Na mladinski roman No in jaz sem pred časom naletela na neki knjižni polici. Kratki opis zgodbe na hrbtni strani me je pritegnil dovolj, da sem jo vzela v roke in jo prebrala.Ime pisateljice mi je bilo znano, tako da sem kasneje, ko sem roman že prebrala, pobrskala tudi po svojih knjižnih policah in roman našla v originalu. Ko grem v tujino namreč rada kupim knjige v originalu, da imam nekaj čtiva vedno tudi v tujem jeziku. Še ne prebranega. To me še čaka in zanimivo bo kasneje narediti primerjavo.
A vrnimo se sedaj k naši zgodbi trinajstletne Lou, ki nekega dne med svojim preživljanjem časa na železniški postaji, saj se doma ne počuti dobro, naleti na No, mlado brezdomko, katere pojava jo pritegne in želi si zvedeti, več o njej. V šoli izkoristi priložnost, da bo za seminarsko nalogo obravnavala tematiko brezdomstva. To ji da pogum in razlog, da se No tudi približa in z njo naveže stik.
Prvi koraki poznanstva so previdni in okorni, z vsakodnevnim druženjem pa raste tudi navezanost med dekletoma, celo do tolikšne mere, da Lou prepriča odtujene starše, da No sprejmejo v svoj dom in poskrbijo zanjo. Zdi se, da je Lou pomagala No, a zanimivo je, da med branjem dobimo občutek, da Lou veliko bolj potrebuje No kot obratno. Zgodi pa se tudi, da Nojina prisotnost iz globoke žalosti, ponovno predrami Loujino mamo, ki se je pred bolečino ob izgubi druge hčerke, ki je umrla med spanjem zaprla vase in se odtujila od moža in prvorojenke, očeta pa nauči, da z mamo in njeno bolečino ne ravna več kot s krhkim predmetom. V dom Bertignacovih z Nojinim prihodom ponovno vstopi življenje in ljubezen med odraslima. Lou začuti večjo sprejetost in počasi dobiva občutek, da postajajo prava družina.
