodbo, se med branjem težko ne vživi vanjo, v like in dogajanje. Če je zgodba dobro napisana, je težko, da te ne bi potegnila v svojo resničnost in težko si je ne predstavljati svojega bližnjega na mestu literarnega lika, še posebej, če si delita več lastnosti kot samo ime.

To je bil razlog za večkrat preloženo branje. Pri naslov pa je šlo za nekaj drugega. Sodeč samo po naslovu bi si vsebino romana Kradljivka knjig predstavljala povsem drugače.

Vsak strastni bralec je že kdaj ukradel kakšno knjigo ali vsaj pomislil na to. Tisto, najljubšo, za katero je točno vedel, kje se nahaja na polici v knjižnici. S tem ne priznavam nobenega greha.

Že Marjan Rožanc je o svojih kradljivsko-knjižnih podvigih pisal v Romanu o knjigah. A čeprav sta oba, Leisle Meninger in Rožanc, knjige kradla in ju je k temu gnala enaka knjigoželnost, je zgodba Leisel Meninger popolnoma drugačna.
  
Ne, naslov knjige Kradljivka knjig bralca ne pripravi na to, kaj v romanu sledi.

Vdih. Izdih.

Ritem dihanja.

Vdih. Izdih.

Kot mirno plimovanje morja, ki naplavlja trupla.

Vdih. Izdih.

Kot plima in oseka, kjer je riba s ključem.

Ritem življenja.

Vsaj tako bi lahko sklepali po naslovu romana Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, ki bralca prisili k zavestnemu vdihu in izdihu. Počasnem in globokem, da se umiri. Nato pa ga postavi v pretresljivo zgodbo o človeški krutosti, o ljudeh, ki bežijo in tistih, ki jim skušajo pomagati.

Zgodba je postavljena na neznan kraj ob obali, lahko ugibamo, da gre morda za otok. Ob obali, izven mesta je samotna stanovanjska hiša, kjer živi Adam. Adam v mesto nosi neme ptice. Starec, h kateremu jih nosi, mu ob enem njegovih obiskov v varstvo izroči dečka.

Ne skrbi, se nasmehne starec in ponovi: Dober fant je. Pripeljali so mi ga, kot mi ti prinašaš ptice.

Človek obrača, bog na koncu obrne

Ko se odpravite na dopust, še posebej če ste povabljeni na skoraj samotni otok v čudovito vilo, ne pričakujete, da bo šlo karkoli narobe. Kaj šele, da bo sredi mirnega popoldneva na plaži naplavilo truplo. In s tem bo vaše morske idile sredi Jadrana konec.

A v novi, čisto sveži kriminalki Avgusta Demšarja Otok se pripeti ravno to.  

Kaj se je zgodilo? Je bila nesreča? Ga je kdo ubil? In le kako bi storilec to lahko naredil, če so imele vse priče in potencialni osumljenci trden alibi? Ves čas so bili skupaj.

Nesreča. Je zaključila policija, ki je zadevo temeljito preiskala.

Kriminalistki Niki Lavrič, ki je bila ena od povabljenih pa dvomi in nepojasnjena neskladja ter spremembe razpoloženja ne dajo miru. 

Ob vrnitvi domov se jih nameni zaupati svojim sodelavcem, a oddaljenost dogodke postavi v drugačno perspektivo in jih odrine na stran.

Vse dokler iz Drave ne potegnejo dve novi trupli, eden od potapljačev pa je Nikin znanec z otoka.