nedelja, 13. maj 2018

"Ne glej v temo, glej v ta sijaj"

Obožujem knjige in branje in vse kar je s tem povezanega. Obožujem zgodbe, ki se zdijo včasih resničnejše kot resnično življenje, obožujem svetove, v katere se lahko med branjem potopim in zaplavam v njihovi edinstvenosti, obožujem občutke, ki mi jih vzbudijo in ki se začnejo nabirati globoko v nožnih pristih, počasi brbotajo in silovito vzkipijo po celem telesu in me še po koncu branja dražijo in zaposlujejo misli.

Potrebno je kar precej, da mi kakšna knjiga ni všeč ali da se mi zdi dolgočasna. Vsake toliko pa se na mojem bralnem seznamu pojavi delo, ki mi dobesedno spodnese tla pod nogami in me pretrese, da obnemim. V dobrem smislu, seveda.

Sijaj Margaret Mazzantini je tako delo.

Prvoosebna pripoved Guida, polna opisov in malo dialoga, bi se lahko sprevrgla v razvlečen monolog, a z mojstrsko zasnovo in predvsem z dinamičnim slogom bralca popelje skozi dogodke iz njegovega življenja od zgodnjega otroštva do starosti. 

Zdi se, da je pripovdovalec le opazovalec, da dogajanje le opazuje in opisuje, a njegova pripoved je tako doživeta, da bralec ne more ostati nepristranski.

Pripoved je umirjena, skoraj neosebna, a je prežeta z izklesanimi liki in preobrati v iskanju lastne identitete in mesta v družbi. A kratki stavki, kot odsekani, skrbijo za tempo dogajanja. 

Polna živalskih primerjav, hoteč vzbujajnja gnusa in gneva, zgodba bralca priklene v napeto pričakovanje razpleta.
"Bil je hišnikov sin. Njegov oče je imel ključe našega doma, kadar smo odpotovali, je zalival materine rože."
Najprej spoznamo fanta, Costantina, ki živi v isti večstanovanjski hiši in do katerega Guido od rane mladosti čuti nasprotujoča si čustva naklonjenost, gnusa in odpora.
"Občutil sem globok odpor do sebe, in to me je vzburjalo. Podrejanje, potlačevanje. In tudi on si je najmanj toliko kot jaz želel, da bi ga poteptal."
Skozi odraščanje se ta čustva, ki jih ne more zanikati ali potlačiti, nenehno bojujejo v njegovem srcu. Hkrati ga omejujejo in ga ženejo k novim doživetjem, razmerjem, k sebi.
"Nisem imel samospoštovanja. In on mi gotovo ne bi pomagal zrasti, se oblikovati. On bi me držal ob sebi, svojo krhkost bi pomešal z mojo. Posiljevala bi drug drugega, samo da bi trpela bolečino življenja."
Sprememba okolja kmalu po smrti matere Guidovo življenje zasuka v povsem drugačno smer.
"London me je ovil, me previl z novim jazom. Našel sem natančno tisto, kar sem iskal. Odprt in kaotičen kraj, v katerem sem se lahko skril in zadihal, se vzburjal in se pustil vsrkati."
Poroči se in si ustvari družino. Posebno vez naveže s posvojenko, ki ji postane oče, ki ga ni imela in oče, kakršen ne bi mogel biti nobenemu drugemu otroku.

