Slovenske knjižnice - arhitekturni spomeniki, 1. del

Odločila sem se, da naredim "pohod" po slovenskih knjižnicah in odkrivam njihove znamenitosti in posebnosti kot arhitekturni spomeniki.

Kriterija, ki sta me vodila pri izbori pa sta:
- arhitekturna posebnost 
- in zgodovinsko ozadje.

Tokrat prestavljam štiri meni najljubše knjižnice, vsaka s svojim posebnim čarom.

1. Semeniška knjižnica Ljubljana

Ste presenečeni? Se mi zdi, da malokdo ve, kakšne skrivnosti skriva Semenišče pri ljubljanski stolnici. To je tam, kjer hitimo mimo tržnice, po ozki uličici in vneto odklanjamo cvetje, ki nam ga ponujajo. Za pisanimi cvetovi rož, se skriva vhod v Semenišče in njegovo knjižnico. Čuvata jo dva kamnita Herkula. 








Ko boste naslednjič hiteli mimo ljubljanske tržnice, vsaj za hip postojte pred Semeniščem ali se celo pozanimajte za ogled knjižnice.

Več na spletni strani slovenia_info.







2. Narodna in univerzitetna knjižnica 

Mislim, da tukaj ni zgubljati besed. Je Plečnik in je NUK, pojem s svojo lastno osebnostjo.

Kot zanimivost morda to, da si lahko NUK, poleg blejskega gradu, ogledate v celovškem Minimundusu.

Več na spletni strani NUK-a.



3. Mestna knjižnica Kranj

Je moja domača knjižnica in zato sem morda nekoliko pristranska. Vseeno pa mislim, da je, odkar je preseljena v prenovljeno stavbo nekdanjega Globusa, ena od bolj markantnih zgradb (v Kranju) in popestritev mestnega, kulturnega in izobraževalnega življenja Kranjčanov.  

Skoraj dnevno srečevanje s knjižnico od zunaj ali znotraj, je bil tudi razlog, pravzaprav navdih, da sem začela razmišljati o knjižnicah kot arhitekturnih spomenikih.

Več na spletni strani knjižnice.





4. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

Je ena večjih splošnih knjižnic, ki je svoje prostore dobila v zgodovinski stavbi Malega gradu. Navdušil me je predvsem študijski oddelek, ki bi si ga, v nekoliko manjši izvedbi, želela imeti kot domačo knjižnico. Vi ne?

Več na spletni strani knjižnice.











Pomagajte sestaviti seznam slovenskih knjižnic, ki jih odlikujeta arhitektura in zgodovina! Katero knjižnico pa bi sami dodali na seznam?

Krajnska čbelica

je bil prvi slovenski pesniški almanah.

Ideja o izdaji pesniškega almanaha namenjenega izobražencem se je porodila Mihu Kastelicu, skriptorju ljubljanske licejske knjižnice. Poleg urednika Kastelica sta imela pomembno vlogo pri nastajanju almanaha Matija Čop in France Prešeren. Največjo zaslugo za izdajanje kljub Obnovljenemu cenzurnemu redu je imel Matija Čop, ugleden strokovnjak na slovstvenem področju. Almanah je vseboval poleg poezije sodobnih pesnikov tudi starejšo poezijo Valentina Vodnika, Janeza Damascena Deva itd. 

Najprodornejši pesnik, ki je objavljal svojo poezijo v Kranjski čbelici, je bil France Prešeren. Prešernova poezija je zasedla mesto med vrhunci moderne evropske poezije. Pesmi so objavljali tudi številni drugi pesniki (Miha Kastelic, Jakob Zupan, Blaž Potočnik, Jurij Kosmač, Ignac Holzapfel, Janez Cigler, Jernej Levičnik itd.). Almanah je izhajal med leti 1830 in 1848 v petih zvezkih. Prvi zvezek je izšel 30. aprila 1830 v 600 izvodih. 

