ponedeljek, 10. december 2012

Matura 2013

Literarnica odpira novo rubriko - Matura 2013.

Namenjena je vsem dijakom zaključnih letnikov in tudi drugim, ki bodo v letošnjem letu opravljali maturo.

Prispevki se bodo dotikali predvsem koristnih in praktičnih nasvetov o pisanju eseja,  njegovih značilnostih, obliki, sestavi ...

Prav tako pa bomo razčlenili obe obravnavani deli letošnje mature: Pomladni dan Cirila Kosmača in Konje krast Pera Pettersona.

Seveda s stališča tematskega sklopa: OTROCI IN STARŠI. 

Glavne razlike med spisom in esejem


Kakšne so razlike med šolskim spisom in esejem, zakaj esej pišemo dlje časa kot spis in ali je esej res težji?

Nekateri menijo, da dar za pisanje bodisi imaš, bodisi nimaš in če ga nimaš, tvoji spisi in kasneje eseji ne bodo nikoli res dobri. Seveda je v tem nekaj malega resnice - če nas pisanje ne zanima in ne veseli, tudi pisali ne bomo tako dobro in v tem primeru tudi ne bomo postali pisatelji, kljub temu pa se lahko naučimo nekih smernic, kako napisati dober spis in esej.

Kaj je spis in kaj je esej?

Spis je pravzaprav “mlajši brat eseja”, kar pomeni, da nas ravno pisanje šolskih spisov privadi na pisanje in tako pomeni uvod v bolj zahtevno pisanje - esej. V osnovni šoli se boste najprej spoznali s spisom, v katerem boste opisovali, kako ste preživeli poletje, zakaj vam ni všeč deževno vreme in še kaj. Kasneje, ko boste izboljšali svoj način pisanja, osvojili pravilno obliko pisanja in pravopis, pa sledi korak naprej - pisanje daljšega in bolj zahtevnega eseja. Eseje se ponavadi začne pisati na koncu osnovne šole, v srednji šoli, pa se piše samo še eseje.

Pet glavnih razlik med spisom in esejem

 1. Dolžina spisa in dolžina eseja
Spis je krajša oblika in se piše krajši čas, esej pa je daljši in bolj poglobljen, zato zahteva več vloženega truda in časa. Začetni spis je dolg približno pol A4 strani,šolski eseji pa so ponavadi dolgi stran in pol ali več.
2. Oblika spisa in eseja
Spis = uvod, jedro, zaključek
Esej = uvod (postavimo si delovno vprašanje ali hipotezo), jedro (več odstavkov, ne samo eden), zaključek (povzamemo glavne ugotovitve in zaokrožimo v celoto).
Kot vidimo je oblika podobna, saj tako spis kot tudi esej izhajata iz osnovne oblike pisanja: uvod, jedro, zaključek. Spis se te oblike drži bolj strogo in je pogosto napisan samo v treh odstavkih, kasneje pa se je dobro privaditi pisanja z več odstavki. 
V eseju pa v jedru napišemo, razložimo o čem bomo pisali, na katera vprašanja bomo skušali odgovoriti skozi pisanje ali pa postavimo hipotezo. Hipoteza se sliši kot nekaj izjemo težavnega, vendar brez skrbi, hipoteza je samo neka trditev, ki jo napišemo, potem pa jo skušamo s pisanjem ali potrditi ali zavrniti. Jedro eseja je ponavadi sestavljeno iz nekaj odstavkov, ki jih ločimo smiselno, na primer: v prvem odstavku na kratko obnovimo vsebino knjige, v drugem odstavku podamo opis glavnih oseb in njihovih značilnosti, v tretjem odstavku se razpišemo o glavnem problemu v knjigi in tako dalje. Jedro je hrbtenica eseja, ki mu da boljo preglednost, zaradi odstavkov olajša branje in nudi veliko informacij. V zaključku povzamemo glavne ugotovitve in mogoče podamo še kakšno lepo končno misel.
3. Vsebina spisa in eseja
Vsebina spisa in eseja je lahko karkoli, le da moramo paziti, saj je vsebina eseja veliko bolj poglobljena, tako da moramo stvar, knjigo, osebo,... o kateri pišemo, poznati res dobro. Vsebina predstavlja pomemben del končne ocene, zato je potrebno paziti, da je razumljiva, smiselna pripoved, jasno opisane osebe in občutja. 
Primer opisa osebe iz spisa:
 Tjaša je bila pridna učenka, ki je v popoldanskih urah obiskovala ure jazz baleta.
 Primer opisa iz eseja:
Tjaša je bila prizadevna in pridna modrooka učenka, ki jo je zanimalo marsikaj, predvsem pa se je navdušeno posvečala njeni največji ljubezni - jazz baletu.
4. Zahtevnost pisanja
Pri eseju se zahtevnost pisanja zelo zviša, ne uporabljamo več premega govora (saj veste, vse tisto znotraj “narekovajev”), pač pa se preizkusimo v citiranju. Besedišče mora biti bogato, poznati moramo več izrazov, znati dobro opisovati in dobro pisati, kar lahko storimo tako, da veliko beremo in si tako obogatimo zakladnico besed. V eseju tudi argumentiramo in pogosto tudi nagovarjamo namišljenega sogovornika.
Ravno zaradi večje zahtevnosti je pri pisanju eseja priporočljivo uporabljati dodatni list, kjer si pred začetkom pisanja naredimo okvirni načrt pisanja.
5. Pogumno v pisanje!
Če ste pred izzivom pisanja prvega eseja, se mogoče res zdi, da je izjemno težko in nerazumljivo, vendar imejte v mislih, da lahko napišete skoraj karkoli, če le dobro utemeljite, zakaj ste nekaj napisali. Esej vam da veliko možnosti za ustvarjalnost in izraz vašega pogleda na neko zadevo. 

In ne pozabite - recept za esej je vedno: dobra vsebina + pravilna zgradba + jezikovna ustreznost! Če v to uspete vključiti še začetno hipotezo in kakšen citat ste na konju!

Manca Dežman

Povzeto po: http://www.filternet.si/os/clanki-videi/glavne-razlike-med-spisom-in-esejem/c.1520

petek, 09. november 2012

Nagradni literarni natečaj na temo Preprečevanje odvisnosti


Drage bralke, dragi bralci, ali ste vedeli, da je NOVEMBER mesec PREPREČEVANJA ODVISNOSTI?

