Karkoli je človek kdaj mislil in občutil, ne izgine brez sledu

"O poglej, Cankar! In še strip!". Tako je bilo navdušenje sina, ko je v knjižnici zagledal strip Moj lajf, po Cankarjevem delu Moje življenje.

Sin se že zadnji dve leti navdušuje nad stripi, jaz se še od svoje mladosti navdušujem nad Cankarjem. Kombinacija je bila kot naročena. 

V Cankarjevem letu so nekatera njegova dela doživela sodobne predelave. Tako sta stripovski dan poleg Mojega življenja ugledala še Hlapec Jernej in njegova pravica oz. Hlapec Jernej in pasja pravica ter Hlapci oz. Hlapci - ko angeli omagajo. Vsaka stripovska verzija poda svoj pogled na Cankarjevo delo. 

Predvsem Moj lajf je hudomušna in karikirana priredba, ki združuje nekakšno tragi-komiko originalnega dela. 

Tudi da so v stripu ima svoj namen. Tako so dela bližje otrokom in mladim, ki sicer z branjem stripa ne sežejo v bit Cankarjevega dela in pisanja, vseeno pa približajo prvotnega avtorja širši publiki.

Ko sem pričela brati Cankarja, sem opazila, da je med občim bralstvom vladala nekakšna stigma, da je "težaven" pisatelj, njegova dela niso tako priljudna, vsaj kar se tiče krajšega ali nekoliko daljšega leposlovja. Njegove drame so tako ali tako brezčasne. V marsikaterem pogledu, na žalost. Meni pa so njegova dela še danes svetovna.

Kaj se lahko o pisanju naučimo od Stephena Kinga?

Če želimo dobro pisati, se moramo v tej veščini znova in znova izpopolnjevati. (Pa še vedno se nam lahko zgodi, da nam besede enostavno ne gredo skupaj.) 

Včasih pa pri pisanju nastane praznina. Kljub temu da smo poskusili že z vsemi triki za spodbujanje ustvarjalnosti, novih idej, pisali z različnimi barvami, odšli na sprehod ali pišite od zadaj naprej, a še vedno nimamo ideje, kako nadaljevati. Pravzaprav pisanje nima veliko opraviti s to praznino, ki je posledica odsotnosti "tistih pravih" misli oziroma sposobnosti, da bi se domislili, česa genialnega.

Ob takih trenutkih lahko vse spustimo iz rok, nadaljujemo s pisanjem na drugačen način, recimo s prostim pisanjem ali pa svojo pozornost posvetimo mojstrom besede, ki imajo v svojem rokavu vedno kaj zanimivega.

Tokrat se bomo za nasvet o pisanju obrnili k Stephenu Kingu, kralju grozljivk, srhljivk prežetih z nadnaravnim. Priznam, da nisem prebrala veliko njegovih del, saj me srhljiv občutek, ki se je priplazil vame med branjem, spremljal še zelo dolgo. Rada prebiram detektivke in kriminalke, veliko manj srhljivke, ki se ti zažrejo v kosti in te ne spustijo iz svojega primeža. A ravno tu je pisateljeva genialnost: z besedami ustvariti zgodbo, ki v bralcu sproži realne in močne občutke, ki zlepa ne minejo.  

Kako z vajami krepiti pisno izražanje

Umetnost pisanja ni lahka stvar. Potrebno je veliko vaje in vztrajnosti, če se želimo v njej izpopolniti.

To so vedeli pisatelji že pred več kot 200, 300 leti in k mojstrom besede se lahko vedno zatečemo po najboljše nasvete, kako se naučiti dobro pisati.

Vsak izmed njih je imel drugačen pristop, ki ga je gradil in izboljševal na podlagi svojih izkušenj, opažanj in nenehnega izpopolnjevanja.

Ena izmed "vaj" je bila tudi ta, da so o teh opažanjih pisali. Tako so nam zapustili neprecenljive napotke, kako lahko svoje pisanje in s tem tudi razmišljanje in dojemanje krepiti in izpopolnjevati.

