Večmesečno delo je za mano. Študiranje del za maturo mi vsakič znova predstavlja izziv, ne
glede na to ali sem dela že brala ali se z njimi srečujem prvič.
Poglobiti se v zgodbe, izluščiti bistvene elemente, pripraviti
obnove, ki bodo dovolj podrobne, a hkrati dovolj objektivne, ob katerih bo imel
vsak bralec možnost ustvariti si svoje mnenje o delu, o osebah in njihovih
zgodbah.
Vsaka zgodba mi pusti drugačen priokus. Nekatere me ganejo, druge me pustijo razmišljati še dneve po koncu branja.
Tokrat se srečujemo z dvema avtobiografskima romanoma in
babicama, ki sta v življenju pripovedovalcev odigrali veliko vlogo. Zaznamovale
so ju predvsem njune pripovedi.
Vojna, preteklost, vpetost v preteklost, smrt, jezik in
identiteta je le nekaj tem, ki so zgodbama skupne. V obeh delih pa so zelo
pomembni tudi opisi pokrajine, dveh različnih pokrajin, ki sta, vsaka s svojimi
posebnostmi, vpeti v življenja ljudi, ki tam živijo.
Pisanje eseja se vedno prične z branjem. Tako je zvrst tudi nastala. "Oče" eseja Michel de Montaigne si je med branjem zapisoval opazke, komentarje o prebranem, nato pa zapisal daljša razmišljanja o temi, ki jo je preučeval. To je zelo poenostavljena razlaga za esej. Priprave pa potrebujejo malo več poglobljenega pristopa.
Branje pa je tudi zelo subjektivno, prav tako razumevanje besedila. Kaj si bomo ob tem zapomnili, kaj se nas bo v zgodbi dotaknilo, je zato odvisno predvsem od tega.
Večkratno branje istega dela se morda sliši pretirano, a za dobro razumevanje, bistveno. S ponovnim branjem besedilo razumemo drugače, pridobimo še drugi zorni kot, gledišče na like in dogodke, ki se v delu odvijajo, kar nam pomaga, ne samo pri boljšem razumevanju, temveč tudi pri oblikovanju stališ in pripravi na pisanje eseja.
Pisanje eseja ni samo sledenje navodilom, je tudi sposobnost izražanja naših stališ in razmišljanj, zato so tako kot branje besedil, pomembne priprave na pisanje eseja, veščost v pisnem izražanju, besedni zaklad, da misli ne opisujemo z enimi in istimi besedami, jasno pripovedovanje, smiselno oblikovanje stavkov in povedi. Umetnost pisanja in pisnega izražanja se ne konča, ko se naučimo pisati črke. Takrat se šele prične. In tako je tudi pri pisanju eseja. To dosežemo le z vajo, vajo, vajo, kar pomeni pisanjem, pisanjem in pisanjem.
Okorni stavki ne bodo vzbudili toliko navdušenja, kot tekoče in jasno oblikovane mislim, s pestrim izborom besedišča.
E-knjižica bo dostopna v nekaj dneh in upam, da bo tudi letošnji generaciji pomagala pisati esej. Delo in čas, ki ju je treba vložiti v pripravo take knjižice, se vedno poplača z zadovoljstvom dijakom, ki jim je uspelo razumeti čarobnost pisanja eseja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar