torek, 24. december 2013

Naj vas magičnost zgodb, svetov in oseb, ki nam jih ponujajo knjige, spremljajo tudi v letu 2014!

Hvala vsem, ki spremljate Literarnico. Z novimi vsebinami se vrnem 
3. januarja.

Lepe praznike,

Literarnica

petek, 20. december 2013

Zakaj je pomembno vedeti, kakšni so cilji eseja na maturi?

Preden se lotimo obravnave del in obeh tipov eseja na primerih, velja povedati tudi nekaj o splošnih ciljih eseja na maturi: kaj se od dijaka pričakuje, kaj bi moral dijak ob pisanju eseja pokazati, dokazati. 

Verjetno je nepoznavanje ciljev eseja poglavitni vzroka, zakaj se številni med vami sprašujete o smislu pisanja eseja. Razumevanje ciljev vam lahko pomaga razumeti tudi zakaj in kaj se na maturi od vas pričakuje.

Ti cilji naj vam bodo smernice, na kaj se pri vaji pisanja eseja in kasneje na dejanskem izpitu osredotočiti. To ne pomeni, da morate vse to vključiti v esej, so pa vam ti cilji lahko dragocene oporne točke, kako zastaviti in strukturirati besedilo eseja na izpitu.

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino opredeljuje, da ob pisanju šolskega eseja o besedilih izbranega tematskega sklopa kandidat
v razpravljalnem šolskem eseju dokaže,
      -    da pozna besedila, avtorje, obdobja in poetiko znotraj predpisane tematike,

       -   da je na podlagi predpisanega tematskega sklopa iz književnosti zmožen predstavljati,  povzemati, razčlenjevati, primerjati, razvrščati, pojasnjevati, povezovati in posploševati spoznanja o književnih pojavih,

       -   da je zmožen samostojno vrednotiti prebrana besedila in utemeljevati trditve,

       -   da pozna primerne strokovne vire,

       -   da zna uporabljati ustrezno strokovno izrazje,

       -   da zna esejsko besedilo ob predloženih smernicah oblikovati koherentno, jasno, jedrnato in jezikovno pravilno,

        -  da si pri izražanju prizadeva za izviren in živ slog,

        -  da je ustrezno kulturno razgledan;

v razlagalnem/interpretativnem šolskem eseju v skladu s postavljenim naslovnim problemom dokaže, da je zmožen poglobljeno brati in razlagati krajša literarna besedila oziroma odlomke, to je,
        -  da prepozna tipične vsebinske in oblikovne posebnosti danih besedil,

        -  da te posebnosti ustrezno poimenuje,

        -  da razlaga svoje doživljanje in razumevanje njihovega pomena in vloge ter besedila vrednoti,

        -  da zna besedila na podlagi njihovih značilnosti uvrstiti v širše sobesedilo oziroma v literarnozgodovinske okoliščine, znane iz učnega načrta,

        -  da je zmožen svoje besedilo oblikovati sklenjeno (koherentno), s smiselnim zaporedjem trditev in presoje ter jezikovno pravilno.

Se sliši zapleteno? Verjemite, ni. Podrobnejšo razčlembo in smernice, kako slediti zgornjim ciljem, bomo sicer naredili pri obravnavi posameznega tipa eseja, na tem mestu pa bomo podrobneje pogledali, kaj nekateri izrazi, ki označujejo miselne procese, pomenijo.

Zahteve, ki jim mora dijak pri pisanju eseja zadostiti, so:
PREDSTAVLJANJE: jasno predstavite svoje stališče, temo, ki ji boste sledili, skupaj z utemeljitvami.

POVZEMANJE: ko se le da in ko je to primerno, svoje stališče zagovarjajte s povzemanjem dogodkov, lastnosti oseb iz obravnavanega besedila.

PRIMERJANJE: izrazite svoje mnenje na način, da primerjate drugačne pojave, v njih najdite podobnosti ali razlike.

RAZVRŠČANJE: književne pojave ali elemente, ki vam bodo služili pri razvijanju vašega stališča razvrstite glede na pomembnost, časovno zaporedje.

UVRŠČANJE: posamezne elemente uvrstite v celoto, npr. roman uvrstite v literarno obdobje, pri razlagalnem eseju odlomek, ki ga dobite na izpitu, umestite v dogajalni prostor in čas literarnega dela.
 