Eden takih je bil Benjamin Franklin, ameriški publicist, ki je živel v 18. stoletju. Kot mnogi v tistem času je bil Franklin veliko stvari, med drugim tudi izumitelj, znanstvenik, založnik in tiskar. Bil pa je tudi eden izmed ustanoviteljev Združenih držav, a za nas so veliko bolj zanimive njegove ugotovitve o lastnem pisanju, ki jih je zapisal v svoji avtobiografiji.

A četudi velja Franklin za plodnega pisca, se je moral dobrega pisanja šele naučiti. K temu ga je vodila ljubezen do branja in želja, da se v pisnem izražanju izpopolni.

Spodbujanje ustvarjalnega razmišljanja

Na deželo, kjer se pogled spočije ob pogledu na hribe.

Tokratna objava bo prav posebna. Bralka Damijana je izzvala samo sebe in v 250 besedah napisala zgodbo z uporabo obveznih 15 besed. 

Pri prvi vaji se ni popolnoma držala pravil, da besede uporabi tako kot so bile zapisane v izzivu in da jih ne spreminja. 

Besedila nisem popravljala ali urejala, saj so vaje namenjene spodbujanju ustvarjalnega razmišljanja in se mi zdi prav, da so zgodbe resnično od tistega, ki jih piše in takšne kot jih piše ne glede na to ali je komu drugemu všeč stil pisanja, tematika, žanr ali ne.

Vroč avgustovski dan, leta 1950. Kinematografi še  niso bili tako razširjeni kot so danes, a vendar se je v trafiki že dalo najti kakšno revijo, kjer je bilo mogoče zvedeti kaj o življenju kakšne filmske zvezde tedanjega časa.
Gizela, mlada dama petindvajsetih let. Bila je lepa mlada ženska. Naravno lepa , tako in še bolj kot tiste v revijah. Njena lepota je od znotraj sijala navzven. Bila je celostno lepa. Bolnišnica je bila njen drugi dom, saj je bila babica. Neznansko je ljubila svoje delo. A danes jo je zajela žalost. Otrok je po porodu umrl. Storila je vse kar je bilo v njeni moči, da bi otroka rešili a žal… Bolečino se je odločila predati vetru, soncu in naravi kot taki. To ji vedno pomaga. S kolesom se bo odpeljala na dolgo vožnjo.  V košaro na kolesu je položila veliko steklenico vode in z žalostjo v srcu odpeljala. Gnečo stare mestne ulice je doživljala kot nekakšen karneval v tem vročem dnevu. Skozi park, le ven iz mesta, na deželo, kjer se pogled spočije ob pogledu na hribe. Skozi dolino vse tja do tiste stare samotne hiše s spokojno zeleno jaso ob njej. Tu ostane in izzveni vse kar prinaša. Izzveni bolečina, jeza, veselje, … V tihi bolečini, ki kriči se ji pogled ustavi na nebu. Bel galeb (golob, op. u.)! Le kaj to pomeni in kaj tu počne? Je to duša malega otroka, ki ni preživel? Bog ve! Mogoče pa kašni Indijanci v legendi vedo kaj povedati o tem? O življenju, o smrti…,

Prosila sem jo, da vajo opravi še enkrat in tokrat uporabi besede take kot so bile podane v izzivu. Ta vaja zahteva malo več usmerjenega, fokusiranega razmisleka, kar pa tudi spodbuja ustvarjalno razmišljanje.


