sreda, 15. april 2020

Imeti ali ne imeti otroka: ali je to res pravo vprašanje?

Že pred leti sem se navadila (lahko bi rekla, da naučila), da ženske, moške, pare brez otrok ne sprašujem, kdaj bodo imeli otroka. Tudi tesnih prijateljev ne. Spoznala sem, da je lahko razlogov za to veliko. Nekateri otrok preprosto nočejo imeti (tu so razlogi zakaj ponovno številni), drugi otrok ne morejo imeti, a si jih srčno želijo.

Nekateri so o tem - ne imetju otrok - govorili sami, drugi o tem niso spregovorili nikoli. Predvsem pa je to osebna odločitev, ki jo gre spoštovati. Je del človeka oz. para in ne del širše družbene ali družinske realnosti. Vsaj ne bi smela biti. Prav tako ne predmet filozovske razprave.

Nekatere(i) so namero, da ne bodo imele(i) otroka povedale(i) jasno, spet druge so se skrivoma in same v svoji bolečini, ubadale z zanositvijo, ki se nikakor ni hotela udejaniti.

Razumem, da je problem neplodnosti, ali ne imeti partnerja v rodni dobi, stvar druge teme, a tudi to je stvar materinstva. In vprašanje neimeti otroka ni samo stvar odločitve, temveč nezmožnosti zanositi.

Meni vprašanje imeti otroka nikoli ni predstavljal konflikta med mano kot žensko (recimo, da pod ta pojem spada tudi kariera) in materjo. Otrok sem si od nekdaj želela, predvsem, ker sem se z njimi od nekdaj zelo dobro ujela. Všeč mi je njihova pristnost, radovednost in radoživost. Njihova vsesplošna zvedavost in čudenje.

Kasnje se je bolj kot vprašanje ali imeti otroke, pojavljalo vprašanje ali bom sploh imela priložnost imeti otroka. Ena propadla veza za drugo, samsko življenje nikoli niso dobra napoved za to.

Po knjigi Materinstvo Sheile Heti sem segla predvsem, ker je v zadnjem času veliko govora o njej. Slovenski prevod je izšel v začetku leta v sklopu Fabule. Avtorica bi se morala dogodka tudi osebno udeležiti.Tudi sama vsebina je dvignila nekaj prahu.
Zgodba govori o skoraj štiridesetletnici, pisateljici, ki živi v partnerski zvezi z moškim, ki si otrok ne želi, četudi že ima eno hčer, povsem nenamenoma. Tudi sama si otrok ne želi, a se skozi več letni proces in zapise o svojih razmišljanjih sprašuje, ali bi jih morala imeti. Oziroma upa, da bo to skozi ta proces ugotovila.

Pritisk je še toliko večji, ko njene prijateljice ena za drugo dobivajo otroke in opevajo radosti materinstva ter ji na srce polagajo, da bi otroka morala imeti tudi sama.

Da bi prišla do odgovora se zateka k vedeževanju, metanju kovancev, torej neki zunanji sili, ki bi ji odgovor ponudila.

Odgovor na koncu najde, s pomočjo zunanjih dejavnikov, tablet za hormonsko ravnovesje, ko ugotovi, da jo ima partner rad in da je dovolj, da bosta samo onadva.

Takšno je bilo v grobem moje doživljanje dela. Seveda knjige berem kot bralka, ne kot literarna kritičarka, kar nisem.

Na spletni stani Beletrine, je knjiga opisana kot:

Materinstvo je roman, ki prevprašuje vlogo ženske, ukvarja pa se tudi s samo formo romana. Če bi ga želeli zreducirati na nekaj misli, bi rekli, da gre za razmislek o tem, ali imeti otroke ali ne – so še vedno nujnost ali so postali le sentimentalna gesta? A v resnici je to delo mnogoplastno, razpeto med teorijo, življenje in fikcijo si zastavlja temeljna vprašanja o tem, kako preživeti in živeti, kdo smo in v čem je smisel. Gre za filozofski roman, kar mestoma spretno skriva za navideznimi banalostmi, a to le zato, da lahko iznenada udari z vso silo. Je temeljno branje za vse, ki razmišljajo o tem, ali bi imeli otroke, pa tudi za tiste, ki so to odločitev že sprejeli, a življenje zato ni nič lažje.

Lahko bi iskala globlji pomen v avtoričinem preizpraševanju sebe in svoje vloge, a ničesar od tega med branjem nisem začutila. Kakor lahko razumem prijateljice, ki so se odločile, da otrok ne bodo imele, ne morem razumeti, zakaj je treba o tem toliko razpravljati. Nobena od njih ni. In vedno z nova in eno in isto. Še posebej, ko pripovedovalka od začetka zavzema stališe, da si otrok ne želi. Še manj si jih želi njen partner. Kaj je potem tu namen celotnega besedila? Res samo potrditi, da otrok noče? Ali jih skrivoma hoče, a ve, da jih ne bo imela?

V iskanju pripovedovalkinega odgovora nekako nisem zaznala iskrenosti in marsikdaj se mi je njeno razmišljanje zdelo žaljivo do vseh tistih žensk, ki bi otroka imele, a ga ne morejo. Verjamem, da to ni bil avtoričin namen in morada sem sama med branjem zaznala nekaj, česar sploh ni bilo tam. Morda se enostavno nisem poistovetila. Niti ne toliko s samim vprašanjem. Predvidevam, da se vsaka ženska v svojem življenju vsaj enkrat sooči s to dilemo. Poistovetiti se nisem z načinom. Nenehnim premlevanjem enega in istega, ki se mi je zdelo velikokrat prisiljeno. Tudi jezik se mi je zdel zelo suhoparen, brezizrazen, brezčuten celo.

Veliko bolj sem se lahko poistovetila s pripovedovalkinim pisnim ustvarjanjem, kaj ji pomeni in kako do njega pristopa. Hkrati se mi jezdela veliko bolj zanimiva zgodba pripovedovalkinega odnosa z mamo in babico, ki sta bili obe zelo dominanti osebi v njenem življenje, četudi je bila mama redko prisotna. Tu sem pogrešala bolj razvito zgodbo o povezavi, zakaj si otrok ne želi.

Morda bi do omenjene tema gojila drugačno naklonjenost, če bi se tudi sama nahajala v obdobju vstopanja v starševstvo, a resnica je, da sama materinstva nisem nikoli dojela kot kompromisa ali kot žrtve. Tudi nikoli nisem imela občutka, da se nečemu drugemu odpovedujem. Marsikatere dileme ali želje pa so se mi, nasprotno, šele kot staršu razjasnile.

Foto: beletrina.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja