torek, 28. april 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Pravljični junak

Kateri pravljični junak ste želeli postati?
Se spominjate o čem vse smo sanjali kot otroci? Kaj vse smo si želeli postati? In kdo vse smo želeli biti! Meja našim sanjarijam ni bilo moč postaviti. Ko je domišljija prevzela nadzor, je bilo vse mogoče.

In prepričana sem, da v takšnih sanjarijah nisem bila edina.

Kateri pravljični junak ste želeli biti kot otrok? 

To lahko postanete v današnjem ustvarjalno-pisalnem izzivu! Ali pa pravljično življenje napišete za koga drugega.

Pravljični junak

Kako bi živela Sneguljčica v 21. stoletju? Kakšno življenje bi imel grdi raček kot oseba?

Za današnji izziv si izberite svojega najljubšega ali pa najmanj ljubega pravljičnega junaka. Osnovna zgodba in liki ostanejo nespremenjeni, svojemu junaku pa lahko daste novo ime, novo okolje, poklic itd.

Piše se leto 2015 (ali več). Na voljo pa imate 500 besed.

Veselo pisanje!

Foto: delo.si

petek, 24. april 2015

Vsi smo ustvarjalni

Koliko ustvarjalnosti je v vas?
Že nekaj časa nisem pisala o kakšni prebrani knjigi. Trenutno je moje bralno udejstvovanje skoncentrirano na strokovno literaturo in pred kratkim sem čisto slučajno naletela na zanimivo delo dr. Yewa Kama Keonga ali mojstra osvobajanja uma Vsi smo ustvarjalni.

Knjiga razbija mite, da je ustvarjalnost izključni privilegij le nekaterih posameznikov, da ustvarjalnosti ne moremo razvijati itd.

Avtor ponuja veliko primerov ustvarjalnih posameznikov, ki jih samoumevno smatramo za ustvarjalne, čeprav v svojem otroštvu niso bili deležni takega zaupanja: Albert Einstein, Tomas A. Edison, Walt Disney in drugi.

Mislim, da je prepričanje, da ni vsakdo ustvarjalen tesno povezano s posplošenim enačenjem ustvarjalnosti z umetnostjo. V današnjem svetu se ustvarjalnost povezuje skoraj izključno le s t.i. umetniki in s področjem kulture, a po mojem mnenju ustvarjalnost presega prvo in drugo dimenzijo.

Prepričana sem, da je človeško bitje po naravi ustvarjalno. Ustvarjalnost izhaja iz prirojene radovednosti in vedoželjnosti otroka, ki šele spoznava svet in kako stvari, odnosi delujejo. Mislim, da ustvarjalnost z leti ne jenja, le spodbuja se je ne. Še več, prej se jo zatira. 

Če nam je otroška radovednost pri malčkih še všeč in se z njo hvalimo, kasneje otroke začnemo učiti, da prenehajo misliti s svojo glavo. Učimo se, da ker v učbeniku piše črna, zato je črna in da ne bi bila slučajno bela ali zelena, ker potem tak otrok ni več v redu, temveč je težaven in ne zna se učiti in še tisoč etiket mu prilepimo, namesto da bi prepoznali njegovo ustvarjalnost, ki se skriva za neskončnimi Zakaji?.  

Ustvarjalno tudi ni vedno družbeno sprejemljivo, ker izstopa in ker ne sledi nekemu uniformnemu vedenju. Ustvarjalno je drugačno in naučili smo se, da se drugačnega in sprememb, ki jih prinaša, bojimo.

Marsh Fisher, avtor knjige Ideafisher na ustvarjalnost gleda takole: "Stalno biti ustvarjalen pomeni imeti veliko življenjske moči. Boljšo prihodnost si lahko zagotovite le, če ste sposobni kadarkoli vpreči svojo ustvarjalnost, reševati probleme in po potrebi razvijati nove zamisli."

In zakaj ustvarjalnost ni vse splošno razvita vrednota? Tu si bom sposodila besede Mihe Mazzinija iz članka Šeriatsko pravo na Jesenicah"Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen." Nas pa so naučili, da biti drugačen ne pomeni nič dobrega in zaradi strahu pred drugačnostjo smo postali zelo neustvarjalni.

Kako pa vi gledate na ustvarjalnost?

Foto: mimovrste.com

torek, 21. april 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Dialog

Kakšen je vaš dialog?
Izziv prejšnjega tedna se mi je zdel kar težak, a vseeno sem prejela veliko zanimivih zgodb. 

