Roman Istomesečniki Svetlane Slapšak sem brala dobro leto. Prvič sem ga v roke vzela lansko poletje, nato pa še nekajkrat vmes. Dolgo je "počival" na nočni omarici, preden ga nisem dokončno prijela v roke, da ga preberem do konca. Včasih se mi zgodi, da knjigo berem zelo dolgo. Pa ne zato, ker delo ne bi bilo berljivo ali zanimivo. Pravzaprav me tako delo vedno na koncu prevzame. A zakaj se mu ne morem posvetiti v kosu in ga berem na "obroke", ne znam razložiti.
Naslov je mističen, a hkrati ne napove, kaj lahko od zgodbe pričakujemo. Na začetku spoznamo eno od glavnih junakinj:
Milica, žena in mati, je s spuščenimi trepalnicami, povešenimi rameni, rjavimi kodri, zvitim v ohlapen vozel na vrhu glave in ženskimi boki, ki jih je bilo slutiti pod oversize majico z likom psa Plutona, opravljala svoje dolžnosti z neopazno otožnostjo rodov, ki jih teži zgodovina bolečine in trpljenja.Opis Milice pri recimo vsakdanjih opravilih nas počasi popelje v zakulisje dogajanja. V zgodovino njene mame in sestre, v Miličino ne tako daljno preteklost, nekak prerez dogajanja, ki pojasni, v kakšnem duhu se nahaja Milica v trenutku, ko jo spoznamo. Propadel zakon, majhen otrok in ženske, sorodnice in prijateljice, s katerimi si po sili razmer deli življenje in zgodbo. Pomemben del pa sta tudi dva mačka. Morda vseeno nekaj, za kar bi bil človek lahko hvaležen?