Kvalitetne črtice, ki bodo prispele do 30. 11. 2012, bomo objavili na naši spletni strani www.ventilatorbesed.com, najlepše tri pa nagradili s knjižno noviteto, ki jo podarja Ventilator besed.

Črtico, s katero želite sodelovati na nagradnem natečaju, pošljite na elektronski naslov: vladka@ventilatorbesed.com, s pripisom Za literarni natečaj „Preprečevanje odvisnosti“.

Nagrajenci, ki bodo po končanem natečaju razglašeni na www.ventilatorbesed.com, morajo svoje podatke poslati po elektronski pošti na vladka@ventilatobesed.com, da se dogovorimo za prevzem nagrade.

Veliko ustvarjalnosti vam želi revija Revija Ventilator besed!

Več na: http://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=4225&leto=2

2. LITERARNI NATEČAJ


Leto je naokoli in Šolski center Šentjur razpisuje 2. tradicionalni literarni in likovni natečaj z naslovoma:


a) Življenje z naravo
b) Mrtve reke, neme pomladi – ali je to naša prihodnost?

Pod prvim naslovom naj učenci opišejo svoje doživljanje narave in vsega, kar je z njo povezano (življenje v gozdu, na polju, travniku, ob potoku, jezeru, sprehod po planinah…). Napišejo naj kakšno zanimivo izkušnjo, ki so jo doživeli v naravi, lahko opišejo kakšen naraven pojav, ki je pritegnil njihovo pozornost in jih pripravil k razmišljanju o tem, kako sta narava in človek povezana tudi v času sodobnih tehnologij.

Pod drugim naslovom naj učenci razmišljajo o naši prihodnosti – kakšna bo, če bomo z naravo ravnali tako neodgovorno kot doslej: onesnaževali vode, ozračje, krčili gozdove itd. .
Navedejo naj svoje predloge, kako vzpostaviti trajnostno ravnovesje v naravi, da ne bomo doživeli katastrofe zaradi lastne nepremišljenosti.

Pisni izdelki naj obsegajo 300 do 500 besed, naj bodo natipkani s pisavo v velikosti 12, z razmakom 1,5 ter opremljeni z avtorjevim imenom in priimkom, razredom, imenom osnovne šole ter imenom in priimkom mentorja.

Likovni izdelek je lahko risba, slika, kolaž, grafika v katerikoli likovni tehniki, v A3 formatu (risalni list), lahko je delo enega ali več avtorjev skupaj. Na hrbtni strani naj bodo naslednji podatki: naslov izdelka, ime in priimek avtorja/avtorjev, razred, ime in priimek mentorje ter ime in polni naslov šole.

Literarne in likovne izdelke bo pregledala tričlanska komisija. O izboru bodo avtorji oziroma njihovi mentorji obveščeni po pošti. Najboljši izdelki bodo nagrajeni in objavljeni v lokalnih časopisih. Razglasitev rezultatov bo javna, o kraju in času vas bomo obvestili naknadno.
Literarne in likovne izdelke pošljite do 21. 12. 2012 na naslov šolski center Šentjur, Cesta na kmetijsko šolo 9, 3230 Šentjur s pripisom literarni/likovni natečaj ali pa po
elektronski pošti solski.center-sentjur@guest.arnes.si , lahko pa jih tudi oddate osebno v tajništvu šole.

Izdelkov ne bomo vračali. V kolikor avtor želi, da mu izdelek vrnemo, ga lahko on sam ali mentor prevzame na sedežu šole po zaključku aktivnosti.

            
                                                                                                                     Ravnatelj:
                                                                                                         mag. Janez Vodopivc

Več na: http://www.sc-s.si/joomla/index.php/srednja/290-2literarni-nateaj

Literarni natečaj revije Mladika


Revija Mladika razpisuje 41. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Uredništvo rokopise zbira do 1. decembra, rezultati bodo znani ob slovenskem kulturnem prazniku. 

Razpis je odprt ne glede na bivališče.

Razpisane so denarne nagrade za prozo in za poezijo. V vsaki kategoriji prva, druga in tretja nagrada, vrednosti pa so: v prvi kategoriji 500, 300 in 250 evrov, v drugi kategoriji pa 300, 150 in 100 evrov.

Rokopise je treba poslati v dveh (2) čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. decembra 2012 ali redakcija@mladika.com. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali s šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti (ali v posebni priponki elektronske pošte), opremljeni z istim geslom ali s šifro.
Prozna besedila naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset).

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.



Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2013. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. Rokopisov ne vračajo.

Foto © Mladika



Več na: http://radio.ognjisce.si/sl/135/ssd/8983/

torek, 06. november 2012

Ljubezenski roman


Zgodba ljubezenskega romana posveti vso pozornost ljubezenskim razmerjem med glavnimi osebami. Žanr je namenjen predvsem ženskemu bralstvu, knjige pa se pogosto objavljajo v serijski obliki.

Zgodba ljubezenskega romana temelji na ljubezenskem odnosu med dvema osebama. Glavni namen ljubezenskega romana je »čustvena izpopolnitev«, konec pa naj bi bil optimističen. Bistvo ljubezenskega romana je »romantično razmerje med junakom in junakinjo«. V žanru so dobre osebe nagrajene, zle kaznovane, vrednost ljubezni pa potrjena. Nekateri avtorji in bralci ljubezenskih romanov verjamejo, da bi moral žanr imeti dodatne omejitve, npr. izognitev temam, kot je prešuštvo. Druga nesoglasja zadevajo zahtevo po srečnem koncu in mesto istospolno usmerjenih. Ljubezenski roman se skratka osredotoča na razvoj ljubezenskega razmerja in se ponaša z optimističnim koncem. Teme, kot so posilstvo na zmenku, nasilje v družini, zasvojenost, invalidnost določajo nove podtipe in žanrsko razvejanost tega žanra, zato ne drži očitek, da so vsi ljubezenski romani enaki. Delež čutnosti v ljubezenskem romanu je raznolik, od bežnega poljuba do pornografskih scen.



torek, 30. oktober 2012

Krajnska čbelica

je bil prvi slovenski pesniški almanah.


Ideja o izdaji pesniškega almanaha namenjenega izobražencem se je porodila Mihu Kastelicu, skriptorju ljubljanske licejske knjižnice. Poleg urednika Kastelica sta imela pomembno vlogo pri nastajanju almanaha Matija Čop in France Prešeren. Največjo zaslugo za izdajanje kljub Obnovljenemu cenzurnemu redu je imel Matija Čop, ugleden strokovnjak na slovstvenem področju. Almanah je vseboval poleg poezije sodobnih pesnikov tudi starejšo poezijo Valentina Vodnika, Janeza Damascena Deva itd. 

