petek, 30. oktober 2015

O slovenskem jeziku

Kateri je vaš najljubši slovnični element slovenskega jezika?
Jutri je za slovenski jezik pomemben dan. Za mnoge le dneva prosti dan (v zadnjem času niti to ne). A Dan reformacije presega okvir prostega dneva.

Je dan, ko bi morala praznovati naš jezik, je dan, ki nas spominja na začetek slovenske pisane besede. Je dan, ki bi nas moral opominjati na dragocenosti slovenskega jezika in je tematika, ki bi ji morali posvečati več pozornosti.

Mislim, da smo Slovenci premalo ponosni na svoj jezik. Govori ga le dobra dva  milijona, a to se obravnava večinoma kot slabost, ne kot prednost ali bogastvo jezika.

V današnjem času bi že dojenčke učili tuje jezike, še preden dobro spoznajo svojo materinščino. Ne zanikam določenih prednosti takega pristopa, a vseeno mislim, da se s tem premalo ceni naš jezik. Včasih smo resnično majhni v svoji majhnosti. Podcenjujemo sebe in svoje dosežke. Podcenjujemo in zanemarjamo pomembnost dosežkov svojih prednikov. Primož Trubar (med mnogimi) ni bil le en tip, ki je prvi zapisal slovenske besede. Je tip, ki nam je dal orodje, s katerim se lahko izražamo, s katerim lahko pesnimo in pišemo, s katerim se sporazumevamo, s katerim smo.

Včasih imam občutek, da so si Trubar in tudi ostali zaman izborili pravico brati knjige v slovenskem jeziku. Prevečkrat opažam, da zanemarjamo naš jezik, da se do njega obnašamo precej mačehovsko.

Tako bi nekateri ukinili dvojino, eno od meni najljubših stvari slovenskega jezika. Jaz in ti. In ne mi. Kaj ni to v nekem bolj intimnem odnosu že prenatrpano. Jaz in ti in pika. Midva. Ali pa vidva in tudi onadva sta zelo lepa. Zakaj bi bilo treba s sabo nositi celo množico, če pa sva samo midva in to je vse kar si želiva biti.

Le še štirje (morda še to ne več) drugi jeziki imajo ta privilegij, da par imenujejo midva. To je tako kot zelo redek diamant. Ima neprecenljivo vrednost.

Pa tudi tisti dve jajci, ki jih pojeste za zajtrk, vam ne bosta naredili nič slabega.

Potem so tu razni predlogi. Meni spet ljuba sta s in z. Kaj je narobe, če bova šli s Cveto na sprehod, on bo zraven sprehajala še svojega psa, z Luko pa v kino? In rada se pogovarjam s svojimi otroki in ravno pri otrocih opažam velik potencial in inovativno rabo jezika.

Takih slovničnih posebnosti ima slovenščina veliko, a jih želi pogovorni jezik izničiti, ker se nam ne zdijo uporabne. In potem so tu še vsa narečja in narečne posebnosti, ki jih mala Slovenija premore ogromno, na katere bi morali biti ponosni in jih ne zasmehovati.

Prav tako mi ni všečna težnja, da bi se vse povprek tikali. Dajmo, naredimo tako kot Angleži. Tikajmo se. A če pogledamo v Shakespearov dobo, bomo hitro opazili, da je bil takrat osebni zaimek za ti - thee in ne you. Se pravi, da se v angleškem jeziku danes vsi vikajo in ne tikajo. Bi potem naredili tako tudi mi?

In uganili ste: od mene boste prejeli dolgo sporočilo z vsemi črkami, ki jih posamezna beseda premore, ker tisti kratki teksti, ki jih ne znam niti prebrati me rahlo živcirajo, ko se trudim razvozlati, kaj pomeni dns.

In četudi marsikdaj poudarjam, da pri ustvarjalnem pisanju slovnična pravilnost ni na prvem mestu in da marsikdaj besedno ustvarjalnost tudi zavira, pa sem mnenja, da bi morali slovnično bogastvo v polnosti uporabljati in se ga ne sramovati ali ga zanikati.

