Ustvarjalno-pisalni izziv: Skodelica

Skodelica je predmet, ki je v naših življenjih zelo pogosto prisoten. Iz nje pijemo kavo ali čaj, včasih tudi samo vodo. Iz je tudi jemo. Verjetno imamo doma celo serijo različnih in kakšen set identičnih skodelic. Ene so pisane, druge imajo ročaje. Ene imajo krožničke, druge so brez, nekaterim pa se je krožniček razbil.

V 20 povedih opišite svojo najljubšo skodelico. Ni nujno, da jo dejansko imate doma.

Veselo pisanje!

Ustvarjalno-pisalni izziv: Iz žabje perspektive

Ljudje se radi primerjamo z drugimi. Za tegobe in težave drugih takoj najdemo rešitve. Pogledati z drugega zornega kota nam da vedno drugačen vpogled v situacijo. Premalokrat pa se zavedamo, da z iskanjem rešitev za druge dejansko najdemo odgovore za svoje probleme.

Iz knjige, ki jo trenutno berete, iz časopisa, revije, letaka (ali pa zapišite dejanski dogodek, ki vam ni pustil prijetnega priokusa) izberite odstavek in ga napišite iz žabje perspektive.

Kako se zgodba odvije tokrat? 

Veselo pisanje!

Zakaj je treba spodbujati učenje za znanje in ne za ocene?

Otroci se pričnejo učiti že zelo zgodaj. Po mnenju nekaterih se pričnejo učiti že v maternici. Plod se
nauči prepoznati materin in očetov glas, zvoke iz okolice, ki jih pogosto sliši in jih prepozna tudi kasneje.

Po rojstvu se učenje le še stopnjuje. Z opazovanjem in posnemanjem dojenčki v zelo kratkem času usvojijo zelo zahtevne veščine. Skozi igro in ob spodbudi staršev spoznavajo svojo okolico in razmerja v njej.

Marsikateri odrasli kasneje ugotovi, da se najlažje novih stvari uči po podobnem principu. Ugotovijo, da se snovi naučijo hitreje in da zna biti učenje celo zabavno.

To sicer imenujemo neformalno učenje, ki v naši družbi nima tako velike teže kot formalno učenje, a se njegov pomen čedalje bolj poudarja predvsem po koncu, vse bolj pa tudi že tekom formalnega učenja. In ravno zaradi velike vrednosti pri pridobivanju znanja bi moralo učenje tudi v šolah zajemati skupek formalnega in neformalnega učenja.

Ustvarjalno-pisalni izziv: Zobna miška

Izguba mlečnih zobkov je prelomna v otrokovem odraščanju. Koliko ponosa se zrcali v majhnih očeh, ko nastane drobna špranjica. Z vznemirjenjem nato zobek pospravi pod vzglavnik in se sprašuje, kaj mu bo zobna miška prinesla. 

In kaj najde mlečno zobec pod vzglavnikom?

V 20 povedih opišite zgodbo o zobni miški.

Veselo pisanje!

Kakšno vrednost ima znanje?

Učenje in izobraževanje je tema, ki bi se je morali pogosteje dotakniti tudi na Literarnici, saj je zelo povezana s samo ustvarjalnostjo, ki je del človeškega uma, a med leti šolanja pogosto pri večini ljudi zamre. Raziskave priznanih strokovnjakov na tem področju so potrdile to dejstvo - da ustvarjalnost otrok upade z vstopom v šolo in se je do odrasle dobe ohrani le še okoli 2%.

Verjamem, da bo vsak strokovnjak želel zagovarjali svoje stališče kot edino pravo, a pri celotnem izobraževalnem sistemu ne bi smelo biti v ospredju kdo ima prav in kdo ne, temveč kaj je dejanski namen šole in šolskega sistema - pridobiti znanje, ki bo mladim omogočil in jih pripravil na kasnejše samostojno in odgovorno življenje.

To bi vsaj moral biti cilj izobraževanja in zakaj svojo mladost večinoma preživimo v šolskih klopeh.

