petek, 20. julij 2012

Esej


je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje osebno stališče do problema, nazorno in živo niza misli ter v tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem.

Beseda esej (francosko essai) pomeni poskus. Beseda izhaja iz latinskega glagola exagiare, ki pomeni tehtati. Izraz je bil prvič pojasnjen v Dictionnaire de l'Academie francaise leta 1664 s pomenom: »vsi literarni in znanstveni poskusi duha«. Kasneje v Encyclopedie ou dictionnaire raisonné des arts, des sciences et des métiers ima pojem že tri različne definicije: »Literarni poskus v montaignevskem obsegu in pomenu.«, »Raznovrstno delo, kjer problem ni izčrpno obdelan.« in »Literarnokritični sestavek ali članek.«

Esej je ena od književnih zvrsti, ki jo je zelo težko opredeliti, saj v njem najdemo značilnosti tako literarnih kot neliterarnih besedilnih vrst. Lahko je v obliki pesmi v prozi, črtice, novele, romana, najdemo pa ga tudi v obliki znanstvene razprave, traktata, literarne kritike itd.
Njegova vsebina in forma nista povsem določeni oziroma sta poljubni. Esejist lahko piše o vsem. Vsebino pa lahko oblikujejo tudi, ki so v določenem obdobju bolj priljubljene. Prav tako nista določena stil in tehnika eseja. Prav ta poljubnost zvrsti ne dopušča norme za določanje kakovosti. Obstaja sicer priporočena dolžina esejskega teksta, tj. ena avtorska pola, vendar ni zavezujoča.

Značilnosti eseja
Kljub vsej nedoločnosti pa obstajajo določene značilnosti, ki so skupne vsem esejem, sicer o njem sploh ne bi mogli govoriti:
Subjektivnost: esejist obravnava problem z osebnega vidika. Avtor piše o tem, kar doživlja sam, o svojih osebnih izkušnjah in pogledih na problem. Avtor je v tekstu nenehno prisoten, izraža svoje mnenje. Seveda pa njegov namen ni vedno jasno izražen in je lahko skrit v primerah ali v sogovorniku, če gre za dialog.
Refleksivnost: pisec skozi esej podaja svoja razmišljanja o temi. Ob tem ne moralizira, njegov namen ni prepričati bralca ali nanj vplivati. Nasprotno, bralca želi spodbuditi k razmišljanju, zato je bistvo eseja izražena ideja in ne nek zaključek, s katerim bi avtor utemeljil ali zavrgel svoje teze.
Domišljija: čeprav esej ne spada pod domišljijsko literaturo, esejist v svojem tekstu domišljijo uporablja, vendar ne tako, da bi z njo v eseju ustvaril izmišljeno zgodbo z izmišljenimi kraji in bitji, temveč si z njo pomaga pri oblikovanju esejske strukture, kako bo vključil okrasne podrobnosti v esej, kako vzpostavil odnos z bralcem skozi humor in duhovitost ter kako vpeljal digresijo.
Kontrastiranje: bistvo eseja je, da avtor problem osvetli z obeh strani. Esejist naj ne bo enostranski, vedno pa je lahko pristranski, saj podaja svoje mnenje. Esejist na stvari ne gleda enoznačno in naj bi v esej vključil več možnih pogledov na neko stvar, vedno s skepso in relativizacijo. V eseju aksiomov, enoumnih, empirično dobro preverljivih in kavzalno povezanih trditev ni. Esej je izmenjavanje misli in pogledov, esejistova naloga ni, da bi problem obdelal izčrpno in sistematično, kot je značilno za razpravo.

