petek, 23. december 2016

Zimsko branje

Konec leta je vedno dober čas za pregled skoraj izteklega leta, pregledati zastavljene cilje in dosežene rezultate. To je lahko dobra popotnica za novo leto, da zastavimo nova poglavja.

Pod drobnogled sem želela vzeti svoj seznam prebranih knjig in ugotovila, da operiram s precej površnim seznamom. Kljub temu da za večino prebranih knjig, tako leposlovnih kot strokovnih, vodim bralni dnevnik, vseeno tega ne naredim za vsako in skozi leto na to nisem bila pretirano pozorna. 

Želela sem se namreč ponašati s številom prebranih knjig, v srednješolskih in študentskih letih sem prebrala tudi do 100 knjig na leto, pogosto tudi kakšno več, a je ta številka zadnja leta občutno manjša.

Spoznala sem, da se moram pri beleženju prebrane literature bolje organizirati in tudi zaznamek o prebranih straneh ne bi bil odveč. Ugotovila sem namreč, da sem letos v rokah držala presneto veliko knjig, ki imajo blizu petsto strani ali več.

torek, 20. december 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Vsaka 5 beseda

V zadnjem času smo v objavah veliko pozornosti namenili pisanju, kaj je različna (če sploh) v primerjavi z ustvarjalnim pisanjem, predvsem pa temu, kako pisati, da naše pisalno-izrazne veščine izboljšamo.

Temu bo namenjen tudi današnji ustvarjalno-pisalni izziv.


Iz knjige, časopisa, revije izpišite daljši odstavek (ali več odstavkov) in pri prepisu izpustite vsako 5 besedo. Nato manjkajočo besedo nadomestite s svoje in pazite, da se besede razlikujejo od tistih v originalu.

Veselo pisanje!

petek, 16. december 2016

Kakšno pisanje je ustvarjalno pisanje?

Veliko govorimo o pisanju in ustvarjalnem pisanju, a kje je razlika? Sama je niti ne vidim, vsaj ne bistvene, saj ima vsako pisanje potencial, da postane ustvarjalno pisanje. In pri tem ne gre toliko, da pišemo romane ali leposlovna, umetniška besedila, temveč gre za način pisanja. Tako lahko tudi dopis, življenjepis, pismo, poročilo vsebuje elemente ustvarjalnega pisanja.

Z ustvarjalnim pisanjem označuje predvsem drugačno in usmerjeno razmišljanje o tem, kaj bomo napisali in kako. Predvsem pa ima ustvarjalno pisanje močno sporočilnost. In ker je lahko vsako pisanje v svojem bistvu tudi ustvarjalno, ali bi vsaj moralo biti, je velikokrat dovolj, da govorimo samo o pisanju.

Pisanje je proces in kot vsak proces zahteva nekaj časa, hkrati pa to pomeni, da ga lahko prilagajamo.

torek, 13. december 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Svetilka

Zanimivo je razmišljati o življenju ljudi, kaj se jim dogaja, kaj doživljajo, o čem govorijo. Zanimivo pa bi bilo tudi slišati zgodbe kakšnega predmeta, pred katerimi ljudje nimamo zadržkov pokazati vso svojo naravo, saj predmeti ne morejo nikomur nič povedati. Recimo, da bi lahko spregovorila svetilka, kaj bi lahko povedala?




V 250 besedah opišite doživljanje in zaznavanje svetilke, ki stoji v kotu sobe. Kaj vse opazi in kaj vse sliši?


Veselo pisanje!

petek, 09. december 2016

Kako izboljšati svoje pisanje

Učenje pisanja pojmujemo kot učenje črk in nato sestavljanje besed v stavke, postavljanje vejic in pik. Premalokrat pa se pri tem osredotočimo na učenje pisanja kot veščine, da z izbiro besed povemo najboljše sporočilo, da pišemo razumljivo, včasih kratko in jedrnato, drugič spet bolj opisno.

Pisanje je veliko več kot samo učenje abecede in pisanje črk ter učenje slovničnih zakonitosti jezika.

Pisanje v prvi vrsti predstavlja način izražanja, sporočanja, tako osebnega kot poslovnega. Z besedami, ki jih napišemo (ali izrečemo) lahko povemo veliko več kot smo sprva mislili ali pa povemo nekaj na drugačen način. Lahko smo v našem pisanju jasni, lahko smo nerazumljivi, lahko smo poetični, lahko pišemo v metaforah, lahko smo v našem pisanju radoživi ali suhoparni. Lahko uporabljamo bogato paleto besed in izrazov, lahko pa se venomer zatekamo k enemu in istemu obsegu besed, ki jih poskušamo uporabit na vse mogoče načine.

Torej, učenje pisanja se ne konča v prvem razredu, ko se naučimo abecede in pisanja besed, temveč je pisanje proces, ki se nenehno razvija in nadgrajuje.

torek, 06. december 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Ledeni dotik

Zadnje dni se je živo srebro spustilo pod ničlo. Četudi mi ni prijetno, ko premražena hodim po cesti, kljub številnim slojem toplih oblačil, uživam v hladnih jutrih, ko lica nekoliko primrznejo. To mi je toliko bolj všeč, saj se lahko kasneje vedno nekje pogrejem. Verjamem pa, da bi bil moj odnos do mraza drugačen, če te možnosti ne bi imela. Kako bi se vi počutili, če bi bil vse okoli vas led in mraz? Kaj če bi imeli sposobnost vse, česar se dotaknete, spremeniti v led?



V 250 besedah napišite zgodbo o ledenem dotiku. Koga bi zamrznili, česa se ne bi želeli dotakniti, da ne bi zaledenelo? Kako bi bilo živeti v takem ledenem svetu? Bi bila to ječa ali kraljestvo?

Veselo pisanje!

sobota, 03. december 2016

3 razlogi, zakaj pisati bralni dnevnik

Ko govorimo o branju, se večinoma osredotočamo na motivacijo za branje. Osredotočamo se na to, da je branje pomembno in na načine kako spodbujati branje med otroki, odraslimi, družinami, da bi radi brali. Pri tem pa se premalo osredotočamo tudi na to, kako brati. Beremo površno ali poglobljeno? Si od prebranega, kaj zapomnimo? Kaj od prebranega smo razumeli? 

Ni nujno, da moramo vedno brati poglobljeno ali da površno branje ni branje. Način branja je velikokrat odvisen od našega odnosa do besedila, ali naše motivacije za branje. Nekatera besedila bomo prebrali za zabavo in verjetno malo bolj površno. Ob tem naše razumevanje ne bo nič slabše, le zelo selektivno. Površno bomo brali tudi besedila, v katerih iščemo določeno informacijo in nas zanima le tisti del, ne celotno besedilo. 

torek, 29. november 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Pesniška oblika

Ste že dregnili svojega pesniškega genija na plan? Danes se nam obeta povesem svojevrsten izziv. Ali pa tudi ne, saj so vsi ustvarjalno-pisalni izzivi usmerjeni k spodbujanju ustvarjalna novih, drugačnih stvari. Zakaj potem ne bi sestavili tudi svoje pesniške oblike.

Zadnja dva tedna smo spoznavali sonet, ki ima poleg ustaljene oblike tudi ustaljen ritem - jamski enajsterec, ki to lahko zelo kmalu ne postane, če tudi ne izmenjavamo naglašenih in nenaglašenih zlogov, temveč postane drugačna rima, lahko tudi drugačna pesniška oblika


Kakšna bi bila vaša, čisto svojevrstna pesniška oblika? Koliko kitic bi imela, koliko verzov? Kakšen ritem bi pela?

Veselo pisanje!

petek, 25. november 2016

Alahu ni treba

Vsake toliko časa vzamem v roke knjigo, ki me dregne iz mojega območja udobja. Seveda, lepo je brati kriminalke. Všeč so mi. Zelo lepo je brati romane, ki se sicer dotikajo zelo konkretnih življenjskih situacij, tudi stisk. Človeku dajo vpogled v drugačno razmišljanje. A vseeno pusti v zavesti nekakšno varovalo, da je vseeno vse skupaj le fikcija. Lahko se tolažimo, da ni resnično, četudi obravnava zelo življenjske in za nekatera še preveč resnične boje in bolečine.

Vedno pa omahujem pri delih, ki dejansko opisujejo realno in resnično situacijo. Tako delo je Alahu ni treba, sierraleonskega pisatelja Ahmadoua Kouroume.

Opisuje zgodbo deset ali dvanajstletnega (še sam ne vem, ker mu je babica rekla nekaj, mama pa drugače) dečka Birahima, otroka-vojaka, ki se po smrti matere, kljub temu, da ima v domači vasi še babico, odpravi na pot v Liberijo k teti, ki po melinkiški tradiciji, plemena, kateremu pripada, postane njegova druga mati. 

Že pred tem je otrok ceste. Šolo pusti že zelo kmalu in se klati po cestah. Oče je umrl, ko je bil še zelo otrok in se ga niti ne spominja.

Ko zapusti rodno vas, njegova pot postane nenehen boj za preživetje, ki mu je edino življenjsko vodilo. Da bi svoj osebni cilj - preživeti in priti k teti v Liberijo lahko uresničil, postane otrok-vojak. Tako se na poti znajde v viharju državljanskih vojn in plemenskih obračunov v Sierra Leone in Liberiji. 

torek, 22. november 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Sonet in 14 besed

Nadaljujemo s pesniškim ustvarjanjem. Tudi tokrat se bomo posvetili sonetu, vendar malo drugače.

Prejšnji teden ste lahko pesnili poljubno, tokrat pa bomo dodali, poleg osnovne pesniške oblike, še nekaj sestavin.


Napišite sonet. Tokratni preobrat v ustvarjalno-pisalnem izzivu pa je, da v vsaki kitici uporabite eno izmed predlaganih besed. Besedo uporabite samo enkrat, v katero kitico jo boste umestili pa je povsem vaša izbira.

porcelan
šumenje
potovanje
trdnjava
nebo
čaša
prostranost
zadaj
skrivati
kraljična
kristali
žuborenje
iskanje
opazovati

Veselo pisanje!

petek, 18. november 2016

Kdaj so jesenske počitnice postale krompirjeve?

Priznam, da slovnica ni moja močna točka. In se v njej tudi ne trudim biti popolna. Bolj pomembna mi je lepa beseda. Morda lepa ni ravno pravi izraz, a veliko dam na izrazje, na bogato in pomensko polno uporabo besed. Navdušuje me pomen in moč besed, da sestavimo pomensko polne stavke in misli, s katerimi smo lahko prijazni, sočutni, s katerimi lahko prepričamo, na žalost tudi manipuliramo. S pravo izbiro besed, lahko ustvarimo močne pomene.

Slovenščina se mi zdi, morda zaradi edinega razloga, ker je moj materni jezik, mislim pa da tudi zaradi številnih posebnosti, zaradi katerih se marsikomu jezik zdi težak, zelo lep jezik, s pomensko močnimi besedami in izrazi.

Tako me morda ne zmoti vsaka vejica (ušesa vendarle bolj napnem pri uporabi rodilnika in svojine),  zmotijo me izrazi, ki si jih sposojamo iz drugih jezikov in ki v našem okolju nimajo nobenega posebnega pomena, le da se, predvidevam, da je to razlog za začetek njihove uporabe, dobro slišijo.

Eden takih izrazov so krompirjeve počitnice. Kaj to pomeni? Kakšne počitnico so to? Ali to pomeni, da bomo imeli v tistem času veliko krompirja? Tistega pravega, še rajši tistega, ki pomeni srečo? Ali bomo lahko jedli le kropmir? Včasih smo otroci vedeli, kaj so jeseneske počitnice in kaj nas čaka. Sedaj pa se ne ve. Izraz, ki s slovenskim prostorom nima ničesar skupnega, pa ne da slutiti, na kaj napeljuje njegov pomen. 

Torej, ko je v osnovno šolo hodila moja generacija in tudi nekaj generacij za mano, smo vsako jesen, proti koncu oktobra, odšli na jesenske počitnice. Pred nekaj leti pa se je nenadoma za isto šolsko obdobje pojavil izraz krompirjeve počitnice. Z izrazom ni nič narobe, je lep, slovenski izraz (vsaj s slovenskimi besedami in ne tujkami), niso recimo to kartofel počitnice. Je pa pomensko izraz vprašljiv.



torek, 15. november 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Sonet

Kljub preteklim poskusom pisanja poezije, mi pesništvo ne leži. Nekako ne najdem besed, da bi izrazila svoje misli. Zato toliko bolj občudujem ljudi, ki jim uspe v pesniške oblike spraviti zgodbo celotnega romana.

Je pa pisanje pesmi zelo priročen ustvarjalno-pisalni izziv. Po navadi tisti, ki se s pesništvom ne znajdemo najbolje, odpremo svojo ustvarjalno žilico za pesništvo.

Tako se bomo tokrat posvetili sonetu.


Sonet je pesniška oblika, sestavljena iz 4 kitic. Prvi dve sta širi vrstični, drugi tri vrstični. Verz je jamski enajsterec, kar pomeni, da ima 11 zlogov, izmenjujejo pa se poudarjeni in nepoudarjeni zlogi. Rima pa je v kvartini oklepajoča: a b b a, v tercini pa svobodna. 

Napišite svoj sonet na poljubno tematiko. Kar vas v danem trenutku navdihne.


Veselo pisanje!

petek, 11. november 2016

Zakaj moramo otrokom pustiti, da se čim več igrajo

V Sloveniji imamo devetletno osnovno šola že več kot petnajst let. Ena večjih novosti in razlik od osemletne osnovne šole je bila, da otroci sedaj v šolo vstopajo s šestimi leti. 

V zadnjih objavah smo se veliko posvečali različnim vidikom spodbujanja in ne zaviranja ustvarjalnosti ter pisanja predvsem v povezavi s šolo in vpetostjo otrok v šolski sitem, ki temu ni ravno najbolj naklonjen.

Videli pa smo tudi, da lahko marsikaj starši naredimo doma in izven šolskega okolja, da otroke spodbudimo k aktivnostim, ki jim omogočamo, da ohranjajo svoj otroški pogled na svet in uživajo biti otroci.

Z zgodnjim vstopom v šolo, predvsem pa z raznoraznimi obšolskim dejavnostim otrokom vzamemo to otroškost in prirojeno radovednost ter vedoželjnost.

Pogosto slišim mame (namerno sem napisala mame in ne starše, saj ta tematika po mojih izkušnjah skrbi predvsem mame) razglabljati, da je otrok pri šestih letih še premajhen za nastop formalnega izobraževanja. Z njimi se povsem strinjam, a ne zato ker bi se mi zdeli otroci pri teh letih nebogljeni in še ne sposobni formalnega učenja. Človek je v tem smislu v otroških letih najbolj prilagodljiv in najbolj sposoben sprejemanja široke palete informacij. Zgodnji vstop v šolo se mi ne zdi dober predvsem zaradi tega, ker večinoma otroci po vstopu v šolo nimajo več veliko ali sploh priložnosti biti otroci.

torek, 08. november 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Dežnik in škornji

Glede na deževne dneve, ki nas spremljajo zadnje dni, je več kot ustrezno, da ustvarjalno-pisalni izziv posvetimo deževni tematiki. 

Sama imam dež in vodo vsake vrste zelo rada in s primerno obutvijo in opremo, je tudi sprehod v večjem nalivu lahko zelo zabaven.


Uporabite do 70 besed in napišite zgodbo o dežniku in škornjih.

Veselo pisanje!

torek, 01. november 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Noč čarovnic

Prazniki so vedno dobra tema za ustvarjalno-pisalni izziv in zelo rada si tematiko zanje izposojam pri njih.

Eden takih, ki se je tudi pri nas v zadnjih letih zelo razširil, je noč čarovnic. Sama imam rajši naš pust, ko se tudi zamaskiramo, le da z našimi maskami preženemo zimo, pri noči čarovnic pa so se Kelti, od koder praznik prvotno izvira, našemili v čarovnice in pošasti, saj so verjeti, da se ob polni luni pred dnevom mrtvih (zanj je bil to 31. oktober) mrtvi pokojniki vrnejo med žive in obiščejo svoje domove. Maske so jim služile, da so se skrili pred njimi oz. da jih mrtveci ne bi prepoznali. Navada je bila tudi, da so iz jesenske zelenjave (repa, pesa, krompir) naredili nekakšne lanterne in notri prižgali svečo, da bi mrtvece prestrašili in odgnali.

Sedaj je izrezana buča najbolj simboličen predstavnik praznika in tudi pri nas jo je nekaj dni pred 31. oktobrom opaziti skoraj pri vsaki hiši.


Noč čarovnic je minila. Sveče v buči so izgorele. Odločite se bučo pospraviti, ko nenadoma spregovori.
V 250 besedah opišite nadaljevanje. 

Veselo pisanje!

OBVESTILO: S petkovimi objavami se spet vrnemo 11. novembra. Do takrat pa lahko uživate ob torkovih ustvarjalno-pisalnih izzivih in napišete kakšno dobro zgodbo.

petek, 28. oktober 2016

Brezdomka reši otopelo družino

Na mladinski roman No in jaz sem pred časom naletela na neki knjižni polici. Kratki opis zgodbe na hrbtni strani me je pritegnil dovolj, da sem jo vzela v roke in jo prebrala.

Ime pisateljice mi je bilo znano, tako da sem kasneje, ko sem roman že prebrala, pobrskala tudi po svojih knjižnih policah in roman našla v originalu. Ko grem v tujino namreč rada kupim knjige v originalu, da imam nekaj čtiva vedno tudi v tujem jeziku. Še ne prebranega. To me še čaka in zanimivo bo kasneje narediti primerjavo.

A vrnimo se sedaj k naši zgodbi trinajstletne Lou, ki nekega dne med svojim preživljanjem časa na železniški postaji, saj se doma ne počuti dobro, naleti na No, mlado brezdomko, katere pojava jo pritegne in želi si zvedeti, več o njej. V šoli izkoristi priložnost, da bo za seminarsko nalogo obravnavala tematiko brezdomstva. To ji da pogum in razlog, da se No tudi približa in z njo naveže stik. 

Prvi koraki poznanstva so previdni in okorni, z vsakodnevnim druženjem pa raste tudi navezanost med dekletoma, celo do tolikšne mere, da Lou prepriča odtujene starše, da No sprejmejo v svoj dom in poskrbijo zanjo. Zdi se, da je Lou pomagala No, a zanimivo je, da med branjem dobimo občutek, da Lou veliko bolj potrebuje No kot obratno. Zgodi pa se tudi, da Nojina prisotnost iz globoke žalosti, ponovno predrami Loujino mamo, ki se je pred bolečino ob izgubi druge hčerke, ki je umrla med spanjem zaprla vase in se odtujila od moža in prvorojenke, očeta pa nauči, da z mamo in njeno bolečino ne ravna več kot s krhkim predmetom. V dom Bertignacovih z Nojinim prihodom ponovno vstopi življenje in ljubezen med odraslima. Lou začuti večjo sprejetost in počasi dobiva občutek, da postajajo prava družina.

torek, 25. oktober 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Zastoj

Zelo rada se vozim z avtom. Rada vozim avto, a v jutranji ali popoldanski gneči zelo težko zdržim. Zato se v službo rajši vozim z vlakom.

Meni je scena v gneči na cesti veliko preveč stresna, da bi se je posluževala. Včasih pa vseeno nanese, da moram za prevoz v službo uporabiti avto. In takrat se mi v mislih porajajo številni sceneriji vseh zapletov in razpletov. Predvsem pa bi mi bilo zanimivo vedeti, kaj ljudi žene, da se kljub številnim zastojem in čakanju v koloni, dan za dnem, leto za letom podajajo na to napeto vožnjo.


V 15 minutah opišite stanje v zastoju. 

Veselo pisanje!

petek, 21. oktober 2016

3 načini, kako učiti pisati

Učenje pisanja marsikomu predstavlja težave. 
Na žalost je učenje pisanja podvrženo mnogim pritiskom in zahtevam staršev in učiteljev. Pozornost se daje na pravilno izvedbo in ne toliko na pisanje samo. Zato pisanje ni ravno med najljubšimi opravili otrok in tudi kasneje odraslih ne. 