Skoraj dvajset let živi umirjeno, družinsko življenje. V akademskem svetu je priznan strokovnjak umetnostne zgodovine, a to bodobje se prične krhati, ko ga po dolgih letih obišče Costantino.
"Večer je bil prikupen. In zdaj se mi zdi, da se nisva nikoli premaknila od tod, zdaj ko vem, da že od davnine pričakujem ta trenutek." 
Takrat se ne more več upreti svojim nagnjenem in prepusti se svojim čustvom, ki jih čuti do drugega moškega. 
"Kajti Costantino je kot moja mati, ko me je tistega dne vzel in mi rekel: Ne glej v temo, glej mene, glej v ta sijaj."
Ljubimca se naslednja leta dobivata, kadar koli se lahko. Za izpolnjeno ljubezen enodnevna potovnaja med Londonom in Rimom niso predolga.  
"In tam sem jaz. Njegov prijatelj od nekdaj. Od poprej. Prej, preden se je začelo to življenje, ki je trajalo skoraj dvajset let. Ki naju skoraj dvajset let ločuje." 
Guido vse svoje upe in prihodnost stavi na to ljubezen.
"Costantino moj, ki si na zemlji, sem pomislil. Seveda sem malce popil in sem zdaj okajen, odprem okno in zunaj je zrak juga, zrak tega velikega morja, ki vse povezuje in vse premeša in nosi samo eno stvar, ljubezen, ljubezen mojo neskončno. Ljubezen mojo nad vsemi nevihtami in sanjami, ljubezen mojo nad spakami in sramom, nežno ljubezen, silovito ljubezen, oskrunjeno ljubezen. Ljubezen."
To je ljubezen, ki jo je iskal, ki se ji je izogibal, a ki se je morala zgoditi. 
"Glej, na tej umazani kovinski mizi koprni najina ljubezen in na tem tihem morju, očaranem, kot sva midva, je ves najin sijaj." 
A okolje ni vedno prizanesljivo do drugačnih. Ko skušata ukrasti zadnje trenutke in se prepustiti ljubezni, se ji morda celo dokončno prepustiti in zaživeti skupaj, jo krut pretep ponovno loči. Verjento za vedno.

Po dogodku se Guidovo življenje precej spremeni. Žena ga zapusti. O Costantinu nima več novic in si niti ne obeta, da bi ga še kdaj videl. Počasi se strara, a nekako je zadovoljen. Ni se mu treba več pretvarjati. V okolju in času, ki je istospolnjim malo bolj naklonjeno, spoznava, da stvari še zdaleč niso tako enostavne.
"Bil sem potrjen homoseksualec, vendar mi to odkritje ni ne sprostilo, ne olajšalo odnosna s samim sabo."
Guido se zavije v svoj samski svet, ki ga prekinjajo redki ljudje, zamenja službo in zdi se, da se je zadovoljil s tem, kar mu življenje ponuja, dokler, leta kasneje, od Costantina ne prejme pisma, ki ga vabi k sebi. V njem ponovno oživi in vzdrhti ljubezen, o kateri si ni več upal razmišljati.

Od obiska pričakuje veliko. Končno si lahko obeta, da bosta skupaj. V mislih že naredi načrte za prihodnost, potem pa ga nepričakovano udaril spremenjeni Costantino, ki mu hoče prikazati, da je bila njuna ljubezen le utvara, maščevanje za dejanja njegovega strica.
"A jaz ne začutim prave človeške topline, zgolj drgnjenje živali, kadar pridejo v hlev in se grejejo, stiskajo."
Sijaj udari takoj na začetku in ne popusti do konca. Še po koncu te ima v oklepu žalosti in bolečine in hkrati upanja v ljubezen in vse dobro. Tako kot Guide ne sprejme, da njuna ljubezen ni bila resnična, ni bila obojestranska.
"Ampak ti se nikdar ne sramuj potovanja. Verjemi mi, življenje ni šopek izgubljenih upov, smrdeč skupek mimoz, življenje rjove in jezdi v svojem nenehnem sijaju."
Ob sijajni zgodbi ne moremo mimo sijajnega prevoda Irene Trenc - Frelih, ki je tudi v slovenščino prenesla spevnost italijanskega jezika, pomanjkanje katerega se slovenščini pogosto očita.

Kaj lahko rečem? Preprosto sijajno!

2 komentarja:

  1. Vabljivo branje.Vsi navedki nadredijo knjigo še privlačnejšo.
    Hvala za namig.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Resnično pretresljiva zgodba. Zelo priporočam.

      Izbriši