torek, 24. december 2013

Naj vas magičnost zgodb, svetov in oseb, ki nam jih ponujajo knjige, spremljajo tudi v letu 2014!

Hvala vsem, ki spremljate Literarnico. Z novimi vsebinami se vrnem 
3. januarja.

Lepe praznike,

Literarnica

petek, 20. december 2013

Zakaj je pomembno vedeti, kakšni so cilji eseja na maturi?

Preden se lotimo obravnave del in obeh tipov eseja na primerih, velja povedati tudi nekaj o splošnih ciljih eseja na maturi: kaj se od dijaka pričakuje, kaj bi moral dijak ob pisanju eseja pokazati, dokazati. 

Verjetno je nepoznavanje ciljev eseja poglavitni vzroka, zakaj se številni med vami sprašujete o smislu pisanja eseja. Razumevanje ciljev vam lahko pomaga razumeti tudi zakaj in kaj se na maturi od vas pričakuje.

Ti cilji naj vam bodo smernice, na kaj se pri vaji pisanja eseja in kasneje na dejanskem izpitu osredotočiti. To ne pomeni, da morate vse to vključiti v esej, so pa vam ti cilji lahko dragocene oporne točke, kako zastaviti in strukturirati besedilo eseja na izpitu.

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino opredeljuje, da ob pisanju šolskega eseja o besedilih izbranega tematskega sklopa kandidat
v razpravljalnem šolskem eseju dokaže,
      -    da pozna besedila, avtorje, obdobja in poetiko znotraj predpisane tematike,

       -   da je na podlagi predpisanega tematskega sklopa iz književnosti zmožen predstavljati,  povzemati, razčlenjevati, primerjati, razvrščati, pojasnjevati, povezovati in posploševati spoznanja o književnih pojavih,

       -   da je zmožen samostojno vrednotiti prebrana besedila in utemeljevati trditve,

       -   da pozna primerne strokovne vire,

       -   da zna uporabljati ustrezno strokovno izrazje,

       -   da zna esejsko besedilo ob predloženih smernicah oblikovati koherentno, jasno, jedrnato in jezikovno pravilno,

        -  da si pri izražanju prizadeva za izviren in živ slog,

        -  da je ustrezno kulturno razgledan;

v razlagalnem/interpretativnem šolskem eseju v skladu s postavljenim naslovnim problemom dokaže, da je zmožen poglobljeno brati in razlagati krajša literarna besedila oziroma odlomke, to je,
        -  da prepozna tipične vsebinske in oblikovne posebnosti danih besedil,

        -  da te posebnosti ustrezno poimenuje,

        -  da razlaga svoje doživljanje in razumevanje njihovega pomena in vloge ter besedila vrednoti,

        -  da zna besedila na podlagi njihovih značilnosti uvrstiti v širše sobesedilo oziroma v literarnozgodovinske okoliščine, znane iz učnega načrta,

        -  da je zmožen svoje besedilo oblikovati sklenjeno (koherentno), s smiselnim zaporedjem trditev in presoje ter jezikovno pravilno.

Se sliši zapleteno? Verjemite, ni. Podrobnejšo razčlembo in smernice, kako slediti zgornjim ciljem, bomo sicer naredili pri obravnavi posameznega tipa eseja, na tem mestu pa bomo podrobneje pogledali, kaj nekateri izrazi, ki označujejo miselne procese, pomenijo.

Zahteve, ki jim mora dijak pri pisanju eseja zadostiti, so:
PREDSTAVLJANJE: jasno predstavite svoje stališče, temo, ki ji boste sledili, skupaj z utemeljitvami.

POVZEMANJE: ko se le da in ko je to primerno, svoje stališče zagovarjajte s povzemanjem dogodkov, lastnosti oseb iz obravnavanega besedila.

PRIMERJANJE: izrazite svoje mnenje na način, da primerjate drugačne pojave, v njih najdite podobnosti ali razlike.

RAZVRŠČANJE: književne pojave ali elemente, ki vam bodo služili pri razvijanju vašega stališča razvrstite glede na pomembnost, časovno zaporedje.