V esejih velikokrat najdemo ironijo, grotesko, arhaizme, aliteracije, primere, digresijo in intertekstualnost, pa tudi elemente iz drugih zvrsti, npr. citate, pregovore, literarne ali filozofske navedke, anekdote, aforizme. Ti sami po sebi za sam esej niso tipični, tipična pa je njihova vsakokratna povezava z esejem. Esejist pogosto citira druge, vključuje aforizme in se sklicuje na druge eseje ali tekste, hkrati pa se pogosto odmika od osrednje teme zaradi neprestanih asociacij, ki se mu porajajo med pisanjem. Slednje se ne pojavljajo v kronološkem zaporedju. Esej torej nima linearne strukture in temelji na asociacijah in miselnih povezavah, ki so logične predvsem avtorju. Prav zaradi nepredvidljivosti avtor nikoli ne ve vnaprej, kako se bo esej razvijal in najpomembnejše, zaključil. Velikokrat pa esej sploh nima nekega zaključka, zato imamo vtis, da je tekst nedokončan. V eseju najdemo tako opis kot razlago in argumentacijo, pa tudi pripoved, ki se pojavlja v obliki avtorjevih anekdot oz. odmikov od osrednje teme. Esejist anekdote vključi zato, da bi z njimi posredno podal svoje mnenje o izbrani temi in ga prikazal še bolj ilustrativno.

Digresija omogoča odmik in ublažitev stalne avtorjeve osredotočenosti na osrednjo temo in namen eseja. Avtorjevi domisleki dajejo občutek svobode in ni potrebno, da so utemeljeni. Namesto dokazov avtor uporablja podmene, namigovanja, večpomenske jezikovne izraze. Avtor lahko dejstva premeša v nelogično celoto, a vendar esej ni nelogičen, ima samo svoja logična pravila, po katerih so stavki koherentni. Ideje eseja vedno izvirajo iz izkušenj pisca, vendar ni potrebno, da jih opiše izčrpno ali sistematično, biti pa morajo argumentirane. Namen esejista je opozoriti na pozabljen oz. prezrt pogled na neko stvar.

četrtek, 19. julij 2012

Pisateljevanje se prebudi


Pisateljeva izkušnja: Alma Karlin

V svoji biografiji Sama, Alma Karlin opiše tudi svoje pisateljske začetke.
Iz Londona, kjer so imeli vse državljane takratne Avstro-Ogrske za avstrijske Nemce in zaradi tega na njih gledali sovražno, se je preselila na Norveško, ki je bila nevtralna država.
Kot pravi sama, je do tistega dne samo vsrkavala, vlivala vase – znanje, izkušnje, doživetja. V mirnem okolju nordijske zime pa je začelo v njej »vreti«. Brez obveznosti, brez službe, ko je imela čas v miru »zadihati«, se je ponovno oglasila potreba iz otroštva, da obleče občutja v verze in zapisuje doživetja.  
Pisati je začela že v Londonu, po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, tako imenovani vojni dnevnik.
Na Norveškem z opisi dogodkov nadaljuje, hkrati pa piše tudi pesmi in prozo. Kmalu umetniško ustvarjanje prevlada in posveti se umetniški karieri, za katero se zaveda, daje  trnova. Vendar pa se ji povsem preda, saj v pisanju odkrije vodilni motiv svojega življenja, ki jo je napolnjeval s spoštovanjem, strahom in veseljem.
V svojih delih se je trudila biti človek, kakršen je bila. Želela je, da jo bralec v njenih knjigah vidi, takšno kakršna je bila. Brez olepševanja, brez prikrivanja osebnih slabostih. Brezpogojna iskrenost je bila zanjo namen pisanja. Želela je, da njene zmote, zgledi in izkušnje, bralcu služijo kot opozorilna znamenja, da bi se podobnim situacijam sam lahko izognil.

Otroške bolezni pisateljevanja
Pri svojih pisateljskih začetkih se je Alma srečevala z upanjem in strahom. Začela je pošiljati prve prispevke, iskati založbe. Soočala se je z zavrnitvami, zaradi tega nemalokrat obupavala nad lastnim znanjem, vendar vsakič zbrala pogum in poskusila znova. Kot pravi sama, je na ta način prebolela otroške bolezni pisateljevanja.
Že po nekaj mesecih se je od pesmi prebila k romanu. Nastal je »Moj mali Kitajec«.
Do takrat se je naučila marsičesa. Vedela je, da bodo en prispevek nekje odklonili in ga drugje sprejeli. Zavedala se je, da zavrnitev še ni pomenila, da je delo brez vrednosti. Spoznala pa  je tudi, da sta na pisateljski poti pomembni predvsem dve lastnosti: vztrajnost in sposobnost prenesti kritiko. Skozi to pisatelj mora iti. Kritika ga mora utrditi, ne odvrniti od dela.
Njeno prepričanje, je bilo, da bo delo, če je zares dobro, prodrlo. Naj si ustvarjalec v hlepenju po slavi ne prizadeva za pokroviteljstvo vplivnih ljudi, ki bi mu pomagali pri uspešnosti njegovega dela. Če delo ni na nivoju, je bolje, da se ne uveljavi.
Uspeh pisatelj doseže s trdoživo vztrajnostjo in neutrudnim stremljenjem k popolnosti.