POJASNJEVANJE: pojasnite svoje stališče. Tukaj se boste posluževali predvsem vzročno-posledičnih razmerij (uporabite veznike kot so: zakaj, zato, ker, torej, kajti ...)

RAZČLJENJEVANJE: izpostavljen problem razčlenite na trditve, ki jih boste v nadaljevanju argumentirali, od splošnega preidite h konkretnemu.

POSPLOŠEVANJE: s posameznih, konkretnih elementov preidite k splošnemu imenovalcu, najdite skupne značilnosti vseh teh elementov.

VREDNOTENJE: vrednotenje pomeni, da se opredelite do zastavljenega problema, izrazite svoje mnenje, izrazite svoje stališče do tega problema. Do problema se lahko opredelite tudi na podlagi lastnih izkušenj, s povezovanjem znanja, ki ste ga pridobili med šolanjem (ne samo pri slovenščini, temveč tudi pri drugih predmetih: geografiji, zgodovini, sociologiji, psihologiji in drugih). Vendar pa to ne pomeni, da lahko vsako trditev utemeljite na podlagi svojih izkušenj. Vseeno morajo biti argumenti konkretni, torej od vas zahtevajo določeno mero objektivnosti.

UTEMELJEVANJE: svojo opredelitev pa nato tudi utemeljite, svoje stališče argumentirate, z argumenti, tudi protiargumenti pa svoje trditve tudi dokažete, jih podkrepite z dokazi. Argumenti/protiargumenti naj slonijo na nečem znanem, npr. na dogodku, odločitvi literarnega junaka iz obravnavanega romana.

Poleg naštetega pa mora esej izražati tudi:

JASNOST: jasno in razumljivo izražajte svoje misli, trditve in znanje, raje uporabljajte kratke, jasne stavke, kot pa dolge zapletene povedi. Tako vaše besedilo ne bo samo bolj jasno, tudi manj slovničnih napak boste naredili. Vsak stavek naj ima svoj namen, izogibajte se mislim, ki delujejo kot mašila.

JEDERNATOST: svoje misli izražajte jedrnato, to pomeni, da izražene trditve ne opisujete na dolgo in široko, temveč z nekaj besedami, stavki predstavite, utemeljite svojo trditev. Kar pa ne pomeni, da naj vsak vaš stavek vsebuje samo dve ali tri besede, besedilo pa skoraj nobene povedi. Prav tako ne ponavljajte neke trditve skozi celotno besedilo eseja! Uporaba ene in iste misli na malo drugačen način, bo ocenjevalcu  dala vedeti ne samo, da se ne znate izražati, ampak tudi, da besedila sploh niste prebrali, kar vam zagotovo ne bo prineslo dodatnih točk.

ŽIV SLOG: ne uporabljajte samo enih in istih besed, besednih zvez, uporabljajte sinonime, uporabljajte različne veznike in z njimi izrazite posledičnost, nasprotje ali vzrok, vseeno pa ne pretiravajte in se ne poslužujte pretirani uporabi npr. metafor ali preveč "kičastega" sloga, kot bi želeli pokazati ves svoj besedni zaklad. Ponovno se preprostost stavkov izplača. Živ slog, lahkotnost branja sta lahko izražena tudi na preprost, jedrnat način.

POVEZANOST: preprosto povedano naj ima vaš esej rep in glavo, naj bo smiselno strukturirano, vsak del oziroma odstavek naj bo pomensko razmejen, zaključek pa naj celotno besedilo celostno zaokroži. Pazite, da zaključek ne bo le nadaljevanje in razvijanje misli, temveč naj povzame prej napisano.

JEZIKOVNA PRAVILNOST: smatra se, da je obvladanje osnovnih zakonitosti slovnice za dijaka 4. letnika srednje šole samo umevno, pa vemo, da je malokrat tako, vseeno pa pazite na osnovne jezikovne pravilnosti kot so vrstni red besed, pravilno črkovanje, pravilna raba izrazov, slovničnih prvin. Tudi nekaj manjkajočih vejic vam sicer ne bi smelo odbiti prav veliko točk, vseeno pa pazite, da to ne bo prepogosto oziroma, da vejice ne bodo stale na napačnih mestih.

Predvsem pa se izplača držati nasveta: če nečesa ne poznate, tega v eseju ne uporabite! Če ne poznate pomena besede, je ne uporabite, pa naj zveni še tako učeno. Če niste prepričani, kako se kakšna beseda, ime junaka itd. napiše, tega ne uporabljajte. Stavek skušajte zastaviti po drugem vrstnem redu ali preoblikovati tako, da besede ali imena ne boste potrebovali omenjati.

Izberite enega od esejev, ki ste jih napisali za vajo (če tega do sedaj niste naredili, je sedaj dober trenutek), in ga preberite, nato pa skušajte razmisliti, kaj bi morali spremeniti (črtati stavek, spremeniti vrstni red besed, stavkov, odstavkov, zmanjšati uporabo določenih besed (katero drugo besedo bi lahko uporabili, da bi pomen ostal isti?) itd.), tako da upoštevati zgoraj naštete cilje, ki jim morate na izpitu zadostiti.

Kakšni pa so vaši cilji pri pisanju eseja na maturi? 

OBVESTILO: Literarnica se bo z novimi objavami vrnila po praznikih!

petek, 13. december 2013

Kako ustvariti večplastne like?

Verjetno je vsakemu bralcu branje tečno, če so liki v zgodbi enoplastni in dolgočasni. Branje take zgodbe ni prav nič zabavno. 


Kljub temu da se pisatelj tega zaveda, pa oblikovati in prikazati večplastne, zanimive like ni tako lahko kot se morda zdi. Vsak lik v zgodbi, ne samo glavni junaki, mora služiti svojemu namenu in odgovoriti naslednjim vprašanjem: zakaj je v zgodbi, kako jo žene naprej ali kako jo zavira?
A kako prikazati večplastnost likov, da v zgodbi resnično zaživijo in se dotaknejo bralca?
Moj predlog ni velika skrivnost – iskati je treba v lastnem življenju. Tukaj seveda ne gre za to, da opisujete konkretne osebe iz vašega življenja, temveč da opazujete njihove lastnosti, ravnanja, ki vam pomagajo oblikovati literarne like.
Prejšnji teden sem bila na obletnici valete. Taka druženja so vedno polna pisanih karakterjev in, kot sem ugotovila, tudi neizmeren vir različnih, včasih tudi nasprotujočih se lastnosti, osebnosti. Če človek doda še nekaj let ne druženja, so te lastnosti še toliko bolj pestre, celo presenetljive.
Iz osnovne šole imam nekaj prijateljev, s katerimi smo vsa ta leta ostali v tesnih stikih. Z nekaterimi se srečujem občasno, z nekaterimi sošolci pa nisem imela stika že nekaj let, morda celo od osnovne šole. Med njimi so tudi taki, s katerimi sem se v šoli dobro razumela, a se naša prijateljstva kasneje niso ohranila.
Dve izmed sošolcev, ki bi ju lahko uvrstila v slednjo kategorijo, sta se udeležili letošnje obletnice. Videla jih nisem že nekaj let, zato so bili moji spomini nanju osnovnošolski: obe  sta bili bolj tihi in zadržani, nista pretirano izstopali.
Slika prejšnji teden je bila zato toliko bolj presenetljiva. Prva je sedaj lepo urejena gospa, zgovorna in čeprav kar prijetna sogovornica z eno v oči bijajočo in precej motečo gesto. Vsako poved je izrekla kot, da je velika novica in jo zaključila s komolci ob telesu in z dlanmi obrnjenimi navzgor, kot bi hotela reči »ta dam«.
Druga, ki v osnovni šoli tudi ni bila ravno odprta oseba, je, prav tako zelo urejena gospa, bila tokrat zelo zgovorna. Še celo preveč. Ker je kar precej zamudila in se je družbi pridružila, ko je pogovor že prešel od obveznih spominov na šolske dni, k bolj sodobnim vsebinam, je njen prihod nekoliko zarezal v lagodno vzdušje. Pri vsem skupaj pa je bilo najbolj moteče to, da njenemu govorjenju ni in ni bilo konca. Po njenem prihodu se je zdelo, da govori le še ona. In ponovno »smo« obdelali spomine na skupne osnovnošolske dni. In če smo se prej tem spominom nasmejali, so bili tedaj kar malo odveč. Tudi zato, ker je vsak njen spomin pospremila kakšna neprijetna opazka, kaj naj bi nekdo zagrešil. Ne ravno taktne pripombe.
A takšni smo ljudje. Včasih prav nič prijetni, vsak s svojimi muhami in razvadami. Te različne, tudi neprijetne ali tečne, lastnosti niso tako zelo slabe. Vsaj za ustvarjanje različnih likov ne. In verjetno se v vaši zgodbi pojavi tudi kakšna neprijetna, celo zlobna oseba, kaj ne?
Po drugi strani je bila presenetljiva sprememba nekaterih fantov, ki so sedaj odrasli moški z družinami ali brez, a trdno z nogami na tleh. Vsak s svojo zanimivo zgodbo, ki jo je ustvaril odkar smo se zadnjič srečali. Eden izmed njih se je lotil zelo zanimivega hobija.
Časovna razdalja ima veliko vrednost na dojemanje določenih oseb, ki smo jih poznali in so se v dolgih letih brez stikov precej spremenili. Pokažejo se nam v novi luči in iz teh novih spoznanj lahko črpamo, ko oblikujemo večplastne like. Noben posameznik ni samo eno ali samo drugo. Vse nas povezujejo različna čustva, občutja, doživetja in osebnostne lastnosti, ki se lahko z leti spremenijo.
Naša življenja so polna raznovrstnih karakterjev. Vse odlikujejo ali pomanjšujejo različne, a za vsakega od nas značilne lastnosti. In takšne so tudi zgodbe, ki jih pišemo.
Kje pa vi najdete ideje za svoje like? Črpate iz lastnih odnosov, bližnjih ali postranskih, ali lastnosti svojih junakov naključno določite? Kakšni literarni junaki vam najbolj sežejo v srce? So to vedno liki z dobrimi lastnostmi?