Kranjska čbelica je začela z uveljavljanjem moderne poezije, in sicer posvetnega, umetniškega in romantičnega pesništva, ki je pri janzeističnih konservativcih kot tudi pri dunajskem cenzorju Jerneju Kopitarju naletela na odpor. Situacija se je še posebej zaostrila po izidu Prešernove satire Nova pisarija v 2. zvezku, kjer se Prešeren obregne ob preprosto nabožno ali poučno književnost ter zagovornike le-te, ki so z negativno kritiko ovrednotili njegovo poezijo izdano v prvem zvezku Kranjske čbelice. Zaradi strahu pred cenzuro Prešeren ni smel objaviti v 3. zvezku Apela in čevljarja ter pet Sršenov. Pomemben prispevek pa so bile Prešernove predelave slovenskih ljudskih pesmi (Lepa Vida, Kralj Matjaž itd.) iz zbirke Andreja Smoleta. Kranjska čbelica je tudi prvič prejela pomembno pozitivno oceno češkega pesnika in filologa Františka Ladislava Čelakovskega. Pri 4. zvezku se je situacija še zaostrila, saj je sočasno potekala abecedna vojna. Cenzorstvo nad almanahom je prevzel Matija Čop. Jurij Pavšek, ki se ni strinjal s Čopovo cenzuro, je dosegel recenzuro rokopisa na Dunaju pri Jerneju Kopitarju. Slednji je črtal kot neprimerne številne pesmi Prešerna in Kastelica. 

Po končani abecedni vojni se je situacija obrnila v prid izdajateljem Kranjske čbelice. Almanah je po ponovni cenzuri vendarle izšel leta 1834. Zadnja 5. številka je izšla šele po ukinitvi Obnovljenega cenzurnega reda leta 1848. Na pozno izdajo zadnjega zvezka je med drugim vplivala tudi smrt Matije Čopa, ki je imel največje zasluge za izdajanje Kranjske čbelice, kljub strogi cenzuri. Prešeren je v tem zvezku objavil celotno Zdravljico, kakor nekoliko prej prvič v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki jo je v Poezijah zaradi cenzorskih popravkov raje izpustil.

Povzeto po: http://www.dedi.si/dediscina/311-kranjska-cbelica 

Literarni saloni

so se pojavili v Franciji 18. stoletja (prvič že v 16. stoletju) kot odziv na čedalje manjšo vlogo Dvora v intelektualnem, kulturnem in družabnem življenju.

Sprva so bili zasnovani kot literarni krogi, kjer so dvorne dame na svojih domovih sprejemale največje pisce tistega časa.

V salonih se je negovala izbrana govorica. Tam se je tudi odločalo o slovesu ali ne-slovesu umetnikov. Pisateljem so nudili zvest krog navdušenih občudovalcev, koristne povezave, včasih tudi materialno pomoč. Različni saloni pa so med seboj kosali tudi v duhu in pogumu. 

Kasneje so področje literaturo postopoma nadomestile filozofske in enciklopedične razprave. 

Literarni salon

Vir: Lagarde et Michard : Littérature du XVIIIe siècle, str. 7-8

Pisateljevanje se prebudi

Pisateljeva izkušnja: Alma Karlin

V svoji biografiji Sama, Alma Karlin opiše tudi svoje pisateljske začetke.

Iz Londona, kjer so imeli vse državljane takratne Avstro-Ogrske za avstrijske Nemce in zaradi tega na njih gledali sovražno, se je preselila na Norveško, ki je bila nevtralna država.

Kot pravi sama, je do tistega dne samo vsrkavala, vlivala vase – znanje, izkušnje, doživetja. V mirnem okolju nordijske zime pa je začelo v njej »vreti«. Brez obveznosti, brez službe, ko je imela čas v miru »zadihati«, se je ponovno oglasila potreba iz otroštva, da obleče občutja v verze in zapisuje doživetja.  

Pisati je začela že v Londonu, po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, tako imenovani vojni dnevnik.

Na Norveškem z opisi dogodkov nadaljuje, hkrati pa piše tudi pesmi in prozo. Kmalu umetniško ustvarjanje prevlada in posveti se umetniški karieri, za katero se zaveda, daje  trnova. Vendar pa se ji povsem preda, saj v pisanju odkrije vodilni motiv svojega življenja, ki jo je napolnjeval s spoštovanjem, strahom in veseljem.

V svojih delih se je trudila biti človek, kakršen je bila. Želela je, da jo bralec v njenih knjigah vidi, takšno kakršna je bila. Brez olepševanja, brez prikrivanja osebnih slabostih. Brezpogojna iskrenost je bila zanjo namen pisanja. Želela je, da njene zmote, zgledi in izkušnje, bralcu služijo kot opozorilna znamenja, da bi se podobnim situacijam sam lahko izognil.

Otroške bolezni pisateljevanja

Pri svojih pisateljskih začetkih se je Alma srečevala z upanjem in strahom. Začela je pošiljati prve prispevke, iskati založbe. Soočala se je z zavrnitvami, zaradi tega nemalokrat obupavala nad lastnim znanjem, vendar vsakič zbrala pogum in poskusila znova. Kot pravi sama, je na ta način prebolela otroške bolezni pisateljevanja.