In tako kot je imel Trubar vero v naš jezik, ga imejmo tudi mi. In namesto, da bi mu zniževali vrednost, si rajši prizadevajmo, da bi mogel stati inu obstati.

Foto: mladinska.com

torek, 27. oktober 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Kratek stik

Življenje je očitno naravnano tako, da nam vseskozi ponuja izzive. Moj današnji je ohraniti mirno kri, medtem ko prijatelj računalničar nastavi neke nove povezave in nastavitve na Literarničinem blogu. In dokler se vse skupaj ne poveže in osveži, stran ni na voljo. 

Priznam, da me je včeraj zvečer, ko se je stvar začela izvajati, pošteno zgrabila panika. Ker sem vedela, da moje sekiranje ne bo nič kaj dosti pripomoglo k razrešitvi problema, sem začela razmišljati, kaj dobrega začasna nedostopnost lahko pomeni ali mi prinese.


Vam nepredvidljive situacije predstavljajo priložnosti
ali ovire? 
Kratek stik

Predstavljajte si, da vam zmanjka internetne povezave. Ne morete na splet, niste dosegljivi preko vaši družabnih omrežij.

Kaj bi taka situacija pomenila za vas? Kakšen bi bil vaš prvi odziv? Katere misli bi vam šle po glavi? 

V 2 minutah naštejte možnosti, kaj bi lahko počeli brez interneta? Je med njimi, kaj takega kar bi si želeli dejansko početi, pa se vedno prepričate, da nimate časa?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste ostali brez internetne povezave? Kaj ste delali v času, ko niste mogli brskati po spletu? 

Svoje rešitve delite v komentarjih. Morda še komu pridejo prav v "začasni odsotnosti".

Veselo pisanje!

Foto: mojvideo.com

petek, 23. oktober 2015

Branje in ustvarjalnost

Vas branje spodbuja, da ste bolj ustvarjalni?
Verjetno si nekateri sedaj mislite, da že pretiravam. Ustvarjalnost vidim prav v vsem in z vsem jo želim povezati. In prav bi imeli. 

Resnično vidim, da smo ljudje ustvarjalna bitja, da je to del nas, ne nekaj kar je dano le peščici izbranih. Ustvarjalnost le izražamo vsak na svoj edinstven način. Ali pa so nas naučili, da smo svojo ustvarjalnost potlačili in zanemarili.

Prav tako sem prepričana, da tudi z branjem spodbujamo ustvarjalnost. Nekako se mi zdi to samoumevno, a zavedam se, da marsikdo ne deli enakega mnenja.

Branje ni samo, da znamo poglobljeno brati, razčlenjevati, analizirati ter iskati odgovore, ki nam jih zgodba ponuja.

Branje je tudi (in predvsem) vživetje v dogajanje in like, v njihovo zgodbo, premagovanje ovir, spopadanje s težavami in njihov način razmišljanja.

Pri branju nimamo težav sprejeti, da je zgodba fikcija, pa čeprav je lahko napisana zelo realistično. Pri branju se ne omejujemo z resničnostjo ali neresničnostjo pripovedi. Sprejmemo jo in v njej (večinoma) uživamo.

Ob branju romana se ne sprašujemo ali je vse napisano res ali ni. Med branjem avtorju ne zapovedujemo, kaj bi moral in česa ne bi smel napisati. Včasih sodimo, ko nam napisano ni všeč, sicer pa sprejmemo njegovo resnico. In naša čustva in občutki, ki se nam ob ob branju dela porajajo so resnična. In vstopamo v svetove, kjer se zdi marsikaj mogoče. Zgodbe, junaki nas navdajajo z upanjem, ali pa nas razjezijo s svojo prisotnostjo. Ob branju vsi miselni okovi odpadejo. Sprejmemo, da literarni liki živijo drugače, delujejo drugače. Sprejmemo, da živijo v drugačnem svetu. Včasih celo sprejmemo, da razmišljajo drugače.