Verjamem, da bi moral biti namen šolskega sistema tudi, da v vsakem posamezniku prepozna njegov posebni talent in ga spodbuja k udejstvovanju. Dejstvo je, da nismo vsi ljudje za vse. Še posebej nimamo vsi enakih zanimanj, ki so dober motivator, da se v tem izpopolnjujemo in izobražujemo. 

Niti ni pomembno, da smo vsi intelektualci, ki nima prav veliko opraviti s človekovo dejansko pametjo in znanjem.

Prav tako izobraževanje in pridobivanje znanja ne bi smelo biti merjeno izključno z ocenami, ki v našem šolskem in širšem sistemu slabše učljivemu otroku prehitro prilepijo raznovrstne etikete kot so težaven otrok, neposlušen, težje učljiv in še vrsta drugih priročnih izrazov, ki nam dajejo možnost, da se z otrokom ne ukvarjamo.

Pri svojem delu se srečujem predvsem s posamezniki, ki jim učenje ne gre od rok, jim ni prijetno, a to še ne pomeni, da jim učenje ali naučiti se nekaj novega (predvsem tistega, kar jih zanima) ni zanimivo.

Šolski učni načrt predvideva, kaj bi se morali otroci v posameznem razredu naučiti, ne predvideva pa specifik učnega procesa vsakega posameznika (učenje je zelo odvisno od možganov, kako sprejemajo  in shranjujejo različne informacije) in da se verjetno zaradi tega ne bodo mogli vsi otroci enako hitro ali v enakem obsegu predpisane snovi naučiti. Sicer šolski sistem predvideva dopolnilni in dodatni pouk, a to še dodatno vpliva na zgoraj omenjene etikete in na splošno družbeno prepričanje, da si slab, če nimaš dobrih ocen in tudi, da ničesar ne znaš. Pa to niti pod razno ni res.

Argument temu so učenci, ki briljirajo pri enem predmetu npr. pri matematiki, kjer imajo same petke in bi jim učitelji dali tudi šest ali osem, če bi bilo to možno, pri angleščini recimo pa povprečje ocen nanese za komaj zadovoljivo dvojko. In vsi učitelji so začudeni in se sprašujejo, kako ta briljanten "matematik" lahko pri drugem predmetu dosega tako borne rezultate in bi ga imeli za slabega učenca, če ne bi vedeli drugače.

Seveda je to pogojeno z našim prepričanjem in naravnanostjo šolskega sistema, da če si dober učenec, imaš dobre ocene pri vseh predmetih, ker znanje ne more biti tako subjektivno, da je oseba lahko v nečem dobra, v nečem drugem pa ne. To ne gre skupaj, saj poznamo in se celo otroštvo učimo le to, kaj je prav in kaj narobe.  

Spominjam se svojega prvega dne v srednješolskih klopeh. Novo okolje, novi obrazi, strah pred nepričakovanim, ki pa je kmalu popustilo, ko so se začeli navezovati prvi stiki. V razredu smo bili vsi novi, sveži iz osnovne šole, z izjemo enega sošolca, ki je prvi letnih ponavljal. Enotno mnenje je bilo, da ta pa že ne more biti v redu. To vem, ker smo se kasneje o tem tudi pogovarjali. Prehitro smo ga označili za neumnega in slabega, a izkazalo se je, da je bila resnica daleč od tega. Po prvih presenečenjih, ko je pri večini predmetov dobival relativno dobre ocene, se je izkazalo, da sošolec še zdaleč ni neumen in ne bi znal, prejšnje leto se mu je le zalomilo pri enem predmetu in se je tistega leta pri njem še toliko bolj potrudil. 

Žalostno je, da nas šola v prvi vrsti uči predvsem tega, kako ljudi ocenjevati po njihovih šolskih ocenah in ne po njihovem znanju in posebnostih, ki jih delajo izjemne.

