4 predlogi za redno pisanje

Želja pisati je v meni prisotna že od ranega otroštva. Vedno sem pisala. Dnevnik. Zgodbe. Predelave. Zapiske … vendar če sem kot otrok in kasneje mladoletnica lahko pisala po »navdihu« in takrat, ko se mi je ljubilo, sedaj kot odrasla oseba, ki želim ubesediti zgodbo, ki se mi zdi pomembna, privlačna in  jo želim tudi dokončati ne glede na to, ali jo bo nekdo nekoč bral, se moram pisanja lotiti bolj »resno«. Kar pa pomeni pisati vsak dan, redno. Če pomislite, da bi radi napisali knjigo s 100 000 besedami in samo sem ter tja kdaj napišete nekaj besed, lahko hitro izračunate koliko let bi potrebovali, da jo dokončate.

Zato je redno, zavestno pisanje ključnega pomena. Seveda pa je tudi lažje reči kot storiti. Čez dan imamo veliko obveznosti: služba, otroci, prijatelji, družina, rekreacija, konjički …, da na koncu dneva ostane kaj malo časa še za pisanje. Če ste kot jaz, potem zvečer, vsi utrujeni in izčrpani, najdete nešteto izgovorov, da ne bi pisali in to prestavljate na drug dan, ko se naspite, ko bo dan manj intenziven. In tako minejo dnevi, celo tedni, ko ničesar ne napišete.

Tega verjetno ne berete, ker že imate uveljavljeno pisateljsko kariero. Temveč ker si jo želite ustvariti, pri tem pa potrebujete nekaj napotkov. Ker morate v prenatrpan delovnik vključiti tudi pisanje. Če si  želite poleg vseh obveznosti tudi besedno ustvarjati, je pomembno, da si ustvarite ustaljen način pisanja – rutino. Pa s tem ne mislim na dolgočasno rutino, ki je vsak dan enaka (kako bi bilo to pri pisanju zgodbe sploh mogoče?!). Govorim o urniku, ki se ga vsak dan držite. Pisanje mora postati del vsakodnevnih opravil.

4 predlogi za redno pisanje

1.       Določite dnevno število besed, ki jih boste napisali vsak dan in se tega tudi držite. Predlagam, da je to število zastavljeno realno in bolje je, da je manjše kot večje. Sama sem si postavila mejo 100 besed na dan. Pri vseh obveznostih, ki jih imam čez dan, tudi med vikendi kljub temu da so te prijetnejše, si nisem niti mislila, da bom zmogla napisati kaj več. Pa tudi ne sliši se prav zastrašujoče – 100 besed na dan. Prvi dan sem število tudi preverila v pisni obliki in izkazalo se je, da jih brez težav zapišem. Kasneje je naneslo, da sem brez težav in z največjim veseljem in občutkom izpolnjenosti napisala 500, 600, tudi do 1000 besed na dan. To pa se že sliši obetavno, kajne?

2.       Določite časovni okvir pisanja npr. da boste na dan pisali deset, dvajset, trideset minut na dan. Pozorno razmislite, koliko časa bi pisanju res lahko namenili vsak dan. Ne računajte le na dni, ko niste pretirano zaposleni. Predvsem vštejte dni, ko boste polno zasedeni. Koliko minut bi lahko pisanju posvetili na tak dan? In se seveda zastavljenega časovnega okvira držite. Ponovno je preverjeno pravilo manj je več. Tudi večje zadovoljstvo boste čutili, ko boste vsak dan izpolnili zastavljeno normo in jo nedvomno večinoma presegli. Časovnega okvira pa v navalu vzhičenja nikakor ne večajte, saj boste še prekmalu podlegli pritisku obsežnejše naloge.

3.       Določite uro, ob kateri boste vsak dan pisali. Osebno mi ta način še najmanj leži, vendar pa nekateri pisatelji zelo dobro ustvarjajo po tem principu. Uro izberite pazljivo. Naj to ne bo sredi dneva, ko že v naprej veste, da se boste obveze le redkokdaj lahko držali. Uro pisanja lahko določite zvečer ali pa zjutraj. Vstanite pol ure prej, ko je v hiši še mir in čas namenite pisanju. Po določenem času pisanja začnite dan, kot da bi v tistem trenutku šele vstali. To vam bo dalo zadovoljstvo, da ste enega od pomembnih opravil že opravili. Če ste bolj nočni tip, boste brez problema ustvarjali v večernih ali celo nočnih urah.