Alma Karlin, tvcelje.si

Alma Karlin, Sama, str. 247 - 250

sreda, 18. julij 2012

Brižinski spomeniki



so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku in najstarejši latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku.
Po rezultatih paleografske analize sodeč so nastali v obdobju med letoma 972 in 1039, verjetno že pred letom 1000. Izvirno besedilo pa naj bi nastalo že v 9. stoletju. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana svetega Korbinijana v Freisingu. Ime so dobili po tem bavarskem mestu, za katerega je leta 1854 slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik, kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.
Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli (vrsta latinice), ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem. Skupno gre za tri spomenike, ki so bili del popotnega pastoralnega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994.
Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne spovedi. Drugi spomenik je pridiga o grehu in pokori. Drugi spomenik ni le najstarejša slovenska pridiga, temveč je srednjeveška retorična mojstrovina. Celoten latinski kodeks obsega 169 pergamentnih folijev različne kakovosti. Največ besedil je govorov oz. homilij: sedem je liturgičnih, osem cerkvenopravnih, devet drugačnih zapisov, trije so slovenski. Največ govorov je namenjenih praznikom cerkvenega leta: advent in božič, svečnica, post, veliki četrtek, velika noč ipd. Nekatera liturgična opravila iz kodeksa lahko opravlja samo škof, več obredov pa tudi navadni mašniki.
Brižinske spomenike še danes hrani münchenska Bavarska državna knjižnica. Knjižnico so zapisi zapustili dvakrat. Leta 1970 so jih razstavili v Vatikanu, maja in junija 2004 pa so bili na ogled v NUK v Ljubljani.

Zgodovinsko ozadje obredov
V času Brižinskih spomenikov so bili krščanski bogoslužni obredi drugačni kot danes. Za to dobo je značilna raznolikost v besedilih in posameznih sestavinah obredov. Rimski obred se je, do leta 754, ko je frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade, razlikoval od obredov v frankovskih deželah. Karel Veliki je poudarjal, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, a je škofom naročal, da je vernikom treba razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in očenaš v jeziku, ki ga razumejo. Tudi pri krščevanju in spokornih obredih so duhovniki uporabljali domači jezik, predvsem ko je obred zahteval sodelovanje vernika.
V tem času so se uveljavljale tudi različne spokorne prakse: starokrščansko oz. antično kanonično javno pokoro v postnem času, ki jo je spremljala molitev vernikov, opravljali pa so jo od pepelnice do velikega četrtka, in pa osebno oz. zasebno spoved, ki so jo na celinsko Evropo prinesli irski misijonarji. Po priznanju grehov in obljubi, da bo opravil naloženo pokoro, je spokornik takoj prejel odvezo (za manjše in smrtne grehe). V bavarskih deželah je iz teh dveh praks (skupnega spravnega obreda in novega načina odveze) nastal poseben obred, ko so škofje in pozneje duhovniki nekajkrat letno vernikom, ki so se skupno izpovedali, podelili odvezo od grehov ‒ obred javne ali splošne (očitne) spovedi, ki je moral biti v domačem jeziku. Ta obred je postajal samostojno spokorno opravilo in tako del nedeljskega mašnega bogoslužja. Že pred letom 1000 so na tem področju pri maši izpovedali tudi vero, zato so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov.

Začetek II. spomenika, ki je najdaljši in tudi najbolj znan

torek, 17. julij 2012

Napotki ali Kako napisati dobro zgodbo?


