Več o tem smo pisali v prejšnji objavi, tokrat pa se bomo posvetili samemu tipu razlagalnega oziroma interpretativnega eseja, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se razpravljalnega eseja lahko lotite.
Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.
Kot že samo ime pove, razlagalni esej od vas zahteva, da razlagate krajše književno besedilo. To pa zavzema razlago vašega doživljanja besedila, se pravi, da ste pri pisanju veliko bolj osebni, to osebno doživljanje besedila pa znate tudi izraziti, pojasniti in utemeljiti, hkrati pa besedilo tudi vrednotiti. Prav tako boste razlagalni esej pisali lažje, če boste dobro poznavali literarno teorijo, saj je pri tem tipu eseja potrebno besedilo ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno opredeliti.
Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili odlomek iz izbranega literarnega dela in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. To tudi pomeni, da boste svojemu eseju morali naslov postaviti sami. Čeprav so načini pisanja lahko različni, saj so interpretacije in s tem doživljanje literarnega besedila različne, pa naj vam bodo to smernice, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.
Primer:
Ciril Kosmač: Pomladni dan (odlomek)
Ciril Kosmač: Pomladni dan, Ljubljana, DZS, 2001, str. 88 – 91.
O, tudi nocoj ga vleče ven! Ali naj gre? Saj je mama nemara začumela … Ah, ne, ne! Mama bi ga gotovo slišala in bi nemirno čakala, da se bo vrnil. In ko se bo vrnil, bo z ročajem metle rahlo potrkala na strop in ga poklicala k sebi, kakor ga je poklicala še vselej, kadar se je ponoči odtihotapil iz hiše. Spustil se bo k njej in tam bo ves skrušen obstal pred starinsko orehovo posteljo z visokimi, izrezljanimi končnicami. V tisti postelji leži mama. Odeja je skoraj ravna, kakor bi bila mama že brez telesa. Na temno rdeči prevleki počivajo samo njene dolge roke, ki jih bo zagledal, kakor hitro bo prestopil prag. Tiste roke bodo bele, tenke in prosojne, kljub rdečkasti svetlobi, ali pa prav zaradi tiste svetlobe, ki jo daje slaboten plamenček drobne petrolejke z rdečim steklom. Njegov pogled se bo ustavil na tistih rokah in v grlu ga bo stisnilo, kakor bi na njih bral jasno zapisano smrt. Mama bo začutila njegov pogled in zaslutila tudi bridko misel, ki se bo v njem rodila ob tistem pogledu, zato bo takoj premaknila svoje roke in jih skrila pod odejo.
-
Kje si
bil? – ga bo zdramil njen glas, ki bi bil rad svetel in poln, a bo zvenel
zamolklo in votlo.
Zdrznil se bo in z očmi poiskal
materino glavo, ki počiva na visokem vzglavju. Mama bo tajila težko sapo.
Nasmehnila se mu bo kar se le da živahno, celo s senco nekdanje hudomušnosti:
-
Kje si
bil, ti moj potep potepasti?
-
Nikjer …
Zunaj … - bo zamrmral in pobesil glavo.
-
A, res?
– se bo začudila z vso narejeno resnobo. – Že dvajset let sem pri hiši, v
Nikjeru pa še nisem bila. Povej no, kje je?
Dvignil bo glavo in ji pogledal v
obraz. Mama bo stisnila svoje uvele, brezkrvne ustnice, da se ji bodo okrog ust
nabrale drobne gubice. Tako bo skrivala svoj hudomušni smehljaj. Toda ne bo ga
mogla skriti v priprtih očeh, ki se ji bodo še zasvetlikale pod dolgimi vekami.