Premalo ljudi pa se zaveda koristnosti pisanja, ne samo kot sredstva sporazumevanja, temveč tudi na delovanje naših možganov in posledično na naše razmišljanje. 

O teh koristih smo že velikokrat pisali. Predstavili smo tudi že kar nekaj načinov in možnosti, kako pisanje spodbujati v domačem in šolskem okolju, pa tudi različnih vaj. Nismo pa prav veliko govorili o samem učenju pisanja, tj. dejansko, fizično premikanje pisala po papirju. 

Mnogim namreč ne dela samo težave pisanje v smislu slovnične pravilnosti, temveč že samo pisanje črk, kako potegniti črte in narediti vijuge, da nastane tiste črka in nato beseda, ki jo želimo napisati.

torek, 18. oktober 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Odpadli list

Jesen je lepa. Takrat narava zaživi v najbolj čudovitih barvah. Listi po gozdovih posujejo pisano pot. Ste se kdaj vprašali, kaj se zgodi z listi, ko odpadejo z drevesa? Kaj se dogaja z njimi, ko padajo do tal? Danes imate priložnost, da izveste.


V 15 minutah opišite življenje lista, ki je odpadlo z drevesa.

Veselo pisanje!

petek, 14. oktober 2016

Je šolsko okolje edino okolje, ki zavira ustvarjalnost?

Raziskav o naši ustvarjalnosti ni veliko, a tiste, ki obstajajo so zelo nazorne, da naša ustvarjalnost izredno upade po vstopu v šolo. Dejavnikov, ki vplivajo na to je kar nekaj: spodbujanje konvergentnega razmišljanja pred divergentnim, sistem le dveh možnosti - prav ali narobe, uniformnost dela in učenja, da naštejemo le nekatere, ki bistveno vplivajo, da se naš ustvarjalni potencial zmanjša. S takim pristopom, ne pustijo več, da bi bili mi, drugačni, edinstveni, temveč, da se zmešamo, spojimo z drugimi. Po drugi strani pa je v ospredju tekmovalnost in kdo je boljši od drugih.

Zadnja leta bolj pozorno spremljam dogajanje okoli prvega šolskega dne in vstopa v šolo. To me sedaj bolj zanima tako s poklicnega vidika kot tudi osebnega. Sama sicer nisem imela težav s šolo ali pretiranega odpora hoditi v šolo. S šolo, z učenjem nisem imela nikoli problemov, mogoče sem imela srečo, ker me je precej stvari zanimalo, tako da mi stvari niso bile tečne in mi niso povzročale težav. 

torek, 11. oktober 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Olimpijske igre

Današnji izziv bo športno obarvan. Zakaj pa ne? Tudi malo rekreacije občasno prav pride. 

Večina nas verjetno nikoli ne bo prisostvovala olimpijskim igram. Morda kot gledalci, morda še to ne. Verjetno si marsikdo niti ne želi biti del olimpijskega ognja in tudi to je v redu.

In četudi je čas olimpijskih iger mimo, se vseeno lahko posvetimo ustvarjalno-pisalnemu izzivu in ustvarimo domišljijske olimpijske igre.


V 350 besedah napišite svojo olimpijsko zgodbo. Boste tekmovalec ali gledalec? Del reprezentance in podpornega sistema? Boste na olimpijskih igrah ali pri pripravah nanje? Boste vi ali kdo drug?

Veselo pisanje?

petek, 07. oktober 2016

Zakaj je pomemno, da se otroci učijo pisanih črk

Pisane črke so lahko res pisane!
V Sloveniji se radi primerjamo s tujimi državami, s tujimi sistemi. V tujem vidimo toliko dobrega in se osredotočamo na to česar pri nas ni.

Tako je tudi s šolskimi sistemi. V zadnjem času se za vzorčni sistem ponuja finski šolski sistem, s katerim Finci segajo po najvišjih mestih po znanju med otroki.

Sicer tudi sama najdem in opozarjam na luknje v našem šolskem sistemu. Bilo bi ga potrebno zelo dobro in podrobno prevetriti, hkrati pa ugotavljam, da določena rigidnost in konzervativnost sistema ohranja nekatere stvari, ki so za otroke dobre. Problem je le v tem, da prevečkrat ohranja navade, ki bi jih bilo smiselno prilagajati okolju, času in družbeni realnosti.

Vseeno pa me je pri predstavljenih spremembah že tako uspešnega finskega modela zmotilo dejstvo, da so ukinili tudi obvezno učenje pisanih črk. Vsaj razlogi za to mi niso najbolj všeč ali primerni:

torek, 04. oktober 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: 4 letni časi

Spreminjanje letnih časov mi je všeč. Vsak prinese prijetnosti in tiste malo manj prijetne plati. 

Po zelo dolgem toplem obdobju, četudi je narava že nekaj časa kazala jesenske barve, so se le pričeli hladnejši dnevi. Ali je to dobro ali ne naj sodi vsak zase. Mi se bomo posvetili današnjemu izzivu, ki nam bo obarval vse čarobnosti letnih časov, skoraj tako kot nam je to ponudil današnji dan.


V 250 besedah opišite vaše letne čase. Kako jih doživljate? Kaj vam je pri njih všeč in kaj ne? Lahko pa celo napišete pesem.

Veselo pisanje!

petek, 30. september 2016

Kako dočakati sto let

Kako se lotiti pisanja o knjigi, katere zgodba je precej nenavadna, idejna zasnova neobičajna, dogajanje pa naravnost fantastično? Fantastično v smislu zanimivo kot tudi dobesedno fantastično, domišljijsko.

Največji vtis, ki ga je roman naredil name, je  ravno zgodba. Ves čas branja sem se spraševala, kje je avtor našel tako nenavadno, fantastično idejo za svojo zgodbo. Že samo predstavljati si, še pred samim branjem, kako stoletnik leze skozi okno lahko človeka nasmeje do solz. Hkrati pa ga a pričakovanjem potegne v zgodbo.

Bizarne prigode, z zelo veliko mero duhovitosti in hudomušnosti, si sledijo ena za drugo. In medtem ko Allan Karlsson leze skozi okno svoje sobe v domu upokojencev, kjer ga sostanovalci, osebje in praktično vsi prebivalci kraja čakajo v sprejemnici, kjer je namenjeno praznovati njegov stoti rojstni dan, se v ogromnih copatih poda na pustolovščino presenetljivih razsežnosti, celo kriminala in umorov, izvemo, da pravzaprav vse kar se mu zgodi, ko pobegne iz doma, zanj ni nič nenavadnega. In da ga ves čas spremlja nenavadna druščina prav tako. 

torek, 27. september 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Z dežja pod kap

Možnosti za različne pisalne izzive so resda skoraj neskončne. Ali vsaj tolikšne kot je besed in možnih povezav med njimi.

Meni so zelo všeč ekspresivne besedne zveze, ki ponazorijo določen pomen in situacije ne opišemo le z dobesednimi besedami.


V 250 besedah opišite situacijo, dogodek, srečanje z osebo, ki je za vas predstavljala, da se prišli z dežja pod kap. Kaj bi lahko storili drugače, da bi se temu izognili?

Veselo pisanje!

petek, 23. september 2016

3 načini, kako pisati dnevnik

Danes se bomo ponovno posvetili temi, ki smo ji na Literarnici že nekajkrat namenili pozornost - pisanje dnevnika. 

Pisanje se mi zdi pomembno. Govoriti o pisanju se mi zdi pomembno. Pisanje se mi zdi pomembno. In da ohranjamo stik s pisanjem prav tako. Še najbolje s tistim ročnim, kjer resnično izkoristimo naše fizične potenciale in povezave.

Pisanje dnevnika mi ni všeč samo zaradi prednosti, ki jih ponuja, temveč tudi zato, ker je zelo preprosta in lahka oblika pisanja, saj se nam ni treba truditi, kako pisati in ne o čem pisati. Prav tako je lahko zgradba poljubna. Pri pisanju dnevnika ni treba slediti nobenim pravilom o sestavi ali vsebini, le svoji želji pisati.

torek, 20. september 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Maček v žaklju

Frazemi so meni jako zanimiva zadeva. Besede, ki same zase nosijo posamezne pomene, združene skupaj dajo čisto svojevrsten pomen stvari, situacije. Ponavadi so pomensko celo bolj izraziti kot če bi to opisali. Ena takih besednih zvez je vzeti, kupiti ali dobiti mačka v žaklju, ki ima pomensko veliko bolj izrazit pomen, kot če bi rekli, da smo se zafrknili z nakupom nepoznanega, nepreverjenega izdelka ali storitve.

Zanimivo pa bi bilo tudi domišljijsko raziskati, kaj se zgodi, če dobesedno dobimo mačka v žaklju. Kam vas bo popeljala domišljija?


S 250 besedami napišite zgodbo, kjer ste sami ali kdo drug kupil mačka v žaklju. Kaj se je zgodilo, kdo je bil vpleten in kako se je situacija razrešila.

Veselo pisanje!

petek, 16. september 2016

Kako k pisanju spodbuditi otroka, ki noče pisati

Pisati za igro in zabavo
September je mesec, ko se za učence in dijake ponovno prične novo šolsko leto, z njim pouk, učenje in po navadi veliko stvari, ki jih rajši ne bi imeli.

Dejstvo je, da ljudje težje opravljamo stvari, ki nam niso pri srcu in nekako samoumevno se zdi, da smo dobri pri tistih, ki so nam. Tako je nekaj spodbujati k pisanju otroka, ki nakazuje željo po pisanju. Čisto druga zgodba pa je, ko otrok noče pisati.

Pisanje je dejavnost, ki je pri otrocih precej priljubljeno. Razne vijuge, ki jih ponosno vlečejo po širini papirja in ponos, ko znajo napisati svoje ime, že kažejo na to. Nekaterim otrokom pa pisanje predstavlja muko.

Ljudje smo si različni in na srečo imamo tudi različna zanimanja. Nekatera so zelo splošna in dosežejo širši krog zanimanja, druga so bolj specifična in se vanje usmerijo le omejeno število ljudi.

O koristnosti pisanja pogosto piše, tudi o načinih, kako spodbujati otroka k pisanju, danes pa se bomo posvetili, kako pri otroku sploh zanetiti zanimanje za pisanje.

Da bi pisanje predstavljalo nekaj zabavnega in prijetnega tudi pri otrocih, ki do pisanja čutijo odpor lahko spodbujamo preko igre. Verjetno je od več povedati da skozi pisalne igre.

Pri manjših otrocih, ki se niti nočejo začeti učiti pisati, se pravi v prvem razredu, lahko to dosežemo z igrami ali dejavnostmi, ki navidez nimajo nobene povezave s pisanjem, recimo s peko piškotov. S tem da ti piškoti niso navadni piškoti, temveč so piškoti v obliki črk. Otrok tako spozna obliko posameznih črk, ko piškote izdelujete, lahko za vsako črko naštejete čim več besed, ki se nanjo začnejo (ali končajo, kar je že malo zahtevnejše). Ko so piškoti pečeni pa lahko z otrokom "napišete" njegovo ime in imena njegovih najbližjih ali najljubše igrače. Na koncu pa lahko vse skupaj poje(ste). Na ta način pisanje ne bo le zabavno, temveč tudi slastno. In zelo verjetno boste morali piškote spet kmalu peči.

Za malo starejše otroke, ki že znajo pisati, a to opravljajo z muko, se lahko igrate "iskanje zaklada". Da spodbudite otrokovo zanimanje in da igra ne bo prisila, lahko začnete vi. Na nekaj koščkov papirja napišite navodila, ki bodo otroka vodila do skrivnega zaklada in jih skrijte, na koncu mu pripravite manjše presenečenje, da bo navdušenje za igro še večje. Nato zamenjajte vloge in naj otrok napiše navodila za iskanje zaklada. Pri iskanju se zabavajte in vedno pohvalite napisano navodilo: da je lepo napisal kakšno črko ali da si je spomnil dobro navodilo ali da vas navodila res dobro usmerjajo.

Pri starejših otrocih pa so igre lahko bolj zapletene in zahtevne. Vedno je dobro igro zastaviti kot izziv. In veliko bolj bo delovalo, če bo središče igre otrok, kot pa nekaj ali nekdo, kar mora otrok opisati ali narediti. Recimo naj bo komentator svojega najljubšega športa ali naj napiše govor ob prejemu pomembne nagrade za dosežke v znanosti. Tematika seveda je taka, ki otrok zanima. Govor ali scenarij za komentiranje naj najprej napiše, nato pa naj vam to tudi zaigra. Pri tem ga spodbujajte, da naj se v igro čim bolj vživi in ne komentirajte njegovih izjav, niti ga med govorom ne popravljajte.

Kako pa sami spodbujate otroka, ki nerad piše, k pisanju?

torek, 13. september 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Sizifovo delo

Vsak od nas se je verjetno že kdaj ujel v nesmiselnost opravila ali situacije, za katero se je zdelo, da se ponavlja znova in znova, ne da bi dosegli napredek. Verjetno vsak izmed nas pozna občutek, ko se znajde v začaranem krogu vedno enega in istega, ki ga ne moremo prekiniti.


S 250 besedami opišite svoje Sizifovo delo. Kaj je tisto, kar vedno ponavljate in opišite način, kako to počnete.

Veselo pisanje!

petek, 09. september 2016

Vse svetlobe ni moč videti

Njen izraz je odsoten izgubljen.

Prav poseben občutek je brati knjigo, ki opisuje življenje in dogajanje med (drugo) svetovno vojno, ko uživaš na dopustu in to v državi, i je še sveže zaznamovana z vojnim dogajanjem, četudi je od nje že 20 let.

