AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo 2013

AirBeletrina po enoletnem premoru ponovno razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo!

 RAZPISNI POGOJI:

Vsak avtor/avtorica sme sodelovati le z eno (1) izvirno in še neobjavljeno kratko zgodbo. Natipkana naj bo v pisavi Times New Roman, v velikosti 12 ter z medvrstičnim razmikom 1,5. Dolžina zgodb naj ne presega 12.000 znakov. Besedila, ki ne bodo zadostila navedenim kriterijem, bodo žal izločena.

Zgodbo podpišite samo s šifro in ne z imenom in priimkom. V štirih (4) izvodih jo pošljite z navadno pošto na naslov: Študentska založba, Borštnikov trg 2, 1000 Ljubljana, s pripisom AIRBELETRININ NATEČAJ. Besedilu priložite zaprto ovojnico, na kateri je zapisana šifra, v notranjosti pa naj bodo vaši podatki (obvezno: ime, priimek, poštni naslov, telefon, elektronski naslov).

Zadnji rok za oddajo zgodb je 27. 11. 2013.

Žirija bo izbrala pet (5) finalnih zgodb. V petek, 13. decembra 2013, bomo na svečanem literarnem dogodku razglasili zmagovalca/zmagovalko.

Avtor/ica najboljše zgodbe bo nagrajen/a z objavo na prenovljeni strani AirBeletrine ter s 300 evri.

Žirijo bo sestavljalo uredništvo AirBeletrine (Manca G. Renko, Aljoša Harlamov, Matjaž Juren Zaza, Katja Perat). Žirija si pridržuje pravico, da ne podeli nagrade, če je nobena zgodba ne bo prepričala. V primeru, da nas bo navdušilo več zgodb, se bomo s posameznimi avtorji/avtoricami dogovorili za (honorirano) objavo.

Veselimo se branja!

lustracija: Ana Baraga

Vir: http://www.airbeletrina.si/novice/razpisi/3969-airbeletrina

Koliko pisatelja je v njegovi zgodbi?

@Literarnica

Pri branju intervjujev s pisatelji nemalokrat opažam, da je eno od pogostejših vprašanj, koliko je delo avtobiografsko.

Vsak pisatelj bo imel na to drugačen odgovor. Nekateri bodo zatrjevali, da nikakor, drugi bodo priznali, da nekaj pa vendarle.

Večinoma se pisatelji v odgovoru primerjajo s fizičnimi in karakternimi lastnostmi likov. Opis ustreza, nazori ustrezajo, ideje ustrezajo. Ali je to avtor sam?

Vendar mislim, da je vprašanje v bistvu mišljeno, koliko sebe dajo v svoje zgodbe. Tukaj pa zadeva ni več tako enoplastna. In odgovor, po mojem, bi moral vedno biti: vsega.

Pred tedni sem se ukvarjala z novo idejo za zgodbo, pa je nikakor nisem mogla izkristalizirati. Izkušnja, ki jo doživlja ali preživlja glavna junakinja ni moja osebna izkušnja, zato situacijo, notranja razmišljanja, vedenje te osebe poznam in lahko o njih razmišljam le posredno.

Ideja se mi je zdela dobra, a zasnova zgodbe nikakor ni hotela nastati. Ključno vprašanje, ki je rešilo zadevo, je bilo: Kako bi sama doživljala tako izkušnjo?

Vživela sem se v idejo in vsi delčki zgodbe so se sestavili na svoje mesto. Z lahkoto sem zapisala bolj podrobno idejo.

Mislim, da je to pri pisanju obvezno. Brez vpletenosti avtorja v zgodbo ne gre. Če je lik žalosten, je to žalost kot jo pozna ali si jo predstavlja pisatelj. Če je lik jezen, je to jeza kot jo doživlja pisatelj. Nekaj pisatelja je v vsaki njegovi zgodbi. Ni nujno, da mu je določen lik fizično ali miselno podoben, je pa v vsaki besedi avtorjev podroben razmislek o situaciji, osebnosti, čustvih in občutenju likov. In več sebe pisatelj podari zgodbi, boljše delo napiše.

No, zdaj pa potrebujem le še čarobno paličico, s katero bom z enako lahkoto to tudi zapisala.

Koliko sebe pa vi vpletete v svojo zgodbo?

16. mednarodni natečaj za najboljši haiku

Revija Apokalipsa razpisuje

16. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

· Pošljete lahko največ šest neobjavljenih haikujev. Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

· Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa v letu 2014. O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni. Prispele haikuje bo ovrednotila mednarodna žirija v sestavi: Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.

· Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 15. marca 2014 na naslov REVIJA APOKALIPSA, Ul. Lili Novy 25, 1000 Ljubljana s pripisom Za haiku natečaj.

Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, spletni naslov ali elektronsko pošto, telefon, poklic, starost). V primeru pošiljke na elektronski naslov: apokalipsa@t-2.net pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi pa podatki.

Kaj je haiku?

Haiku je trivrstična japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov. Prvi in tretji verz imata po pet zlogov, drugi sedem.

Haiku skrajno zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje z dogajanji v človekovi notranjosti. Prvi verz idealnega haikuja ponazarja osnovno podobo, ozračje, naznačitev čustva oziroma misli; ta podoba se včasih logično, včasih presenetljivo dopolni z zadnjim verzom, v osrednjem verzu pa je izraženo tisto, kar sproži, privede do take dopolnitve.

Haiku je tematsko svoboden, zelo pogosto pa vsebuje besedo, ki se navezuje na določen letni čas. Taka beseda lahko označuje rastlino ali žival, naravni pojav, človeško dejavnost ali slovesnost. Cvetovi češnje nakazujejo pomlad, lilije poletje, krizanteme jesen in repa zimo.

