Zimsko branje

Priznam, da se mi je pri naslovu skoraj zatipkalo, da bi napisala zimsko spanje (katerega se ne bi branila). Je pa dejstvo, da tako za branje kot za spanje potrebujemo čas. Strastni bralci vemo, da potrebujemo vsaj nekaj minut, ur na dan tudi brati, pa če smo še tako zaposleni. Radi beremo in pika. Vseeno pa sezname knjig za branje sestavljamo predvsem pred poletjem, kot da je to edini čas na voljo za branje?

Zakaj bi bralne sezname delali samo poleti, ko pa beremo skozi vse leto?

V poplavi knjig, novo izdanih kot tudi vsej zakladnici staro izdanih, se težko odločim, katero knjigo bom prebrala. Bi rajši prebrala knjigo, ki je še nisem prebrala ali takšno, ki sem jo že prebrala, a se mi je tako vtisnila v zavest, da bi jo srčno rada še enkrat? Pri taki dilemi se moram vsakič znova sprijazniti, da vseh knjig ne bom nikoli mogla prebrati (ne, še vedno nočem obupati :) ).

Trenutno seznam mojega branja vključuje predvsem študijsko literaturo za esej, vseeno, ali pa mogoče prav zaradi tega, pa se poigravam z idejo, da bi se z branjem zakopala v preteklost. Natančneje v obdobje realizma.

Da bi ponovno prebrala Tolstoja (čeprav sem Ano Karenino brala kar dve leti, seveda v dolgih presledkih in s stotine prebranimi knjigami vmes). Da bi ponovno prebrala Gogoljev Plašč (kaj ni to zgodba, ki si zasluži ponovnega branja?) ali pa Balzaca? V misli se mi vsiljuje tudi Dickens, ki ga nikoli nisem zares brala. In Dostojevski, Puškin?

Zelo izrazito me bralne želje napeljujejo na evropski realizem, ki  mi je še vedno najljubše literarno obdobje. Morda zato, ker je pod pretvezo realnosti veliko bolj romantičen od romantike. 

Kaj pa je na vašem seznamu zimskega branja?

Za pisanje je potreben pogum

S tedensko objavo nekoliko zamujam. To pa predvsem zato, ker kljub številnim idejam za pisanje, nisem bila prepričana o čem pisati.

Ta teden sem bila tudi zaposlena z odkrivanjem svojih petnajst in več let starih zapisov in presenetila me je količina napisanega. Številni začeti romani, napisani do polovice in nikoli končani.

Poleg vprašanja, zakaj nisem nikoli dokončala začetih del, mi je vse to moje nedokončano pisno ustvarjanje dalo tudi misliti: ni lahko pisati, še težje je svoje zapisane misli z nekom deliti. Za to človek potrebuje pogum.

Če ste kot jaz, boste razumeli. Sama sem precej introvertna oseba. Stikov z drugimi ne navezujem z lahkoto in pri osebi moram čutiti dobršno mero zaupanja, da ji zaupam o sebi, svoje misli, občutja, dogodke iz svojega življenja. O stvareh, ki so mi pomembne ali pri srcu ne govorim z lahkoto, kar z vsakim. Razumljivo je, da pisanje spada v to kategorijo.

Od treh dokončanih krajših romanov in še številčnejšega nedokončanega dela, sem objaviti poskusila le eno. Pa še to sem se prehitro zadovoljila s sicer pozitivnimi odzivi, ki pa niso vodili dlje od tega. Verjetno pa so bile možnosti, da bi z malo več vztrajnosti – poguma, celo prišla do objave.

Sama pisanje dojemam zelo osebno. Pisanje je nekaj, kar sem in ne samo kar počnem, zato občudujem ljudi, ki jim je razkrivanje sebe skozi pisanje naravno, ki pri tem nimajo zadržkov ali strahu.

Se pa tudi sama čedalje bolj opogubljam in je kar prijeten občutek.

Kaj pa vi? Za pisanje potrebujete pogum ali z objavljanjem svojih del nimate težav?

Kakšna je zgradba eseja?

Zgradba eseja

Ena od pomembnih sestavin eseja je njegova zgradba.

Pri šolskem eseju njegova zgradba izhaja iz zgradbe spisa in se deli na:
1. uvod,
2. jedro,
3. zaključek.
 