Trenutno sem še pod njihovim vplivom in nadvse navdušena nad tem, kar ste mi nekateri poslali.

Upam, da vam bo današnji izziv prav tako predstavljal dobro vajo za raztezanje možganov.

Dialog

Mama želi, da otrok pospravi sobo.

Napišite dialog, ki poteka med njima. 

Drugih omejitev ni, seveda pa je veliko možnosti!

Želim vam zabavno pisanje!

In kot vedno mi lahko izzive pošljete ali pa jih objavite v komentarjih.

Foto: study.com


petek, 17. april 2015

Spodbujanje ustvarjalnega pisanja

Kam vas ponese vaša domišljija in ustvarjalno pisanje?
Od kar sem pričela redno objavljati ustvarjalno-pisalne izzive, dobivam različne odzive “izzvancev”, pa ne v negativnem ali pozitivnem smislu, saj so odzivi tistih, ki mi pošljejo svojo vajo zelo pozitivni, le motivi so različni. Predvsem so to odzivi ljudi, ki so jih ustvarjalno-pisalni izzivi spodbudili, da se (ponovno) lotijo pisanja, ker radi pišejo, a jih je bilo vedno strah negativnih komentarjev, ali pa so se zaradi ustvarjalno-pisalnih izzivov sploh lotili pisati, ker tega nikoli niso poskusili.

Rada prebiram njihove zgodbe, hkrati pa vsakemu povem, da njihovih zgodbe ne “ocenjujem” ali popravljam, le kakšno stvar predlagam, ker so zgodbe njihove in je njihov način pisanja. In ustvarjalno-pisalni izzivi so namenjeni ravno prebujanju posameznikove lastne izraznosti skozi pisanje.

Tudi v samih izzivih se trudi, dati čim manj napotkov in usmeritev, saj mi je pomembno, da je mojega “vpliva” čim manj. Lahko bi vsakič dodala, da lahko pišejo v prvi ali tretji osebi, da lahko pišejo ljubezensko zgodbo ali kriminalko, da lahko pišejo pesem ali samo dialog. A čar izzivov (vsaj zame) je ravno v tem, da ni enega in edinega ključa in da moje védenje ni nujno najboljše za vsakogar. Če bi sama nekaj napisala na določen način, to še ne pomeni, da bi tako pisali tudi drugi ali da bi bilo to prav. In ponavadi se ravno v tem dejstvu skriva množica različnih odgovorov, pristopov in pogledov na določeno temo. Kot velikokrat poudarim: vsa vprašanja so dobra in vsi odgovori so pravilni.

Zato pri izzivih podam le splošne usmeritve, vse ostalo pa je stvar pisalca.

Tako zgodba, pri kateri pisec ni upošteval usmeritev izziva, ni slaba zgodba ali nepravilna vaja, je samo drugače zastavljena. In v bistvu me veseli, da je oseba uporabila elemente ustvarjalnega razmišljanja in vajo zastavila drugače. Vseeno pa marsikoga izmed njih prosim, da zgodbo napiše še enkrat in tokrat sledi navodilom.

In z eno samo spremembo - upoštevanje natančnih navodil vaje, lahko zgodba postane popolnoma drugačna. In tukaj spet ne gre za vrednotenje ali je boljša ali slabša, gre preprosto zato, da lahko ista oseba eno situacijo z majhno spremembo vidi in jo zapiše čisto drugače. In k temu največkrat pripomorejo ravno usmeritve, skoraj že omejitve: pisati 5 ali 15 minut, napisati največ 200 ali 350 besed. Vse ima svoj namen.

Prepričana sem, da ustvarjalno pisanje ni izključno rezervirano za že priznane pisatelje ali umetnike. Pri nas se pisateljevanje veliko preveč pojmuje kot umetnost. Ali da je rezervirano za elito, da je le njim dovoljeno zares pisati. Zaradi takega pojmovanja pisanja se potem sprašujemo, zakaj otroci nočejo brati in ne znajo pisati. 

Pisanja, tudi t.i. ustvarjalnega, se lahko loti vsak. Pisanje je globoko povezano z razmišljanjem. Človek je imel že od nekdaj potrebo svoje misli zapisati, pa če so bile to jamske poslikave, hieroglifi ali črke. Vsak, ki ga pisanje privlači, lahko preizkusi svoj pisalni talen, ki je v osnovi zapisano razmišljanje. In mislim, da želje po pisanju, pisnem izražanju ne bi smeli nikomur kratiti ali zmanjševati, samo zato, ker nam njegovo pisanje ni všeč ali ker ne piše tako, kot naj bi se pisalo ali kot pišejo znani pisatelji.

S spodbujanjem ustvarjalnega pisanja spodbujamo ustvarjalno razmišljanje in tukaj nastaja čarovnija, ki jo premore le človeški um.

Kako lahko sami nadgrajujete ustvarjalno-pisalne izzive?

Pri vajah nastane marsikaj, predvsem se izrišejo obrisi likov, njihovih življenj, doživetij, prostora in časa, v katerem živijo.

Vsako vajo lahko peljete še dlje tako, da si o likih, njihovi preteklosti, prostoru, času v katerem živijo in kaj jih še čaka v prihodnosti, postavljate vprašanja. 

Kdo so? 
S kom živijo? 
Kje živijo? 
Koliko so stari? 
Kakšni so na videz? 
S čim se ukvarjajo? 
Kaj se jim je v preteklosti dogodilo hudega ali dobrega? 
Kaj si želijo doseči v življenju? Itd.

Tako dobite temelje, da razvijete celotno zgodbo, da napišete življenje svojega junaka.

Nikar se ne obremenjujte ali je zgodba dobra ali ne. Ali pišete dobro ali ne? Samo pišite zgodbo, ki se vam je izoblikovala v mislih. Možnosti za popravljanje, urejanje in izpopolnjevanje bo kasneje še veliko.


Z veseljem pričakujem nove izdelke in nove zgodbe in upam, da se bo v prihodnje še več ljudi opogumilo napisati svoje zgodbe.

torek, 14. april 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Besede na S

Koliko besed na S lahko naštejete v eni minuti?
Današnji ustvarjalno-pisalni izziv je zastavljen v dveh delih. Priporočam vam, da upoštevate navodila in najprej opravite prvi del in se šele nato poglobite v to, kaj od vas zahteva drugi del, da boste prvi del napisali čim bolj spontano, drugega pa bolj premišljeno.

Besede na S

1. del:
Pripravite si papir in pisalo (ali računalnik) ter uro za merjenje časa. Najbolje je, da si nastaviti alarm na eno minuto, da ne boste skrbeli koliko časa vam je še ostalo in se brezskrbno prepustite naštevanju besed. V eni minuti napišite čim več besed, ki se začnejo na črko S, ki se jih spomnite. Pripomočki, kot so slovar itd., niso dovoljeni. Ko ura zazvoni eno minuto, prenehajte s pisanjem.

Najprej opravite prvi del vaje, šele nato berite naprej!

2. del
Pred vami je verjetno kar lep "kupček" besed, ki se pričnejo na črko S. Verjetno sedaj že slutite, kaj sledi. Sestavite zgodbo iz besed na S, ki so se vam utrnile v prvem delu. Besede lahko uporabite v kateri koli obliki ali besedni vrsti.

Vajo lahko ponovite s katerokoli drugo črko. Najlažja naj bi bila črka P.

Koliko besed na S ste se spomnili? Koliko ste jih kasneje uporabili v pripovedi?

petek, 10. april 2015

Pisanje o čustvih

Veselje, jeza? Kako doživljate čustva?
Kaj naredite, ko ste jezni? Žalostni? Veseli? 

Kako se odzivate? Kako delujete? Ste se kdaj vprašali kako reagirate, ko doživljate določeno čustvo? Ste se v mislih vživeli v doživljanje? Ste spremljali kakšne misli vas prevevajo v tistih trenutkih?

Pisanje o izražanju in občutenju čustev je velikokrat veliko bolj zapleteno kot si mislimo. Lahko pa je tudi veliko bolj zanimivo. Eno je, če o načinih odzivanja beremo v knjigah, povsem drugo pa je, ko te odzive beležimo pri nas samih. Ne samo da nam pomagajo pri pisanju doživljanja literarnih junakov, preko zavestnega spremljanja našega doživljanja čustev lahko veliko izvemo o sebi.

Večinoma so nas učili, da močnih, predvsem neprijetnih čustev kot sta jeza in žalost, ne smemo izražati. Da smo jih sploh čutili, je bilo narobe. Tudi bolj prijetna čustva kot je veselje, niso vedno povsem družbeno sprejemljiva. Pretirano veselje zna marsikomu iti pošteno na živce.

A vseeno smo ljudje. Taka ali drugačna čustva nas prevevajo vsak dan. Da jih ne izražamo navzven ali v družbi smo se že naučili, vendar pa ali smo dovolj pogumni, da si jih v čisti iskrenosti priznamo sami sebi? Tudi to ni vedno lahko. Včasih je ravno to najtežje.

