Večmesečno delo je za mano. Študiranje del za maturo mi vsakič znova predstavlja izziv, ne
glede na to ali sem dela že brala ali se z njimi srečujem prvič.
Poglobiti se v zgodbe, izluščiti bistvene elemente, pripraviti
obnove, ki bodo dovolj podrobne, a hkrati dovolj objektivne, ob katerih bo imel
vsak bralec možnost ustvariti si svoje mnenje o delu, o osebah in njihovih
zgodbah.
Vsaka zgodba mi pusti drugačen priokus. Nekatere me ganejo, druge me pustijo razmišljati še dneve po koncu branja.
Tokrat se srečujemo z dvema avtobiografskima romanoma in
babicama, ki sta v življenju pripovedovalcev odigrali veliko vlogo. Zaznamovale
so ju predvsem njune pripovedi.
Vojna, preteklost, vpetost v preteklost, smrt, jezik in
identiteta je le nekaj tem, ki so zgodbama skupne. V obeh delih pa so zelo
pomembni tudi opisi pokrajine, dveh različnih pokrajin, ki sta, vsaka s svojimi
posebnostmi, vpeti v življenja ljudi, ki tam živijo.
Pisanje eseja se vedno prične z branjem. Tako je zvrst tudi nastala. "Oče" eseja Michel de Montaigne si je med branjem zapisoval opazke, komentarje o prebranem, nato pa zapisal daljša razmišljanja o temi, ki jo je preučeval. To je zelo poenostavljena razlaga za esej. Priprave pa potrebujejo malo več poglobljenega pristopa.