UVRŠČANJE: posamezne elemente uvrstite v celoto, npr. roman uvrstite v literarno obdobje, pri razlagalnem eseju odlomek, ki ga dobite na izpitu, umestite v dogajalni prostor in čas literarnega dela.
 
POJASNJEVANJE: pojasnite svoje stališče. Tukaj se boste posluževali predvsem vzročno-posledičnih razmerij (uporabite veznike kot so: zakaj, zato, ker, torej, kajti ...)

RAZČLJENJEVANJE: izpostavljen problem razčlenite na trditve, ki jih boste v nadaljevanju argumentirali, od splošnega preidite h konkretnemu.

POSPLOŠEVANJE: s posameznih, konkretnih elementov preidite k splošnemu imenovalcu, najdite skupne značilnosti vseh teh elementov.

VREDNOTENJE: vrednotenje pomeni, da se opredelite do zastavljenega problema, izrazite svoje mnenje, izrazite svoje stališče do tega problema. Do problema se lahko opredelite tudi na podlagi lastnih izkušenj, s povezovanjem znanja, ki ste ga pridobili med šolanjem (ne samo pri slovenščini, temveč tudi pri drugih predmetih: geografiji, zgodovini, sociologiji, psihologiji in drugih). Vendar pa to ne pomeni, da lahko vsako trditev utemeljite na podlagi svojih izkušenj. Vseeno morajo biti argumenti konkretni, torej od vas zahtevajo določeno mero objektivnosti.

UTEMELJEVANJE: svojo opredelitev pa nato tudi utemeljite, svoje stališče argumentirate, z argumenti, tudi protiargumenti pa svoje trditve tudi dokažete, jih podkrepite z dokazi. Argumenti/protiargumenti naj slonijo na nečem znanem, npr. na dogodku, odločitvi literarnega junaka iz obravnavanega romana.

Poleg naštetega pa mora esej izražati tudi:

JASNOST: jasno in razumljivo izražajte svoje misli, trditve in znanje, raje uporabljajte kratke, jasne stavke, kot pa dolge zapletene povedi. Tako vaše besedilo ne bo samo bolj jasno, tudi manj slovničnih napak boste naredili. Vsak stavek naj ima svoj namen, izogibajte se mislim, ki delujejo kot mašila.

JEDERNATOST: svoje misli izražajte jedrnato, to pomeni, da izražene trditve ne opisujete na dolgo in široko, temveč z nekaj besedami, stavki predstavite, utemeljite svojo trditev. Kar pa ne pomeni, da naj vsak vaš stavek vsebuje samo dve ali tri besede, besedilo pa skoraj nobene povedi. Prav tako ne ponavljajte neke trditve skozi celotno besedilo eseja! Uporaba ene in iste misli na malo drugačen način, bo ocenjevalcu  dala vedeti ne samo, da se ne znate izražati, ampak tudi, da besedila sploh niste prebrali, kar vam zagotovo ne bo prineslo dodatnih točk.

ŽIV SLOG: ne uporabljajte samo enih in istih besed, besednih zvez, uporabljajte sinonime, uporabljajte različne veznike in z njimi izrazite posledičnost, nasprotje ali vzrok, vseeno pa ne pretiravajte in se ne poslužujte pretirani uporabi npr. metafor ali preveč "kičastega" sloga, kot bi želeli pokazati ves svoj besedni zaklad. Ponovno se preprostost stavkov izplača. Živ slog, lahkotnost branja sta lahko izražena tudi na preprost, jedrnat način.

POVEZANOST: preprosto povedano naj ima vaš esej rep in glavo, naj bo smiselno strukturirano, vsak del oziroma odstavek naj bo pomensko razmejen, zaključek pa naj celotno besedilo celostno zaokroži. Pazite, da zaključek ne bo le nadaljevanje in razvijanje misli, temveč naj povzame prej napisano.