Že po nekaj mesecih se je od pesmi prebila k romanu. Nastal je »Moj mali Kitajec«.

Do takrat se je naučila marsičesa. Vedela je, da bodo en prispevek nekje odklonili in ga drugje sprejeli. Zavedala se je, da zavrnitev še ni pomenila, da je delo brez vrednosti. Spoznala pa  je tudi, da sta na pisateljski poti pomembni predvsem dve lastnosti: vztrajnost in sposobnost prenesti kritiko. Skozi to pisatelj mora iti. Kritika ga mora utrditi, ne odvrniti od dela.

Njeno prepričanje, je bilo, da bo delo, če je zares dobro, prodrlo. Naj si ustvarjalec v hlepenju po slavi ne prizadeva za pokroviteljstvo vplivnih ljudi, ki bi mu pomagali pri uspešnosti njegovega dela. Če delo ni na nivoju, je bolje, da se ne uveljavi.

Uspeh pisatelj doseže s trdoživo vztrajnostjo in neutrudnim stremljenjem k popolnosti.

Alma Karlin, tvcelje.si

Alma Karlin, Sama, str. 247 - 250

Brižinski spomeniki

so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku in najstarejši latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku.

Po rezultatih paleografske analize sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjetno že pred letom 1000. Izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Ime so dobili po tem bavarskem mestu, za katerega je leta 1854 slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik, kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.

Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli (vrsta latinice), ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994.

Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in pokori. Drugi spomenik ni le najstarejša slovenska pridiga, temveč je srednjeveška retorična mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij: sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih, devet drugačnih zapisov, trije so slovenski. Največ govorov je namenjenih praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več obredov pa tudi navadni mašniki.

Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili na ogled v NUK v Ljubljani.

Zgodovinsko ozadje obredov

V času Brižinskih spomenikov so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes. Za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je, do leta 754, ko je frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade, razlikoval od obredov v frankovskih deželah. Karel Veliki je poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in očenaš v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.

V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji. Po priznanju grehov in obljubi, da bo opravil naloženo pokoro, je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe). V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne ali splošne (očitne) spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.

Začetek II. spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan

http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki

Les Deux Magots

je pariška kavarna, ki se nahaja v četrti Saint-Germain-des-Près, v šestem okrožju.

Izvor  imena

Ime kavarne »Les Deux Magots«, kar pomeni »dve kitajski figurici«, izhaja iz napisa nad trgovino z novostmi, ki se je od leta 1812 nahajala na rue de Buci 23 v Parizu, kjer so prodajali svileno spodnje perilo in bogato okrašene figurice, ki so s svojim okrasjem predstavljale posamezne države. Trgovina svilenih izdelkov se je poimenovala »Les Deux Magots« po, v tistem času zelo priljubljeni gledališki predstavi kratkega uspeha »Les Deux Magots de la Chine« (Dve kitajski figuri). Leta 1873 se je trgovina preselila na trg Saint-Germain-des-Près, kjer se še danes nahaja kavarna »Les Deux Magots«.

Rojstvo kavarne in »literarne« legende

Leta 1884 je trgovino zamenjala kavarna z žganimi pijačami, ime pa je ostalo. Kmalu je kavarna postala prostor, kjer so se srečevali številni pisatelji in pesniki kot so Verlaine, Rimbaud in Mallarmé. Tako je kavarna dobivala čedalje pomembnejšo vlogo v kulturnem življenju Pariza.

Leta 1914 se je kavarna znašla na robu propada. Rešil jo je Auguste Boulay, čigar potomci so še danes lastniki kavarne.

V dvajsetih letih 20. stoletja so se v kavarni zbirali nadrealisti pod okriljem Andréja Bretona.

Leta 1933 je med srečanjem na terasi kavarne skupina nadrealistov izvedela, da je literarno nagrado Goncourt tistega leta prejel André Malraux za Človekovo usodo. Ker so menili, da je nagrada preveč »akademska«, so se odločili, da ustanovijo svojo literarno nagrado, ki so jo poimenovali »Les Deux Magots«.

Omenjen dogodek označuje rojstvo »literarne« legende, ki se je skozi čas prijela kavarne.

Kavarno so tudi kasneje obiskovali in se v njej srečevali številni znani umetniki kot so: Elsa Triolet, André Gide, Jean Giraudoux, Picasso, Fernand Léger, Prévert, Hemingway, Sartre in Simone de Beauvoir.

Les-deux-magots.jpg blog.best-bookings.com

Povzeto po: http://fr.wikipedia.org/wiki/Les_Deux_Magots