Najprodornejši pesnik, ki je objavljal svojo poezijo v Kranjski čbelici, je bil France Prešeren. Prešernova poezija je zasedla mesto med vrhunci moderne evropske poezije. Pesmi so objavljali tudi številni drugi pesniki (Miha Kastelic, Jakob Zupan, Blaž Potočnik, Jurij Kosmač, Ignac Holzapfel, Janez Cigler, Jernej Levičnik itd.). Almanah je izhajal med leti 1830 in 1848 v petih zvezkih. Prvi zvezek je izšel 30. aprila 1830 v 600 izvodih. 

Kranjska čbelica je začela z uveljavljanjem moderne poezije, in sicer posvetnega, umetniškega in romantičnega pesništva, ki je pri janzeističnih konservativcih kot tudi pri dunajskem cenzorju Jerneju Kopitarju naletela na odpor. Situacija se je še posebej zaostrila po izidu Prešernove satire Nova pisarija v 2. zvezku, kjer se Prešeren obregne ob preprosto nabožno ali poučno književnost ter zagovornike le-te, ki so z negativno kritiko ovrednotili njegovo poezijo izdano v prvem zvezku Kranjske čbelice. Zaradi strahu pred cenzuro Prešeren ni smel objaviti v 3. zvezku Apela in čevljarja ter pet Sršenov. Pomemben prispevek pa so bile Prešernove predelave slovenskih ljudskih pesmi (Lepa Vida, Kralj Matjaž itd.) iz zbirke Andreja Smoleta. Kranjska čbelica je tudi prvič prejela pomembno pozitivno oceno češkega pesnika in filologa Františka Ladislava Čelakovskega. Pri 4. zvezku se je situacija še zaostrila, saj je sočasno potekala abecedna vojna. Cenzorstvo nad almanahom je prevzel Matija Čop. Jurij Pavšek, ki se ni strinjal s Čopovo cenzuro, je dosegel recenzuro rokopisa na Dunaju pri Jerneju Kopitarju. Slednji je črtal kot neprimerne številne pesmi Prešerna in Kastelica. 

Po končani abecedni vojni se je situacija obrnila v prid izdajateljem Kranjske čbelice. Almanah je po ponovni cenzuri vendarle izšel leta 1834. Zadnja 5. številka je izšla šele po ukinitvi Obnovljenega cenzurnega reda leta 1848. Na pozno izdajo zadnjega zvezka je med drugim vplivala tudi smrt Matije Čopa, ki je imel največje zasluge za izdajanje Kranjske čbelice, kljub strogi cenzuri. Prešeren je v tem zvezku objavil celotno Zdravljico, kakor nekoliko prej prvič v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki jo je v Poezijah zaradi cenzorskih popravkov raje izpustil.



Povzeto po: http://www.dedi.si/dediscina/311-kranjska-cbelica 

torek, 16. oktober 2012

Viteški roman

je zvrst dvorsko-viteške literature v visokem srednjem veku, nastal pa je v 12. stoletju v 
Franciji in se nato razširil. Idealiziral je podobo viteštva in njegove življenjske, moralne in socialne ideale, vrednote življenjske sreče, zvestobe ter ponižnosti. Snov in motivi so črpani iz keltskih, antičnih in orientalskih mitov, pripovedk ter pravljic. Prvotno so bili pisani v verzih, v 13. stoletju pa so bili razvezani v prozo, in sicer v ljudskih jezikih stari francoščini, anglonormanščini, okcitanščini, angleščini in nemščini. Glavni avtor je Chrétien de Troyes.

Na antiko se navezujejo Roman o Aleksandru, Roman o Troji, Roman o Tebah in Roman o Eneju, na britansko zgodovino romani o kralju Arturju, Lancelotu, Merlinu in vitezih okrogle mize, Tristanu in Izoldi, Parzivalu ter iskanju svetega Grala, na francosko romani o Karlu Velikem in o Rolandu. V 16. stoletju je bil popularen v Španiji in na Portugalskem, vendar ob enem kritiziran kot neresna literatura. Leta 1905 je v Cervantesovem Don Kihotu doživel svojo parodijo.

Viteški roman na Slovenskem
Slovenski viteški roman je eden izmed žanrskih tipov zgodovinskega pripovedništva, to je dolge zgodovinske pripovedne proze, za katero domnevamo, da se dogaja v srednjem veku in tematizira viteško življenje. Širši okvir viteške povesti je srednjeveška povest, dokaj obširna skupina besedil z mešanico motivov in tem, značilnih za srednji vek: s čarovnicami, vitezi, gradovi, samostani.

V zbirki slovenskega zgodovinskega romana nastopajo vitezi več 10-krat, najpogosteje pri Jožetu Urbaniji, Miroslavu Malovrhu in Francetu Bevku, pa tudi pri Franu Deteli, Franu Jakliču, Metodu Turnšku in Francu Valentinu Slemeniku. Žanrski tip zgodovinskega romana z vitezi v glavni vlogi nosi v grobem enajst del, od katerih se jih pet dogaja med 6. in 13. stoletjem, eno v 14. stoletju, štiri v 15. stoletju in eno v 16. stoletju. Priključimo jim lahko še nekatere povesti in romane, ki se dogajajo v poznejših stoletjih, vendar se z likom glavnega junaka, ki sledi viteškim idealom, navezujejo na to žanrsko tradicijo. Če bi po vzoru Nemcev izenačili viteški in dvorski roman, bi morali upoštevati še tiste povesti, ki z gradom, graščino, graščakom ali dvorom že v naslovu kažejo na svojo žanrsko pripadnost.

Najznamenitejši slovenski vitez je »roparski vitez« Erazem Predjamski, ki je doživel več literarnih upodobitev, tista iz leta 1845 (Franc Malavašič, Erasem is jame: Povést is petnajstega stoletja) je celo prva izvirna daljša zgodovinska pripoved.