Naslednjič, ko boste jezni ali veseli, prestrašeni ali navdušeni, žalostni ali ponosni si dovolite čustvo doživeti v popolnosti, nato pa zapišite celotni proces doživljanja. Kako ste se fizično odzvali pri doživljanju čustva? Kaj ste si v tistem trenutku mislili? Da bi nekoga najraje udarili? Kričali? Si pulili lase? 

Ko se veselite svojih uspehov, ste lahko enako pristno veseli uspehov drugih? Kaj se je dogajalo pred tem? Kakšne volje ste bili preden vas je nekaj razjezilo/razveselilo? Ne skoparite z iskrenostjo. To bo le za vas. In za vaše like.

Dejstvo je, da čustev ne doživljamo "šolsko", zato tudi pisati ne moremo o njih na ta način.

torek, 7. april 2015

Ustvarjalno-pisalni izziv: Naslov

Kako bi sami napisali književno klasiko?
Danes je kot nalašč dan za ustvarjalno-pisalni izziv, ne samo zato ker je torek in čas za to, temveč tudi ker sledi velikonočnemu vikendu. 

Če ste ga preživeli kot je to v navadi, je bil to čas družinskih obiskov, veliko druženja in predvsem pretiranega hranjenja. 

Sama sem se v treh dneh kar malo polenila, zato bo ta miselna vaja ravno pravšnja, da razmigamo zaspane sive celice.

Pa dajmo!

Naslov

Za današnji izziv sem izbrala vajo, pri kateri se boste morali prav posebej potruditi, predvsem ker vas lahko nekoliko zavede izvirna zgodba besedila.

V nadaljevanju vam predlagam tri naslove književnih klasik:

1. Sto let samote
2. Prevzetnost in pristranost
2. Pod svobodnim soncem.

Izberite en naslov in s 1500 besedami ali manj napišite svojo zgodbo, ki nosi izbran naslov. Poskušajte razviti svojo zgodbo, ki vam jo navdihne naslov in odmislite izvirno zgodbo. Naj zaživijo vaše misli in vaše osebe. 

Ko napišete zgodbo, jo preberite še enkrat, nato ji dajte svoj naslov.

Veselo pisanje!

In še vedno velja, da mi svoje pisanje lahko pošljete ali jih objavite v komentarjih.

Foto: artistasdelatierra.com

petek, 3. april 2015

Razlagalni esej: Kovačičeve Otroške stvari

Danes nas čaka še zadnje dejanje pri pripravah na esej na maturi. Preizkus dijake čaka že čez dober mesec, zato se bomo posvetili še drugemu tipu eseja, ki ga lahko pišete na maturi, in sicer razlagalnemu oziroma interpretativnemu eseju.

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino določa, da pri pisanju razlagalnega eseja dijak dokaže svojo zmožnost interpretacije književnih del, in sicer tako, da izraža svoje doživljanje, razumevanje, aktualizacijo in vrednotenje besedil.

Več o tem si lahko osvežite v tejle objavi, tokrat pa se bomo posvetili primeru razlagalnega eseja in temu, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se pisanja razpravljalnega eseja lahko lotite.

Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.

Kot že samo ime pove, razlagalni esej od vas zahteva, da razlagate krajše književno besedilo. To pa zajema razlago vašega doživljanja besedila, se pravi, da ste pri pisanju veliko bolj osebni, to osebno doživljanje besedila pa znate tudi izraziti, pojasniti in utemeljiti, hkrati pa besedilo tudi vrednotiti. Prav tako boste razlagalni esej pisali lažje, če boste dobro poznali literarno teorijo, saj je pri tem tipu eseja potrebno besedilo ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno opredeliti.

Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili odlomek iz izbranega literarnega dela in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. To tudi pomeni, da boste svojemu eseju morali naslov postaviti sami. Čeprav so načini pisanja lahko različni, saj so interpretacije in s tem doživljanje literarnega besedila različne, pa naj vam bodo to smernice, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.