Ob branju si slikamo vizualne prizore, ki se kar sami od sebe pojavijo na našem umskem ekranu. In če se resnično predamo zgodbi, si začnemo predstavljati, kako bi v določeni situaciji, okolju ravnali sami. Iščemo rešitve. Jih pogosto najdemo, a nato zapremo knjigo in si jih ne upamo ali niti ne pomislimo, da bi jih prenesli v naša resnična življenja.

Pri branju ne gre le zato, da naša domišljija dobi neomejena pooblastila za delovanje, gre za to, da se odpremo drugačnim zgodbam od svoje in jih v vsej svoji izmišljotini sprejmemo za resnične.

In ustvarjalnost je ravno to, da znamo iz navidez nemogočega potegniti mogoče. Iz preprostega ustvariti izjemno. Iz upanja v rešitev v neomejene možnosti resničnega. Ustvarjalnost pomeni, da znamo drugače.

Kaj vam predstavlja ustvarjalnost? Tudi sami mislite, da z branjem spodbujamo ustvarjalnost?

Foto: carobnadezela.si

torek, 20. oktober 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Super moči

Katero super moč imate?
Ustvarjalno razmišljanje?
Danes bomo odkrivali, kakšne nenavadne in super moči imamo ali si jih želimo imeti. Morda vas bo zamikalo, da boste pisali o super junaku, za katerega si želite, da bi bili, a tokrat ne gre za to. Tokrat bomo ustvarjali svoje super moči kot navadni smrtniki. 

Sama si že od malega želim, da bi imela sposobnosti, s katerimi bi lahko povzročila, da bi rastline nemudoma zrasle. Posadila bi semena in nato bi z mojo super močjo rastline zrasle v nekaj sekundah. Kot otrok sem rada gledala risanko Ferngully: The Last Rainforest, kjer so drobne gozdne vile s takšno močjo reševale deževni gozd pred človeškimi poskusi uničenja. Še sedaj sem navdušena nad mislijo, da bi tako moč posedovala. Verjetno je od več, da imam zelo rada rastline in če lahko tako rečem, jih gojim iz potaknjencev. To mi je v večje veselje, kot da bi rožo samo kupila. Tako izražam svojo super moč in moje rastlinice rastejo in proizvajajo nove.

Super moči

Sedaj ste vi na vrsti. 

S 250 besedami ali manj opišite svojo super moč in kaj lahko z njo naredite.

Vesela bom, če boste svoje nadčloveške sposobnosti delili v komentarjih. Nikoli se ne ve, morda odkrijete, da nekatere podobne moči že imate.

Veselo pisanje!

Foto: 

petek, 16. oktober 2015

Branje - vrednota ali obveznost?

Nas knjiga res zbližuje? Ali nas ločuje in deli -
na bralce in nebralce?
Veseli me, da je razprave o "šolskem" branju čedalje več in da za marsikoga ni več samoumevno, da je sedanje stanje najboljše. Še vedno pa je tudi veliko ljudi, ki so prepričani, da tako pač žal je. Taki ne bodo veliko spremenili. Žalostno pa je to, da so na položajih, ko bi lahko kaj spremenili.

Vsako leto se sprašujem o smiselnosti izbora del za esej na maturi, a je fenomen širši. Tu sta še domače branje in bralna značka. 

Verjamem, da je poznavanje književnosti, slovenske in svetovne, klasične in moderne, nujni del splošne izobrazbe in mislim, da je nujno, da se dijaki o tem učijo, da znajo primerjati, da se naučijo o delu razmišljati, razglabljati in govoriti. A še bolj pomembno se mi zdi, da znajo tudi podati svojo interpretacijo, doživljanje dela, da znajo pri sebi razločevati med deli, ki so jim všeč in tistimi, ki jim niso, predvsem pa da znajo povedati zakaj je tako. 

