petek, 06. december 2019

Taras Birsa naleti na popoln umor?

Zelo redko planem za knjižnimi novostmi takoj, ko izidejo. Raje počakam, da se prah poleže in se šele kasneje odločim, ali ga še sama dvignem. Knjig je preveč. Že tistih, ki so bile že napisane, kaj šele, vse, ki se pišejo in izdajajo. Bralni seznam pa je že tako ali tako predolg.
Seveda se je spomnil, kaj je rad govoril. Da preveč naključij na kupu ne nastane po naključju.
A nekaj novosti, ki so bile prvič predstavljene na letošnjem Knjižnem sejmu, enostavno nisem hotela preskočiti. 

Tadej Golob je s Tarasom Birso v slovenski prostor vnesel novega knjižnega junaka, ki ne zadosti bralskim brbončicam le bralcem kriminalnega žanra, temveč širši bralski publiki.


490 strani tretjega romana se bere tekoče, morda ne napeto, a v nenehnem pričakovanju, kaj sledi. Kdo je morilec? Najbolj očitna oseba ali ravno zaradi pretirane očitnosti ne? Bo razplet dogodkov naplavil še kakšno truplo? Morda ta vprašanja niti niso v ospredju. Prej: Kako se bo Taras Birsa znašel kot zasebni detektiv? Bo ponovno podlegel kakšni svoji skušnjavi? Sama zgodba je motor dogajanja. In:

Dokler ni konec, ni konec.
Takoj na začetku nas zgodba postavi v središče primera - dveh umorov s samomorom. Vsaj tako se zdi. Na kraju zločina pa se znajde ime še nekoga, ki ga tam po vsej verjetnost ne bi smelo bi ti - samega Tarasa Birse, nekdanjega višjega inšpektorja.
V isto reko ne moreš stopiti dvakrat...
Ja, Taras Birsa se po oddihu vrne na delo na PU Ljubljana, a ga tam pričaka veliko presenečenje. Zaradi očitka nestrokovnosti pri razpletu prejšnjega primera, ko jo skoraj skupi Tina Lanc, ga šefi degradirajo na nižje delovni mesto, na njegovega prejšnjega pa namestijo mladega, ambicioznega inšpektorja iz PU Koper. Nekoliko pomaga, da je ta mož nižje rasti. Velikost je pomembna. Če za nič drugega, ublaži ranjen ego.

Tarasu je takoj jasno, kam pes taco moli, zato vrne značko in pištolo ter se po nekaj dneh brezdelja poda v samostojne vode. S fikusom nad glavo kmalu spozna, da to pomeni pred vsem nadzorovanje zaposlenih na bolniški. A ne mine prav dolgo, ko ga s podobno nalogo, le da gre tokrat za zasledovanje mlade žene ostarelega očeta, ne obišče dedinja in mu za delo ponudi deset tisoč evrov.

Če misliš, da je kaj na tem, preišči in bomo videli.
Bo Taras nalogo sprejel? Kot pogostokrat pravi, mu zaradi denarja ni treba več skrbeti. In kako je ta naloga povezan z umori?
Zmeraj se kaj najde.
Tudi tokrat se močno prepletata Tarasovo zasebno in profesionalno delo. In še posebej sta povezana, saj je slednje tudi del prvega. Tako zgodba deluje bolj skladna, saj ni prenasičena z informacijami, ki za samo kriminalno zgodbo nimajo velike teže. Vse je nekako del nje. Z nadaljnjim opisom pa bi že preveč izdala. Potek zgodbe je tudi v tem delu gonilo zapleta in razpleta, ki se mi zdi, z vsemi privat in drugimi pritiklinami, ključen, tako da bi hitro lahko razkrila preveč.  

Po Jezeru, kjer je velik del namenjen Tarasovemu zasebnemu življenju in kjer obilica raznovrstnih informacij moti usklajenost celotne zgodbe, in po Leninovem parku, kjer sta se mi zdela zločina in motiv nekoliko neskladna in ne najbolje povezana v predstavitvi, saj mora kriminalka bralcu vedno omogočati tudi bralsko kriminalno delo in odkrivanje storilca. S tega stališča se mi zdi tretji del veliko bolj dodelan.

Nikoli nimam mačka, ker pravočasno neham. Spijem pa, ker je včasih bolje kaj popiti kot ne, in to nima nič s tem, kar počnem.(Cvikel, da ne bo pomote, Taras ne pije, nekaj na gastro...)
Tudi število trupel naraste. Vsaka dobra kriminalka jih morda imeti, četudi je smrt kot taka, kruta.

Zatorej, prebrati ali ne prebrati? To sploh ni vprašanje. Odgovor je jasen.


Ne bo mu hudega. Ekipo ima in ljudje se bodo zmeraj pobijali.

Ni komentarjev:

Objava komentarja