4.       Imate najljubši kraj, okolje, kjer se dobro počutite, kjer se z lahkoto zberete in brez težav ustvarjate? Redno se umaknite vanj in pišite. Seveda si izberite kraj, kjer ste vsak dan ali vsaj večino dni. Če je vaš najljubši kraj nekje, kamor greste le občasno, na dopust ali obisk potem ni najboljši kraj za pisanje. Poiščite ali ustvarite si novo okolje, kjer vam bo prijetno pisati in veste, da boste vsak dan preživeli vsaj nekaj časa. Zame je tak kraj vlak, s katerim se med tednom vozim v službo in domov. Čas, ki ga preživim na vlaku izmenično izkoristim za pisanje in branje. Čisto spontano je naneslo, da je to eden bolj navdihujočih krajev za pisanje in v pol ure vožnje napišem marsikaj.

Sama se poslužujem števila besed in pisanja na vlaku. Vendar »rutino« prilagajam za različne projekte. Na začetku premislim o možnostih in nato zapišem urnik in način izvajanja. Tako sem ugotovila, da je za ustvarjanje bloga najbolj primerno, da si zastavim dan, ko bom pisala le za blog. Teden prej določim o čem bom pisala, med tednom razmišljam, raziskujem, preučujem, delam zapiske in razmišljam o vsebini. Na izbrani dan to zapišem in za naslednji teden ponovno določim temo. Članek nato še uredim in popravim. To je po navadi naslednji dan, da vsebino prespim in se urejanja lotim s svežimi mislimi. Objavljam enkrat na teden (trudim se, da bi bilo to vedno na isti dan, pa mi ne uspe vedno).

Se vam zdijo vsi ti predlogi kot omejevanje vaše ustvarjalen žilice? Nikar ne podlezite mitu, da za resnično besedno ustvarjanje potrebujete navdih (o tem bom pisala v prihodnjih objavah). Če mislite, da v desetih minutah ali v stotih besedah ne morete ničesar napisati, se pisanja lotite brez pričakovanj, brez zastavljene ideje in samo pišite o prvi stvari, ki vam pade na misel. Tudi sama sem imela s prva pomisleke pisati na tak način, vendar se je, ko sem poizkusila, zelo dobro obneslo. Začela sem s stotimi besedami na dan brez kakršnih koli načrtov ali zgodbe v mislih. Sprava so bili to pretežno dnevniški zapisi, sčasoma pa je med temi zapisi tudi že vznikala zgodba. Hkrati sem ugotovila, da je to pravzaprav zgodba, ki sem jo začela pisati že pred petnajstimi leti, pa je nisem nikoli dokončala. Na ta način pa sem ji omogočila, da je ponovno zacvetela in jo sedaj pišem kot samostojno enoto.

In še en nasvet: če kakšen dan napišete več od zastavljene norme, nikar ne podlezite občutku pretiranega zadovoljstva in misli, da si lahko zaradi tega naslednji dan zaslužite »odmor«. Ta odmor bo trajal več kot  le en dan in po nekaj dneh prekinjene rutine pisanja, jo boste morali zastaviti na novo.

VADNICA 6: Napravite si urnik pisanja in načrt kako se ga boste držali ali kako ga boste izvajali. Čez nekaj tednov, mesec ga ponovno preglejte. Ugotovite ali se vam ga je uspelo držati ali ste pravila pisanja ves čas kršili. Premislite, kako vam bi urnik lahko bolje koristil in ga prilagodite novi situaciji.

Kakšni so vaši načini rednega pisanja? Imate svoje predloge, ki bi jih dodali seznamu?

Literarni natečaj: PO KONCU ZAČETEK

Pri Založništvu tržaškega tiska so lačni novih, svežih, drugačnih in navdihujočih zgodb, zato v sodelovanju s Primorskim dnevnikom ter Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta razpisujejo NATEČAJ ZA KRATKO ZGODBO. Vabijo vse tiste, ki znajo iz/povedati svoje svetle in temne plati življenje, spregovoriti v jeziku duše, da jim pošljete zgodbe, v katerih bodo iskali spodbude za nove začetke.