Gledati obstreljene hiše, porušene hiše, mrtve hiše in brati o teh hišah v enem drugem obdobju, drugem kraju da celotni zgodbi še toliko bolj žalosten, boleč in skoraj malo srhljiv občutek.

Če zapreš oči, še ne veš nič o slepoti. Pod svetom neba in obrazov in hiš obstaja bolj surov in starejši svet, kraj, kjer ravne površine razpadejo in glasovi letijo kot jate ptic po nebu.

Zgodba Marie-Laure in Wernerja je verjetno zgodba preštevilnih deklet in fantov, ki so bili prisiljeni doživljati krutosti vojne, ki si je niso izbrali, a ki so si delili zelo podobne izkušnje in doživetja pa naj je šlo za prvo, drugo ali balkansko vojno. Ali pa kar se trenutno dogaja na Bližnjem vzhodu.

Mogoče je bil stari vodič malo trčen. Mogoče Ognjeno morje nikoli ni obstajalo, mogoče prekletstva zares niso resnična, mogoče ima oče prav. Zemlja je samo magma in zemeljska skoraj in ocean. Težnost in čas. Kamni so samo kamni in dež je samo dež in nesreča je samo smola.

Prav ironično pa sem vedno veseljem prisluhnila svoji prababici, ko je govorila o času, ki ga je med drugo svetovno vojno preživela v nemškem taborišču. Uživala je, ko je pripovedovala o tem času, a vedno o lepih in pozitivnih stvareh. O ljudeh, ki so si pomagali med samo, o sreči, ki jo je imela, o francoskem zdravniku, ki ji je rešil noge, ki ji jih je poškodoval zid, ki je padel nanjo, da jih ni bilo treba amputirati, temveč so jo še v njena pozna 80. leta nosila na okoli. Četudi malo težje.

... kakor da bo ljubezen do hčerke premagala meje njegovega telesa. Zidovi se lahko podrejo, celo vse mesto, svetloba tega občutka pa ne bo nikoli zbledela.

Skoraj vsakdo izmed nas ima vsaj nekoga, ki ga je doletela vojna, če ne celo, ki jo je doživel sam in opažam, skozi njihova pripovedovanja, da je to čas, ki še zdaleč ni pozabljen, ne v zgodovini, ne v srcih ljudi.

... spet je otrok v majhni sobici na podstrešju, oklepa se sanj, ki jih noče zgubiti, vendar mu je Jutta položila roko na ramo in ga zbudila.

Pred nekaj tedni sem se pogovarjala s prijateljico, ki je kot mlada deklica prišla v Slovenijo iz Bosne. Pogovarjale sva se o otrocih, o življenju in v nekem trenutku sem ji omenila, da se ji bo vedno vse izšlo, ker je taka oseba, ki se potrudi in vztraja. Njen odgovor mi je pognal mravljince po kosteh: "Vojna je naredila svoje. Za vse je nekaj dobrega."

Kako, otroci, nam lahko možgani, v katerih ni niti iskrice svetlobe, ustvarijo svet, tako poln svetlobe? 

In to opažam pri ljudeh, ki so preživeli izkušnjo vojne, da so našli sebe, svoje bistvo in predvsem da znajo ceniti življenje in vse kar imajo. In ravno to je bilo čutiti iz babičinih pripovedovanja, s katerimi me je tako rekoč zasvojila, da sem jih želela poslušati še in še in vedno ponovno in znova.

In taka je tudi zgodba Marie-Laure.

"Tvoja težava, Werner, je to, da še zmeraj verjameš, da je tvoje življenje tvoje," reče Frederik.

Preveč pa je zgodb, ki jih je vojna uničila. Bodisi niso zmogli pogledati v svoje bistvo, niso mogli najti tistega kančka nevidne svetlobe, ki jo jim je prinesla ta izkušnja, ker niso morali premagati grozot, ki so se jim dogajale. Niti ko je bilo že zdavnaj vse mimo.

Zavedala se je, da je v tem bistvo njegovega strahu, vsega strahu. Da se bo svetloba, ki je ne moreš ustaviti, obrnila proti tebi in spustila kroglo v cilj.

In potem so tu še številni, ki živijo z občutkom krivde in sramu, da so, vede ali nevede, namerno ali zaslepljeno, pomagali ustvarjati te grozote. In takih ljudi, navadnih ljudi, ki niti ne bi smeli biti akterji te igre, ni malo.

Tako da, z matematičnega vidika, otroci, vsa svetloba ni vidna.

Pred kratkim sem se pogovarjala z dvema mladima Francozinjama, ki sta se čisto potegnili vase samo ob omembi Vichy, katere ime večina pozna kot blagovno znamko priznane kozmetike, nekateri celo kot mesto na jugu Francije, Francozi pa ime še vedno povezujejo s črno piko v njihovi zgodovini in s sodelovanje z okupatorjem. Ko sem ju povprašal o tem, sta se strinjali, da so dogodki druge vojne še vedno močno zasidrani v njihovih zavesti, četudi s tem niso imeli ničesar.   

Pridobila bosta še en dan šumov. Ali še en dan svetlobe. Pa saj ne bosta potrebovala svetlobe, da se ustrelita.

Že dolgo me nobena tako presunila. Pri branju mi je najbolj všeč, da se lahko vživim v zgodbe, jih skozi branje podoživljam, kot bi jih živela sama. Kratka, skoraj odrezana poglavja pripomorejo k temu. Popeljejo te naravnost v dogajanja in v srce zgodbe. Marsikaj se zgodi, a se šele kasneje razjasni, kako in zakaj. Vseskozi pa od blizu spremljamo usode nedolžnih ljudi, ki jih je vojna potegnila v svoj vrtinec. Tudi niso imeli izbire. Nihče se ni mogel skriti ali pobegniti. Vrtinec jih je poskral vase. Le da je ene sprejel v svoje središče in jih le dodobra prepihal, druge je uničil, nekatere pa le pogoltnil, jih prežvečil in zelo poškodovane ponovno izpljunil.

To je moja nevidna svetloba, kakšna pa je vaša?

torek, 06. september 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Skozi šivankino uho

Ponavadi se srečamo s šivankinim ušesom, ko se trudimo vdeti skozenj nit. Ima pa besedna zveza poleg dobesednega tudi nekaj prenesenih pomenov. 

Zato vas danes izzivamo, da razmislite, kaj vse lahko gre in kaj se da skozi šivankino uho.


S 250 besedami napišite zgodbo, kjer ima glavni prostor šivankino uho. Kaj se dogaja in kdo ali kaj vse gre skozi šivankino uho pa je prepuščeno vaši domišljiji.

Veselo pisanje!

petek, 02. september 2016

3 načini, kako premagati stres ob začetku šolskega leta

Začetek novega šolskega leta je vedno nekoliko stresen čas. Povezan je z veliko vznemirjenja, pričakovanji in tudi strahovi. 