Primer: 

Lojze Kovačič, Otroške stvari, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2003

  • Igral sem se s prsti, ki so štrleli iz plave volne, pod katero sem se nadaljeval do drugega konca košare, kjer so ležale igrače. Ti končiči so bili nevarni, ker se je vsak pregibal po svoje in me večkrat sunil v tisto, s čimer sem gledal, da me je bolelo. To, kar je s široko težo ležalo zgoraj, je bilo zagotovo najbolj moje. Otipal sem na njem vse, kot kdo, ki sredi noči otipava v temi različne stvarčice na omarici zraven svoje postelje. Pod tistim, s čimer sem gledal, je bil greben in potem luknja, mokra, vroča, globelce, z živim trakom, ki sem ga držal upognjenega v sebi, ko sem vreščal. Na začetku se je veliko postav nagibalo nadme, kot da sem vseskozi nekaj novega in važnega. Če sem bil sam, sem pogledal čez rob svojega spovitka in videl, da se na drugem koncu prav tako premika nekaj bolj živega od igrač, samo da jih tisto ni moglo vreči iz košare. Svetloba je prihajala z zaveso, ki se je vzdigovala in se spuščala v zrak. Skozi šibje sem videl visoke hrbte postav, ki se niso menile zame. Tu pa tam se je prikazala ena od belih postav. Če je bila majhna, z veliko las na vrhu, se je nisem razveselil, ker je zmeraj ostajala tam, kjer se je prikazala daleč. Dala je od sebe krik in izginila. Bila je sestra Margrit. Druga postava je imela prav tako veliko las, da sem jo kdaj zamenjal s prvo, samo bila je večja in širša. Od nje so prihajali komaj slišni šepeti, vendar se je kdaj tudi približala, se sklonila nadme, zapokala z usti kot z dišečo rožo in mi obrisala mokroto. Bila je starejša sestra Klara. Šele naslednja, ki je prišla, z rdečkastim obličjem in rumenim sijem las, je bila prava. Poznal sem jo od začetka, rožnat obraz, par modrikastih oči, slino v ustih, rumene lase. Vsak gib, vsaka ogrlica okoli golšavega vratu je bilo bolj moje kot od nje. Če je imela klobuk in tančico, i sta ji pokrivala obraz, če je bila odeta v črno in ne v belo, sem brž odkril podobnost z njo in si jo prisvojil s preobleko vred. Lahko je bila tudi sovražna do mene, lahko me je udarila, nisem ji zameril, čeprav je bolelo. Hudo je bilo, ko me ni pogledala in se je delala, da me ne pozna in je samo kakšna stvar. Čeprav je bila v sobi, se premikala po njej in objemala kakšno stvar, se ni zmenila zame, namesto da bi se približala moji košari, in če se tudi je, se ni zaustavila pri meni, šla je zad, kjer je nisem mogel videti. Bila je popolni gospodar, ne samo nad mano, marveč nad vsemi. Obstajala je sicer še ena postava v belem. Prišla je v sobo, a po svojem vedenju ni pripadala ostalim. Bila je trda, temna, tuja. Stala je v ozadju , kot da ne more naprej. Čeprav je bila prijazna in se je nagibala nadme in sem kdaj stegnil roke tudi k njej, se me ni dotaknila, pobožala je samo mojo odejo in ostala daleč zunaj košare.


Umestite odlomek v dogajalni prostor in čas. V odlomku besedila se pripovedovalec spominja svojih najzgodnejših mesecev. Poleg samega pripovedovalca spoznamo tudi nekatere osebe. Kdo so in kakšen odnos pripovedovalca se že nakazuje do njih? So to dejanski spomini dojenčka ali interpretacija spominov odrasle osebe? Se tudi sami spominjate svojih prvih mesecev življenja?

Najprej natančno preberite odlomek in navodila za pisanje eseja. Pisanja razlagalnega eseja se boste lotili, če ste delo zelo dobro prebrali, predvsem pa, če so se vam ob branju odlomka utrnili posebni občutki, doživljanja. Če vas je vsebina odlomka pustila hladne in ob branju niste občutili ničesar ali so ti občutki medli in vas ne navdihnejo, potem je boljše, da na izpitu izberete razpravljalni esej. 

V odlomku si označite besede, ki so se vas najbolj dotaknile. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati. 

Ko dobro preberete odlomek in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.


Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje. 

Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.

Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku.

Povezanost boste najlažje dosegli, če boste svoje občutke, razmišljanja oblikovali na način, da si bodo smiselno sledile. Izogibajte se preskakovanju misli, stališč. In če eno misel že opišete v enem odstavku, je ne ponavljajte v drugem, razen če vam služi kot argument drugemu stališču.

Kako bi vi napisali razlagalni esej? Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko do 25. 4. pošljete na literarnica@gmail.com. Na vašo željo vam bom podala opisno oceno s predlogi, kako besedilo še izboljšati.