petek, 6. december 2013

Koliko redno pomeni redno pisati?

Zadnje tri dni sem preživela v službi. Dobesedno, saj smo priredili kongres v drugem kraju in sama sem z nekaj sodelavci tu že od srede. Program je pester in bogat, tako da smo ves dan na nogah.

Dogodek danes sicer zaključujemo, vseeno pa je danes tudi čas za objavo na blogu.

In poraja se mi vprašanje ali je res treba pisati vsak dan? Te tri dni nisem napisala ničesar. Ni bilo časa, če pa bi si ga lahko vzela, sem se rajši spočila, ker sem vedela, da me naslednji dan čaka še en naporen dan.

Sama sem sicer tip človeka, ki še prehitro najdem kak priročen izgovor, da se pisanju izognem. Redno pisanje in samodisciplina pa mi pomagata, da je izgovorov čim manj.

Včasih pa resnično ne utegnem pisati in nobeno »pravilo« ne pomaga. Sto besed ali petnajst minut sta preveč in ne uspem doseči nobenega  od ciljev, pa naj sta še tako mila.

Pisanje zahteva trdo delo in predanost. Take so moje izkušnje. Ob redni službi je to še toliko bolj pomembno. Sama se moram večinoma kar malo prisiliti in vzeti čas, drugače lahko minejo tudi tedni ne da bi pisateljevala.

Ugotavljam pa, da si včasih moramo dovoliti tudi to.

Pišete vsak dan? Pisateljujete za delo ali ob »dnevni« službi? Kako se sami spopadate z ohranjanjem rednega tempa pisanja?

petek, 29. november 2013

Zimsko branje

Priznam, da se mi je pri naslovu skoraj zatipkalo, da bi napisala zimsko spanje (katerega se ne bi branila). Je pa dejstvo, da tako za branje kot za spanje potrebujemo čas. Strastni bralci vemo, da potrebujemo vsaj nekaj minut, ur na dan tudi brati, pa če smo še tako zaposleni. Radi beremo in pika. Vseeno pa sezname knjig za branje sestavljamo predvsem pred poletjem, kot da je to edini čas na voljo za branje?

Zakaj bi bralne sezname delali samo poleti, ko pa beremo skozi vse leto?

V poplavi knjig, novo izdanih kot tudi vsej zakladnici staro izdanih, se težko odločim, katero knjigo bom prebrala. Bi rajši prebrala knjigo, ki je še nisem prebrala ali takšno, ki sem jo že prebrala, a se mi je tako vtisnila v zavest, da bi jo srčno rada še enkrat? Pri taki dilemi se moram vsakič znova sprijazniti, da vseh knjig ne bom nikoli mogla prebrati (ne, še vedno nočem obupati :) ).

Trenutno seznam mojega branja vključuje predvsem študijsko literaturo za esej, vseeno, ali pa mogoče prav zaradi tega, pa se poigravam z idejo, da bi se z branjem zakopala v preteklost. Natančneje v obdobje realizma.