Viteštvo slovenskih junakov je zanimiva kombinacija poguma, kadar ga zapovedujejo družbene norme in ideali, in strahu, ko gre za samostojno odločanje. Poleg junaka Mlinarjevega Janeza je primer takega obnašanja junak France Bregar v povesti Črna žena, saj se ne zmeni za nesrečo, ki jo povzroča, temveč sledi svoji fiksni ideji, za kar je na koncu nagrajen.


petek, 12. oktober 2012

Ob šestih zjutraj

         "Vlak iz ..., ki nadaljuje vožnjo proti Ljubljani, prihaja na peti tir," je zadonelo iz zvočnika. Stopil je iz varnega zavetja postaje. Zrak je zatrepetal od napetosti, ko se je težkih nog in s sključenimi rameni počasi odpravil na peron.
         Kot že vsako jutro zadnji dve leti je pomislil, da nikoli več ne bo kot je bilo.
         In ravno on! Ravno on od vseh možnih ljudi, ki bi lahko, ki bi MORALI nasrkati bolj kot on! Ravno on je najbolj nasrkal in sedaj bije delavsko tlako, v eni klinčevi pisarni, v eni klinčevi firmi, kjer ga vsi klinčevi pizduni teptajo, kot da je največja smet.
         ON. Ki bi moral varno uživati v svoji udobni in prostorni pisarni. On. S svojo direktorsko plačo v priznanem državnem podjetju.
         Pa saj ni on zajebal klinčevega podjetja! On je samo pokasiral odgovornost za nastale razmere.
         ONI. Vse so pokradli, njega pa zajebali, da je kriv za vse! Pizduni.
         Oni uživajo na svojih luksuznih vikendih in jahtah, pa še kje. Oni, ki so si ta luksuz kupili s pokradenim denarjem! On je pa najebal!
         Ostale so premestili vsaj v druga podjetja na dobro plačane funkcije. Njega. Njega pa ne! On je sedaj navaden uradnik! Pizde usrane, kako so ga nategnili, da je podpisoval dokumente! "Saj je dobro, saj je v redu. Smo poskrbel, da je vse kot mora biti. Tebi ni treba nič skrbeti, ti sam podpiši." Zdaj pa ima. Pizde usrane! Oni uživajo in brezskrbno živijo, on pa životari in mora delati za tisto mizerno plačo, da vsaj stroške poplača. Pa najemnino. Pa kdaj je bilo treba njemu najemnino plačati? Nikoli. Še posebej pa ne za tako luknjo!
         Žena. Ona mu je tudi pobrala vse.
         Leta in leta mu je kobajage stala ob strani, trošila njegov denar, bila gospa v lepih in dragih oblačilih, vsak teden z novo frizuro. Njej ni bilo nikoli treba delati. Ona je samo uživala. Ona. Gospa. Pa kaj še! Navadna koristoljubna vlačuga. Še sedaj uživa na njegov račun, z njegovim denarjem, v njegovi hiši, z njegovimi avti. Tako kot tisti pezdeti iz uprave, ki so ga zajebali!
         Pa kje je imel pamet, da je vse prepisal nanjo! So mu oni svetovali, da kdaj kasneje ne bi mogel noben odkriti. Pa tudi če bi, mu ne bi mogli nič vzeti, ker je vse pisano nanjo.
No, ona mu je lahko vzela. Ona. Ker je bilo vse pisano nanjo.
Leta in leta ni nič rekla. Sam je mislil, da ne ve, da ima še eno. Mlajšo. Veliko mlajšo. Bolj voljno. Bolj prožno! Nič ni rekla, ko ga pozno zvečer ni bilo domov, ali ko je moral nenadoma na službeno pot. Nič ni rekla. Pa je vedela. Vse je vedela. Tiho je bila, dokler ji je to prav prišlo. Potem pa je rekla samo: "Hočem ločitev!" Prasica frigidna. Samo zato je bila z njim vsa ta leta. Ga je sploh kdaj ljubila?
         Ne tako kot ona. Ljubica. Pa ga je tudi ona zajebala. Z veseljem je sprejemala bogata darila, pa stanovanje v centru mesta. So mu tudi za to stanovanje rekli, naj ga napiše nanjo, da ne bo sumljivo od kje mu denar. Navadni usraneti. Točno so vedeli, kaj ga čaka, pa so bili tiho, ker so rabili grešnega kozla. Kako pravi je bil za to nalogo!
         Pa ga tudi ona ni ljubila. Vse je samo hlinila. Vsak stok, vsak užitek. Samo veselja nad denarjem in darili ni hlinila. Ne, tisto je bilo pristno. Kurba koristoljubna. Tudi ona!
In sedaj je odšla z drugim. Z mlajšim. Veliko mlajšim od njega. Bolj voljnim. Bolj prožnim.
In odpeljala je njegovega otroka! Da ga bo drug vzgajal! Sploh ni imel šans. Še en otrok, ki ga ne bo poznal, ne bo govoril z njim. Ga ne bo ljubil, ker mu bodo že v zgodnjem otroštvu vcepili sovraštvo do njega.
         Otroci. Tudi oni so ga zapustili, tako kot podgane zapustijo potapljajočo se ladjo. Tudi oni ga niso ljubili. Ljubili so njegov denar in udobje bogatega življenja.
On pa je vse tako ljubil.
         Vlak se je približeval hitro, kot da ne bi imel namena ustaviti. On pa je s svojimi drsajočimi koraki in sključenimi rameni stopal prosti peronu. Ob šestih zjutraj, kot navadni delavci. Še malo, pa bo vlak tu. Še malo, pa ga bo oplazil švist mimobrzečega vlaka. Še malo, pa bo stal na robu perona. Še malo, pa bo ...
         Vlak se je ustavil, odprla so se vrata, on pa je vstopil. Še en dan v njegovem bednem življenju, ko bo moral zaslužiti za kruh in preživnino.

HL

torek, 09. oktober 2012

Roman

je najobširnejše epsko delo v prozi. To je pripoved, ki ima številna poglavja, dogajanje je zapleteno in po navadi zajema daljše časovno obdobje. V njem nastopa množica književnih oseb, značaj osrednje pa se razvija v samem dogajanju romana. V romanu odsevajo medčloveški odnosi in družbene razsežnosti časa in kraja dogajanja.

Najstarejše oznake za roman je mogoče najti v antični oziroma grško-rimski in staroindijski zgodovini. Antični roman so imeli za isto zvrst kot zgodovinopisje in ga z njim tudi povezujejo, najdemo pa tudi izraz pripoved. Antika torej za svoje romane ni ustvarila posebnega literarnega termina, ampak je prenašala nanj oznake drugih zvrsti. Ravno tako tudi staroindijska.