8. avgust 2008
Kot v transu sem se s kolesom peljala po najbolj obljudeni ulici mesta. Zdelo se mi je, da je sredi avgusta karneval. Bila sem tam, a me ni bilo. Gizela, mlada mamica, ki je danes izgubila otroka je še vedno z mano v mislih in srcu. V sebi nosim delček njene bolečine. Kako mora biti šele njej! Bolnišnica, ta včasih srečna, drugič hudo nesrečna velika hiša. Kakor za koga in kakor kdaj.
Samo ven iz mesta si želim. Po ulici navzgor prihaja starka. Njena košara je polna cvetja. Belo dalijo si želim. Še dalje dol po ulici je kinematograf. Tam stoji kot arhaični spomin na neke druge čase. In trafika za vogalom in …
Ven iz mesta! Še skozi park in … končno se pred mano odpirajo tiste neskončno lepe doline, za katere mislim, da zanje vem le jaz. Tu se duša spočije, lahko odloži vse: svoje solze in veselje, jezo in trpljenje… Narava vzame nase vse in preoblikuje vse. Kot bi prihitela k ljubimcu, utrujena od kolesarjenja in čutenja ležem v travo. Kljub poznemu poletju je še zelena. Dremež me vzame v svoje naročje…  Šotor,  stari Indijanci,  golob v letu in legenda – o duši otroka, ki je poletela iz življenja v smrt in iz nje v življenje. Prebujajoč se ali sem še vedno v snu? Odprem oči, hribi v daljavi so se v večerni zarji rožnato obarvali. Bel golob v preletu na nebu. Ne ni bil le sen, z gotovostjo vem: otrokova duša je na varnem!

Nastala je zelo podobna zgodba, le da v obliki vsaj v začetku dnevniškega zapisa in v prvi osebi. Gledišče se je spremenilo. Prej je zgodba tekla o Gizeli, (porodni) babici, ki je pomagala pri porodu, pri katerem je dojenček umrl, v drugi zgodbi pa je Gizela mamica, ki je ob porodu izgubila otroka.

Kam pa je vas pripeljalo ustvarjalno razmišljanje?

Foto: freeapproved.com

Pregled leta: pisanje, cilji, uspehi

Si priznate svoje dosežke, čeprav niste povsem izpolnili cilja?

Prvi pomladni dan je tako priročen dan, ravno pravšnji za razne preglede, premisleke, za njihovo spomladansko čiščenje in zastavljanje novih ciljev.

Pred enim letom sem si zadala kar zahtevno nalogo, zato sem se odločila, da pregledam napredek zastavljenih ciljev in jih po potrebi nadgradim ali spremenim.

Da bi bi mi v enem letu uspelo napisati tri knjige niti nisem pričakovala. Je bila pa to dobra motivacija, saj sem kljub vsemu napisala precej - pri dveh zgodbah mi je uspelo doseči polovico zastavljenega, pri tretji pa celo tri četrtine. Skupaj pa to nanese dobrih 200 000 besed. Cilj morda ni dosežen, številke pa me vseeno prepričajo, da je bilo precej narejenega.

Prav tako kot spodbudo za naprej vzamem prepričanje, da je pot - v tem primeru pisanje, pomembnejša od cilja :).

Pri vsem tem pa si za velik dosežek štejem predvsem to, da me mnenje drugih o mojem pisanju ne skrbi več. Vedno se bo našel nekdo, ki mu ne bo všeč, na srečo je tudi precej takih, ki jim je. In zardi teh se vse skupaj splača.

Seveda ne smem pozabiti na objave na tem blogu. Te vsekakor ostajajo in namesto ene objave na teden vas bosta sedaj pričakali dve. 

In še naprej sem bom trudila spodbujati vse, ki si želite pisati in besedno ustvarjati. Hkrati pa sem si zadala razvijati in širiti učinkovita orodja, vaje ter tehnike ustvarjalnega pisanja, ki spodbujajo domišljijo, besedni zaklad in spodbujati ustvarjalno razmišljanje, s pomočjo katerega trdno verjamem, da lahko dosežete večjo uspešnost in zadovoljstvo ter izboljšate kakovost svojega življenja. (Ne nujno v enem letu :)).

Mi bo uspelo? Ali sem si zastavila previsoke cilje?