Torej kakšno vrednost ima znanje? In kakšen pomen ima učenje? Je to res samo učenje za ocene ali je lahko usmerjeno v pridobivanje znanja, ki nam bo dejansko ostal in koristil za življenje? Uči nas tudi, da je tuje znanje edino pravo in dokler smo učenci, moramo znanje le sprejemati. Nekdo je določil, kaj se moramo naučiti in tega se moramo učiti in to je edino priznano znanje.

V srednji šoli sem se učila tudi latinščine. Nujno zlo, čem sem želela kot drugi tuji jezik imeti francoščino. Nisem vedela sicer zakaj takrat in ne vem tega niti sedaj. Klasična usmeritev pač.

Od latinščine mi, razen nekaterih klasičnih pregovorov in izrazov ni ostalo prav veliko. Verjetno je to pogojeno tudi s tem, da tega znanja kasneje nisem prav nič gojila in vzdrževala. Pravzaprav sem na latinščino prav rada hitro pozabila, kljub temu da me je spremljala še dve leti faksa. 

A se od pouka latinščine zelo živo spominjam nečesa. Razlage besede educo, ki je večini evropskih jezikov služila za njihovo poimenovanje za izobraževati, učiti - v latinščini je educo, ki se je prav tako uporabljal za poimenovanje za izobraževati, učiti, pomenil voditi, peljati, usmerjati in v tem pomenu je tudi potekalo učenje, odnos učitelja in učenca pa se je smatral kot enakovreden v učnem procesu, saj je bil učitelj hkrati učenec, učenec pa je bi tudi učitelj, kar je pomenilo, da je učitelj učenca v znanje usmerjal in ga peljal k orodjem, s katerimi bi si lahko to znanje znal prisvojiti tudi sam, hkrati pa se je tudi sam učil od učenca, če nič drugega, se je učil, kako ga k učenju in znanju voditi.

Kaj ni to lepa vizija učenja?

Foto: http://www.mojpedijatar.co.rs/tag/ucenje/

Ustvarjalno-pisalni izziv: Recept

Navdušujejo me zgodbe, ki nastanejo na podlagi Literarničinih ustvarjalno-pisalnih izzivov. Predvsem sem zadovoljna, da se ljudje uspejo rešiti spon vsakdanjih prepričanj in pogosto odmisliti omejitve "realnega" sveta.

Tako predmeti spregovorijo, ljudje molčijo ali letijo. V zgodbah e vse mogoče! Zato se bomo tudi danes malce poigrali in pričakujem, da bodo ponovno nastale duhovite in igrive zgodbe. Ali pa povsem resne ilustratorke življenja.

Vzemite svoj najljubši recept in iz sestavin v 20 povedih napišite zgodbo. 

Če takega recepta nimate, vam v pomoč prilagam recept za palačinke:

SESTAVINE
0,5 l mleka
24 dag moke
2 jajci
sol
maščoba za pečenje

Veselo pisanje!

Kakšno mladino želimo izobraziti?

Ko smo nekateri lahko uživali v dolgih praznikih in smo lahko z mislimi pri pomladi, soncu in toplih dneh, so drugi, predvsem dijaki zaključnih letnikov srednjih šol, svoje misli usmerjali v učenje in priprave na maturo, ki se je pričela z včerajšnjim pisanjem eseja.

Maturitetni esej pogosto razvname številne razprave o izbranih delih za obravnavo, o njihovi primernosti, o (ne)pripravljenosti dijakov na pisanje besedila esejskega tipa in mnogih drugih, ki se nanašajo tudi na področje strokovnosti pri vsebinskem delu in celotni šolski sistem.

Pri tem pa se premalokrat ozremo na tiste, ki so pri vsej tej zadevi edini pomembni - dijake, ki se tako ves čas vrtijo v kolesju izobraževalnega sistema, če si lahko besede sposodimo kar pri tematskem sklopu letošnjega eseja, v katerem so najbolj oškodovani prav sami. A bi morali iz tega sistema, v katerem večinoma preživijo vsaj trinajst let, oditi kot izoblikovane, samorazmišljujoče osebe.