V Evropi se je izraz roman prvič pojavil v staro-francoskem jeziku in sicer kot »romanz«. Najprej so bili romani močno junaško epski, v 12. stoletju pa se pojavi nova zvrst verznih pripovedi z viteško ljubezenskimi in pustolovskimi motivi. V 13. stoletju se termin roman prenese iz teh viteških pesnitev na prozne pripovedi. Prvi besedo roman napiše Étienne Pasquier leta 1560, v svoji enciklopediji Recherches de la France. V 17. stoletju se pomen francoskega termina »romanz« dokončno ustali. Pojem roman tako označuje pripoved v prozi, ki je domišljijska, viteška, pustolovska, heroično-galantna ter fantastična. Francoski termin zgodaj sprejmejo Italijani kot termin »romanzo« prvi ga uporabijo Luigi Pulci, Matteo Maria Boiardo, Ludovico Ariosto v 13. stoletju. Posebnost pri italijanskem razvoju romana pa je ta, da so termin uporabljali za dva primera: za renesančno epiko in za roman v sodobnem smislu. Izraz se prenese tudi na Portugalsko, v Španijo, kjer je termin našel mesto šele v 17. stoletju, uporabil pa ga je Miguel de Cervantes v Don Kihotu. Takrat nastane tudi pojem »novela« za daljšo pripovedno obliko. Podobni primeri so tudi v anglosaški literaturi, kjer se pojavi v 13. stoletju in ima več oblik: romanse, romaunce…

Byron je uporabil izraz »romaunt« v Romanju grofiča Harolda, saj je s tem sledil Franciji. Španski in angleški termin se nato razširita v anglosaškem in latinsko-ameriškem prostoru, francoska oznaka romana pa prodre v srednjo Evropo, nato na nemški prostor v 17. stoletju in nato še v slovanski prostor.

Pojav romana na slovenskih tleh
Na slovenskih tleh se je roman pojavil leta 1866, ko je Josip Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat. Motiv Desetega brata pa je ljudski, prikazuje življenje desetega otroka v družini, ki naj bi prinašal nesrečo. Josip Jurčič je poleg romana uvedel v slovensko literaturo še črtice, pripovedke, in povesti.

Delitev romanov glede na snov
  • viteški,
  • pustolovski,
  • zgodovinski,
  • vojni,
  • znanstvenofantastični,
  • biografski,
  • psihološki,
  • družbenokritični,
  • kriminalni,
  • ljubezenski,
  • družinski,
  • idr.
Delitev romanov glede na obliko
  • Pisemski,
  • dnevniški,
  • kronikalni,
  • idr.

Naturalizem


je umetnostna smer, skrajna oblika realizma. Je neke vrste fotografiranje resničnosti. 

Avtorji so težili k skoraj znanstvenemu opisovanju realnosti, ki s svojimi biološkimi in socialnimi zakoni obvladuje človeka in njegovo življenje. Držali so se načela, da je človek del narave in ga je mogoče raziskovati predvsem kot posledico treh temeljnih naravnih faktorjev, ki so: dednost, okolje in doba oz. zgodovinski trenutek

Naturalistično teorijo je utemeljil francoski filozof Hippolyte Taine, najbolj zvesto pa ji je sledil pisatelj Emile Zola v svojih t. i. eksperimentalnih romanih. Naturaliste zanimajo nižine življenja, socialni problemi, opisi so zelo podrobni in včasih na mejah dobrega okusa (npr. opis pojedine ob godu Gervaise iz romana Beznica).

Smer se v slovenski književnosti ni povsem razvila. Imamo le nekaj poskusov; najvidnejše delo je roman Frana Govekarja V krvi.

petek, 05. oktober 2012

Slovenska moderna (1899-1918)


Izraz moderna izhaja iz besede modernus, kar pomeni nedaven, sodoben ali sodobna. V literaturi se je pojavil leta 1899, ko sta izšli dve pesniški zbirki: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti. Pojavili so se nove teme, novi motivi, novi izrazi in nova mišljenja. Še vedno se je pojavljala tradicija romantike, zgledovali so se po Heineju, Prešernu ter ljudskem slovstvu. Moderna je razvila vse tri književne vrste: liriko, epiko, dramatiko.

Lirika
Najpomembnejši so bili pesniki Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Alojz Gradnik. Prvi štirje so se zbirali v krogu Zadruge (literarni krožek).
V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami simbolizma in dekadence. Verz in ritem sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat. Najdemo novoromantično čustvenost, zlasti pri Ketteju in Murnu ter pri mladem Župančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette. Velik vpliv sta imela tudi Borut Kokut in Simon Babič saj sta denarno podpirala naše velike pisce kot so Oton Župančič in Dragotin Kette.

Zvrsti in oblike

V tem obdobju je po Prešernu nov vrh spet dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa še razpoloženjska, osebnoizpovedna pesem, miselna, domovinska, pa tudi socialna in religiozna. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. Župančič je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih verzov in kitic, s svobodnim ritmom, ki spominjajo na himne, oda in psalme. Verz se je sprostil; silabotoničnega so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena. Dokončni preboj v Moderno je dosegla Župančičeva pesem Roža mogota. Cankar se po njej umakne iz pesništva v pisateljstvo.
Obdobje moderne je bilo pomembno za področje kulture, še posebej književnosti. Po Prešernu doseže naša književnost v tem obdobju spet evropsko raven. Pomembna je tudi likovna umetnost tega časa. Slikarji - impresionisti so bili: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama, kipar F. Berneker ter arhitekt J. Plečnik. Pomembno vlogo pa je imelo tudi gledališče, kjer so prvič odigrali Cankarjeve drame.


