Kako bi se odzvali, če bi vas zapustil partner?

Nepričakovano bi vam ob koncu kosila sporočil, da odhaja. 

Pred tem dejstvom se znajde Olga, mati dveh otrok in žena dokaj uveljavljenega zdravnika, ki jo zapušča po petnajstih letih zakona.

Priča smo njenemu padcu na dno, ko jo novica uniči. Spremljamo, kako tone v obup, se oddaljuje od še dokaj majhnih otrok.

Moževa zavrženost jo najprej pahne v svet odsotnosti in iskanja nenehnega premlevanja Zakaj?.  Kje je zgrešila, kaj je naredila narobe?

Zanemarila sem lastne ambicije in podpirala njegove. Kadar se ga je loteval obup, sem svoje stiske potisnila na stran in bodrila njega. Tonila sem v njegovih minutah in urah, da bi lahko ostal osredotočen na svoje cilje. Sama sem skrbela za dom, za hrano, za otroka, ukvarjala sem se z vsemi sitnostmi vsakdanjega preživetja, da se je on zanesljivo vzpenjal po strmini najinega nepriviligiranega izvora. In zdaj, zdaj me je zapustil in odnesel s sabo ves čas, vso energijo, ves trud, ki sem jih vložila vanj, kar tako, z danes na jutri, da bi sadove užival z drugo, z neko tujko, ki ni mignila s prstom za to, da se je rodil, zrasel in postal tak, kakršen je zdaj.

Priča pa smo tudi počasnemu vzponu, ko se skozi ponovno iskanje in spoznavanje same sebe počasi vrača v življenje. Zgodba nam tudi sicer ponuja veliko vprašanj, ki jih lahko prevetrimo tudi v svojih lastnih življenjih. O smislu, ki ga imamo in kako ter za koga ga živimo.

Kako nas lahko brezumna tesnoba pripravi do tega, da si začnemo postavljati vprašanja o smislu.

Ferrantejeva brezsramno, v trdem in pogosto vulgarnem jeziku, opisuje Olgino spopadanje z odhodom moža, ki jo zapusti zaradi mlajše ženske - praktično punce..

Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam.

A ta jezik nam da čutiti njeno zbeganost in njeno jezo, za katero ne ve, da vre v njej in bruha po vseh, ki ji pridejo naproti.

Pogosto imamo občutek, da gre pri Dnevih zapuščenosti dejansko za to, da se je po odhodu moža zapustila sama in mislila, da brez njega ne more živeti. V svoji zapuščenosti pogosto odtava in je za svojo okolico, otroka gluha in nezaznavna.

"In kako bom vedela, da si odsotna."

"Opazila boš, odsoten človek ničesar ne voha, ničesar ne sliši, ničesar ne čuti."

In seveda se ob tem  porajajo tudi vprašanja ali bo sploh še lahko privlačna za drugega moškega. Bo lahko še s kom delila ljubezen?

Mogoče sem res še lepa, kljub temu da je moj mož zmečkal občutek moje lepote in ga kot darilni papir vrgel v koš. Lahko bi še obnorela moškega, še sem bila tega sposobna; Marijev pobeg v drugo posteljo, v drugo meso ni meni nič odvzel.

A imamo občutek, da se je našla navzlic temu. Da je tudi sama ugotovila, da je v prvi vrsti ženska in najprej mora izpolniti sebe.

Kje je bila ženska, kakršna sem želela postati, ko sem odraščala?

Konec pa kljub temu, da se postavi na noge, si uredi življenje, v čudaškem sosedu, glasbeniku celo najde zametke ljubezni, vseeno ni idealističen.

Prihodnost -  me je spreletelo - bo prav taka - obravnavno življenje s trohnobnim vonjem dežele mrtvih, obzirnost se bo izmenjevala z brezobzirnostjo, razvneto razbijanje srca z nenavadnimi občutki nesmisla. Vendar ne bo slabša od preteklosti.

Pokaže sicer na moč, ki jo je skozi izkušnjo in proces prebolevanja našla v sebi, a nam da vedeti, da se zaveda, da stvari tudi v prihodnje ne bodo nujno svetle, a se bo znala z njimi spoprijeti.