petek, 28. februar 2014

Anne of Green Gables ali zakaj sem postala pisateljica?

V osnovni šoli sem gledala serijo z naslovom Anne of Green Gables.  Mislim, da se je serija imenovala Ana iz Zelenih zatrepov (knjiga je v slovenščini naslovljena Ana z Zelene domačije, napisala pa jo je kanadska pisateljica Lucy Maud Montgomery v začetku prejšnjega stoletja). Preko serije sem se prvič spoznala z vsebino te knjige.
 
Že takrat me je zgodba o enajstletni Anne Shirley popolnoma prevzela. In če o tem, da bi postala pisateljica nisem razmišljala že prej, sem gotovo o tem začela razmišljati takrat.
Anne Shirley je sirota, ki jo posvojita Matthew in Marilla Cuthbert,brat in sestra, ki sta želela posvojiti dečka, ki bi jima na stara leta pomagal na kmetiji, a klepetavo, rdečelase dekletce starejšemu gospodu tako priraste k srcu, da se par odloči, da jo obdrži. V knjigi in njenih nadaljevanjih spremljamo Anne pri različnih prigodah in skozi odraščanje.
Kmalu se izkaže, da sta bujna domišljija in klepetavost pravi dar, daj Anne svojo strast do izmišljevanja zgodb, imen in  stvari s peresom pretopi na papir in postane pisateljica.
In tako kot se mi je zdela Anne Shirley totalna faca - ni se sprijaznila s povprečnostjo, nemalokrat je bila tarča posmeha in kritike, a je ni to nikoli definiralo kot osebe in popolnoma nikoli omejevalo, prav tako sem jo občudovala kot pisateljico. Tudi tam se je izkazala kot odločna ženska, ki je sledila svojim sanjam in si ni dopustilo, da bi jo družba odvrnila od njenih namenov – izdati knjigo. Leto okoli 1908 ni bilo ravno naklonjeno tovrstnim samostojnim ženskam.
Dvajset let kasneje sem prebrala še knjigo. In bila navdušena. Stil jezika je primeren ne samo obdobju, v katerem je bila knjiga napisana, vendar je tudi hudomušen in nagajiv. Stara, vse pomembna matrona, ki mora biti zoprna, skozi prebrane besede postane prav taka. Liki, ki naj bi jih vzljubili, jih vzljubimo na mah. V Diani ne najde samo Anne svojo najboljšo in zvesto prijateljico, temveč tudi bralec. In v Gilberta Blytha se je po mojem zaljubila prav vsaka deklica, ki je knjigo prebrala.
Morda sem pri doživljanju te klasike pristranska zaradi pomembne vezi oziroma odločitve, ki me veže na to knjigo, a mislim, da bi bila zgodba všeč vsakomur, ki ima rad zgodbe, ki so polne življenja in življenjskih dogodivščin.
Ste prebrali Ana z zelene domačije? Kako pa se je zgodba dotaknila vas?
 

petek, 21. februar 2014

Zakaj je brati resnično pomembno?

O pomembnosti branja za dobro pisanje sem pisala v eni od svojih prvih objav. Tokrat jo dopolnjujem, saj je brati pomembno zlasti takrat, ko nam branje ni všeč.

Od septembra enkrat do dvakrat mesečno pišem napotke bodočim maturantom v želji, da bi jim pomagala, ne samo razumeti zakaj maturitetnega eseja ne smejo jemati z lahka, temveč tudi zakaj je pomembno prebrati dela, ki jih bodo pri eseju morali obravnavati. Večkrat.

Beremo iz užitka, beremo za zabavo in razvedrilo, ob branju pa se nam sprosti tudi vrsta različnih občutkov, misli, celo čustev.

In ta čustva, doživljanje zgodbe bodo za maturante pri pisanju eseja zelo pomembna. Navsezadnje se v šoli učijo, da je esej osebno objektiven in mora izražati avtorjevo stališče do dela, njegovo mnenje, če malo posplošim zadeve.

Predvsem pa me vsakič z nova preseneti, da na zrelostnem izpitu od dijakov ne pričakujejo drugega kot uspešno povzemanje literarne teorije in literarne kritike, se pravi mnenja nekoga drugega.

Takšno spoznanje se mi je utrnilo ob branju Cankarjevega Kralja na Betajnovi in številnih obrazložitev njegovega dela.

Pri branju teh študij me vedno zmoti dokončnost pomena neke zgodbe. Tako je in nič drugače. Kaj pa moje dojemanje dela? Kaj to nič ne šteje?

Očitno ne.