Priznam, da v srednji šoli nisem razumela sošolcev in sovrstnikov, ki niso radi brali, ki jim je bilo domače branje muka. Sama sem rada brala, zato je bilo samoumevno, da bom brala tudi domače branje. A sedaj, ko gledam na tisto obdobje z drugačnimi očmi, z drugačnimi izkušnjami, ugotavljam, da morda problem ni bil v ne marati brati, temveč v nerazumevanju vsebine. Verjamem, da ni prijetno, če moraš brati nekaj, kar ne razumeš povsem, nato pa  od tebe še zahtevajo, da veš za kaj gre. Pri tem pa se nihče ne vpraša, zakaj dijak ne zna o delu ničesar povedati. Avtomatično je označen, da dela ni prebral in snovi ne zna.

Kaj bi bilo narobe, ko bi pri pouku brali odlomke klasičnih del in jih na njihovi podlagi tudi celostno obravnavali? Za domače branje pa bi bile rezervirane knjige, ki bi mlade spodbudile k branju, v katerih bi morda našili odgovor na težavo, s katero se tudi sami ubadajo, predvsem pa bi se jim dovolilo razmišljati s svojo glavo. Na žalost pri domačem branju trenutno ne gre toliko za to, kaj mladi berejo, temveč da se naučijo, kaj o delu pravijo učbeniki in kaj si o njem misli nekdo drug.

Bralna značka je še en primer, ko se mi zdi branje za mlade obveza. Seveda ne za vsakega. Sama sem še sedaj zelo ponosna na svojo zlato bralno značko. To še obstaja? A sedaj, ko moj starejši sin obiskuje drugi razred, dobivam nov vpogled v celotno dojemanje šolskega branja in ocenjevanja. 

Fant zelo rad bere, rad ima knjige, veseli ga znanje, ki mu ga ponujajo, pa tudi zabavo. Brez obvezne pravljice pred spanjem noče spat. Zažene celo dramo. A bralne značke noče opravljati. Lani sem ga dobesedno prisilila, letos bo verjetno enaka zgodba ali pa bralne značke ne bo naredil. Sprašujem se v čem je smisel. Da se mu branje popolnoma zameri, ker se ga sili v nekaj, kar noče? Prebrati knjigo ni problem, a potem povedati zgodbo pred razredom ali učiteljico, to mu ni prijetno. Se bo moral tudi tega navaditi, vem, a do takrat bo verjetno zaradi tega veljal za nebralca in še kaj drugega zraven. Kljub temu se mi siljenje ne zdi najbolj primeren pristop. A ko pomislim na oznake, ki jih bo po vsej verjetnosti prejel, me stisne pri srcu. Nihče se ne bo vprašal ali bere doma.

To mi da misliti, da je takih nebralcev verjetno kar nekaj, ki se jim je s prehitro sodbo, odvzelo navdušenje za branje pod svojimi pogoji, ne za priznanje.

In sprašujem se, kdaj bomo mladim malo bolj zaupali in kdaj jim bomo nehali vsiljevati, da se učijo naših (bralskih) izkušenj, namesto da bi doživeli svoje.

Foto: os-sodrazica.si

torek, 13. oktober 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Pogled 10 let nazaj

Kako se vidite sedaj,
kakšni ste bili pred desetimi leti?
Današnji ustvarjalno-pisalni izziv bo prav poseben (kaj niso taki vsi? :)). Zna se zgoditi, da bo dregnil v kakšno bolečo točko, lahko pa bo obudil prijetne spomine, neizpolnjene sanje.

Vedno imamo v različnih obdobjih življenja določena pričakovanja, želje in cilje, ki jih želimo izpolniti ali doseči.

Ali pa tudi, če nismo imeli visokoletečih ciljev, smo bili zelo verjetno precej drugačni kot smo sedaj.

Pogled deset let nazaj

Zamislite se pred desetimi leti. Lahko si pomagate s fotografijo. Kakšni ste bili? Kakšna pričakovanja ste imeli? Kaj ste si želeli? 