To je njen najlepši izraz, a prav ta izraz ga bo spomnil najsrečnejših dni,
hkrati pa bo čutil, kako se mama trudi, da bi se šalila in tako zabrisala misel
na smrt. Spet se bo nasmehnila in hudomušno rekla:
-
Tvoje
hlače kažejo, da je v tistem Nikjeru tam zunaj presneto visoka trava. In rosna,
rosna! …
Vzdihnil bo in se nato previdno
pomaknil za končnico postelje, da bi skril mokre hlače, poškropljene z lističi
poljskega cvetja. Mami bo smeh skopnel z bledih lic. Zagledala se bo vanj,
zagledala se bo tako globoko, da se mu bodo zašibila kolena. Prijel se bo za
končnico, mama pa bo po dolgem premolku vzdihnila:
-
O ti
nesrečni pob! … Le kje si se vzel? … in le kaj bo iz tebe? … Čuden otrok …
V njenem glasu bo zvenelo nekaj
takega, čemur se ni mogoče upirati, nekaj neznanega, nekaj usodnega. Zato ga te
besede zmeraj pretresejo. Nekaj časa bo trzal z nosom, nato pa bo s komaj
zadržanim obupom izjecljal:
-
Zakaj
tako govoriš? … Zakaj si v takih skrbeh zame? … Zakaj me vsi tako čudno
gledate? …
-
Otrok,
kaj pa govoriš? … Saj te imamo radi!
-
Saj!
Toda zakaj me imate tako čudno radi?
Mama ga bo spet dolgo motrila s tako
čudnim pogledom, kakor bi skozi njega prodrla nekam v daljavo ter bi tam brala
nekaj takega, kar je njemu še skrito. Stenska ura bo glasno drobila čas,
samotna vešča se bo poganjala okrog slabotnega plamenčka. Mama bo počasi
stegnila roko in privila stenj. Nato bo rekla z mirno vdanostjo:
-
Čudno
radi? … Saj te imamo res drugače radi, kakor imamo druge … In nemara te imamo
celo bolj radi … A tudi, če te imamo bolj radi, te nimamo radi zato, ker bi bil
ljubezni bolj vreden, kakor so jo drugi … ampak zato, ker si je nemara bolj
potreben …
Te besede je že dvakrat slišal iz
njenih ust. Prvič so ga samo neprijetno ganile, drugič so ga zadele v živo,
kakor bi mu prikrito očitali nekakšno duševno pomanjkljivost, ki je sam nikakor
ne more odkriti. In ko jih bo zdaj slišal tretjič, mu bo tako hudo, da bi
najraje takoj izginil in se na samem razžalostil nad sabo. Toda niti ganil se
ne bo, zakaj vest mu bo grenko očitala že samo misel, da bi radi izginil izpred
materinih oči. A vendar bo treba nekako razbiti tisto mučno tišino, ki bo v
njej zlovešče hrumelo, kakor bi se iz daljne prihodnosti valili proti njemu
kalni vetrovi še neznanih tegob in gorja. Zato bo začel spet trzati z nosom in
jecljati:
-
Ali naj
ti kaj prinesem? … Ali naj ti vzamem opeko od nog in jo spet segrejem?
-
Ne, ne!
– bo hitro odvrnila mama. Nato se bo spet nasmehnila in pod odejo celó zganila
svoje telo.
-
Nocoj se
kar dobro počutim. Res dobro … Ti kar pojdi … In lezi … In zaspi, moj pob!
Zaspi, in nikar ne razmišljaj!
-
Ne bom,
ne.
-
Ali
obljubiš?
-
Obljubim.
Sklonil bo glavo in stopil iz sobe.
Tiho bo zaprl vrata za sabo, obstal za njimi in hlastno potegnil vase dolg
požirek čistega zraka. Nato se bo ozrl po prostorni izbi, ki bo zaradi svetle
noči še bolj prostorna. Vsi predmeti, posebno starinski harmonij, bodo bolj
temni, zato pa bolj prijazni in mehki kakor v dnevni luči. V nočnem počitku se
bodo omehčali in pritajeno dihali kakor krotka domača bitja. Skozi južna okna
bo mesečina lila na belo javorovo mizo, ki bo stala sredi visokih stolov vsa
svetla in vedra, kakor bi še bedela. Pozdravila ga bo z vabljivo rumenkasto
belino, da se bo nehote ozrl vanjo ter jo za hip užival s pomirjajočim užitkom.