Da bi ponovno prebrala Tolstoja (čeprav sem Ano Karenino brala kar dve leti, seveda v dolgih presledkih in s stotine prebranimi knjigami vmes). Da bi ponovno prebrala Gogoljev Plašč (kaj ni to zgodba, ki si zasluži ponovnega branja?) ali pa Balzaca? V misli se mi vsiljuje tudi Dickens, ki ga nikoli nisem zares brala. In Dostojevski, Puškin?

Zelo izrazito me bralne želje napeljujejo na evropski realizem, ki  mi je še vedno najljubše literarno obdobje. Morda zato, ker je pod pretvezo realnosti veliko bolj romantičen od romantike. 

Kaj pa je na vašem seznamu zimskega branja?

petek, 22. november 2013

Za pisanje je potreben pogum

S tedensko objavo nekoliko zamujam. To pa predvsem zato, ker kljub številnim idejam za pisanje, nisem bila prepričana o čem pisati.

Ta teden sem bila tudi zaposlena z odkrivanjem svojih petnajst in več let starih zapisov in presenetila me je količina napisanega. Številni začeti romani, napisani do polovice in nikoli končani.

Poleg vprašanja, zakaj nisem nikoli dokončala začetih del, mi je vse to moje nedokončano pisno ustvarjanje dalo tudi misliti: ni lahko pisati, še težje je svoje zapisane misli z nekom deliti. Za to človek potrebuje pogum.

Če ste kot jaz, boste razumeli. Sama sem precej introvertna oseba. Stikov z drugimi ne navezujem z lahkoto in pri osebi moram čutiti dobršno mero zaupanja, da ji zaupam o sebi, svoje misli, občutja, dogodke iz svojega življenja. O stvareh, ki so mi pomembne ali pri srcu ne govorim z lahkoto, kar z vsakim. Razumljivo je, da pisanje spada v to kategorijo.

Od treh dokončanih krajših romanov in še številčnejšega nedokončanega dela, sem objaviti poskusila le eno. Pa še to sem se prehitro zadovoljila s sicer pozitivnimi odzivi, ki pa niso vodili dlje od tega. Verjetno pa so bile možnosti, da bi z malo več vztrajnosti – poguma, celo prišla do objave.

Sama pisanje dojemam zelo osebno. Pisanje je nekaj, kar sem in ne samo kar počnem, zato občudujem ljudi, ki jim je razkrivanje sebe skozi pisanje naravno, ki pri tem nimajo zadržkov ali strahu.
Se pa tudi sama čedalje bolj opogubljam in je kar prijeten občutek.

Kaj pa vi? Za pisanje potrebujete pogum ali z objavljanjem svojih del nimate težav?

petek, 15. november 2013

Kakšna je zgradba eseja?

Zgradba eseja

Ena od pomembnih sestavin eseja je njegova zgradba.

Pri šolskem eseju njegova zgradba izhaja iz zgradbe spisa in se deli na:
1. uvod,
2. jedro,
3. zaključek.
 
Ta razdelitev je nekoliko poenostavljena, saj ne nakaže tudi že vsebinski koncept eseja.
Na tem mestu bomo zato govorili o tezi, antitezi in sintezi, ki pa že bolj opredelijo sam vsebinski očrt eseja.
 
1. Uvod
 
Delitev na uvod, jedro in zaključek ni enaka delitvi na tezo, antitezo in sintezo. Uvod sam po sebi ni ekvivalent teze.
 
Pri šolskem eseju v uvodu izpostavimo problem ali temo, ki jo bomo obravnavali v eseju. Po navadi je uvod dolg en odstavek in zajema nekako dva do tri povedi. Problem lahko izpostavimo v obliki vprašanja - da se vprašamo o utemeljenosti izpostavljenega problema, lahko pa v trdilni obliki - da utemeljenost problema (po)trdimo ali zanikamo. Uvodni probelm je lahko zastavljen tudi v obliki citata. Vprašanje oz. trditev vedno izhaja iz danega naslova eseja ali kratkih navodil, ki jih dobite pri izpitni nalogi.
 
2. Teza in antiteza
Tako imenovano jedro vsebuje dva elementa: tezo in antitezo. Zelo poenostavljeno bi to pomenilo, da pod tezo spadajo vsi elementi, s katerimi nakažete strinjanje z izpostavljenim problemom, antitezo pa vsi argumenti, s katerimi pokažete, da se s problemom ne strinjate, ga ne podpirate. Torej, navedete argumente za in proti.
 
