Začetek leta je dober čas za pregled opravljenega leta. Pregled bralnega seznama je lahko dobro izhodišče.
Vsaka nova knjiga bralcu odstira neverjetno potovanje v misli, občutke in dogodke likov, čeprav izmišljenih, z zelo človeškimi in resničnimi dilemami, bolečinami in izzivi.
Branje nas ponese na preizkušnjo lastnih vrednot in prepričanj. Ta gotovo lahko preizprašujemo skozi dela italijanskih avtoric, ki so me v 2018 navdušile, na bralnem seznamu pa me čaka neapeljski cikel Elene Ferrrante. V njihovih delih se zrcali sijaj in poezija italijanskega jezika, nemalokrat grobo vulgarnega, ki bralca dodobra prežveči in ga zavrže ali pa ga osupne, da se ne more premakniti.
Seveda nisem mogla mimo Cankrajevega leta in tega, da ponovno posežem po vsaj enem njegovem delu. Moje življenje se je ponudilo samo od sebe, združen s sodobno stripovsko verzijo je osvetlilo dve gledišči Cankarjevega življenja.
Ne gre spregledati nekaj novosti. Med njimi je bila tokrat briljantna filozofska kriminalka Medsočje, v kateri se avtor z bralcem poigra na presenetljive načine in ga spretno vodi za nos do konca. Ne gre toliko za iskanje morilca, kot pri klasični kriminalki, bolj za odstiranje resnice.
Sedaj pa globoko vdihnite in izdihnite. Na vrsti je ganljiva osvetlitev krutega sveta tihotapljenja in piratstva nad človeškimi življenji in trupli ter zamanjski boj treh preprostih ljudi, da beguncem omogočijo vsaj možnost za boljšo prihodnost.
Tu sta še dve klasični kriminalki z Martinom Vrenkom na čelu izpod peresa Avgusta Demšarja, ki se ponovno spopada s podlostjo in zahrbtnostjo človeškega značaja, ki mu ogromno še vedno ni dovolj: Otok, zadnja v vrsti, in Pohorska transverzala.
Tisoč veličastnih sonc se je izkazalo za pripoved o ne tako veličastnim življenju žensk v Afganistanu.
Skandinavski satiriki so poskrbeli za utrjevanje smejalnih mišic. Ove se je tako otepal bližine ljudi, da je na koncu pristal s čisto svojo posebno "družino", nebesa pa nekako niso bila povsem dosegljiva za poklicnega lomilca rok in nog ter para, ki sta ga želela izrabiti za zaslužek.
Vmes smo pokrpali žive, ki ob smrti bližnjega in soočeni s težkimi odločitvami, premnogokrat pozabijo nase in živijo v izgubi, ki jih je doletela.
Nenazadnje pa še zgodba o Nadeždi, ki si je utrla pot v samostojnost v času, ko se je od žena pričakovalo, da so poslušne in ubogljive.
Za mano je še eno fantastično bralsko leto. V 2019 si želim še več bralskih pustolovščin in čudovitih življenj, ki niso vedno samo lepa. Glede na seznam se tako tudi nakazuje.
Vam pa želim čudovite pustolovščine v svetu izmišljenih junakov in resničnih občutkov. Pri tem pa kdaj sezite po pisalu in si zabeležite svoje vtise.
Ni komentarjev:
Objavite komentar