JEZIKOVNA PRAVILNOST: smatra se, da je obvladanje osnovnih zakonitosti slovnice za dijaka 4. letnika srednje šole samo umevno, pa vemo, da je malokrat tako, vseeno pa pazite na osnovne jezikovne pravilnosti kot so vrstni red besed, pravilno črkovanje, pravilna raba izrazov, slovničnih prvin. Tudi nekaj manjkajočih vejic vam sicer ne bi smelo odbiti prav veliko točk, vseeno pa pazite, da to ne bo prepogosto oziroma, da vejice ne bodo stale na napačnih mestih.

Predvsem pa se izplača držati nasveta: če nečesa ne poznate, tega v eseju ne uporabite! Če ne poznate pomena besede, je ne uporabite, pa naj zveni še tako učeno. Če niste prepričani, kako se kakšna beseda, ime junaka itd. napiše, tega ne uporabljajte. Stavek skušajte zastaviti po drugem vrstnem redu ali preoblikovati tako, da besede ali imena ne boste potrebovali omenjati.

Izberite enega od esejev, ki ste jih napisali za vajo (če tega do sedaj niste naredili, je sedaj dober trenutek), in ga preberite, nato pa skušajte razmisliti, kaj bi morali spremeniti (črtati stavek, spremeniti vrstni red besed, stavkov, odstavkov, zmanjšati uporabo določenih besed (katero drugo besedo bi lahko uporabili, da bi pomen ostal isti?) itd.), tako da upoštevati zgoraj naštete cilje, ki jim morate na izpitu zadostiti.

Kakšni pa so vaši cilji pri pisanju eseja na maturi? 

OBVESTILO: Literarnica se bo z novimi objavami vrnila po praznikih!

petek, 13. december 2013

Kako ustvariti večplastne like?

Verjetno je vsakemu bralcu branje tečno, če so liki v zgodbi enoplastni in dolgočasni. Branje take zgodbe ni prav nič zabavno. 