No, pa tokrat bo. Kralja na Betajnovi sem v marsičem doživela drugače kot strokovnjaki, čigar študije sem brala. Kaj ni to bistvo vsakega romana, pesmi, slike, arhitekture …? Vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Vsaka slika ima svojega malarja!

Koga ste doživeli kot glavnega junaka? Maksa? Resnično? Meni se je ves čas osrednji lik, okoli katerega se vrti zgodba, zdel Kantor. Prav, je podlež, vendar zaradi tega ni le antagonist, stranski lik. Seveda ni junak v dobrem smislu. Vseeno pa se je meni zdel glavni lik. Zelo verjetno nikoli ne bo odgovarjal za svoja dejanja, kot marsikateri »glavni junak« novodobne zgodovine. In ravno v tem se mi zdi odlika Cankarja, da je brez olepševanja pisal o stvareh takšnih kot so. Kdaj »zmaga« tudi zlo in »dobro« pošteno nasrka. Če ne bi bilo tako, na svetu ne bi bilo več krivice in nepoštenosti, pa vemo, da se dogajata vsak dan.

In Nina? Se vam je zdela sanjava in  blodna? Sama sem jo doživela kot zelo razumno in prisotno dekle. Njena zaljubljenost v Maksa ni bila namišljena in ni bila samo posledica njenih blodenj. Bila je najstniška zaljubljenost, pristna in zelo doživeta.

Sicer pa sem imela občutek, da točno ve, kaj se dogaja in kam jo želi Kantor postaviti. In v njenem nenadnem in za Kantorja časovno neprimernem nastopu, sem videla prej najstniško zafrkavanje, kot pa umsko omejenega dekleta. Kot da se je povsem jasno zavedala, da jo skuša Kantor skriti pred svetom, da ne bi mogla govoriti o njegovih grehih. Tako jo je Kantor skušal prikazati drugim, vendar v drami se ne kaže taka. Vsaj meni se ni.

Toliko kolikor je bralcev, toliko je bralnih resnic. In dijakov ne bi smeli spodbujati, da ponavljajo mnenja in doživljanja drugih, temveč da izražajo svoja. In nočem, da se strinjate z mojim doživljanjem, hočem le, da najdete svojega.

Kakšna pa je vaša resnica Kralja na Betajnovi?

petek, 14. februar 2014

Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi

Če pravijo, da so Shakespearova dramatika večna, ker obravnava teme, ki so prisotne še danes, potem bi lahko enako, vsaj za slovenski prostor, trdili za Cankarja. Ob branju Kralja na Betajnovi se zdi, da se v stotih letih ni popolnoma nič spremenilo. Prav lahko bi Cankar dramo napisal tudi v sodobnem času.


Samooklicani kralj trga Betajnova je tat in morilec, ki svojo slabo vest opravičuje z izgovori, da je iz propadlega premoženja ustvaril bogastvo in blaži z dejanji »dobrote«, da revežem ponudi jesti in piti, če potrkajo na njegova vrata.
To lažno mirnost vesti prekine Maks Krnec, ki se po nekajletni odsotnosti vrne. Njegova prisotnost je dvoumna. Žene ga želja razkrinkati pravi obraz Kantorja, ki je umoril lastnega bratranca, da si je lahko prisvojil njegovo premoženje – obubožano gostilno in trgovino, v isti sapi pa ponovno dvori Francki, s katero sta bila nekoč zaljubljenca. Očitno je, da sta si mlada globoko naklonjena, a med njima zeva prepada. Kot prvo ju ločuje Maksovo sovraštvo do Franckinega očeta Kantorja, kot drugo pa Franckina zadržanost, saj se je v vmesnem času zaročila z drugim.
A Maksov notranji boj za pravico in resnico le premaga ljubezen do Francke. Vrne se ponjo in jo skuša prepričati, da bi skupaj pobegnila. Ravno mu jo uspe prepričati, ko se pojavi Kantor. Moža se besedno spopadeta, Maks Kantorju predoči vse njegove grehe in nato odide. Za njim tudi Kantor, kasneje pa izvedo, da je bil Maks ustreljen.
Kantorjevo vest sprva predstavlja Nina, hči umorjenega bratranca, ki jo Kantor vzame pod svojo streho, a le z namenom, da bi jo skril pred svetom. Ljudem govori, da je dekle moteno in bolno, da jo je zaznamovala očetova smrt, a zdi se, da Nina pozna resnico. Ve zakaj je tam in zakaj jo Kantor skriva. Le da se boji, kaj bi ji utegnil narediti, če ne bi bila tiho. Zdi se, da se namenoma pojavi, ko je v sobi veliko ljudi, da Kantorja spravi v zadrego, ko mora njeno prisotnost pojasnjevati.

