petek, 30. maj 2014

Kaj ima slovnica pri tem?

Priznam, da slovnica ni ravno moja najmočnejša točka. Včasih se dobesedno spopadam z dilemo in dvomi, kako kaj napisati ali kam postaviti vejico. Če nič drugega, se mi kdaj pošteno zatipka!

Na blogu ji nisem posvečala veliko pozornosti, čeprav si jo zasluži.

Menim namreč, da pri ustvarjalnem pisanju ne sme biti na prvem mestu. Pri pisanju je na prvem mestu pisanje. Zlaganje besed in besednih zvez. Poezija jezika, ne glede na slog ali žanr. Pisanje mi je blizu ravno zaradi lepote jezika kot orodja in neverjetnih možnosti, ki jih ponuja za ustvarjanje.

Da smo ob pisanju pozorni še na to, kaj želimo povedati in kako to sporočimo, za pravilno slovnično pisanje ni prav dosti prostora. 

Vseeno pa to ne pomeni, da lahko slovnična pravila popolnoma zanemarimo. Morda nam ob pisanju res ni treba slediti slovnični pravilnosti, včasih je to za sam proces pisanja zelo moteče, a preden naš pisni izdelek dokončamo, in še posebej preden ga oddamo naprej v javno uporabo, je treba besedilo temeljito pregledati.

Res, da se je motiti človeško in res, da se kdaj pa kdaj vsakemu pripeti kakšen slovnični spodrsljaj, a da je besedilo prežeto z napakami, s celo več na isti strani, izkušnjo branja naredi za izziv in preizkuša potrpežljivost bralca.

Kaj ni moteče brati besedilo, v katerem manjkajo glagoli pa čeprav samo "je" ali "bi"? Ali je uporabljen napačen sklon? Res je nadležno, ko se začne bralec bolj ukvarjati z napakami kot z vsebino čtiva.

Slovnica je zahtevna gospa, a ponuja toliko možnosti ustvarjalnega razmišljanja in miselnega napletanja, da je gotovo ne bi smeli dajati vnemar.

In oprostite mi za vse napake! :)

Foto: www.anglescina.org


petek, 23. maj 2014

Kako namisliti ideje za pisanje?

Kako najdete ideje za pisanje?

To vprašanje sem si ta teden pogosto postavljala in čeprav sem o različnih načinih, kako iskati ideje, snov za pisanje že pisala, mi nekako nič ni pomagalo, da bi se domislila primerne teme za tokratno objavo.

Delovni teden v izteku je bil precej naporen, tako psihično kot fizično. Dva velika dogodka. Enega sem pripravila s sodelavko, pri drugem sem samo sodelovala. A vseeno to pomeni zbranost in osredotočenost. In ves dan preživeti na nogah tudi ni mačji kašelj. 

Nekako mi je uspelo, da sem skrbi in sekirancijo izklopila, kar pa pomeni, da sem izklopila tudi vsakršno razmišljanje, ki ni bilo povezano z najnujnejšimi opravki. 

Do včeraj niti nisem imela časa razmišljati o čem bom pisala danes in na srečo (mojo, seveda) sem še vedno preveč utrujena, da bi me to skrbelo. Predvsem, ker imam po navadi že ves teden v naprej pripravljeno, o čemer bom pisala prihodnjič.

A dan za objavo je vseeno tu in ker se rada držim rokov, četudi si jih postavim sama, sem bila primorana, da o celotni zadevi resnično premislim. Nekaj mi že mora pasti na pamet

Včasih je delo ali razmišljanje pod pritiskom zelo učinkovito. Oditi s svojih ustaljenih tirnic razmišljanja nas lahko privede do dobrih zamisli. Razmišljati drugače in se pri tem truditi, celo nekoliko siliti razmišljati in domisliti ideje, predvsem pa izhajati iz sebe in lastne, trenutne situacije lahko zelo učinkovito sprožijo morda nenavadne, a fantastične ideje.

Kako pa vi pridete do svoji idej? Se prepustite načrtnemu razmišljanju ali čakate, da se vam utrne prava ideja?

Foto: stevewatsononline.com

petek, 16. maj 2014

Charles Dickens: Veliko pričakovanje

Za nekaj tednov smo zaključili za maturi in esejem, zato je pravi čas, da napišem še nekaj o zimskem branju. Od vseh želenih branj, mi je za enkrat uspelo prebrati samo Dickensa. Veliko pričakovanje, ki ga še nisem.

Kljub temu da je Dickens eden mojih najljubših pisateljev, se branja njegovih del vedno lotim z neko mero zadržanosti.

Ne morem se znebiti prepričanja, da so njegova dela temačna, čeprav je skoraj edini realist, če ne edini, katerega zgodbe se končajo s srečnim koncem.

In kljub začetnim zadržkom mi je njegove zgodbe vedno užitek prebirati. Na nek način so zelo preproste, čeprav se na prvi pogled zdijo zapletene. In liki, ki ustvarjajo njegove zgodbe so tako življenjski in iskreni. Pip nima nobenih težav deliti svoje intimne misli in pomisleke. Pa ga zaradi tega obsojamo? Ne, z njim sočustvujemo.

V sodobnem pisateljevanju se veliko poudarja pravilo, da mora pisatelj pokazati, ne pripovedovati. Show, don't tell. Dickens pa pripoveduje, opisuje in tak način pisanja je meni osebno veliko bližji.

Dickens se vsekakor ni obremenjeval ali opisuje ali pripoveduje. Čutil je, da ima zgodbo, ki jo je vredno napisati in jo je napisal. Napisal jo je na svoj način in njegova dela beremo še 150 let kasneje.

