Tri ovire, ki nam preprečujejo pisati

Vedno sem pisala zase, zaradi notranje potrebe po pisanju. Verjetno je odveč, če rečem, da sem v tem uživala, si ustvarila svoj svet. Pisanje za zabavo pa vseeno ni tako preprosto kot se zdi. S pisanjem se odpreš, deliš, v zgodbo oblečeš svoje misli, čustva in občutke, četudi ne pišeš o svojih osebnih stvareh.

Zadeva postane še manj preprosta, ko se odločiš, da bi svoje delo tudi objavil. Že sama misel, da bi lahko nekdo bral, razčlenil, analiziral ocenjeval, kar smo napisali, na plan privede različne »demone«, ki nam jemljejo pogum in nas ovirajo pri napredovanju.

Že veste kateri so?

1. Strah je eden glavnih zaviralcev pisanja (in še česa, v kar pa se ne bomo spuščali). Strah pred neuspehom. Strah pred tem, da bodo drugi brali naše misli in NAS ocenjevali. Strah pred objavo. Strah pred samim pisanjem.

Strah je naravni sopotnik, ne samo pisanja, temveč vsega kar počnemo v življenju. Vendar nekatere  ohromi do te mere, da ne morejo napisati niti besede. Sama ga poskušam odmisliti. Vem, da je lažje reči kot storiti, vendar mi strah pri samem pisanju ne predstavlja tako velike ovire. Mi je pa strah leta in leta preprečeval, da bi sebi in okolici priznala, da rada pišem, s strastjo in ljubeznijo, in da želim biti in sem pisateljica. Doma imam spravljene kupe popisanih papirjev z zgodbami, vse večinoma nedokončane, saj sem strahu pustila, da je prevladal.

2. Dvom je še večji zajedavec kot strah, saj gre za notranje pomisleke, kritiko, da pri pisanju nismo dovolj dobri. Prepričani smo, da vsi drugi pišejo veliko bolje od nas. Prepričani smo, da imajo oni kaj za povedati, našega mnenja pa ni vredno brati, deliti.

Tudi sama sem verjela tem dvomom in vedno se mi je pisanje nekoga drugega zdelo veliko boljše od mojega.

Sedaj, ko berem stvari, ki sem jih pisala do dvajsetega leta, z več letno distanco, že skoraj nepristranskostjo, se mi zdi moje pisanje odlično. Z začudenostjo zrem v besede in presenečeno ugotavljam, da sem te besede zapisala sama.

Dvomi me obdajajo tudi pri ustvarjanju Literarnice, z vsako objavo znova, le da sedaj vztrajam, se učim in izboljšujem. Pišem, ker v tem uživam in ker to rada počnem. Če moje »lekcije« pomagajo kateremu drugemu nadobudnemu pisatelju, je to le pika na i.

3. Kritika je dvom, ki ga v naše pisateljske sposobnosti izražajo drugi. Je tudi naš notranji glas, ki ga izrečejo drugi. Vendar pa je velika razlika med konstruktivno kritiko, ki pokaže na napake v našem pisanju na način, da jih izboljšamo, in tisto kritiko, ki veliko bolj zaboli, ko so ljudje, brez razloga, brez utemeljitve, preprosto zlobni.  Namen te kritike ni nič drugega, kot ponižati človeka brez bistvenega razloga. In na žalost jo je najtežje predelati, da ne izgubimo poguma in vztrajamo pri pisanju, ne glede na odzive drugih.

A dejstvo je, da bodo vedno obstajali ljudje, ki jim naše pisanje ne bo všeč, ki ga bodo zavrnili, ne da bi se vanj sploh poglobili. Na srečo pa vedno obstajajo tudi ljudje, ki jim bo v veselje in užitek brati vsako našo besedo.

In kako lahko premagamo vse tri ovire?

Z eno rešitvijo – pisanjem. Več kot pišemo, boljši postajamo v tem. Boljši ko postajamo v pisanju, bolj samozavestni smo, prejemamo boljše kritike ali pohvale, bolj zaupamo in cenimo svoje mnenje. Zaupamo, da kar imamo povedati velja.

S katerimi ovirami pa se sami soočate pri pisanju? Kaj vas odvrača od pisanja in kako se s to oviro spopadete?

3 razlogi, zakaj je za pisanje pomembno spodbudno okolje

Pisanje je že samo po sebi zahtevo delo, za pisatelja nagrajujoče že v samem procesu. Drži pa se ga nekaj stereotipov, zaradi katerih je pisanje lažje, če imamo okoli sebe ljudi, ki nas podpirajo.

Ste že kdaj slišali, da pisanje ni resno delo? Da se s pisanjem ne moreš preživljati? To sta le dva stereotipa o pisanju, s katerima ti ljudje radi postrežejo, ko omeniš, da pišeš. Četudi držita (vsaj po prepričanju večine), pa imamo pisatelji dovolj drugih razlogov, zaradi kateri je podpora naših bližnjih nujna. Ali vsaj dobrodošla.