Zgradba jedra je odvisna tudi od vaših argumentov. Nekako gre v tej smeri, da vsak argument (za ali proti) izpostavite v svojem odstavku. Tako ta del eseja lahko vsebuje od tri do pet (lahko tudi več ali manj) odstavkov. V tem delu analizirate obravnavani problem. Pojasnjujete, razlagate, utemeljujete, primerjate, izpeljujte posamezne dele, ključne elemente ali odnose.
 
Če ima zgradba neke svoje zakonitosti, pa jih nima vrstni red. Ni treba, da vedno najprej izpostavite strinjanje s problemom in nato nestrinjanje. Ta vrstni red lahko tudi zamenjate in je odvisen predvsem od vašega stališča do izpostavljenega problema. Če uvodni problem, temo zastavite na način, da ne izraža ali potrjuje vašega mnenja, potem boste najprej argumentirali proti problemu in s tem izrazili vaše stališče do njega. Šele nato boste navajali dejstva za. V tem primeru se s temi dejstvi ne boste strinjali.
 
3. Sinteza
 
Sinteza je neke vrste zaključek, vendar ni samo povzetek prej spisanega teksta, temveč je predvsem združitev teze in antiteze.
 
V sintezi na kratko povzamemo izpostavljen problem, argumente za in argumente proti, nato pa ju povežemo v sklep.
 
Sinteza lahko poda ali odpre tudi nek nov problem, ki si ga zastavite v obliki vprašanja. Tega problema nadalje ne opredeljujete, saj je že stvar druge razprave. Novega problema pa ne odpirajte na silo. Izpostavite ga res le, če se vam utrne med raziskovanjem argumentov in utemeljevanjem le-teh.
 
Tudi sinteza je napisana v enem odstavku, je pa nekoliko daljša od uvoda (lahko tudi do 10 povedi).
 
Pazite pa na dolžino uvoda in zaključka, ki morata biti po dolžini sorazmerno krajša od dolžine jedra. Če imate jedro, ki je dolgo eno stran, potem naj uvod in zaključek zavzameta prostor le nekaj vrstic.
 
Vaja
 
Vsa štiri dela ste prebrali. Če ste upoštevali korake za pripravo na esej, ste jih prebrali večkrat in jih sedaj vsebinsko in strukturno zelo dobro poznate.
 
Če ste ob branju vodili dnevnik branja, lahko za temo pobrskate v zapiskih, drugače pa se osredotočite na misel, dogodek, odnos, sporočilo ..., ki se vam je ob branju najbolj vtisnilo v spomin. O temi lahko tudi že razmišljate v povezavi s tematskim sklopom Človek v svetu, vendar je priporočljivo, da najprej napišete esej na temo, ki se vas je ob branju najbolj dotaknila.  

Nastavite si uro. Zastavite si vprašanje, to vam bo hkrati služilo tudi kot problem, ki ga izpostavljate, nato pa skušajte nanj odgovoriti. Odgovore lahko najprej podate v obliki alinej, miselnega vzorca ali krajšega osnutka. Si začrtate zgradbo oz. potek eseja. Navedite argumente za in proti ter sklep.
 
Ko imate pripravljen osnutek in se lotite še pisanja celotnega eseja. Pri tem bodite pozorni tudi na strukturo stavkov, slovnično pravilnost in slog. Imejte v mislih: če ste med pisanjem navajeni veliko popravljati in prečrtavati, boste potrebovali nekaj časa tudi za čistopis.
 
Ponovno si lahko nastavite uro in upoštevate predpisano dolžino eseja. Preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje osnutka oz. za prepoznavanje vaših idej in stališč o problemu, preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje eseja, na koncu pa si vedno pustite 15 do 20 minut časa za čistopis. 

Med pisanjem se boste gotovo motili, predvsem pa skušali popravljati svoje mnenje oz. način, kako ste ga izrazili, zato je dobro, da imate na voljo še nekaj časa, če boste morali napisano še enkrat prepisati.
 
Imate sami drugačen pristop do pisanja eseja? Kako se ga lotite pisati? Kakšni so vaši nasveti za čim boljše priprave?

petek, 8. november 2013

Kako nam vodenje dnevnika lahko koristi pri pisanju

Pišete dnevnik?
Ste kdaj pisali dnevnik? Morda ga še pišete. Sama sem ga pisala v osnovni šoli, pa tudi kasneje ob »posebnih« priložnostih (daljše bivanje v tujini, študijska izmenjava). Tudi sedaj občasno kaj zapišem, predvsem so to stvari, ki jih nočem zaupati nikomur drugemu, po navadi še sebi ne, pa si jih moram priznati.