Kljub temu da se pisatelj tega zaveda, pa oblikovati in prikazati večplastne, zanimive like ni tako lahko kot se morda zdi. Vsak lik v zgodbi, ne samo glavni junaki, mora služiti svojemu namenu in odgovoriti naslednjim vprašanjem: zakaj je v zgodbi, kako jo žene naprej ali kako jo zavira?
A kako prikazati večplastnost likov, da v zgodbi resnično zaživijo in se dotaknejo bralca?
Moj predlog ni velika skrivnost – iskati je treba v lastnem življenju. Tukaj seveda ne gre za to, da opisujete konkretne osebe iz vašega življenja, temveč da opazujete njihove lastnosti, ravnanja, ki vam pomagajo oblikovati literarne like.
Prejšnji teden sem bila na obletnici valete. Taka druženja so vedno polna pisanih karakterjev in, kot sem ugotovila, tudi neizmeren vir različnih, včasih tudi nasprotujočih se lastnosti, osebnosti. Če človek doda še nekaj let ne druženja, so te lastnosti še toliko bolj pestre, celo presenetljive.
Iz osnovne šole imam nekaj prijateljev, s katerimi smo vsa ta leta ostali v tesnih stikih. Z nekaterimi se srečujem občasno, z nekaterimi sošolci pa nisem imela stika že nekaj let, morda celo od osnovne šole. Med njimi so tudi taki, s katerimi sem se v šoli dobro razumela, a se naša prijateljstva kasneje niso ohranila.
Dve izmed sošolcev, ki bi ju lahko uvrstila v slednjo kategorijo, sta se udeležili letošnje obletnice. Videla jih nisem že nekaj let, zato so bili moji spomini nanju osnovnošolski: obe  sta bili bolj tihi in zadržani, nista pretirano izstopali.
Slika prejšnji teden je bila zato toliko bolj presenetljiva. Prva je sedaj lepo urejena gospa, zgovorna in čeprav kar prijetna sogovornica z eno v oči bijajočo in precej motečo gesto. Vsako poved je izrekla kot, da je velika novica in jo zaključila s komolci ob telesu in z dlanmi obrnjenimi navzgor, kot bi hotela reči »ta dam«.
Druga, ki v osnovni šoli tudi ni bila ravno odprta oseba, je, prav tako zelo urejena gospa, bila tokrat zelo zgovorna. Še celo preveč. Ker je kar precej zamudila in se je družbi pridružila, ko je pogovor že prešel od obveznih spominov na šolske dni, k bolj sodobnim vsebinam, je njen prihod nekoliko zarezal v lagodno vzdušje. Pri vsem skupaj pa je bilo najbolj moteče to, da njenemu govorjenju ni in ni bilo konca. Po njenem prihodu se je zdelo, da govori le še ona. In ponovno »smo« obdelali spomine na skupne osnovnošolske dni. In če smo se prej tem spominom nasmejali, so bili tedaj kar malo odveč. Tudi zato, ker je vsak njen spomin pospremila kakšna neprijetna opazka, kaj naj bi nekdo zagrešil. Ne ravno taktne pripombe.
A takšni smo ljudje. Včasih prav nič prijetni, vsak s svojimi muhami in razvadami. Te različne, tudi neprijetne ali tečne, lastnosti niso tako zelo slabe. Vsaj za ustvarjanje različnih likov ne. In verjetno se v vaši zgodbi pojavi tudi kakšna neprijetna, celo zlobna oseba, kaj ne?
Po drugi strani je bila presenetljiva sprememba nekaterih fantov, ki so sedaj odrasli moški z družinami ali brez, a trdno z nogami na tleh. Vsak s svojo zanimivo zgodbo, ki jo je ustvaril odkar smo se zadnjič srečali. Eden izmed njih se je lotil zelo zanimivega hobija.
Časovna razdalja ima veliko vrednost na dojemanje določenih oseb, ki smo jih poznali in so se v dolgih letih brez stikov precej spremenili. Pokažejo se nam v novi luči in iz teh novih spoznanj lahko črpamo, ko oblikujemo večplastne like. Noben posameznik ni samo eno ali samo drugo. Vse nas povezujejo različna čustva, občutja, doživetja in osebnostne lastnosti, ki se lahko z leti spremenijo.
Naša življenja so polna raznovrstnih karakterjev. Vse odlikujejo ali pomanjšujejo različne, a za vsakega od nas značilne lastnosti. In takšne so tudi zgodbe, ki jih pišemo.
Kje pa vi najdete ideje za svoje like? Črpate iz lastnih odnosov, bližnjih ali postranskih, ali lastnosti svojih junakov naključno določite? Kakšni literarni junaki vam najbolj sežejo v srce? So to vedno liki z dobrimi lastnostmi?

petek, 06. december 2013

Koliko redno pomeni redno pisati?

Zadnje tri dni sem preživela v službi. Dobesedno, saj smo priredili kongres v drugem kraju in sama sem z nekaj sodelavci tu že od srede. Program je pester in bogat, tako da smo ves dan na nogah.

Dogodek danes sicer zaključujemo, vseeno pa je danes tudi čas za objavo na blogu.

In poraja se mi vprašanje ali je res treba pisati vsak dan? Te tri dni nisem napisala ničesar. Ni bilo časa, če pa bi si ga lahko vzela, sem se rajši spočila, ker sem vedela, da me naslednji dan čaka še en naporen dan.

Sama sem sicer tip človeka, ki še prehitro najdem kak priročen izgovor, da se pisanju izognem. Redno pisanje in samodisciplina pa mi pomagata, da je izgovorov čim manj.

Včasih pa resnično ne utegnem pisati in nobeno »pravilo« ne pomaga. Sto besed ali petnajst minut sta preveč in ne uspem doseči nobenega  od ciljev, pa naj sta še tako mila.

Pisanje zahteva trdo delo in predanost. Take so moje izkušnje. Ob redni službi je to še toliko bolj pomembno. Sama se moram večinoma kar malo prisiliti in vzeti čas, drugače lahko minejo tudi tedni ne da bi pisateljevala.

Ugotavljam pa, da si včasih moramo dovoliti tudi to.

Pišete vsak dan? Pisateljujete za delo ali ob »dnevni« službi? Kako se sami spopadate z ohranjanjem rednega tempa pisanja?