Foto: sl.wikipedija.org

ponedeljek, 12. maj 2014

Onina zgodba: Minevanje

Revija Ona in Onaplus razpisujeta natečaj za Onino zgodbo in prvič fotografski natečaj za najboljši posnetek narave in okolja.

Vabijo, da se preizkusite v pisanju kratke zgodbe in/ali lovljenju raznolikosti in obenem krhkosti življenja s fotoaparatom. 

Literarni prispevek ali fotografija naj bo rezultat premisleka, kaj je za vas narava. Prispevke pričakujejo do torka, 20. maja 2014








Več informacij na: http://web.delo.si/docs/Nate%C4%8Daj%20Onina%20zgodba%202014.pdf

Foto: revija Ona plus

petek, 09. maj 2014

Tematski sklop iz književnosti za izpit splošne mature iz slovenščine 2015

Šolski esej iz splošne mature je za nami, pravzaprav za dijaki, ki letos opravljajo maturo. Izpitno obdobje pa se pravzaprav šele dobro začenja. Tudi na Literarnici ne počivamo. Že nekaj časa je znan tematski sklop iz književnosti za izpit splošne mature  iz slovenščine 2015. Kmalu bo treba "zavihati rokave". Se že veselim!

Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo je  februarja razpisala za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine 2015 naslednji tematski sklop:

OTROŠTVO.

Obravnavali pa bomo deli:

Lojzeta Kovačiča Otroške stvari

in Nathalie Sarraute Otroštvo.

Pričnemo septembra! 

Foto: www.anglescina.org

petek, 02. maj 2014

Kdo je tu nor?


Naj najprej povem, da se naslov današnje objave nanaša izključno na najpogostejšo temo obravnavanih del za letošnji izpit in nikakor ne na kogarkoli, ki je omenjen v nadaljevanju.

Če sem si pred začetkom priprav na Maturo 2014 mislila, da bo letos zadeva lažja, se je izkazalo, da so bile priprave precejšen zalogaj. Mislim, da je skoraj nepomembno omenjati, da sem se veliko naučila tudi sama.

Ne samo da smo obravnavali dramska dela (lansko leto romane), del je bilo dvakrat več. In čeprav so dramska dela krajša kot romani, je dela vseeno več: raziskovanje, branje različne literature, študij... in to za vsako delo posebej. A sem vsak trenutek uživala in se že veselim priprav na Maturo 2015.

In zakaj to delam, glede na to da razen osebnega zadovoljstva nimam ničesar od tega? Ker sem mnenja, da nas šolski sistem premalo uči razmišljanja z lastno glavo, premalo konstruktivne kritičnost, predvsem pa zatre vso vedoželjnost, ki jo kot otroci imamo in je del nas. Ne spodbuja se niti radovednosti, da morda o neki snovi raziščemo tudi sami. Ne učijo nas kreativnega razmišljanja, kreativno pisanje pa lahko k takemu razmišljanju veliko pripomore.

Podobno kot lansko leto se je potrdilo, da dijaki potrebujejo dodatne vire informacij, da morda teh informacij premalo prejmejo v šoli. Verjetno se je spremenil tudi način učenja dijakov doma - ne učijo se več iz knjig, temveč s spleta. 

Zavedam se, da veliko dijakov išče le instant načine, kako "opraviti" z maturo, ker so prepričani, da to česar se sedaj učijo v šoli, ne bodo nikoli več potrebovali. Njihovo prepričanje je razumljivo, če pomislimo, da se morajo že od osnovne šole vsega naučiti na pamet. Kar je v bistvu velika škoda, saj gre toliko informacij, toliko truda (učiteljevega in učenčevega) in toliko znanja v nič.

Od mojega srednješolskega izobraževanja je minilo že kar nekaj let, a imam občutek, da se ni nič spremenilo. Še vedno otroke filamo z najrazličnejšimi podatki, ne pa tudi kako te podatke uporabiti, sedaj in kasneje v življenju.

Učenci morajo snov zapisovati, nato pa se jo praktično naučiti na pamet. Prostora za razpravo ali drugačno razmišljanje pri pouku večinoma ni.

Otrok ne učimo izražati svojega mnenja. Učimo jih, kar vemo mi in učimo jih, da je naše znanje edino pravo.

V srednji šoli sem se učila latinščine. Razen nekaj vsesplošno znanih pregovorov, mi ni ostalo prav veliko znanja o latinščini. Še vedno pa se živo spominjam profesorjeve razlage besede educare (educo). V slovenščino besedo prevajamo kot učiti, v latinščini pa je imela beseda pomen voditi, usmerjati.

Učitelj učenca pri učenju le vodi, ga usmerja in ve da je svoje delo opravil dobro, ko učenec postane učitelj. Pri nas pa se ceni poslušnost in nezaslišano bi bilo, da bi lahko učenci učitelja česa naučili.

In če ste se kdaj vprašali, zakaj se nečesa, kar vas zanima vedno z lahkoto naučite ali zapomnite, in stvari, ki vam ne dišijo nikakor ne ostanejo v vašem spominu, je odgovor na dlani.

Spomnim se, ko sem sama opravljala maturo, da mi je vsakdo rekel, da je matura zrelostni izpit. Zakaj potem otrokom ne pustimo, jih ne naučimo odrasti?

Vsem maturantom, ki boste 6. maja pisali esej na maturi, želim, da boste pisali s svojo glavo in s svojim srcem.

Vseeno pa ni vse tako črnogledo. Vsako leto dam dijakom možnost, da mi svoje eseje pošljejo v pregled, in vsako leto je veliko izdelkov, ki jih prejmem, zelo kakovostnih. Napišejo jih mladi, ki so na dobri poti, da po srednji šoli začnejo uporabljati svojo glavo (če tega niso počeli že do tedaj).

Srečno maturantje!

Foto: delo.si