Kratke zgodbe ni lahko napisati. Še posebej dobre kratke zgodbe, ki navdušijo strogo komisijo, zahtevajo nekaj truda in izvirnosti. Na kaj morate biti torej pozorni, ko pišete kratko zgodbo?

Kaj je kratka zgodba?
Kratka zgodba (angl. short story) je sodobna različica klasične novele, ki je nastala v 19. stoletju v ZDA. Po navadi je krajša, dramsko osredotočena na en sam dogodek, ki se zgodi v kratkem časovnem obdobju in na omejenem prostoru, pogosto pa je njen razplet nepričakovan. Motivi v kratki zgodbi so pretežno sodobni, lahko pa gre za ljubezensko, grozljivo, kriminalno, socialno ali kakšno drugo kratko zgodbo. Napisana je brez izjeme v prozi (J. Kos, Očrt literarne teorije, 1996).

V katero literarno zvrst sodi moj izdelek?
Prepričajte se, da vaš izdelek ustreza kriterijem kratke zgodbe, kot so opisani v njeni zgornji definiciji. Osnova kratke zgodbe je torej dogodek, zaplet in njegov razplet, zgodba pa je toliko boljša, če je razplet dogodka nepričakovan. Velikokrat se pripeti, da neizkušen pisec skozi zgodbo poda svoja razmišljanja o temi, kar je značilnost eseja.

Kako kratko je prekratko?
Zgornja omejitev besed je na natečaju določena. Kakšno pa je najmanjše število sprejemljivih besed? O tem odločate vi, vendar ne pozabite, kakšne so sestavine kratke zgodbe. Lahko res učinkovito opišete dogodek le v desetih besedah?

Ravnovesje med opisovanjem in dogajanjem
S kakšnim užitkom podrobno opišete deževni dan, občutke, ki kipijo iz vaše duše, obraz človeka, ki vam je pri srcu, in … Toda pazite, da vas pri tem ne zanese in potem ne ostane dovolj besed za dogodek, za jedro zgodbe, v kateri se nekaj zgodi.

Preden začnete pisati, pomislite, kaj bi bralca najbolj pritegnilo k branju vaše zgodbe. Najbrž bo to nekaj, česar ne pričakuje, česar še nikoli prej ni prebral, videl ali slišal, nekaj, kar ga bo presenetilo. Izognite se že stokrat prežvečenim zamislim in poskusite najti tudi čim bolj izvirno srčiko zgodbe, pa naj bo to motiv, slog ali kaj drugega.

ponedeljek, 16. julij 2012

Les Deux Magots


je pariška kavarna, ki se nahaja v četrti Saint-Germain-des-Près, v šestem okrožju.

Izvor  imena
Ime kavarne »Les Deux Magots«, kar pomeni »dve kitajski figurici«, izhaja iz napisa nad trgovino z novostmi, ki se je od leta 1812 nahajala na rue de Buci 23 v Parizu, kjer so prodajali svileno spodnje perilo in bogato okrašene figurice, ki so s svojim okrasjem predstavljale posamezne države. Trgovina svilenih izdelkov se je poimenovala »Les Deux Magots« po, v tistem času zelo priljubljeni gledališki predstavi kratkega uspeha »Les Deux Magots de la Chine« (Dve kitajski figuri). Leta 1873 se je trgovina preselila na trg Saint-Germain-des-Près, kjer se še danes nahaja kavarna »Les Deux Magots«.

Rojstvo kavarne in »literarne« legende
Leta 1884 je trgovino zamenjala kavarna z žganimi pijačami, ime pa je ostalo. Kmalu je kavarna postala prostor, kjer so se srečevali številni pisatelji in pesniki kot so Verlaine, Rimbaud in Mallarmé. Tako je kavarna dobivala čedalje pomembnejšo vlogo v kulturnem življenju Pariza.
Leta 1914 se je kavarna znašla na robu propada. Rešil jo je Auguste Boulay, čigar potomci so še danes lastniki kavarne.
V dvajsetih letih 20. stoletja so se v kavarni zbirali nadrealisti pod okriljem Andréja Bretona.
Leta 1933 je med srečanjem na terasi kavarne skupina nadrealistov izvedela, da je literarno nagrado Goncourt tistega leta prejel André Malraux za Človekovo usodo. Ker so menili, da je nagrada preveč »akademska«, so se odločili, da ustanovijo svojo literarno nagrado, ki so jo poimenovali »Les Deux Magots«.
Omenjen dogodek označuje rojstvo »literarne« legende, ki se je skozi čas prijela kavarne.
Kavarno so tudi kasneje obiskovali in se v njej srečevali številni znani umetniki kot so: Elsa Triolet, André Gide, Jean Giraudoux, Picasso, Fernand Léger, Prévert, Hemingway, Sartre in Simone de Beauvoir.