Verjamem, da marsikateremu učencu in dijaku ponovni začetek prinaša le odpor in skrbi. Kljub temu, da v našem šolskem sistemu vidim veliko pomanjkljivosti, ki bi se jih dalo odpraviti, sem mnenja, da neke vrste formalne izobrazbe je dobro imeti.

Pa tudi skrbi in strah pred preverjanjem in ocenjevanjem je lahko premagati. Ugotavljam, da veliko učencev nima priložnosti ali možnosti izraziti, kako se počutijo v odnosu do šole. Še posebej, če v šoli ravno niso ravno briljantni.

Seveda obstaja veliko načinov, kako premagati stres in se lažje spoprijeti z (neželenimi) izzivi, ki jih ponuja novo šolsko leto, a bomo našteli tri, ki se nanašajo na pisanje. Verjetno to ne bi bila prva izbira marsikaterega učenca, saj je pisanje preveč povezano s šolo in še bolj z ocenjevanjem pravilnosti uporabe jezika in slovnice.

Na Literarnici že vrsto let poudarjamo koristnost pisanja na spodbujanje ustvarjalnosti in ustvarjalnega razmišljanja, na delovanje možganov, zato se mi zdi tudi v tem primeru zelo dobra izbira.

torek, 30. avgust 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: 3 stvari na osamljenem otoku

Včasih je bilo to priljubljeno vprašanje: Katere tri stvari bi vzeli s sabo na osamljen otok? Najpogosteje so se odgovori nanašali na nam priljubljene stvari, ki jih veliko uporabljamo ali take, ki nam zelo veliko čustveno pomenijo. Katere 3 stvari pa bi vi vzeli s seboj na osamljen otok?


Izberite 3 stvari, ki bi jih vzeli s seboj na osamljen otok. Ne berite navodil, preden jih ne zapišete na list. Šele nato preberite navodila.

Navodila: 1 stvar je skregana s 3. 2 stvar je zaljubljena v 1 stvar in 3 stvar ima prikrite namene z 2.

V 250 besedah napišite dogodivščino treh stvareh na osamljenem otroku.

Veselo pisanje!

petek, 26. avgust 2016

Ko opazovanje ljudi postane nevarno

Dekle na vlaku je ena od knjig, ki sem jih prebrala v originalu. Pravzaprav je bilo tako, da knjige niti nisem nameravala prebrati. Zdela se mi je še ena iz med nenadnih uspešnic, zelo verjetno brez resne osnove za to. 

Prav tako sem o delu brala zelo mešana in nasprotujoče si mnenja. Nekateri so bili nad romanom navdušeni, druge je vsebina, predvsem pa (pre)visoka pričakovanja, povsem razočarala. In takšno je tudi večinoma moje mnenje o knjižnih uspešnicah. Velikokrat razočarajo, saj se branja lotimo s previsokimi pričakovanji in na zadnje dobimo čisto nekaj drugega, kar smo si med pričakovanji zamislili, da bomo dobili.

Torej, da se vrnemo k našemu delu. Začetek je obetal. Dekle, ki se vsak dan pelje z vlakom, ob isti uri na isti relaciji, skozi okno opazuje dogajanje v bližnjih hišah. Eni izmed njih posveča prav posebno pozornost. Dan za dnem spremlja njene prebivalce. Njihove navade pozna tako dobro, da ve, kje se bo kdo nahajal, kakšne so njegove jutranje navade, ko se bo vlak ustavil ob točno določeni uri na točno določenem mestu, zaradi česar ima vsako jutro nekaj minut, da spremlja njihova življenja.

Tudi sama, s kančkom sramu priznam, da zelo rada opazujem ljudi. Včasih, no ja, pogosto, se zgodi, da že kar nespodobno strmim vanje. Kaj naj rečem, ljudje so zanimiva bitja. A kljub temu, da z zanimanjem opazujemo druge ljudje, se nam drugi zdijo zelo čudni in čudaški, ko se sami znajdemo predmet njihovega opazovanja.

In do tukaj nekako me je zgodba pritegnila. Nekega jutra pa Rachel, kot je ime glavnemu liku, med vožnjo opazi nekaj nenavadnega, kar jo tako razburi, vrže iz tira, bi lahko rekli, da se v efektu naredi nekaj, kar jo pripelje do vrste nepredvidljivih dogodkov in celo smrtne nevarnosti.

Gre za psihološko kriminalko, zato je verjetno pričakovano, da je tudi zelo napeta, pospeši srčni utrip, življenje glavne junakinje pa je na nitki, ne da bi vedela od kod nevarnost sploh prihaja. 

Od tu pa se mi je zdela zgodba nekoliko za lase privlečena. Tistega realističnega občutka, ne glede na to, kako neverjetni je razvoj dogodkov, ni bilo. In tukaj sploh ne gre za to ali so dogodki verjetni ali ne verjetni; prepričana sem, da so ljudje zmožni, kolikor je zmožna njihova domišljija. Bolj gre zato, da mi zgodba in razplet dogodkov med branjem nista dala občutka, da bi bilo to lahko verjetno.

Prav tako mi je pri kriminalkah všeč, da se bralec vse do konca sprašuje in ugiba, kdo bi bilo lahko storilec in kaj se bo zgodilo. Tu pa sem storilca "razkrinkala" precej kmalu in vem, da nisem bila edina.

Delo je sicer čisto prijetno, razvedrilno branje, vendar ga na seznam svojih najljubših kriminalk ne bi uvrstila zelo visoko.

Kakšna pa je bila vaša bralna izkušnja Dekleta na vlaku?

torek, 23. avgust 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Izštevanke

An, ban, pet podgan...

Se še spominjate raznovrstnih iger, ki smo se jih šli kot otroci in se jih, kljub novodobnim tehnološkim pripomočkom, otroci še vedno igrajo?

Skoraj ni obstajala igra, kjer ne bi morali nekoga izbrati ali nekoga izločiti, da bi sestavili ekipe ali določili kdo začne prvi. In skoraj ni bilo igre, ki ne bi imela svoje izštevanke. Te so res raznovrstne, a še kakšna več, bo njihov seznam le popestrila, kaj pravite?



Napišite svojo izštevanko.

Veselo pisanje!

petek, 19. avgust 2016

Ali vsaka knjižna uspešnica potrebuje nadaljevanje?

To je vprašanje, ki se mi je v zadnjih dneh pogosto podilo po mislih.

Še preden se je na moje bralnem seznamu pojavil roman Ob tebi, se je na prodajnih knjižnih policah že znašlo nadaljevanje velike uspešnice, Brez tebe.

Tudi nadaljevanje zgodbe o Harryju Potterju, ki opisuje dogajanje 19 let kasneje, smo dočakali.

Že tako imam do velikih poletnih hitov zadržano mnenje, že samo zaradi vprašanja ali za njimi stoji res dobro pisanje in zanimiva zgodba ali le dobra promocija. 