Iz mojega dnevniškega udejstvovanja mi najbolj ostajajo v spominu dogodivščine, ki sem jih pisala v osnovni šoli. Spominjam se, da je bila vsaka malenkost pomembna: fant, ki mi je bil všeč, me je pogledal, sošolka, s katero se nisva najbolje razumeli, je spletkarila za mojim hrbtom. Najbolj pa mi je v spominu ostalo to, da se je vse, seveda, vrtelo okoli MENE. V tistih letih (pa tudi prevečkrat kasneje) je človek verjetno sam sebi središče sveta.  Upam, da sedaj znam opaziti, razumeti, se vživeti v koga drugega.

Kar koli že pišemo v svoj dnevnik dejstvo ostaja, da dnevniški zapisi kažejo na osebni razvoj njegovega avtorja, se pravi nas samih. Skozi obdobje zapisov lahko spremljamo, kako smo se spreminjali, kako smo razmišljali, kaj nam je bilo v nekem trenutku pomembno in kaj ne. 
Polni so utrinkov iz vsakdanjega življenja, razmišljanj o sebi, drugih, smislu življenja, predvsem pa prekipevajo od čustev: veselih, žalostnih, bolečih ali jeznih.

Dnevnik je način, ko smo lahko popolnoma odkriti sami s seboj v mislih in čustvih, saj pišemo sebi ali zase, v prepričanju, da tega nihče nikoli ne bo bral. Napisane misli so brez omejitev. Med pisanjem svojih občutkov ne urejamo in ne popravljamo. Predvsem pa razkrivamo neolepšano resnico o sebi.

Dnevnik je zato lahko tudi neskončen vir zgodb, karakterjev in zapletov. Vanj smo morda zapisali tudi kar smo slišali pri naključnem pogovoru ali o pripetljajih, ki so se nam zdeli zanimivi ali ki so nas nasmejali.

Zato naslednjič, ko boste iskali idejo za zgodbo ali za oblikovanje osebnosti lika, pobrskajte po svojih dnevniških zapisih. V njem boste gotovo našli dovolj pisanih oseb in razgibanih dogodkov, da boste iz njih ustvarili roman.

Če dnevnika niste nikoli pisali, je sedaj pravi čas, da začnete. Če ste pisanje opustili že dolgo tega, je čas, da ponovno primete za pero. Vanj ne boste pretapljali le svojih misli, opažanj, čustev, temveč boste s pogosto vajo vadili tudi samo pisanje, način izražanja, svoj pisalni slog.

Pišete dnevnik? Ste njegovo vsebino že kdaj uporabili za zasnovo zgodbe, za izdelavo zanimivega lika? Če ne pišete dnevnika, zakaj ne?

Foto: deviantart

sreda, 30. oktober 2013

AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo 2013

AirBeletrina po enoletnem premoru ponovno razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo!

 RAZPISNI POGOJI:

Vsak avtor/avtorica sme sodelovati le z eno (1) izvirno in še neobjavljeno kratko zgodbo. Natipkana naj bo v pisavi Times New Roman, v velikosti 12 ter z medvrstičnim razmikom 1,5. Dolžina zgodb naj ne presega 12.000 znakov. Besedila, ki ne bodo zadostila navedenim kriterijem, bodo žal izločena.



Zgodbo podpišite samo s šifro in ne z imenom in priimkom. V štirih (4) izvodih jo pošljite z navadno pošto na naslov: Študentska založba, Borštnikov trg 2, 1000 Ljubljana, s pripisom AIRBELETRININ NATEČAJ. Besedilu priložite zaprto ovojnico, na kateri je zapisana šifra, v notranjosti pa naj bodo vaši podatki (obvezno: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov).


Zadnji rok za oddajo zgodb je 27. 11. 2013.



Žirija bo izbrala pet (5) finalnih zgodb. V petek, 13. decembra 2013, bomo na svečanem literarnem dogodku razglasili zmagovalca/zmagovalko.

Avtor/ica najboljše zgodbe bo nagrajen/a z objavo na prenovljeni strani AirBeletrine ter s 300 evri.