Epika
Najpomembnejši ustvarjalci so bili Ivan Cankar, Izidor Cankar, Fran Saleški Finžgar, Fran Milčinski, Zofka Kvedrova in Ksaver Meško. S Cankarjem je slovenska proza prvič dosegla svetovni vrh. Pripovedništvo je bilo sicer še vedno zelo realistično in naturalistično, npr. pri Kvedrovi, Finžgarju,... Pojavljalo se je novo, novoromantično pripovedništvo, v katerem je bil najpomembnejši Cankar, ki je v pripovedništvo vnašal čustvenost, domišljijo in pogosto lirski značaj. Včasih se je pojavila dekadenčna proza, posebno pri temah, ki predstavljajo bolestna razpoloženja, patološko duševna stanja in estetsko prefinjene pojave. Simbolistična proza se je pojavljala zlasti tam, kjer je bil slog sicer impresionističen, a simboli niso bili težki, nejasni, nerazumljivi in namesto simbolov je tudi Cankar (kot najizrazitejši simbolist) ljubil alegorije in prispodobe. Od zvrsti in oblik so bile v prozi moderne priljubljene predvsem črtice, novele in povesti, razvil pa se je tudi roman. Razpon tem in motivov je bil zelo širok, mnogo obsežnejši kot v obdobju med romantiko in realizmom. Pojavljale so se ljubezenske snovi, socialni problemi, politične in moralne satire. Med glavnimi vprašanji literature tistega časa najdemo vprašanja izseljevanja, položaja ženske, vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti, deloma tudi revolucije. Brezčasnost v prozi je dosegel Ivan Cankar.
Dramatika
Dramatika se je zelo razvila in prinesla vse dramatske zvrsti: tragedije, komedije, resnobne drame, farse in tudi prve primere ljudskih iger, ki jih je pisal predvsem Fran Saleški Finžgar. Z Ivanom Cankarjem je dramatika dosegla evropski nivo.
V tem času je literatura postala povsem nova, pomembna je postala duša. Z modernimi leposlovnimi tokovi so se slovenski literati srečali na Dunaju, od koder so jih prinesli v slovensko literaturo.

Moderna je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti. V obdobju dvajsetih let je dala vrhunska dela v liriki, pripovedništvu in dramatiki. Ustvarila je pomembno književno kritiko in esejistiko.

Značilnosti drugih smeri
Nova romantika: obnova »stare« romantike z začetka 19. stol., njene domišljije, čustev in oblik, vendar z novim zagonom in v skladu s spremenjenimi razmerami.
Dekadenca: umetniška smer, za katero je značilen pretiran individualizem, čaščenje oblike in umetnosti zaradi nje same. Človek je prenasičen, duševno utrujen in beži od stvarnosti v svet umetnosti. Vlada mračno razpoloženje.
Simbolizem: umetniška smer, ki za izrazno sredstvo uporablja simbole, oziroma podobe, ki pa so dvoumni in nejasni.


Grob slovenske moderne na ljubljanskih Žalah

torek, 25. september 2012

Vabilo na literarni večer mlade pesnice Lucije Mlinarič


Lucija Mlinarič, na katere pesniški večer vas z vabilom prijazno vabimo, je lanskoletna zmagovalka Pesniške olimpijade.
Mlada pesnica je doma iz Radelj ob Dravi, obeta pa se nam zelo zanimiv pogovor, saj se bomo z njo družili tik pred njenim študijskim odhodom v Rusijo.

Temu primerno nam bo Lucija predstavila tudi nekaj svojih prevodov poezije ruske pesnice Marine Ivanovne Cvetajeve.
Jesensko pesniško druženje bo z glasbenim intermezzom začinila Mojca Preglau (vokal & kitara),
pogovor z Lucijo pa bom vodila jaz.
Se vidimo v petek, 28.9.2012, ob 19. večerni v Dvorcu Bukovje.
Več o samem projektu Pesniška olimpijada si lahko preberete na spodnjih povezavah. Tam lahko najdete tudi letošnji aktualni razpis za 13. Pesniško olimpijado.
Jesenski nasvidenje,
Barbara Žvirc
Vodja projekta Pesniška olimpijada
AKTUALNI RAZPIS ZA 13. PESNIŠKO OLIMPIJADO:

O PRETEKLIH PESNIŠKIH OLIMPIJADAH:

torek, 18. september 2012

Realizem


je literarno obdobje, ki se je začelo v Franciji okrog 1830, pri nas pa se je razmahnilo v drugi polovici 19. stoletja in je trajalo še v začetku 20. stoletja.
Pojem realizem izhaja iz latinskega pojma realis, kar pomeni stvaren.
Realizem lahko označimo tudi kot književno metodo, ki se pojavlja v vseh književnostih od antike do danes, ki prikazujejo stvarnost tako, kot v resnici je ali pa bi lahko bila po zakonu verjetnosti.
Realizem se je v posameznih književnostih razvil ob različnem času in v neenakih socialnih, političnih in kulturnih razmerah, zato ni bil čisto enotna književna smer, obstaja pa nekaj potez, ki so skupne vsem realistom:
  • Na človeka in družbo vpliva stvarnost (vsakdanje življenje, zgodovinsko dogajanje, socialne, politične razmere, biološki, psihološki zakoni, usoda, smrt), ki je sila, ki v temeljih določa življenje. Človeška subjektivnost je nasproti njej krhka, spremenljiva, podvržena zakonom objektivne resničnosti.
  • Stvarnost imajo večinoma za slabo, ker je nasprotna željam in idealom človeka. Opazujejo nasprotje med stvarnostjo in človekovo subjektivnostjo, zlasti vpliv vsakdanjega življenja na posameznika. Le redkim realistom je obstoječa stvarnost idealna in zaželena.
  • Pri opisovanju človekovega notranjega življenja izpostavljajo njegovo protislovnost, zapletenost in spremenljivost.
  • Za realistično slovstvo je značilna bogata in vsebinsko zanimiva zgodba. V središču zgodbe je problem človekove usode, s katero želi realist prikazati celoto družbenih, psiholoških in intelektualnih pojavov v življenju. Zgodba v delih slovenskega realizma naj bi pokrivala tri določene teme: pravico subjektivnosti (Tavčar, Mrtva srca; Kersnik, Očetov greh; Jurčič, Sosedov sin …), premagovanje subjektivnih pogledov z objektivnimi načeli (Stritar, Zorin) in človeško enakost.
  • Pravica subjektivnosti je najpogosteje obdelana v ljubezenskih zgodbah. Nasproti tej pravici stojijo ovire, ki lahko povzročijo tragičen (Jurčič, Lepa Vida) ali srečen konec (Jurčič, Sosedov sin). Te ovire so lahko razlike v stanu, gmotne koristi, materini računi, mračne strasti, politični razlogi, družinski prepiri, skrivnosti. Najpogosteje obravnavana tema je premagovanje subjektivnosti z objektivnimi vrednotami. Tretja tema je človeška enakost. Avtorji so po navadi bolj naklonjeni nižjim plastem, zato te like prikazujejo z bolj pozitivnimi lastnostmi kot aristokrate, ki naj bi bili oholi in samovoljni.
  • Liki, ki nastopajo v delih, so iz vseh družbenih stanov, poklicev in pripadnosti. Večinoma so označeni statično – ali so dobri ali pa slabi.
  • Realizem je bil določen z analizo družbenih pojavov in oblik. Analitičnost je omogočala, da so pisatelji predstavljali čisto realistične podobe življenja (Kersnik, Kmetska smrt). Fantastika je bila večinoma izključena iz zgodbe, pisalo se je o tistem, kar je bilo življenjsko možno. Dogodki so bili determinirani z vzgojo, okoljem, pripadnostjo razredu. Nekaj fantastike se pojavlja le v utopičnih romanih (Tavčar, 4000) ali folklorističnih delih (Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih).
  • Dialog je postal poglavitni pripovedni način v realistični literaturi. Najbolj značilen je bil dramski dialog, uporabljali pa so še opisni, meditativni, zakriti, pridigarski, pogovorni in napadalni dialog. Raba monologa je bila bolj omejena, večinoma so ga uporabljali, ko je šlo za premišljevanje, analizo ali odločitev junaka.
  • Opis je v začetnih delih realizma daljši (Erjavec, Na stričevem domu), potem pa vse krajši (Jurčič, Lepa Vida). Začetni realizem je hotel skozi opis predstaviti vse, kar se je zgodilo, zrela faza pa je značaje prikazovala v dejanju, zato opis ni bil več potreben.
  • Jezik realizma ni bogat z okrasnimi pridevki, primerjavami in metaforiko. Realisti so večinoma uporabljali tisto, kar je bila sestavina vsakdanjega govora. Pridevniki so večinoma izražali dejanske lastnosti samostalnikov. V realističnem besedilu je najpomembnejša sporočilna vrednost.