Podoben občutek me preveva ob nadaljevanjih teh uspešnic, saj se, verjetno upravičeno, postavlja vprašanje ali lahko nadaljevanje ohranja kvaliteto prvega dela ali gre smo za izkoriščanje tržne vrednosti glavne uspešnice.

Ne malokrat se pojavi mnenje, da nadaljevanje ni nikoli tako dobro kot "original". Po navadi je zgodba veliko manj dodelana, liki manj izraziti itd, kar, po mojem mnenju, na zadnje le pokvari okus osnovne zgodbe.

Nadaljevanj pa ne maram tudi zaradi tega, ker mi je kot bralki s tem odvzeta možnosti uporabe domišljije in ustvarjanje lastne podobe nadaljevanja. In to možnosti v množini - lahko si zamislim številne možne scenerije nadaljevanja, ki se lahko med seboj popolnoma razlikujejo, si nasprotujejo ali pa se le rahlo dopolnjujejo. Če ti to možnost ponudi nadaljevanje, je to le ena od možnosti, a s tem  postane tudi edina.

Tak občutek sem dobila ob koncu Ob tebi. Prvotna zgodba se konča, kljub tragičnim dogodkom, z optimističnimi napovedmi. Tako sem zaključek doživljala sama. Iz tega bi lahko nastalo marsikaj: da Lou srečno živi življenje kot ga je živela do sedaj; da odpotuje daleč stran in vse pusti za samo; da postane uspešna oblikovalka, tako da rumeno-črne hlačne nogavice nosijo še same čebele. Nedvomno ima "srečni konec" tudi drugi del, a opis nadaljevanja, da slutiti, da temu, vsaj na začetku ni tako in s tem vsaj mene nekoliko razočara. Osebnost Lou v prvem delu nikakor ne kaže na to, da se ne bi znala znajti. Ravno nasprotno. Sama sem ob koncu prvega dela dobila občutek, da bo Lou v svoji prihodnosti zacvetela in kljub temu, da je Will iz nje hotel narediti nekaj kar ni, da ji bo njegova vera vanjo, dala vero vase.

Po drugi strani pa včasih nadaljevanje niti ni zanimivo. Zgodba se je zaključila in ni več kaj dodati. Tako na primer sem z navdušenostjo in velikim pričakovanjem pričakala vsako knjigo iz serije Harryja Potterja, medtem ko me je 8. knjiga, čeprav prav nič ne dvomim v avtoričini sposobnosti pričarati zanimivo in napeto dogajanje, pustila hladno in je šel njen izzid konec julija brez večje pozornosti mimo mene.

Če me je zanimalo, kako se Harry Potter bori s temnimi silami in v pričakovanju, kako se bo zgodba razvila, me nekako ne zanima, kaj se z njim dogaja 19 let kasneje. Nekako se mi zdi, da to ubije mit prvotne zgodbe. Kot je razbrati iz opisov knjige, se zgodba odvija okoli Harryjevega najmlajšega sina. In če smo že na tem, bi lahko to bila tudi nova serija in ne nadaljevanje.

Res da nobenega omenjenega nadaljevanja nisem prebrala, a me opisi niso prepričali, da bi, vsaj za sedaj ne, prebrala tudi nadaljevanje.

Kakšen pa je vaš odnos do knjižnih nadaljevanj? Takoj, ko izidejo, posežete po njih ali vas ne prepričajo?

Foto: http://www.slideshare.net/scribando/how-topromoteyourbookonwattpad

torek, 16. avgust 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Presenečenje

Vsakdo ima rad presenečenja, kajne? Vsaj tista prijetna - darila za rojstni dan, majhne pozornosti kar tako, poljub, objem...

Tako se bomo danes pustili ustvarjalno in izzivalno pustili presenetiti in to tudi napisali.


V 150 besedah opišite presenečenje, ki ga pripravite ali vam ga pripravijo drugi. Kakšno je presenečenje? Kdo ga je deležen? Kakšno je vzdušje? Kdo vse je prisoten? 

Veselo pisanje!

torek, 09. avgust 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Risanke

Rada imam risanke. Še vedno. Nekatere so hudomušne, nekatere so ganljive, nekatere so presenetljive, nekatere so tudi precej krute, spet nekatere so precej dolgočasne in nezanimive.

Vse pa imajo skupno to, da skoraj nič ni nemogoče. Lahko padejo v globok prepad pa naslednji trenutek že kujejo nove načrte ali pa jih kakšen predmet splošči in hip za tem že lovijo nasprotnika.


Izberite svojo najljubšo risanko in v 250 besedah napišite epizodo.

Veselo pisanje!

petek, 05. avgust 2016

Ob tebi:zgodba o ljubezni, življenju in odnosih

Do knjižnih uspešnic, po katerih zelo kmalu posnamejo film, sem vedno nekoliko zadržana. Kot da bi bile bolj uspešne zaradi neke zelo dobre propagande kot pa zaradi svoje vsebine ali kvalitete.

A letos sem na bralni seznam dodala kar nekaj poletnih bralnih hitov, da pridem v korak s časom.

Ne vem, morda zato ker sem imela po dolgem času možnost neovirano brati, ali pa morda ker roman res pritegne, a knjigo sem prebrala na mah. 

Sprva sem imela občutek, da berem že brano oziroma že videno. Zgodba me je spominjala na film z Julio Roberts v glavni vlogi, ki je postala negovalka/spremljevalka rakavemu bolniku. Seveda sta se zaljubila.

Tako, da tudi ta ljubezenska zgodba ni bila presenečenje. V bistvu je bila precej predvidljiva in s tega vidika tudi precej nezanimiva.

Kar me je pri zgodbi pritegnilo, so bili odnosi, preprosti, življenjski odnosi, ki jih je kar mrgolelo. Sestrski odnos, starševski odnos, partnerski odnos, prijateljski odnos, službeni odnos. Odnosi, ki so sila vsakdanji, a zato toliko bolj prepričljivi, ker se lahko vsak izmed nas vživi v podoben odnos na vsaj eni ravni.

Louisa, krajše Lou, je mlado dekle, ki je v bistvu precej zadovoljna s svojim življenjem. Nima velikih, še manj visokoletečih ambicij. Študirati ni šla, ker se to od nje ni pričakovalo. Dela v majhni kavarni in obožuje svoje delo. Ima fanta. Še vedno živi pri starših.

torek, 02. avgust 2016

Ustvarjalno-pisalni izziv: Abrakadabra

Današnji ustvarjalno-pisalni izziv bo čarovniško obarvan. Ne, ni potrebno, da znate čarati, le merico domišljije potrebujete in je vedno vse mogoče.



V eni minuti naštejte predmete, ki pridejo iz vašega čarovniškega klobuka, nato pa v 250 besedah napišite zgodbo, ki vsebuje pričarane elemente.


Kako se odvije?

Veselo čarovniško pisanje!