V 350 besedah opišite, kakšna oseba ste bili pred desetimi leti.

Poglobite se lahko toliko kot želite ali vam je še prijetno. Lahko se posvetite le fizičnemu opisu. Ste imeli drugačno barvo last? Se oblačite kaj drugače ali še vedno enako? Lahko pa se poglobitve v pričakovanja, želje in sanje takratnega sebe. Kaj ste si zamišljali, da boste postali? Kje boste bili? S kom boste bili? Se je kaj od tega uresničilo? Ste imeli sanje, na katere ste pozabili? Bi se jim lahko posvetili sedaj? Ste imeli cilje? Ste jih uresničili ali ste spoznali, da so se vaša pričakovanja skozi leta spremenila? itd. Možnosti so brezmejne! 

Veselo pisanje!

Foto: artrebels.com

petek, 09. oktober 2015

Kaj je ustvarjalno pisanje?


Veliko sem pisala o koristih ustvarjalnega pisanja. Nič kaj dosti pa nisem pisala o opredelitvi ustvarjalnega pisanja. Seveda o opredelitvi kot ustvarjalno pisanje dojemam sama in ni nujno, da se sklada s pojmovanjem ustvarjalnega pisanja nekoga drugega.

Kljub temu da večinoma pišem o vsesplošnih in vsakdanjih koristi, marsikdo ne more preseči svojega utečenega pojmovanja ustvarjalnega pisanja in ga vztrajno sili v "omejen" prostor literature. Pa je omejen samo naš način razmišljanja. Tako smo navajeni. Ustvarjalno pisanje je stvar, knjig in pisateljev in to je to. Izven tega se z ustvarjalnim pisanjem nihče ne ukvarja. Celo ne zna ukvarjati.

Zame pa ustvarjalno pisanja presega literarne okvirje. Pisanja ne pojmujem le kot lepe besede in uspešnih romanov. Pisanje dojemam, poleg razmišljanja, kot osnovno prvino našega uma. Pisanje tudi je neke vrste razmišljanje. Pisno razmišljanje. Le da s pisanjem lahko veliko jasneje in bolj osredotočeno izrazimo naše misli, ki po navadi letijo vse povprek v naših glavah.

Tako mi ustvarjalno pisanje predstavlja predvsem sredstvo, da se lahko bolje izražamo, da bolj jasno predstavimo, kaj mislimo, to pa je v vsakdanjem življenju veliko bolj pomembno kot v fantazijskem. A vseeno dopuščamo, da je samo v fantazijskemu svetu vse mogoče. V našem, realnem ne moremo ničesar spremeniti. Preveč se držimo ustaljenih razmišljanj, omejujočih prepričanj. Ustvarjalno pisanje je lahko orodje, preko katerega si dopustimo razmišljati drugače, iztiriti iz svojih ustaljenih poti in narediti, si morda vsaj zamisliti, da je mogoče, dobro še kaj drugega kot to kar smo navajeni. Tako kot v romanih lahko tudi s pisanjem pridobimo vpogled v različna stališča in razmislimo o stvareh z različnih zornih kotov.  

Zdi se mi tudi, da živimo v svetu, ko je potrebno iz nič ustvariti slona in iskati stvari, ki jih ni, izumljati nekaj novega, kar še ne obstaja in je hkrati izjemno. To vodi v prenasičenost.

Ustvarjalno pisanje mi predstavlja način, kako iz preprostih, že obstoječih stvari narediti izjemne.

In ideje, ki resnično uspejo, so v svoji osnovi nekaj zelo preprostega in ponujajo preprosto rešitev določeni situaciji. Nič novega, nič posebnega, samo drugačnega. Preprosto!