V življenju se vrstijo konci in začetki. Pride prej konec ali prej začetek? Pri Založništvu tržaškega tiska so prepričani, da je vsak od vas vsaj enkrat v življenju imel občutek, da je prišel do točke, od koder ni več poti nazaj. Do nje nas lahko pripeljejo številne poti, ki imajo nešteto imen, in če se prepustimo njihovi brezglavi smeri se v trenutku znajdemo ravno tam; na koncu. In, glej čudež, nam svetla misel, topel nasmeh, prijateljski glas ali razumevanja poln pogled vlije pogum, da koncu obrnemo hrbet in se ponovno znajdemo na začetku.
Čeprav je začeti težko, predstavlja nov korak upanje, da se bodo pred nami ponovno odpirale in prepletale vedno drugačne poti, katerim ne bo videti konca. To nenehno iskanje poti je lahko vznemirljivo ali pa živa mora.
Razkrijte vašo zgodbo in skupaj boste ustvaril zbirko pripovedi z naslovom Po koncu začetek. Založništvo tržaškega tiska bi rado z njo in skupaj z vami praznovalo konec letošnjega leta in začetek prihodnjega.

VEČ O RAZPISU V PRIPONKI in več informacij.

Bog majhnih stvari

Obožujem knjige. Fizično in nematerialno. Obožujem njihov otip in njihov vonj. Obožujem svet, ki ga ponujajo. Po eni strani stvaren, po drugi neresničen, kjer si lahko pišemo svojo usodo, kakor želimo. Sem strastna bralka in še pred nekaj leti sem knjige dobesedno požirala. Njihovo vsebino, njihove zgodbe. Se poistovetila z junaki, si kdaj želela okusiti njihovo življenje. So kot omamna droga, ki te popelje nekam drugam. (Ljubezen do knjig je navdahnila tudi ljubezen do pisanja. In sedaj te zgodbe, življenja ustvarjam sama.)

Ugotovila pa sem, da sem v zadnjih letih, čeprav je ljubezen do branja ostala enaka, postala zahtevnejša bralka. To pomeni, da knjigo, ki mi ni všeč, tudi odložim. In če sem se lahko še do nedavnega pohvalila z le dvema neprebranima knjigama (v najboljših časih sem prebrala tudi tri ali več knjig na teden, v vseh letih se je tako nabralo kar lepo število prebranih knjig), se sedaj te kar vrstijo. Ne odložim jih samo zato, ker mi ni všeč vsebina, temveč tudi ker mi ni všeč, kako so napisane. Posledično me tudi ne zanima, kako se zgodba konča, kar je še vedno eden pomembnejših vzgibov, da knjigi pridem do konca – ker me razganja radovednost, kako se razplete!

Ena takih knjig, ki pa sem se jo navsezadnje le potrudila prebrati, je roman Bog majhnih stvari, indijske avtorice Arundhati Roy.

Knjiga me je sprva pritegnila zaradi naslova. Zdi se zanimiv, celo poseben. Bog majhnih stvari. Kaj tudi vas ne povleče radovednost, da bi zvedeli o kom pripoveduje? Z velikim pričakovanjem sem se lotila branja, pa sta se kaj kmalu vsa zanimivost in posebnost zame končali. Uvod je naporen in nerazumljiv. Sledijo neskončna preskakovanja iz sedanjosti v preteklost in spet nazaj. In to ne samo ene osebe, temveč malodane vseh likov, ki nastopajo v zgodbi! Pripoved pa motijo (vsaj mene so) sicer lepe, a pretirane metafore, vse okrancljane in nakičene. Zaradi vsega tega sem se med branjem hitro izgubila in tudi v nadaljevanju nikakor nisem našla rdeče niti zgodbe.

Množica pisanih likov, katerih vezi in zgodbe so bile precej nejasno opredeljene in sem jih morala vsakič z nova odkriti, kar mi skorajda nikoli ni uspelo.  V določenih trenutkih je imel kar vsak lik »glavno vlogo«. Toliko jih je bilo, da na koncu nisem več vedela kdo je kdo.