Ta razdelitev je nekoliko poenostavljena, saj ne nakaže tudi že vsebinski koncept eseja.
Na tem mestu bomo zato govorili o tezi, antitezi in sintezi, ki pa že bolj opredelijo sam vsebinski očrt eseja.
 
1. Uvod
 
Delitev na uvod, jedro in zaključek ni enaka delitvi na tezo, antitezo in sintezo. Uvod sam po sebi ni ekvivalent teze.
 
Pri šolskem eseju v uvodu izpostavimo problem ali temo, ki jo bomo obravnavali v eseju. Po navadi je uvod dolg en odstavek in zajema nekako dva do tri povedi. Problem lahko izpostavimo v obliki vprašanja - da se vprašamo o utemeljenosti izpostavljenega problema, lahko pa v trdilni obliki - da utemeljenost problema (po)trdimo ali zanikamo. Uvodni probelm je lahko zastavljen tudi v obliki citata. Vprašanje oz. trditev vedno izhaja iz danega naslova eseja ali kratkih navodil, ki jih dobite pri izpitni nalogi.
 
2. Teza in antiteza
Tako imenovano jedro vsebuje dva elementa: tezo in antitezo. Zelo poenostavljeno bi to pomenilo, da pod tezo spadajo vsi elementi, s katerimi nakažete strinjanje z izpostavljenim problemom, antitezo pa vsi argumenti, s katerimi pokažete, da se s problemom ne strinjate, ga ne podpirate. Torej, navedete argumente za in proti.
 
Zgradba jedra je odvisna tudi od vaših argumentov. Nekako gre v tej smeri, da vsak argument (za ali proti) izpostavite v svojem odstavku. Tako ta del eseja lahko vsebuje od tri do pet (lahko tudi več ali manj) odstavkov. V tem delu analizirate obravnavani problem. Pojasnjujete, razlagate, utemeljujete, primerjate, izpeljujte posamezne dele, ključne elemente ali odnose.
 
Če ima zgradba neke svoje zakonitosti, pa jih nima vrstni red. Ni treba, da vedno najprej izpostavite strinjanje s problemom in nato nestrinjanje. Ta vrstni red lahko tudi zamenjate in je odvisen predvsem od vašega stališča do izpostavljenega problema. Če uvodni problem, temo zastavite na način, da ne izraža ali potrjuje vašega mnenja, potem boste najprej argumentirali proti problemu in s tem izrazili vaše stališče do njega. Šele nato boste navajali dejstva za. V tem primeru se s temi dejstvi ne boste strinjali.
 
3. Sinteza
 
Sinteza je neke vrste zaključek, vendar ni samo povzetek prej spisanega teksta, temveč je predvsem združitev teze in antiteze.
 
V sintezi na kratko povzamemo izpostavljen problem, argumente za in argumente proti, nato pa ju povežemo v sklep.
 
Sinteza lahko poda ali odpre tudi nek nov problem, ki si ga zastavite v obliki vprašanja. Tega problema nadalje ne opredeljujete, saj je že stvar druge razprave. Novega problema pa ne odpirajte na silo. Izpostavite ga res le, če se vam utrne med raziskovanjem argumentov in utemeljevanjem le-teh.
 
Tudi sinteza je napisana v enem odstavku, je pa nekoliko daljša od uvoda (lahko tudi do 10 povedi).
 
Pazite pa na dolžino uvoda in zaključka, ki morata biti po dolžini sorazmerno krajša od dolžine jedra. Če imate jedro, ki je dolgo eno stran, potem naj uvod in zaključek zavzameta prostor le nekaj vrstic.
 
Vaja
 
Vsa štiri dela ste prebrali. Če ste upoštevali korake za pripravo na esej, ste jih prebrali večkrat in jih sedaj vsebinsko in strukturno zelo dobro poznate.
 
Če ste ob branju vodili dnevnik branja, lahko za temo pobrskate v zapiskih, drugače pa se osredotočite na misel, dogodek, odnos, sporočilo ..., ki se vam je ob branju najbolj vtisnilo v spomin. O temi lahko tudi že razmišljate v povezavi s tematskim sklopom Človek v svetu, vendar je priporočljivo, da najprej napišete esej na temo, ki se vas je ob branju najbolj dotaknila.  

Nastavite si uro. Zastavite si vprašanje, to vam bo hkrati služilo tudi kot problem, ki ga izpostavljate, nato pa skušajte nanj odgovoriti. Odgovore lahko najprej podate v obliki alinej, miselnega vzorca ali krajšega osnutka. Si začrtate zgradbo oz. potek eseja. Navedite argumente za in proti ter sklep.
 