Foto: Literarnica

Zakaj si je kdaj treba vzeti odmor?

Si kdaj vzamete odmor od pisanja?

Za ta teden sem imela pripravljeni dve različni temi. Ena je vedno za rezervo, če bi prva v zadnjem trenutku zatajila. 

Danes sta zatajili obe. Pa ne zato, ker ne bi vedela, o čem pisati, ker ne bi imela koncepta. Vse to je stalo na mestu. Le besede se niso tvorile v povedi. Vsaj ne z lahkoto, predvsem pa ne tako, kot sem si zamislila.

In bolj ko sem razmišljala, kako se lotiti pisanja današnje objave, težje sem se osredotočila in na zadnje sem pomislila, da danes sploh ne bi pisala.

Taka misel me je prešinila že kdaj prej, ko sem bila bolna ali so bili bolni otroci, ko sem imela natrpan urnik, da si nisem niti predstavljala, kdaj bom imela čas pisati objavo ali sem bila utrujena. Pa tudi, ko sem bila odsotna ali v podobnih situacijah, a je vedno ostalo le pri tem - da je šinila skozi moje misli in odšla. Pa tudi nerada prelamljam obljube, četudi sem jih dala sama sebi, zato je pisanje tedenskih objav zame zelo resna stvar.

Tokrat pa se je misel pojavila kot edino prava odločitev: včasih je dobro, da si vzamem odmor. Da potrebujem čas, da se napolnim z energijo in novimi zamislimi. Počutila sem se popolnoma izžeto. 

Včasih je dobro in prav, da se odmaknemo, tako imamo možnost stvari videti z drugega zornega kota.  In včasih se moramo na to spomniti in opomniti večkrat. 

In objava se je napisala kar sama od sebe.

Si vzamete odmor od dela, opravil, zahtev, od stvari, ki vam v tistem trenutku ne gredo? Koliko časa traja vaš odmor? Pet minut, uro ali cel dan?

Foto: brainscape.com

Najti svoj glas

Uveljavljate svoj glas?

Všeč mi je, ko se ideja za objavo porodi kar sama, spontano in iz življenja. 

Že tri tedne imam vneto grlo, ki se kar noče pozdraviti. Res pa je, da sama kaj dosti nič kaj dosti ne prispevam k temu.

Me pa je danes čakal tudi zame zelo pomemben sestanek, ki sem se ga po eni strani zelo bala, po drugi pa sem bila zaradi tega zelo vznemirjena. Predvsem sem nanj gledala kot na priložnost, da v službi povem, kaj me teži in se končno postavim zase. Namesto da sem tiho in se jezim sama v sebi.

Zdi sem nujno, da se znamo postaviti zase, ne samo v delavnem okolju, temveč tudi v domačem in predvsem, da se znamo postaviti zase v odnosu do svojega pisanja. Ena kritika nas ne sme utišati. Ena kritika nas ne sme zaustaviti v naših pisateljskih prizadevanjih in ena kritika nas ne sme odvrniti od nas samih.

Predvsem pa mislim, da moramo ostati zvesti samim sebi in pisati o stvareh, ki nas navdihujejo in o katerih radi pišemo, ne glede na splošno mnenje, o čem je bolje pisati. Morda naša dela ne bodo nikoli objavljena. Morda s svojim pisanjem ne bomo spreminjali sveta. Prepričana pa sem, da se bomo s svojim glasom dotaknili nekoga.

Zato najdite svoj glas in ga sporočajta vsakomur, ki vas je pripravljen poslušati!

Foto: arealchalange.com

Štiri navade, ki krepijo ustvarjalnost

Redno spremljam bloge nekaterih tujih pisateljev, ki pišejo svojih pisalnih navadah, o založništvu, trženju in drugih aspektih pisanja in izdajanja knjig.

Včasih so njihovi članki zelo strokovni, včasih se tičejo njihovih opažanj ali ugotovitev v procesu pisateljevanja, včasih pa so objave povsem  osebne; pišejo o svojih ugotovitvah ne v smislu pisanja kot poklica, temveč pisanja kot vsakdanjika.