Kot bralka ne maram, da me zgodba pusti tavati po neznanem, da ne vem točno kaj se dogaja, da je nepovezana. Da se moram nenehno spraševati, kaj dogaja. Pri Bogu majhnih stvari se mi je dogajalo prav to. Prehitro sem izgubila nit in zanimanje za branje. Zgodba me je premalo pritegnila, da bi ji lahko zbrano sledila. Zanjo sem porabila kar nekaj tednov, vmes pa z lahkoto prebrala nekaj drugih knjig.

Nikoli mi ni žal časa za branje, vendar sem sedaj mnenja, da nekaterih knjig enostavno ni vredno prebrati. V množici dobrih knjig, ki zadovoljijo vsak bralski okus, ni vredno izgubljati časa s tistimi, ki nam niso všeč. Zavedam se, da so okusi različni in da je marsikomu ta knjiga všeč, je v njej celo našel sporočila, ki mu veliko pomenijo. Prepričana pa sem, da smo že vsi naleteli na knjigo, ki smo jo pustili neprebrano. In  prav to bi morala storiti sama v tem primeru. Mi zgodba pač ni všeč in pika. Me ni pritegnila. In pika.

Kateri pa so vaši kriteriji, da vam je knjiga všeč? Kaj  vas pri branju zmoti? Odložite knjigo neprebrano, če vam ni všeč ali jo kljub vsemu poskušate prebrati do konca?

Kako nadaljevati s pisanjem?

Ravno pravšnja tema, da tudi sama sebe spomnim na nekaj lastnih nasvetov. Za mano je naporen teden in nikakor nisem našla motivacije, da bi napisala današnji članek. Vsak izgovor je prišel prav, da se nisem lotila pisanja. Danes sem se k pisanju dobesedno prisilila in ja, včasih se moramo k pisanju tudi prisiliti.

V prejšnji objavi smo ugotovili, da če pišemo, smo pisatelji! Kar pa še ne pomeni, da se bo besedilo napisalo samo od sebe. V teoriji so te zadeve veliko lažje kot v praksi. V resnici je pisanje precej naporno opravilo in zelo zahtevno. Vseeno pa nam ne preostane drugega, kot da pišemo.

In če vas prvi poizkusi ubesedenja vaši misli niso odvrnili od pisanja, se boste želeli v tem izpopolniti. Najlažje boste to dosegli z rednim pisanjem. Saj poznate tisti pregovor: vaja dela mojstra. Pa tudi mojster mora opraviti vajo.

Z rednim pisanjem, vajo se učite umetnosti pripovedništva. Redno pisanje vam bo dalo tudi vpogled v vaš način pisanja, izražanja. S preučevanjem napisanega pa boste najšli svoj glas, svoj izraziti slog. Naučili se boste tudi, kako pripovedovati jasno in jedrnato. Naučili se boste, kako izraziti svoje misli in povedati zgodbo na razumljiv način.

Preučujte knjige, priročnike o pisanju. Vsak pisatelj ima svoj slog, svoje izkušnje, svoj način pisanja, svoja navodila. Vsem pa je skupno, da so se učili pisati s pisanjem in z urejanjem ter izboljševanjem napisanega. Sledite predlaganim nasvetom. Preizkusite jih pri lastnem pisanju. Naučili se boste trikov, kako bralca pritegniti k zgodbi, kako osnovati priljubljene junake, kako stopnjevati ritem pripovedovanja in številnih drugih. Priročniki o pisanju so neizčrpana zakladnica nasvetov ljudi, ki so pot že prehodili. Sledite jim in nato ustvarite nekaj povsem svojega. Pisanje je učenje, je nenehno izpopolnjevanje in izboljševanje tehnike in sloga pisanja.

Pisanje je tudi proces. Karkoli boste  napisali, vedno boste besedilo še malo popravili, dopolnili, uredili, če  nič drugega boste preverili slovnico, dokler ne boste izpilili končnega izdelka.

In še naprej veliko berite. Posnemajte pisatelje, ki so vam všeč, ki vas pritegnejo s svojim slogom in se vadite na njihovih primerih. Le prepisujte ne.

VADNICA 4: V knjigi priljubljenega pisatelja si izberite odlomek in ga napišite s svojimi besedami. Posnemajte ritem zgodbe, posnemajte značilnosti junakov, dinamičnost dialoga.

VADNICA 5: Napišite krajše besedilo, nato pa ga razčlenite, razmislite, kaj v besedilu ostane in kaj gre. Preberite ga na glas. Morda se vam zdi smešno, vendar boste le tako slišali, kako zvenijo besede, tvorjeni stavki in povedi. Lažje boste zaznali ali besedilo ni povezano, kje so okorna mesta.

Sami odločamo

Danes se zame čudovito potovanje, da ne rečem kar esejada, ki sem ga bila nenadejano deležna ob ustvarjanju rubrike Matura 2013, končuje. Z nostalgijo, priznam. Za dijake večinoma 4. letnikov srednjih šol se jutri šele začenja - matura. Kot prvo je na programu pisanje eseja.

Zrelostni izpit ji pravijo. Spominjam se svojega, ki se je kasneje izkazal za prvega v vrsti zrelostnih izpitov, ki vsakega izmed nas čakajo na poti. Je pa res. Če se moraš do mature učiti za šolo in za ocene, se po njej začneš učiti za življenje.

Raziskovanje, študiranje, branje in samo pisanje člankov o eseju me je na koncu naučilo veliko več kot le kako se nanj pripraviti. Upam, da bodo smernice marsikateremu dijaku pripomogle k boljše napisanemu eseju na jutrišnjem izpitu. Tisti, ki so mi jih dijaki poslali v pregled, so bili večinoma zelo dobro napisani, nekateri celo odlični. Prijetno presenetilo me je poglobljeno in pretanjeno razmišljanje, bogat besedni zaklad in jasno izražene misli nekaterih, niti ne redkih. Te eseje je bilo res užitek brati. In ocenjevati. Upam, da bodo mladi, ki so jih napisali, te lastnosti ohranili tudi v prihodnosti.

Sami odločamo. To dejstvo se je ponovno potrdilo. Sami odločamo ali se bomo učili ali ne. Sami odločamo ali se bomo potrudili ali ne. Sami odločamo ali bomo vložili ves potreben trud in napor ali ne. Če se omejim le na to izkušnjo, saj ima veliko globlji in širši domet.

Z veseljem in velikimi pričakovanji se nadejam letošnje jeseni, ko bomo nadaljevali to esejado v rubriki Matura 2014. Nedvomno se bom naučila česa novega in bom to novo znanje, kot tudi že usvojeno, lahko prenesla in delila z novo generacijo nadobudnih srednješolcev. 

Hvala vsem, ki ste delili svoje eseje in vam jutri želim uspešen dan in veliko sreče na izpitu. Verjamem, da je niti ne potrebujete, saj imate vse potrebno znanje.

Hvala tudi vsem, ki ste v velikem številu obiskali moj blog in brali objave. Upam, da ste med njimi našli kaj, kar vam bo koristilo.

Lep pomladni dan

Pomladni dan Cirila Kosmača je drugo čtivo, ki ga dijaki obravnavajo za letošnji maturitetni preizkus iz slovenščine.

Do Cirila Kosmača in njegovih del imam zelo pristranski, skoraj zaščitniški odnos. Zasluga za to gre predvsem na račun scenarija za film Tistega lepega dne. Film, ki sem ga v mladih letih gledala neštetokrat (takrat so te stare slovenske filme še kaj vrteli), natančno vedela kaj se bo zgodilo, vendar se ga nikoli ne naveličala. Hudomušni dialogi, izdelani karakterji, priljudna glavna junaka, prijetna ljubezenska zgodba, narodno zavedni čut in zavzemanje za svoj prav – vsi elementi, ki jih dobra zgodba potrebuje.

