Ko maska razkriva pravi obraz

Če ste v zadnjih tednih na zemljevidu iskali kraj Medsočje, lahko priznam, da niste bili edini. Kljub temu, da je kraj izmišljen, je bilo treba preveriti, kajne?

Že s tem, se pravi z izmišljenim krajem, nekje v Soški dolini, se prične skrivnostnost zgodbe, ki je do konca ne zapusti. 

Uvodnik urednika izdaje Mirka Melta (ali morda Mirta Komela samega) nam da slutiti, da z nadaljnjim branjem vstopamo v skrivnosti, ki še vedno niso povsem pojasnjene in ki bodo verjetno večno zakopane pod ruševinami.

V Medsočju nič, ampak resnično nič, ni tako, kot se na prvi pogled zdi.

Tam se znajde novinar Erik Tlomm, ki se je v kraj odmaknil po nasvetu svojega psihiatra, da bi v miru zapisoval svoja doživljanja v dnevnik.

Kljub temu da je v kraju tujec, se kmalu seznani s pisanimi osebnostmi lokalne skupnosti: od župana, predsednika lovskega društva, lokalnim župnikom, odmaknjenim umetnikom do mestne lepotice, katere umor pretrese celotno skupnost.

 A ko doseže svoj namen - dramatičnost trenutka, sam umor zatone v ozadje.

Žalovanja je bilo, vsaj za večino, konec in zdelo se je, kakor da bi se bolj bali živega morilca, kot da bi jim bilo žal umorjene žrtve.

Lov na morilca se prične. Za ta namen iz Ljubljane vpokličejo detektiva - Dante D., ki se izkaže za žensko in ki si za svojega pomočnika izbere ravno Tlommna. V zameno za ekskluzivne informacije, ki bi jih lahko pošiljal svojemu časopisu.

Ravno nasprotno, zabliskale so se ji oči in z nekakšnim posebnim, skoraj že sprevrženim in vsaj meni povsem nerazumljivim užitkom je sklenila : "igra se šele začenja!"

Pripovedovalec z nami vzpostavi intimen odnos. Imamo občutek, da smo pripuščeni v vse majhne skrivnosti, da vemo vse, kar ve on. A nemalokrat tudi sam namigne, da morajo obstajati stvari, ki nam jih ni zaupal.

V zadnji tretjini se zgodba korenito zasuka in ugotovimo, da pravemu zapletu sploh nismo bili priča. Pred nami pa se že odvija njegov skrivnostni razplet.

Bralec se sprašuje: Zakaj tu sploh gre? Je to res kriminalka? Ali pa je zgodba o nečem drugem, kjer so pač nekoga ubili? Je umor le del scene, da nas odvrne od pravega motiva zgodbe?

In že ko ima bralec občutek, da se zgodba vsaj malo ustali na novih tirnicah, spet pride preobrat.

Kdo so demoni, ki se skrivajo v sencah Medsočja? Kaj je res in kaj ni? Kdo je pravzaprav Dante D.? 

Preostane mi samo še upanje, da najdem eno samo samcato nitko, ki bi jo lahko potegnil, da bi se ves ta zamotani klobčič čudežno razrešil.

Avtor nas od vsega začetka potegne v bogat pripovedni jezik, ki nas do konca ne izpusti iz primeža zasukov in presenečenj. V vsej svoji enkratnosti oživi kraj, ki ne obstaja, z vsemi njegovimi prebivalci, tradicijo in njihovimi temnimi skrivnostmi.

Nenazadnje naj omenim še naslovnico, ki bi prav lahko predstavljala nek severnoprimorski kraj, ki že sama pritegne v dogajanje in ki zelo dobro prikazuje duh zgodbe, z vso mračnostjo, ki še pred branjem zastavlja mnoga vprašanja.