Foto: writersunplugged.com

torek, 06. oktober 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Pripoved drugega

Kako lahko na dogajanje v odlomku gleda telefon?
Danes se bomo pri ustvarjalno-pisalnem izzivu posvetili zanimivi vaji, ki nas bo spodbudila, da bomo na isto situacijo pogledali še s stališa nekoga ali nekaj drugega. Vaja nam lahko koristi tudi v dejanskih situacijah, ko nekdo (ali mi sami) vztraja(mo) pri svoji plati zgodbe. DA nam priložnost, da se od situacije oddaljimo in vživimo v vlogo nekoga drugega ter dobimo nepristranski vpogled vanjo.

Odlomek, ki nam bo služil za primer, si bomo sposodili pri Tavčarjevi Visoški kroniki.

Pripoved drugega

Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče že petdeset let star. A visok je bil kakor jablana in hrust kakor medved, ki trga ovce po Blegošu. Govoril je malo besed, pa nobene prijazne, in na hlapce in dekle je prežal, da niso postopali in zanemarjali dela. Kogar je zalotil, bil je tepen, da se je Bogu smilil in da je dostikrat komaj življenje odnesel.
Bog mi je priča, da je bila mati Barbara najboljša gospodinja in da je z varčevanjem na vse mogoče načine množila imetek svojemu gospodarju. Ta se pa ni sramoval, pred otroki in pred posli udariti jo mnogokrat po tankem obrazu, da se ji je ulila rdeča kri po licu in suhih čeljustih. Koliko je prejokala ta mučena ženska, ve samo Mati božja, ki je štela v nočeh solze ponižne in v trdo usodo vdane moje matere. Usmiljenja ni poznal divji in razjedeni visoški gospodar; kričal je pod težkim bremenom, katero si je bil sam navalil nase, tako da je tudi on v nočeh ječal in stokal, kakor da bi pri živem telesu tičal globoko v črni zemlji.

Sedaj pa zgodbo napišite kot bi ga lahko doživel, dojemal telefon.

Svojim mislim dajte prosto pot in jih ne omejujte z običajnim in utečenim načinom razmišljanja.

Veselo pisanje!

Foto: kraji.eu

petek, 02. oktober 2015

Kakšna dela ponuditi mladim, da bi vzljubili branje?

Ste že prebrali Ano Karenino?
S pripravami na esej na maturo za letošnje šolsko leto že zamujam. Letos sem se odločila za bolj drzno potezo in namesto mesečnih objav pripravljam e-knjižico oz. priročnik, ki bo zajemal vse korake priprav na esej kot smo jih obravnavali prejšnja leta, vendar še bolj podrobno, kot tudi z bolj podrobno obravnavo obeh del.

A današnjo objavo sem želela posvetiti branju. Sama zelo rada berem. Že od nekdaj. Tudi zajeten "špeh" me ne odvrne od branja. Samo malo dlje časa traja. Ali pa tudi ne. Odvisno koliko me pritegne vsebina in kako tekoče jo je brati.

Že lanska izbira čtiva za esej na maturi mi je dala misliti o ustreznosti izbire. In ne zato ker bi bila dela nekvalitetna, še manj ker bi želela dajati dijakom potuho, da knjig ni treba brati. Temveč zato, ker se mi vedno znova poraja vprašanje, kakšen je smisel v tem. Nekako se mi zdi, da izbor preprosto ni prilagojen generaciji dijakov, ki sedaj odraščajo.

Ko sem lani brala Kovačičeve Otroške stvari, sem se spominjala svoje maturitetne izkušnje. Prav tako smo imeli Kovačiča, takrat Resničnost. Ni me pritegnil. Nekaj let in življenjske kilometrine kasneje me je navdušil. Takšna se mi zdijo tudi dela, ki so izbrana za maturitetni esej, za katera bi dijaki potrebovali nekaj več življenjskih izkušenj (ni nujno slabih), da bi jih lahko vzljubili in z veseljem brali.