Ko imate pripravljen osnutek in se lotite še pisanja celotnega eseja. Pri tem bodite pozorni tudi na strukturo stavkov, slovnično pravilnost in slog. Imejte v mislih: če ste med pisanjem navajeni veliko popravljati in prečrtavati, boste potrebovali nekaj časa tudi za čistopis.
 
Ponovno si lahko nastavite uro in upoštevate predpisano dolžino eseja. Preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje osnutka oz. za prepoznavanje vaših idej in stališč o problemu, preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje eseja, na koncu pa si vedno pustite 15 do 20 minut časa za čistopis. 

Med pisanjem se boste gotovo motili, predvsem pa skušali popravljati svoje mnenje oz. način, kako ste ga izrazili, zato je dobro, da imate na voljo še nekaj časa, če boste morali napisano še enkrat prepisati.
 
Imate sami drugačen pristop do pisanja eseja? Kako se ga lotite pisati? Kakšni so vaši nasveti za čim boljše priprave?

Kako nam vodenje dnevnika lahko koristi pri pisanju

Pišete dnevnik?

Ste kdaj pisali dnevnik? Morda ga še pišete. Sama sem ga pisala v osnovni šoli, pa tudi kasneje ob »posebnih« priložnostih (daljše bivanje v tujini, študijska izmenjava). Tudi sedaj občasno kaj zapišem, predvsem so to stvari, ki jih nočem zaupati nikomur drugemu, po navadi še sebi ne, pa si jih moram priznati.

Iz mojega dnevniškega udejstvovanja mi najbolj ostajajo v spominu dogodivščine, ki sem jih pisala v osnovni šoli. Spominjam se, da je bila vsaka malenkost pomembna: fant, ki mi je bil všeč, me je pogledal, sošolka, s katero se nisva najbolje razumeli, je spletkarila za mojim hrbtom. Najbolj pa mi je v spominu ostalo to, da se je vse, seveda, vrtelo okoli MENE. V tistih letih (pa tudi prevečkrat kasneje) je človek verjetno sam sebi središče sveta.  Upam, da sedaj znam opaziti, razumeti, se vživeti v koga drugega.

Kar koli že pišemo v svoj dnevnik dejstvo ostaja, da dnevniški zapisi kažejo na osebni razvoj njegovega avtorja, se pravi nas samih. Skozi obdobje zapisov lahko spremljamo, kako smo se spreminjali, kako smo razmišljali, kaj nam je bilo v nekem trenutku pomembno in kaj ne. 
Polni so utrinkov iz vsakdanjega življenja, razmišljanj o sebi, drugih, smislu življenja, predvsem pa prekipevajo od čustev: veselih, žalostnih, bolečih ali jeznih.

Dnevnik je način, ko smo lahko popolnoma odkriti sami s seboj v mislih in čustvih, saj pišemo sebi ali zase, v prepričanju, da tega nihče nikoli ne bo bral. Napisane misli so brez omejitev. Med pisanjem svojih občutkov ne urejamo in ne popravljamo. Predvsem pa razkrivamo neolepšano resnico o sebi.

Dnevnik je zato lahko tudi neskončen vir zgodb, karakterjev in zapletov. Vanj smo morda zapisali tudi kar smo slišali pri naključnem pogovoru ali o pripetljajih, ki so se nam zdeli zanimivi ali ki so nas nasmejali.

Zato naslednjič, ko boste iskali idejo za zgodbo ali za oblikovanje osebnosti lika, pobrskajte po svojih dnevniških zapisih. V njem boste gotovo našli dovolj pisanih oseb in razgibanih dogodkov, da boste iz njih ustvarili roman.

Če dnevnika niste nikoli pisali, je sedaj pravi čas, da začnete. Če ste pisanje opustili že dolgo tega, je čas, da ponovno primete za pero. Vanj ne boste pretapljali le svojih misli, opažanj, čustev, temveč boste s pogosto vajo vadili tudi samo pisanje, način izražanja, svoj pisalni slog.

Pišete dnevnik? Ste njegovo vsebino že kdaj uporabili za zasnovo zgodbe, za izdelavo zanimivega lika? Če ne pišete dnevnika, zakaj ne?

Foto: deviantart