Pa se vrnimo k Pomladnemu dnevu. Tudi tukaj zgodba ne razočara. Kosmač z neverjetno poetičnim jezikom opisuje dogodke iz svojega otroštva. Roman spada med kratke romane in bi se lahko napisal še krajše, a kljub bohotnosti besedišča in opisov niti ena beseda ni od več, niti ena beseda ne kazi harmoničnosti in spevnosti pripovedovane zgodbe. Pa vendar je pripoved preprosta. Se bralca dotakne, vsaj mene se je, celo čustveno gane. Ob branju so se mi prizori odvrteli pred očmi, kot bi gledala film, kar ni drugega kot mojstrskost pripovedovalca, da živo prikaže zgodbo, da si jo lahko bralci predstavljamo kot bi jo gledali.

Realizem je še en element, ki mi je pri srcu. Mislim, da ni najti večje romantičnosti, romantične naivnosti in optimizma, kakor ravno pri pisateljih realizma. Seveda so pisatelji kot Zola, ki dajejo realizmu pridih zanikrnosti in revščine, vendar so tudi pisatelji kot Dickens in Balzac, v čigar delih se, tako kot pri Kosmaču, kaže romantična narava verjeti v dobro in boljše. In kaj ni realizem ravno to? Je dobro in slabo in je tista sivina vmes. Lepe stvari so realne. Dobro, ki se nam dogaja v življenju, je realno, ne samo beda in obup.           

Tudi za to delo sem preučila različne opise in analize. Ponovno me je presenetila omejena razprava. Stroga obnova, izpostavitev najbolj očitnih elementov dela, nobenega presežka in toliko izgubljenih misli, ki so se mene kot bralko veliko bolj dotaknile, mi dale misliti veliko bolj kot pa vodilni nasvet pripovedovalčevega očeta, da človek prej umre od obupa kot od lakote.

Očetova misel, če ne že kar nauk, ki jo izpostavi tudi sam pripovedovalec, da »preden misliš koga ozmerjati, stopi vsaj za sekundo v njegovo kožo«, me je veliko bolj podražila, spodbudila k razmišljanju. Prevzela me je pisateljeva tankočutnost, da je bil sploh sposoben pomisliti na to, preden bi koga krivil in obtoževal. Se mi zdi, da smo ljudje premalokrat sposobni in pripravljeni najprej pogledati še z drugega zornega kota. Veliko lažje je pljuvati po drugih, da lahko opravičimo svojo nesposobnost.

Naslednja stvar, ki me je presenetila, je bil odnos do mame. V povzetkih predstavljen kot ljubeč, se je meni kazal kot nesproščen. Pogosto, če ne kar vsakič, ko je o tem pripovedoval, se je pripovedovalec ob materi počutil neprijetno. Sicer ne gre dvomiti v ljubečo naklonjenost enega in drugega, vseeno pa njun odnos ni bil tako spontan, topel ali iskren, ko je bil z očetom. In tudi kako bi lahko bil, ko je mati hirala pred otrokovimi očmi. Smrt je zaznamovala njihova življenja veliko prej, preden je mati dejansko umrla. Sicer ga je spodbujala k učenju in šolanju in pisanju, vseeno pa ne morem mimo dejstva, da je pripovedovalec kot otrok čutil dobršno mero krivde. Krivde, ker se je ponoči rad sprehajal po okoliški pokrajini, čeprav je vedel, da je mama zaradi tega budna in da ga čaka ter da ga bo poklica takoj, ko ga bo slišala se vrniti. Krivdo, ker ga je spodbujala k pisanju, nekaj, kar v tistem času še ni bil pripravljen sprejeti. Ker mu je s tem nalagala odgovornost za lastno dobro počutje. Umiram, vendar bom veliko lažje umrla, če mi obljubiš, da boš pisatelj. Krivdo, ker si je verjetno pri dvanajstih letih veliko bolj želel, da bi imel zdravo mamo, ki bi ga ljubila, ne čudno in ne drugače, samo ljubila, kot pa postati pisatelj.

In takšno razmišljanje, ki ne sledi utečenim smernicam, ter ne naučeno doživljanje, ki je lastno bralcu, bi morali spodbujati, zahtevati od dijakov na maturi, od nove generacije zrelostnega izpita, ne pa pisanja o prežvečenih mnenjih strokovnjakov.

Kateri dogodki so pa vas spodbudili k razmišljanju? Kaj iz pripovedovalčevega življenja vas je ganilo?