Letos sta na tapeti dva zajetna romana. V osnovi z obsežnimi deli, kot maturitetno snovjo, ni nič narobe. Mislim pa, da je bilo v zadnjih letih izdanih veliko mladinski knjig, z odlično tematiko, s katero bi se lahko najstniki veliko bolj poistovetili, verjetno veliko rajši prebrali (če že niso) in toliko bolj pristno pisali esej. S svojo glavo in morda tudi s svojimi izkušnjami. Tako pa jih večina ubira bližnjice in vse vrste trikov, da spišejo tisti esej, samo da naredijo, ne da bo se posvetili vsebini romana ali njenemu sporočilu. Priznajmo si, taka je bila realnost mature za mojo generacijo in prepričana sem, da še vedno velja za sodobne mladostnike.

Od približno 22 učencev v razredu nas je bilo le štiri ali pet navdušenih bralcev in ki smo verjetno vsa domača branja tudi dejansko prebrali. Verjetno se odstotkovno gledano, razmerje ni kaj dosti spremenilo, saj se mi zdi, da je šolski sistem namenjen kot, da bi želel zavirati veselje do branja med mladimi. Morda je moja logika nekje skrenila s poti, a bi si mislila, da bi moral biti namenjen spodbujanju.

In spodbujati bi morali dijake k branju, ne zato ker morajo brati, temveč zato ker si želijo brati.

Prav tako mislim, da smo preveč osredotočeni na to, kar je splošno prav in kaj narobe, kot da bi prisluhnili individualnim, edinstvenim mnenjem mladih, četudi so drugačna kot jih učimo, da morajo biti. 

Verjetno dijaki nočejo brati in tudi s težavo pišejo, ker je vse preveč odvisno od tega ali bo prav ali narobe. A bistvo branja in pisanja ni v tem in tudi v šolskem okolju ne bi smelo biti podvržena tako subjektivno posplošenim vrednotenjem. Učimo jih, da mislijo tako kot jih naučimo, ne pa da bi razmišljali s svojo glavo, imeli svoje mnenje.

Obožujem Ano Karenino, ki naj bi jo poleg Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov, brali dijaki za pripravo na esej na maturi, kot obožujem ruske in francoske realiste. Zato mi je toliko bolj škoda, da bo večina dijakov ponovno občutila prisilo k branju in se branja dela za maturo ne bodo lotili zato, ker bi jim bilo to všeč ali ker bi se želeli dejansko nekaj naučiti. Mislim, da jih bomo prikrajšali za čudovito izkušnjo (seveda mislim na tiste dijake, ki ne berejo ravno radi ali sploh ne berejo) doživetja likov in dogajanja preteklega obdobja, kot tudi zapletenosti odnosov in odločitev ter pronicljivih življenjskih sporočil, ki so jih Tolstojeva dela polna. (Kaj ni tako, da klasike radi citiramo? Koliko pa nas jih dejansko bere?)

Zdi se mi odlično, da dijake v šoli seznanijo s pestrostjo in bogastvom književnosti vseh obdobji, a glede na to, da naj bi pri maturitetnem eseju dijaki izkazali predvsem zmožnost poglobljenega branja, razčlenjevanja besedila itd., se mi zdi, da bi tem ciljem ustrezalo katerokoli besedilo.

Prav tako se mi zdi škoda, da dijaki iščejo druge poti za spoznavanje del. Da se jim zdi prebrati knjigo in o njej razmišljati težja pot, kot vsebino nekje skopirati. In verjamem, da bo marsikateri dijak, ki bo bral moje objave na to temo, zelo razočaran, ker ne bo dobil instant rešitve in dokončnega odgovora. S svojimi usmeritvami za priprave na esej na maturi namreč želim dijakom približati priprave kot nekaj, kar lahko storijo le sami. Jim pokazati, da ni treba, da so priprave mučne, četudi jim ne prinašam ničesar na pladnju. 

Želim jih spodbuditi k lastnemu razmišljanju, da si oblikujejo svoje mnenje in stališče do dela in do zgodbe, ki jo delo predstavlja, ker se mi zdi škoda, da tega ne bi doživeli.

Foto: readme.cc