Mnogi ob pisanju razvijejo marsikatero koristno lastnost, ki njihovo ustvarjalnost še spodbuja in jo krepi.

Njihove ugotovitve lahko strnem v štiri navade, ki krepijo ustvarjalnost:

• Redno pisanje: redno pisanje zahtevo veliko mero samodiscipline in organiziranosti, hkrati pa pisatelji ugotavljajo, da so z rednim pisanjem tudi veliko bolj ustvarjalni, kot so bili, ko so pisali le občasno. Redno pisanje spodbuja redno ustvarjalno razmišljanje in osredotočanje na tematiko besedila, ki sproži vrsto idej, kako zgodbo razviti.
• Redno in bolj zdravo prehranjevanje: čedalje več pisateljev poudarja pomembnost rednega in zdravega prehranjevanja. Opažajo, da z uživanjem prekomernih količin kave in prigrizkov med obroki izgubljajo potrebno energijo za pisanje. Tudi njihove misli niso tako zbrane. Z rednim in zdravim prehranjevanjem pa se jim je povrnila še prepotrebna energija, ki jo potrebujejo za pisanje.
• Redna vadba: je še en vidik, ki pripomore k večji ustvarjalnosti. Pisatelji opažajo, da so z redno vadbo veliko bolj zbrani in sproščeni, kar jim omogoča, da so bolj odprti za številne nove in ustvarjalne ideje, imajo energijo za pisanje in so ob tem zelo zbrani.
• Redno spanje: tega potrebujemo prav vsi. Brez rednega in zadostnega spanja naslednjega dne nismo prav učinkoviti. Se strinjate? Tudi težje se zberemo, kaj šele da bi morali o čem intenzivno razmišljati! Nekateri pisatelji pri svojem pisanju redno uporabljajo svoje sanje, tako da se med spanje spočijejo, hkrati pa si naberejo snovi za svoje zgodbe. To pa je ustvarjalnost!

Kaj pa vi mislite? Lahko z dobrimi navadami krepimo ustvarjalnost ali je za vas ustvarjalnost nekaj kar se ne more "uokviriti"?

Foto: www.blisslifestyle.net

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku, je ena tistih knjig, ki me je našla sama. Ne da bi jo iskala, ne da bi sploh vedela, da obstaja, se je znašla na mojem bralnem seznamu in celo prehitela nekatere druge favorite, ki so bili na seznamu pred njo.

Našla me je v času, ko razmišljam, da bi se dokaj resno lotila teka. In o svoji izkušnji s tekom je Murakami posvetil celo knjigo. Zanj je tek predvsem sredstvo, kako vzdrževati kondicijo, ki jo potrebuje za pisanje romanov.

Za tek se je odločil tako kot se je odločil za pisanje - odločil se je, in v njegovi pripovedi se prepletajo prvine teka in pisanja.

V knjigi o teku veliko razmišljanj posveti tudi pisanju. 

Najpomembnejša lastnost, ki je potrebna za pisanje je nadarjenost, je prepričan. Ni pa nujno, da jo vsak nadarjen človek izkoristi. Druga lastnost je po njegovem sposobnost koncentracije, ki pa je tudi nujna, da pisatelj nadarjenost usmeri v eno točko. Brez tega ne more doseči nič pomembnega. S sposobnostjo koncentracije lahko pisatelj do neke mere nadomesti pomanjkanje ali neuravnovešenost nadarjenosti.

Vzdržljivost je tretja pomembna lastnost. Brez vzdržljivosti pisatelj ne napiše prav dosti. Pomembno je, da zna vzdrževati vsakodnevno raven koncentracije.

Zadnji dve lastnosti pa sta tudi zelo pomembni pri teku.