Les-deux-magots.jpg blog.best-bookings.com



petek, 13. julij 2012

Sonet


Sonet je pesniška oblika italijanskega izvora. Sestavljen je iz štirih kitic. Prvi dve sta štirivrstični — kvartini in sestavljata kvartetni del, drugi dve pa sta trivrstični — tercini in sestavljata tercetni del, v angleškem sonetu pa običajno tri kvartine s sklepnim dvostišjem. V italijanskem in slovenskem sonetu je standardni verz italijanski (laški) ali jambski enajsterec, v angleškem sonetu jambski deseterec in enajsterec, v francoskem pa aleksandrinec. Rima v kvartetnem delu je oklepajoča, v tercetnem pa svobodna, po navadi verižna; v angleškem sonetu je rima vseskozi prestopna, v sklepnem dvostihu pa zaporedna.
Sonetno obliko običajno podpira tudi vsebinski rez, ki so ga dostikrat povezovali z zlatim rezom. V kvartinah se zastavi in razvije tema, v tercini pa se poda sklep in ideja, v obeh mora biti drugačna rima. Druga možnost je, da kvartini podata osnovno prispodobo, ki ji tercini dešifrirata pomen.

Zgodovinski pregled razvoja soneta
Sonet naj bi se prvič pojavil na sicilskem dvoru v 13. stoletju, za časa vladavine Friderika II. (1220–1250), nemškega kralja in cesarja Svetega Rimskega cesarstva, ki je na svojem dvoru zbral številne umetnike in razumnike tistega časa. Skupine se je prijelo ime sicilska šola, za njenega voditelja in najboljšega predstavnika pa velja Giacomo da Lentini, Friderikov pisar, ki je ustvarjal v letih 1233–1240 ter mu pripisujejo tudi izum soneta.
Pravo literarno delovanje soneta se je začelo v Italiji v 13. in 14. stoletju s prvimi mojstri soneta, Dantejem (Vita nuova) in Petrarco (Canzoniere). S širjenjem petrarkizma je bilo vse več pesnikov, ki uporabljajo to pesniško obliko: v Italiji Michelangelo, Kolona, Stampa; v Franciji Labe, Mallarmé, Rimbaud, v Španiji de la Vega, de Vega, Boscán itd.
Poleg italijanskega poznamo še angleški in francoski sonet. Italijanski in angleški sonet sta si na ravni verza zelo podobna, razlikujeta pa se na ravni kompozicije in razporeditve rim. Angleški sonet ima za razliko od italijanskega tri kvartine in zaključno dvostišje (distih). Francoski sonet pa je po sestavi zelo podoben italijanskemu, pod vplivom katerega se je pravzaprav razvil. Od njega se razlikuje le po verznem ritmu in po razporeditvi rim v tercinah.
V razvoju slovenske književnosti ima sonet zelo vidno mesto. Prvi ga je obvladal in uveljavil France Prešeren v obdobju romantike v tridesetih letih 19. stoletja. Oprijel se je klasične oblike soneta, natančneje, Petrarcovega vzorca, kar pomeni kombinacijo dveh kvartet in dveh tercet, jambski enajsterec in dosledno žensko rimo. Ta vzorec je kanonizirala tudi schleglovska šola (po nemškem pesniku in kritiku A. W. Schlegelu), kar je tudi vplivalo na Prešernovo izbiro tega vzorca. Boris Paternu v članku Sonet in konstituiranje slovenske poezije izpostavi literarno evolucijsko lastnost soneta. Zunaj svoje prvotne domovine italijanske renesanse je namreč sonet v razvoju mnogih književnosti imel vlogo vzpona od nižjih k višjim umetnostnim zahtevam, vlogo premika od pesniškega populizma k elitizmu in tudi vlogo preboja od zaprtega etnocentrizma k odprtosti v razvitejši evropski