Narod na razpotju

Pot me pogosto zanese čez Jezersko na avstrijsko Koroško, skozi Belo, Železno Kaplo, mimo odcepa za Lepeno, na drugem koncu za Globasnico. Skozi kraje, ki jih avtorica Angela pozabe opisuje v svojem delu.

V zadnjih letih je vožnja skozi kraje mirna, nekako neresnična, kot potovanje skozi nek drug čas. Spominjam pa se še časov, ko so bili dvojezični napisi trn v peti koroški politiki in odstranjevanje slovenskih napisov vasi in krajev je bilo pogosto. Že tako so bili slovenski napisi veliko manjši od nemških. Všeč mi je bilo, da so uporabili koroški izraz za vas - Dobrla ves, Nonča ves itd.

Pred leti se je to spremenilo. V politiko se ne bi spuščala, tudi ne poznam ozadja, a table z manjšimi slovenskimi napisi, nato poškodovane table z odstranjenimi slovenskimi napisi, so zamenjale table, kjer sta oba napisa enako velika, a vesi so postale vasi. S tem so napisi izgubili nekaj pristnosti in šarma. 

Če se peljete še naprej od krajev, ki jih avtorica opisuje, proti Dravogradu, naletite na Strpno vas. To ime me je od nekdaj pritegnilo. Zanimivo je, da v krajih, ki so enemu narodu prinesli toliko bolečine in trpljenja, čeprav so bili domači kraji, obstaja vas, ki se imenuje Strpna. Predstavlja upanje. 

Seveda pa to govorijo le oči naključnega opazovalca, tako da se niti ne bi drznila razpravljati o razmerah slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Niti si ne znam predstavljati, kako lahko take razmere človeka zaznamujejo. Že brez vojne, duha uničenja in smrti.

Vse to je doživljal slovenski narod pred med in celo najbolj po 2. svetovni vojni. Trpljenje se je zarezalo v njihova življenja. V pričakovanju potrditve s strani domovine, ki je niso nikoli zares dočakali, so se mnogi začeli spraševati ali je smiselno ohranjati svojo slovensko identiteto ali se je bolje prepustiti večinski kulturi in jeziku. 

Vojna in vojne izkušnje pa niso zaznamovale le generacij, ki so jo doživele, temveč tudi generacije, ki so se po vojni šele rodile. Mislili bi si, da z vojno in njenimi grozotami nimajo nič, a pripovedi babic, očetov, sosedov jih pahnejo morda v še večjo agonijo. Vojne sicer niso doživeli, a o njej poslušajo, jo vonjajo in jo občutijo vsak dan: v grozovitih pripovedih, v opazovanju propada ljudi, ki so jo preživeli, v smrti, ki še vedno, leta po vojni kosi po pokrajini, v zapuščenih kmetijah, kamor se lastniki niso vrnili, v duhu naklepnega izničenja slovenske manjšine.

Ljudje in pokrajina, ozko vklesana v gore, v kateri živijo, so prežeti s smrtjo.

Avtorica sama ima občutek, da je že kot otrok doživela preveč. 

Potem pa je tu tudi vprašanje identitete, jezika. Na eni strani materni jezik slovenščina, na drugi večinski jezik, ki se počasi, a vztrajno vplete v življenja tistih, ki so pokrajino zapustili, četudi le za šolanje. V katerem jeziku govoriti, v katerem jeziki razmišljati, v katerem jeziku pisati? Sploh še živeti z dvema jezikoma, z dvema identitetama?

Ljudje pa si še ne opomorejo od vojne, ki je pustošila po njihovi pokrajini in domovih, ko jih zadenejo nove vojne grozote. In četudi jih tokrat opazujejo le od daleč, za njih niso nič manj grozljive. Predvsem ker v njih ponovno zbudijo trpljenje in bolečino, ki so jih doživeli nekaj desetletij nazaj. 

Več o delu v e-knjižici Esej 2019: https://www.literarnica.si/2019/02/esej-priprave-matura-2019-angel-pozabe-maja-haderlap-francoski-testament-andrei-mekine-obnova.html

Foto: zalozba-litera.org