Zanj je pisanje v osnovi fizično delo. Pisatelj telesa sicer ne premika veliko, vseeno pa pisanje zahteva večurno sedenje in osredotočanje na pisanje, na zgodbo. Pisanje, tako kot tek, zahteva veliko energije.

Ko sem začela razmišljati o teku, sem razmišljala predvsem o potrebi gibati se. Ob branju knjige pa so se mi razkrivale nekakšne naravne sorodne lastnosti med pisanjem in tekom. 

Kot da je eno povezano z drugim. Kot da pisanje potrebuje tek. Kot da je tek naravna posledica rednega pisanja.

Kaj pa vi potrebujete, da vzdržujete kondicijo in vztrajnost pri pisanju?

Pisateljevanje se prebudi

Pisateljeva izkušnja: Alma Karlin

V svoji biografiji Sama, Alma Karlin opiše tudi svoje pisateljske začetke.

Iz Londona, kjer so imeli vse državljane takratne Avstro-Ogrske za avstrijske Nemce in zaradi tega na njih gledali sovražno, se je preselila na Norveško, ki je bila nevtralna država.

Kot pravi sama, je do tistega dne samo vsrkavala, vlivala vase – znanje, izkušnje, doživetja. V mirnem okolju nordijske zime pa je začelo v njej »vreti«. Brez obveznosti, brez službe, ko je imela čas v miru »zadihati«, se je ponovno oglasila potreba iz otroštva, da obleče občutja v verze in zapisuje doživetja.  

Pisati je začela že v Londonu, po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, tako imenovani vojni dnevnik.

Na Norveškem z opisi dogodkov nadaljuje, hkrati pa piše tudi pesmi in prozo. Kmalu umetniško ustvarjanje prevlada in posveti se umetniški karieri, za katero se zaveda, daje  trnova. Vendar pa se ji povsem preda, saj v pisanju odkrije vodilni motiv svojega življenja, ki jo je napolnjeval s spoštovanjem, strahom in veseljem.

V svojih delih se je trudila biti človek, kakršen je bila. Želela je, da jo bralec v njenih knjigah vidi, takšno kakršna je bila. Brez olepševanja, brez prikrivanja osebnih slabostih. Brezpogojna iskrenost je bila zanjo namen pisanja. Želela je, da njene zmote, zgledi in izkušnje, bralcu služijo kot opozorilna znamenja, da bi se podobnim situacijam sam lahko izognil.

Otroške bolezni pisateljevanja

Pri svojih pisateljskih začetkih se je Alma srečevala z upanjem in strahom. Začela je pošiljati prve prispevke, iskati založbe. Soočala se je z zavrnitvami, zaradi tega nemalokrat obupavala nad lastnim znanjem, vendar vsakič zbrala pogum in poskusila znova. Kot pravi sama, je na ta način prebolela otroške bolezni pisateljevanja.

Že po nekaj mesecih se je od pesmi prebila k romanu. Nastal je »Moj mali Kitajec«.

Do takrat se je naučila marsičesa. Vedela je, da bodo en prispevek nekje odklonili in ga drugje sprejeli. Zavedala se je, da zavrnitev še ni pomenila, da je delo brez vrednosti. Spoznala pa  je tudi, da sta na pisateljski poti pomembni predvsem dve lastnosti: vztrajnost in sposobnost prenesti kritiko. Skozi to pisatelj mora iti. Kritika ga mora utrditi, ne odvrniti od dela.

Njeno prepričanje, je bilo, da bo delo, če je zares dobro, prodrlo. Naj si ustvarjalec v hlepenju po slavi ne prizadeva za pokroviteljstvo vplivnih ljudi, ki bi mu pomagali pri uspešnosti njegovega dela. Če delo ni na nivoju, je bolje, da se ne uveljavi.

Uspeh pisatelj doseže s trdoživo vztrajnostjo in neutrudnim stremljenjem k popolnosti.

Alma Karlin, tvcelje.si

Alma Karlin, Sama, str. 247 - 250