sobota, 1. september 2018

Vdih. Izdih.

Ritem dihanja.

Vdih. Izdih.

Kot mirno plimovanje morja, ki naplavlja trupla.

Vdih. Izdih.

Kot plima in oseka, kjer je riba s ključem.

Ritem življenja.

Vsaj tako bi lahko sklepali po naslovu romana Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, ki bralca prisili k zavestnemu vdihu in izdihu. Počasnem in globokem, da se umiri. Nato pa ga postavi v pretresljivo zgodbo o človeški krutosti, o ljudeh, ki bežijo in tistih, ki jim skušajo pomagati.

Zgodba je postavljena na neznan kraj ob obali, lahko ugibamo, da gre morda za otok. Ob obali, izven mesta je samotna stanovanjska hiša, kjer živi Adam. Adam v mesto nosi neme ptice. Starec, h kateremu jih nosi, mu ob enem njegovih obiskov v varstvo izroči dečka.
Ne skrbi, se nasmehne starec in ponovi: Dober fant je. Pripeljali so mi ga, kot mi ti prinašaš ptice.
Deček je med potjo izgubil starše. V nekem trenutku so se izgubili. Komaj se jih še spomni. Bežali so iz svoje domovine pred gotovo smrtjo, ki si želijo živeti in upati.
Nekaterim uspe. Ne ujamejo jih, ampak to še ne pomeni, da so našli mir in lepše življenje. To še nič ne pomeni, odkima Adam.
Adam ga odvede k sebi domov. Je prijazen in zdi se, da dečka razume, pri svojih vsakodnevnih opravilih ga vodi s sabo. Deček, Lun po imenu, se nanj zelo hitro naveže in mu zaupa. Ob enem pa z začetnim nezaupanjem gleda na druga dva stanovalca hiše, Emo Olivio in Kana. 

S prva je deček zadržan. Boji se, da ga bodo prišli iskat in ga odpeljali. Ob pogledu na policiste ga prevzame strah.
Ko si mislil, da je dobro prekrit, obmiruje; vdihuje in izdihuje čisto počasi, da se ga ne bi slišalo in se brisače ne bi premikale.
V uteho mu je risanje. Z risanjem dokumentira svoje novo življenje z Adamom. Vse kar vidi in zazna. Začetno nezaupanje se s prva še poglobi, ko deček odkrije, da se ponoči dogajajo zelo čudne stvari in da vsi trije odrasli opravljajo delo, o katerem nikoli ne govorijo. Kmalu pa se jim pri njihovem delu pridruži tudi sam.

Kan ponoči odganja "pirate" na človeška trupla. Napadejo jih na morju in namerno utopijo. Njihova telesa namreč prenašajo tudi njihova bogastva. Ema Olivia trupla, ki jih jim uspe rešiti pred plenjenem umije in opere njegova oblačila. Adam iz koščkov naplavljenih stvari sestavlja človeške zgodbe s srečnim koncem, ki ga utopljenci niso imeli možnost doživeti. In pri ustvarjanju zgodb mu deček največ pomaga.
Most, ki je čez morjem spleten iz milijonov sanj in upov, vsako noč popusti pod bremenom našega strahu in hladnih src, je govorila Ema Olivia.
S tem početjem pa nevarno posegajo v namene kriminalnih družb in tihotapcev, ki z begunci, mrtvimi ali živimi, zelo dobro služijo.
Od tistih, ki so jih ukradli, se ni nihče vrnil. Kralj in kraljica sta rekla, da je bolje umreti. Bolje je biti mrtev, kot da te ukradejo.
V tem okolju ni nihče varen. Še posebej so ranljivi otroci, ki so med potjo ostali brez staršev.
Danes jih vidiš, potem pa naenkrat izginejo. Ker ves čas prihajajo novi, mislijo tisti, ki ne opazujejo natančno, da so isti, saj so otroci na cesti podobni kot jajce jajcu.
Smrt je za večino realnost in pričakovan konec in tudi četverica nima veliko drugih možnosti.
Občutil bo hlad, ki ga bo obdajal in se mu počasi zavlekel pod kožo, da bo otrdel, potem pa se bo nekega dne spremenil v kamen in obležal na dnu, v temi, kjer ga nikoli več ne najdejo.
A morda je za vse še vedno nekaj upanja. Morda ostaja upanje tudi za človeštvo in za tiste, ki jim drugi povzročajo nepredstavljivo gorje. 
Legenda pravi, da je nekje mesto, kjer se nazadnje vsi najdejo. Možje najdejo izgubljene žene in žene može, starši izgubljene otroke in otroci starše. V tem mestu so spet vsi skupaj. Legenda pravi, da je upanje.
Vdih. Izdih.

Foto: Literarnica

2 komentarja:

  1. Prvič. Ali morda drugič, da predstavljate knjigo, ki jo poznam. Ki jo imam...
    Odlična predstavitev dela.
    Vdih. Izdih.

    OdgovoriIzbriši