Nato bo začudeno zmajal z glavo in po prstih šel mimo nje, ona pa se bo ozirala
za njim s svojo štirikotno belo
ploskvijo ter ga z nemim sočutjem pospremila do vežnih vrat. Odprl jih bo,
zaprl za sabo in obstal v popolni temi. Tedaj ga bo spet objela prejšnja tišina,
ki v njej tako pritajeno hrumi. Stisnilo ga bo pri duši, položil bo nogo na
majavo stopnico in se začel naglo vzpenjati, kakor bi hotel uiti visokim kalnim
valovom, ki se z nezadržno silo vedno hitreje in vedno glasneje valijo iz
prihodnosti.Na življenje pripovedovalca v romanu Pomladni dan vpliva predvsem oče, ki se ga tudi pogosto spominja. Spomini na mamo so manj pogost. Katere okoliščine so sprožile dogodek, opisan v odlomku?Kakšen odnos med materjo in sinom se nam razkriva v odlomku? Kakšni so pripovedovalčevi občutki?Kateri motiv je v odlomku še posebej prisoten? Ali ta motiv zaznamuje odnos obeh likov v odlomku? Katera slogovna sredstva prepoznate v odlomku in kakšen je njihov učinek?
Najprej natančno preberite odlomek in navodila za pisanje eseja. Pisanja razlagalnega eseja se boste lotili, če ste roman zelo dobro prebrali, predvsem pa, če so se vam ob branju odlomka utrnili posebni občutki, doživljanja. Če vas je vsebina odlomka pustila hladne in ob branju niste občutili ničesar ali so ti občutki medli in vas ne navdihnejo, potem je boljše, da na izpitu izberete razpravljalni esej.
V odlomku si označite besede, ki so se vas najbolj dotaknile. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati.
Ko dobro preberete odlomek in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.
→ Na življenje pripovedovalca v romanu Pomladni dan vpliva predvsem oče, ki se ga tudi pogosto spominja. Spomini na mamo so manj pogosti. Katere okoliščine so sprožile dogodek, opisan v odlomku?
Na tem mestu predstavite ključne elemente, dogodke, pojasnite okoliščin, ki so vodile do trenutka, opisanega v odlomku. Opišite, kaj je pripovedovalec počel, razmišljal, da se je spomnil na opisani dogodek. Opišete lahko tudi njegove občutke, potrebe, ki so ga napeljale na ta spomin. Razmislite lahko tudi ali so ravno njegove misli pripovedovalca vplivale, da se je spomnil pogovora z materjo.
→ Kakšen odnos med materjo in sinom se nam razkriva v odlomku? Kakšni so pripovedovalčevi občutki?
Opišite odnos med materjo in sinom v odlomku ter pri tem pazite, da gre pri odnosu za dvosmerni proces. Tukaj se boste osredotočili predvsem na njune občutke, geste, s katerimi te občutke izražata. Osredotočite se lahko tudi na občutke pripovedovalca, ki so izraženi v odlomku. Kaj vse občuti ob pogledu na mamo? Na kratko lahko povzamete tudi siceršnji odnos matere in sina, ki se razkriva skozi celotno romaneskno zgodbo. Odnos iz odlomka in odnos iz celotne zgodbe lahko tudi ovrednotite in seveda, vaše stališče utemeljite (to na kratko in jedrnato opišete v stavku ali dveh).
→ Kateri motiv je v odlomku še posebej prisoten? Ali ta motiv zaznamuje odnos obeh likov v odlomku?
Navodilo zahteva, da izberete motiv, ki je v odlomku najbolj prisoten, nato pa se tudi opredelite ali ta motiv vpliva na odnos obeh likov v odlomku. Vaše stališče potem tudi pojasnite in utemeljite.
→ Katera slogovna sredstva prepoznate v odlomku in kakšen je njihov učinek?
Opišite, katerih slogovnih prvin se pisatelj poslužuje, da opiše dogajanje v odlomku. Razmislite ali obstaja kakšno posebno slogovno sredstvo, ki ga pisatelj uporabi v odlomku. Nato pa pojasnite, kakšen je učinek uporabljene prvine – na dogajanje, na mater in sina oziroma na njun odnos.
Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje.
Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.
Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku. Povezanost boste najlažje dosegli, če boste svoje občutke, razmišljanja oblikovali na način, da si bodo smiselno sledile. Izogibajte se preskakovanju misli, stališč. In če eno misel že opišete v enem odstavku, je ne ponavljajte v drugem, razen če vam služi kot argument drugemu stališču.
Kako bi vi napisali razlagalni esej?Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko pošljete na literarnica@gmail.com.