Po drugem umoru Kantorjevo vest predstavlja Francka, ki ga z grožnjo, da bo odšla, celo prepriča, da se pokesa in prizna svoje grehe. Francko moleduje naj ostane in prvič ter tudi zadnjič imamo občutek, da se resnično kesa svojih podlih dejanj.

Pod vplivom slabe vesti, ki jo v njem vzbudi Francka, umor prizna župniku in sodniku, ki vstopita v gostilno. Verjetno zločin prizna tudi zato, ker je prepričan, da župnik in sodnik vesta, kdo je morilec. A izkaže se, da so prijeli Bernota, čigar puško so našli nedaleč od trupla. In ko Kantor prizna, da je umor zakrivil on, mu ne verjameta in trdno stojita za prepričanjem, da so že prijeli pravega zločinca.

V tistem trenutku se Kantorjeva slaba vest razprši in zmagoslavno nastopi pred Francko, da ni morilec, če tako pravijo drugi. Dokončno v njem prevlada izprijena in pokvarjena nrav, ki ji ni niti malo mar, da se vsi, ki bi ga morali imeti radi, odvrnejo od njega. Takrat ponosno zavlada kot kralj, pa četudi sam.

Kateri so motivi in teme, ki bi jih lahko umestili v družbeno-politično dogajanje današnjega časa? Kateri so sodobni dogodki, ki bi jih lahko primerjali z dogajanjem v drami?

Nekaj vprašanj za poglobitev teme

Katere osebe nastopijo v drami in kakšen odnos imajo do Kantorja? Ga spoštujejo, ga zaničujejo, se ga bojijo …?

Kakšno je okolje, ozračje, v katerem se drama odvija?

Kdo je t.i. glavni »junak«? Kakšne so njegove značilnosti? Kakšna je njegova morala?

Kdo se mu postavi po robu in zakaj pri tem ni uspešen?

Bi lahko dogajanje v drami označili za boj med dobrim in zlim, resnico in lažjo, pravico in krivico? Katera stran zmaga?

Svoje odgovore lahko pošljete na literarnica@gmail.com, ker lahko nadaljujemo razpravo.

Foto: Mladinska knjiga

petek, 07. februar 2014

Kdo je pisatelj?

Letos sem se lotila kar zajetnega projekta: dokončati prvo verzijo treh knjig, ki sem jih začela pisati pred več kot desetletjem. Vesela bom, če to željo izpolnim v 80%.


Vprašanje ali je pisati več zgodb hkrati dobro ali ne, si zasluži svoje obravnave. Tokrat bi se osredotočila na proces pisanja oziroma občutke, ki me navdajajo ob tem.

Nekaj tednov od na novo zsatavljenih ciljev se nisem preveč obremenjevala s tem, kako pišem. Cilj in užitek sta bila samo pisati. Nekako ne obremenjujoče se je izkazalo tudi to, da ne obtičim v eni zgodbi in ne razglabljam, kako naprej. Samo pišem. Na vseh treh projektih kar dobro napredujem. Zgodbe nastajajo, liki živijo, sama se pri pisanju zabavam.

Zadnjih nekaj dni pa se zapletam v dvome: je moje pisanje dobro, je zasnova zgodbe zanimiva, se bi nepristranski bralec prav tako kot jaz zabaval ob branju?

Nekaj časa sem hotela te dvome enostavno pregnati, se ne meniti za njih, pa to ni nikoli enostavno. Nato pa sem se začela spraševati kdo je pisatelj.

Je pisatelj tisti, ki je svoja dela objavil? Je pisatelj tisti, ki je uspešen, znan, prepoznan? Ali je morda pisatelj tudi tisti, ki rad piše? In piše in marsikaj napiše, a tega nikoli ne objavi?

Nagibam se k zadnji predpostavki. Razen nekaj srce trgajočih se esejev, razmišljanj, izpovedi, objavljenih anonimno v šolskem glasilu, še nisem objavila nobenega dela, pa se vseeno vidim kot pisateljico. To je eden od obrazov, kdo sem.

Morda nikoli ne bom ničesar objavila. Morda nekaterim moje pisanje ne bo (ni) všeč. Gotovo se moram še veliko naučiti, a želja pisati, je kot nuja jesti. Zato sem pisateljica in s pisanjem bom nadaljevala. In upam, da na svoji pisateljski pustolovščini pomagam premagati strah in dvome pred pisanjem še komu.

Kaj pa vi? Ste pisatelj /-ica? Kaj vas odvrača, da bi bili?