Držati se zaveze pisati vsak dan je naporno, kaj šele ko pridejo na vrsto izčrpanost, milijon drugih opravkov, bolezen, dvomi - osebno imam tudi kar nekaj dni, ko se mi enostavno ne da pisati. Zato je pomembno, da imamo ob sebi ljudi, ki spoštujejo naše delo, če zaradi ničesar drugega, zato, ker je pomembno nam. Ni jim treba razumeti, zakaj radi pišemo. Ni jim treba pričakovati, da bomo s tem zaslužili za vsakdanji kruh. Ni jim treba deliti prepričanja, da je vredno. Vseeno pa nas lahko pri naših prizadevanjih podpirajo in nam stojijo ob strani.

In podpora je pomembna vsaj zaradi treh razlogov:

1.       ČAS: za pisanje je potreben čas. In pomembno je, da ga imamo na voljo, da se lahko odmaknemo in pišemo. V natrpanem vsakdanjiku to niti ni tako lahko, od nas in naših bližnjih zahteva nekaj usklajevanja: če si vzamem čas za pisanje preden gresta otroka spat, pomeni, da mora ta čas za njiju poskrbeti partner. In že sama možnost, da si kdaj vzamem ta čas, se mi zdi pravi luksuz. Prav tako imam občutek, da sem v tem času veliko bolj produktivna.

2.       MOTIVACIJA: brez podpore je težje ohranjati motivacijo za pisanje. Včasih imamo občutek, da se besede same pišejo na papir, spet drugič nikakor ne najdemo »navdiha« za pisanje. V takih trenutkih je prijetno imeti podporo svojih bližnjih, saj se nam motivacija hitreje spet povrne, kot bi se brez ustrezne podpore. Kljub temu da počnemo nekaj, kar ljubimo, je motivacija vedno ključna za vztrajanje v pisanju.

3.       POTRDITEV: s podporo dobimo tudi priznanje, potrditev, da je to, kar počnemo – pišemo, vredno. Vredno truda, vredno časa, pa čeprav samo za to, ker nam je všeč. Potrditev nam vedno ugaja, ne glede na to kaj delamo, naredimo ali si želimo.

Sama sem doživela obe različici. Tisto stereotipno in tudi tisto spodbudno. K sreči se slednja dogaja zdaj, da se lahko z odprtim srcem prepuščam strasti, ki je bila nekoč sanje.

Kakšni pa so vaši razlogi za pisanje? Kaj vas motivira in kaj vas od pisanja odvrača?

Program Ars razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo

Foto: Erin Kohlenberg, Flickr

Uredništvo za kulturo programa Ars vabi na literarni natečaj za najboljšo kratko zgodbo:

Imate zamisel za kratko zgodbo? Ste jo že napisali in bi jo radi objavili? 3. program Radia Slovenija – program Ars razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo.

POGOJI:
1. Dela, poslana na natečaj, pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Dolžina ne sme presegati 6300 znakov s presledki vred, v nasprotnem primeru bo komisija delo izločila.

2. Izbor bo opravila tričlanska strokovna komisija, ki bo podelila tri nagrade v vrednosti 700, 500 in 300 evrov, pri tem pa si pridržuje pravico, da katere od nagrad tudi ne podeli, če presodi, da nobena od prispelih kratkih zgodb ne izpolnjuje pričakovanih kriterijev kakovosti. Komisija bo predvidoma nekaj dodatnih besedil predlagala naročniku v odkup. Nagrajene in odkupljene kratke zgodbe bomo predvajali v zadnjem trimesečju tega leta v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija.

3. Natečaj je anonimen. Avtorji naj prijavljena dela pošljejo do 15. julija v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo, in sicer na naslov: Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana.

4. S prijavo na natečaj avtorji v primeru nagrade ali odkupa dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v radijskih oddajah in se strinjajo, da se na RTV Slovenija prenesejo vse materialne avtorske pravice na avtorjevih besedilih v radijski izvedbi, brez omejitev (krajevnih, časovnih in glede nadaljnjega prenosa). Pravice se na RTV Slovenija prenesejo neizključno (tj. avtor lahko avtorsko delo uporablja tudi sam oziroma pravice neizključno prenese na tretjo osebo). Nagrada bo izplačana v obliki avtorskega honorarja na podlagi podpisane pogodbe, ki bo posebej opredeljevala odkup pravic.

5. Pritožba na izbor ni mogoča. Naročnik vsem avtorjem, katerih dela ne bodo nagrajena ali predlagana v odkup, zagotavlja, da prejetih besedil ne bo reproduciral, predelal ali javno objavil. Prejetih izvodov zaradi anonimnosti natečaja tudi ne bo vračal.

6. Komisija bo svojo odločitev objavila 24. avgusta v oddaji Kulturna panorama na 3. programu – programu Ars, v oddajah Svet kulture konec avgusta in v začetku septembra, objavljena pa bo tudi na teletekstu in na spletnih straneh RTV Slovenija. Avtorji nagrajenih in izbranih kratkih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom, opremljenim s šifro in vsemi osebnimi podatki, pošljejo pa ga naj na Uredništvo za kulturo po objavi odločitve komisije.


Vabljeni k sodelovanju!