Žirijo bo sestavljalo uredništvo AirBeletrine (Manca G. Renko, Aljoša Harlamov, Matjaž Juren Zaza, Katja Perat). Žirija si pridržuje pravico, da ne podeli nagrade, če je nobena zgodba ne bo prepričala. V primeru, da nas bo navdušilo več zgodb, se bomo s posameznimi avtorji/avtoricami dogovorili za (honorirano) objavo.



Veselimo se branja!

lustracija: Ana Baraga

Vir: http://www.airbeletrina.si/novice/razpisi/3969-airbeletrina

petek, 25. oktober 2013

Koliko pisatelja je v njegovi zgodbi?

@Literarnica

Pri branju intervjujev s pisatelji nemalokrat opažam, da je eno od pogostejših vprašanj, koliko je delo avtobiografsko.

Vsak pisatelj bo imel na to drugačen odgovor. Nekateri bodo zatrjevali, da nikakor, drugi bodo priznali, da nekaj pa vendarle.

Večinoma se pisatelji v odgovoru primerjajo s fizičnimi in karakternimi lastnostmi likov. Opis ustreza, nazori ustrezajo, ideje ustrezajo. Ali je to avtor sam?

Vendar mislim, da je vprašanje v bistvu mišljeno, koliko sebe dajo v svoje zgodbe. Tukaj pa zadeva ni več tako enoplastna. In odgovor, po mojem, bi moral vedno biti: vsega.

Pred tedni sem se ukvarjala z novo idejo za zgodbo, pa je nikakor nisem mogla izkristalizirati. Izkušnja, ki jo doživlja ali preživlja glavna junakinja ni moja osebna izkušnja, zato situacijo, notranja razmišljanja, vedenje te osebe poznam in lahko o njih razmišljam le posredno.

Ideja se mi je zdela dobra, a zasnova zgodbe nikakor ni hotela nastati. Ključno vprašanje, ki je rešilo zadevo, je bilo: Kako bi sama doživljala tako izkušnjo?

Vživela sem se v idejo in vsi delčki zgodbe so se sestavili na svoje mesto. Z lahkoto sem zapisala bolj podrobno idejo.

Mislim, da je to pri pisanju obvezno. Brez vpletenosti avtorja v zgodbo ne gre. Če je lik žalosten, je to žalost kot jo pozna ali si jo predstavlja pisatelj. Če je lik jezen, je to jeza kot jo doživlja pisatelj. Nekaj pisatelja je v vsaki njegovi zgodbi. Ni nujno, da mu je določen lik fizično ali miselno podoben, je pa v vsaki besedi avtorjev podroben razmislek o situaciji, osebnosti, čustvih in občutenju likov. In več sebe pisatelj podari zgodbi, boljše delo napiše.

No, zdaj pa potrebujem le še čarobno paličico, s katero bom z enako lahkoto to tudi zapisala.

Koliko sebe pa vi vpletete v svojo zgodbo?

sreda, 23. oktober 2013

16. mednarodni natečaj za najboljši haiku

Revija Apokalipsa razpisuje

16. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU



· Pošljete lahko največ šest neobjavljenih haikujev. Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

· Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa v letu 2014. O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni. Prispele haikuje bo ovrednotila mednarodna žirija v sestavi: Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.

· Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 15. marca 2014 na naslov REVIJA APOKALIPSA, Ul. Lili Novy 25, 1000 Ljubljana s pripisom Za haiku natečaj.

Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, spletni naslov ali elektronsko pošto, telefon, poklic, starost). V primeru pošiljke na elektronski naslov: apokalipsa@t-2.net pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi pa podatki.

Kaj je haiku?

Haiku je trivrstična japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov. Prvi in tretji verz imata po pet zlogov, drugi sedem.

Haiku skrajno zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje z dogajanji v človekovi notranjosti. Prvi verz idealnega haikuja ponazarja osnovno podobo, ozračje, naznačitev čustva oziroma misli; ta podoba se včasih logično, včasih presenetljivo dopolni z zadnjim verzom, v osrednjem verzu pa je izraženo tisto, kar sproži, privede do take dopolnitve.

Haiku je tematsko svoboden, zelo pogosto pa vsebuje besedo, ki se navezuje na določen letni čas. Taka beseda lahko označuje rastlino ali žival, naravni pojav, človeško dejavnost ali slovesnost. Cvetovi češnje nakazujejo pomlad, lilije poletje, krizanteme jesen in repa zimo.