literarni kontekst. Vse to velja za kanonizirani klasični Petrarcov vzorec soneta. Na Slovenskem je bil nosilec tega evolucijskega preloma France Prešeren. Paternu o tem prelomu govori kot o »čudežu, ki da ga je Prešeren naredil iz razmeroma slabo razvitega pesniškega jezika in s tem zaznamoval novo dobo« (Paternu 1997). Znotraj slovenske literarne zavesti se je nato sonetne oblike prijela neka »metametrična« vsebina, ki je bila povezana s Prešernovim dejanjem, to je misel na prvo resno promocijo slovenske pesniške umetnosti, na njen uspešen vzpon od provincialnega pesnjenja v visoko poezijo. Zgodovinar slovenskega verza A. Isačenko je opazil posebno nagnjenost slovenskih pesnikov k sonetni kulturi in zapisal: »Reči smemo, da v nobeni literaturi sonet ni dosegel tolikšne popularnosti kakor prav v slovenski.«
Od vstopa soneta v slovensko književnost s Prešernom do danes je to pesniško obliko uporabljalo mnogo pesnikov, ki so jo po svoje preoblikovali, kar podrobno opiše Franc Zadravec v članku Pogledi na sonet in odmiki od njegove klasične oblike (od Ketteja do Voduška). Tako so se impresionisti in simbolisti uprli strogim oblikam tedanje formalistične šole, raje so se posluževali prostih oblik in svobodnega verza. Dragotin Kette je tako poleg strogo daktilskotrohejskih verzov zapisal čisto daktilske, poleg tega je uporabljal tudi svobodnejšo rimo (npr. cikel Izprehod). Poleg velikih imen impresionizma in simbolizma v tem času nastopi še nekaj sonetopiscev, kot so Anton Medved, Fran Eller, Rudolf Maister, Vida Jeraj, ki pa soneta niso bistveno spreminjali. Zadravec kot tretji vrh slovenskega soneta ob Prešernu in Ketteju izpostavi Alojza Gradnika, ki je med leti 1903 in 1960 objavil preko 180 sonetov. Gradnik sam pove, da se je zgledoval po Prešernu in Petrarci, torej je kot vzorec vzel klasični sonet. A od tega na nekaterih mestih tudi odstopa, na primer z opaznim trohejskim in daktilskotrohejskim verzom, z okrajšanim sonetom, zdaj z manj zlogi v verzu zdaj z manj verzi. Za Gradnikom sonete piše še vrsta pesnikov, na primer Igo Gruden, Miran Jarc, Mile Klopčič, Srečko Kosovel, ki kot nasprotnik strogih form zapiše čez 50 močno svobodnih sonetov. Kot zadnjega Zadravec izpostavi Boža Voduška, ki objavi »svojih 40 sonetov nespornega umetniškega leska v zbirki Odčarani svet« (Zadravec 1997). Večina jih je klasično oblikovanih, včasih pa sonet začne s tercama.
Matevž Kos v članku Sonet kot forma prebolevanja modernosti razpravlja o sonetu v sodobni literaturi, predvsem o pesniku Milanu Jesihu, ki se zgleduje po Prešernu, kar se kaže predvsem v pesniških zbirkah Soneti in Soneti drugi, kjer obnavlja strogo sonetno formo.

četrtek, 12. julij 2012

Literarnica

je prostor, kjer se izmenjujejo ideje in krešejo mnenja o literaturi, o knjigah, o pisanju, o branju, o napisanem in o prebranem.


Literarnica je knjigožer in knjigofil. Je zakladnica literarnih okusov in vonjev, kjer svoje mesto najdejo ljubitelji literature, predvsem pa tisti, ki ljubiteljsko literarijo.


Literarrnica mladim in malo manj mladim, še neuveljavljenim literatom nudi možnost predstavitve svojih prispevkov ali pa samo izmenjave literarnih kritik, mnenj, predlogov in idej.