V slovenski literarni zgodovini se pojavlja problem periodizacije, saj različni literarni zgodovinarji različno začenjajo to obdobje. Kot začetek se pojavljajo letnice 1848, 1854, 1868, 1878 in 1881. Razlog je med drugim tudi v tem, da je bil slovenski realizem precej neizrazit in nerazvit zaradi predhodnega pomanjkanja književne tradicije in družbenih razlogov, saj je bila v tem času literatura v prvi vrsti namenjena spodbujanju narodnega gibanja. Obdobje slovenskega realizma bi lahko razdelili v dve fazi. V prvi fazi, ki traja do 1881, se poznajo še vplivi romantike in razsvetljenstva. Druga faza po 1881 pa pomeni prehod v razviti realizem. V prvi fazi je teoretični predstavnik svoje dobe Fran Levstik, v drugi pa Janko Kersnik in Fran Celestin.
Fran Levstik je svojo literarnokritično misel razvil v Popotovanju od Litije do Čateža in še nekaterih drugih spisih. Naslonil se je na starejšo različico, na teoretična izhodišča klasične in razsvetljensko-klasicistične literarne estetike. Levstik se je zavzemal za to, da bi literatura izhajala iz domnevnih potreb preprostega človeka in da naj ne bi skrbela samo za estetsko ugodje, ampak naj bi vzbujala tudi narodno zavest.
Janko Kersnik je v Razvoju svetovne poezije (1878) utemeljil razliko med romantiko in realizmom tako, da je prvo postavil na podlago mitičnega, drugega pa na podlago znanstvenega razmišljanja. Vendar je zanj še vedno značilno načelo idealizacije, ki ga posebej izrazi v oceni Aškerčeve zbirke Balade in Romance. Pravi, da je treba opisovati vse, kakor v resnici je, vendar ne le kot golo življenje, ampak kot: »golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.« Fran Celestin je v delu Naše obzorje (1883) svojo teorijo realizma poimenoval idealni realizem oz. realni idealizem tako izključil skrajne oblike realizma.

Za evropski realizem je značilno, da je v ospredje postavljal pripovedno prozo in zapostavljal liriko. Pri nas je bilo podobno, čeprav se je začel realizem najprej pojavljati v liriki, ki je bila v tistem času pri nas edina razvita. Slovenska pripovedna proza se je začela bolj strnjeno razvijati v drugi polovici 19. stoletja, prvi roman smo dobili šele 1866. Že Levstik je v Popotovanju od Litije do Čateža 1858 klical slovenske pisce, naj se preusmerijo od lirike k prozi: »Če tenko preudarimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca: 'z ljubeznijo', le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v kosteh, celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi že lastno, polno literaturo.« Levstik je bil mnenja, da lahko lirika po svoji naravi izraža le izsek iz človekovega življenja, medtem ko lahko pripovedna proza pokaže širšo in celovitejšo podobo sveta. Neprimernost lirike za izražanje sodobnih tendenc v literaturi je videl tudi v tem, da je bila lirika subjektivna, da se je omejevala na »občutke srca«. Podobnega mnenja je bil tudi Fran Levec. Realizem je poudarjal objektivnost in lirika kot subjektivna je bila nasprotna tej zahtevi.

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Realizem

sreda, 12. september 2012

13. Pesniška olimpijada


JSKD OI DRAVOGRAD IN KLUB KOROŠKIH ŠTUDENTOV
v sodelovanju z 
Javnim zavodom Dravit in ZKD
RAZPISUJETA
13. PESNIŠKO OLIMPIJADO
Dravograd, 17. in 18. november 2012

RAZPISNI POGOJI:
- srečanje je namenjeno študentom in dijakom s statusom (ob prihodu bodo izbrani kandidati priložili potrdilo o vpisu)

- kandidati naj organizatorju po elektronski pošti pošljejo izpolnjene prijavnice in v vpogled priložijo deset (10) svojih pesmi

- pesmi naj bodo napisane in shranjene v programu Word (vsaka na svoji strani) ter opremljene s priimkom in imenom

- izbor snovi, tem in motivov pesniškega snovanja je docela v avtorjevi domeni

- žirija bo najizrazitejšega avtorja nagradila, nagrajeni bodo tudi vsi udeleženci PESNIŠKE OLIMPIJADE s knjižnimi zbirkami

Prijave, ki ne bodo zadostile vsem pogojem, bodo izločene iz natečaja.
Organizator si v primeru večjega števila prijav pridržuje pravico do izbora udeležencev na osnovi strokovne ocene poslanega pesniškega dela. O izboru, programu in mentorjih delavnic bodo kandidati po elektronski pošti obveščeni najkasneje do ponedeljka, 29. oktobra 2012.
Za vse izbrane kandidate bodo organizirane štiri pesniške delavnice, literarni nastop, prehrana in prenočišče.
Simbolična kotizacija znaša 5 € ter se povrne s podelitvijo knjižne zbirke. Kotizacija se poravna na mestu dogodka.
Organizator si pridržuje pravico do kasnejše spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.
Prijavnico in izbor pesmi naj kandidati pošljejo najkasneje do ponedeljka, 22. oktobra 2012 na oba elektronska naslova: robert.preglau@jskd.si in barbara.zvirc@hotmail.com, s pripisom »13. PESNIŠKA OLIMPIJADA«.

Vodja projekta Pesniška olimpijada                                 Vodja JSKD OI DRAVOGRAD
Barbara Žvirc                                                                               Robert Preglau

Več na: 

torek, 11. september 2012

Druga mlada pesniška olimpijada

JSDK OI Dravograd in Klub koroških študentov v okviru 13. Pesniške olimpijade prirejajo 2. natečaj otroške poezije Mlada otroška poezija.

Natečaj  je namenjen promociji poezije in širjenju literarne kulture med osnovnošolci.


NAMEN IN CILJ RAZPISA:
Natečaj je namenjen promociji poezije in širjenju literarne kulture med osnovnošolci. Cilj natečaja je mlado poezijo predstaviti širši javnosti.

PREDMET RAZPISA:
Sodelujejo lahko vsi osnovnošolci, ki se z eno (1) avtorsko pesmijo, napisano v slovenskem jeziku, prijavijo na natečaj in izpolnjujejo pogoje za prijavo. Natečaj je razdeljen v dve starostni kategoriji:
1. učenci od 1. do 4. razreda
2. učenci od 5. do 9. razreda

POGOJI ZA PRIJAVO:
- Avtor pesmi mora biti osnovnošolec, pesem pa mora biti napisana v slovenskem jeziku.

- Tema natečaja je »MOJA DRUŽINA«. Naslov pesmi je prepuščen avtorju. Učenci se lahko zgledujejo po pesmih otroških avtorjev, ki so ali še pišejo o družinski tematiki.

- Pesem naj bo napisana in shranjena v programu Word (v enem izvodu) in opremljena s priimkom in imenom učenca.

- Strokovna žirija, ki jo bo izbral organizator, bo najizrazitejše tri (3) avtorje iz vsake kategorije nagradila s knjižno in praktično nagrado, s simboličnimi nagradami pa bodo nagrajeni tudi vsi, ki bodo poslali svojo pesem in se bodo hkrati udeležili zaključne prireditve, ki bo v soboto, 17.11.2012 v Dvorcu Bukovje.

- Organizator se zavezuje, da bo najboljšim pesmim po izboru žirije, zagotovili vsaj eno tiskano ali/ in spletno objavo.

Prijave, ki ne bodo zadostile vsem pogojem, bodo izločene iz natečaja.
Pesem, opremljeno z imenom in priimkom, naj učenci (s pomočjo staršev ali učiteljev) skupaj z izpolnjeno prijavnico pošljejo najkasneje do ponedeljka, 22. oktobra 2012, na oba elektronska naslova: robert.preglau@jskd.si in barbara.zvirc@hotmail.com, s pripisom »2. MLADA PESNIŠKA OLIMPIJADA«.

O rezultatih natečaja, podelitvi nagrad in ostalih podrobnostih bodo udeleženci (njihovi starši ali učitelji) po elektronski pošti ali telefonu obveščeni najkasneje do ponedeljka, 29. oktobra 2012.

Vodja projekta Pesniška olimpijada                                Vodja JSKD OI DRAVOGRAD
Barbara Žvirc                                                                                           Robert Preglau


Več na: http://issuu.com/izposojevalnica_besed/docs/razpis_2._mlada_pesni_ka_olimpijada


sreda, 05. september 2012

Okolje

Sedaj se verjetno že sprašujete, kdaj bomo prišli do pisanja. Vendar je okolje, prostor, vzdušje v katerem pišete prav tako pomembno. Če vas bo hrup (ali pa pretirana tišina) preveč motil, ne boste dovolj zbrani, da bi lahko pisali.

Že pišete pa vam nekako ne uspeva? Ste se vprašali, da morda ne pišete v primernem okolju?

Za okolje, v katerem pišete, je najpomembnejše, da se počutite sproščeno, da vam je prijetno in da ni - za vas - motečih faktorjev. Če lahko pišete sredi natrpane sobe, polne ljudi in trušča, potem veselo ustvarjajte v takem okolju. Če potrebujete mir in tišino, potem si morate zagotoviti tako okolje. Lahko se odmaknete v sobo, kjer veste, da vas nihče ne bo motil. Lahko tudi poslušate glasbo, ki vas sprošča, da si zagotovite tako vzdušje. Ni potrebno, da je to klasična glasba. Naj pa bo to glasba po vašem okusu, ki vas pomiri in ki vas ne odvrača od zbranosti, temveč jo spodbuja.

Če za pisanje potrebujete mir, vendar ne popolne samote in vam drobni držljaji le še spodbujajo domišljijo, lahko poskusite pisati v parku, knjižnici, baru ob kavi ...

Tudi vzdušje, ne samo okolja, temveč vaše osebno, je pomembno za pisanje. Čutite žalost, strah, veselje...? Če imate željo, pišite. Če ne zmorete zasnovati zgodbe, pišite o svojih občutkih. Kot neke vrste terapevtsko pisanje. Pišite na način, da zapišete vse kar vam pade na pamet. Vse kar občutite, spravite na papir, če tudi v enozložnicah! Kasneje vam lahko ti zapiski služijo za opis občutkov vaših junakov ali pa se iz njih razvije samostojna zgodba.

Zapomnite pa si: ko se vam ne ljubi pisati ali se vam lahko pisanje celo upira, nikar ne pišite! Ne silite se k pisanju, češ, "morda se mi odpre." To vzdušje rajši usmerite v kaj drugega. Morda v raziskovanje, branje ali pa celo v kaj, kar ni povezano z vašim pisateljskim udejstvovanjem. Če se boste k pisanju silili, lahko povzročite, da se vam pisanje za nekaj časa "zameri".

Poglobite se vase in odkrijte, kakšno je za vas najbolj sproščeno, navdihujoče okolje. Morda potrebujete različna okolja glede na to kako se v nekem trenutku počutite. Če ste žalostni in brezvoljni, mir in osamo; če ste vzhičeni, družbo ali vznemirjenje.

Okolje, ki vas navdihuje k pisanju, lahko veliko pripomore k ustvarjanju. Zagotoviti pa si ga morate sami!