Nekaj osnov o eseju

Preden se lotimo podrobne razčlenitve eseja, je prav, da najprej nekaj pozornosti posvetimo tudi osnovnim informacijam o eseju. Zakaj esej? Od kje izvira? Katere so njegove osnovne značilnosti?

Esej je polliterarna zvrst, ki ima svoje značilnosti.

Zakaj polliterarna zvrst? Ker je oseben, njegov slog je lahko umetniški, hkrati pa je po tematiki bližje razpravi.

Za začetnika eseja, kot samostojne zvrsti, velja Michel de Montaigne (1533-1592), ki se je proti koncu svojega življenja odmaknil v okrilje družinskega dvorca, v samoto bogate knjižnice, ki mu jo je zapustil oče.

Ob prebiranju knjig je razmišljal o različnih temah. Prebrano je osvetlil z lastnimi izkušnjami in tako prebranemu dodal osebno noto, lastne vtise, razmišljanja o temi, ki jo je obravnaval z različnih vidikov, sproti raziskoval in odkrival ter podajal subjektivne odgovore.

Te zapise je Montaigne poimenoval essais - francosko poskus. Poskus odkrivanja samega sebe skozi odkrivanje teme, osebnega pristopa in opredeljevanja do obravnavane teme.

Esej pa ni le skupek idej, misli in mnenj avtorja, saj se esejist vedno opredeljuje do izbrane teme na podlagi preverjenih dejstev oziroma podatkov.

Esej je tudi polemičen. Avtor  lahko v svojem razmišljanju o tematiki menja mnenja, ki si lahko v besedilu tudi nasprotujejo, saj njegovo razmišljanje temelji na odkrivanju novih dejstev, novih odgovorov in tudi novih problemov, ki jih nato zagovarja ali pa tudi ne. Z novimi spoznanji o temi lahko tako prej zagovarjanemu mnenju v nadaljevanju nasprotuje.

Montaigne je v svojih esejih uporabljal veliko citatov, npr. Horaca, Properca, Anakreona in drugih, s pomočjo katerih je utemeljeval svoja mnenja oziroma na podlagi katerih je svoje mnenje šele oblikoval. 

Še najbolje značilnosti eseja opiše Montaigne sam: "Kot sem ustvaril svojo knjigo, tako je tudi knjiga ustvarila mene."

Esejistično obliko je po Montaigneu prvi prevzel Francis Bacon (1561-1626), angleški filozof, ki je eseju pridal svoj slog, tako imenovan znanstveni esej, ki je osebno stališče do problema, nadomestil z racionalnim opazovanjem in logičnim sklepanjem.

Ta oblika eseja se je uveljavila tudi pri nas in je podlaga za šolski esej.

Kako najti ideje za pisanje?

Pred dnevi sem bila po zelo dolgem času na službenem potovanju. Bil je študijski obisk, katerega namen je bil spoznati in videti, kako programe, ki jih izvajamo tudi pri naši organizaciji, izvajajo v tujini.

Dva natrpana dneva, kjer so se mi porajala številna vprašanja ob še številčnejših informacijah. Začele pa so se mi porajati tudi številne možnosti za nove zgodbe, za nove situacije, za nove zaplete.

Do sedaj na službeno pot nisem pomislila na kaj več kot na službeno obveznost. Po vrhu niti ne zelo prijetno obveznost.

Tokrat pa sem spoznala neskončne možnosti za pisanje. Na službeni poti namreč:

·         Prihajamo v interakcijo z neznanimi ljudmi. Ne vemo, kaj pričakujejo od nas in velikokrat nam pred samim srečanjem ni čisto jasno, kaj sami lahko pričakujemo od njih. Na koncu pa se z nekaterimi prav dobro ujamemo ali vsaj preživimo nekaj časa, ki se izkaže za zelo zabavnega.

·         Tuj jezik je lahko ovira v komunikaciji, lahko pa tudi sredstvo za zaplete ali zabavne vložke.

·         Nepoznani kraji so lahko vir neštetih idej ali pa nova lokacija, kjer se zgodba, ali njen del, odvija.

·         Dobimo vpogled v življenja drugih kultur in navad. Se povsod rokujejo, ko se spoznajo? Še kje nosijo copate doma?

·         Skrivnostni neznanci nam lahko nevede odkrijejo kakšno novo spoznanje o nas samih, naših željah ali strasteh, lahko pa služijo kot osnova za enega od stranskih, vendar ključnih likov v zgodbi. Morda neznanec poskrbi za nepričakovan ali neljub zaplet med glavnima junakoma.

·         Lahko pa na prvi pogled nezanimiva oseba, ki se drži bolj v ozadju poskrbi, da zaplet nima katastrofalnih posledic ali zaplet reši.

Tako sem na službeni poti dobila kar nekaj idej za nove zgodbe. Vse sem si zapisala kot krajši zasnutek in le čas bo pokazal, kaj bo iz tega nastalo.

Kje in kako pa vi najdete ideje za pisanje?

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjiga Harukija Murakamija O čem govorim, ko govorim o teku, je ena tistih knjig, ki me je našla sama. Ne da bi jo iskala, ne da bi sploh vedela, da obstaja, se je znašla na mojem bralnem seznamu in celo prehitela nekatere druge favorite, ki so bili na seznamu pred njo.

Našla me je v času, ko razmišljam, da bi se dokaj resno lotila teka. In o svoji izkušnji s tekom je Murakami posvetil celo knjigo. Zanj je tek predvsem sredstvo, kako vzdrževati kondicijo, ki jo potrebuje za pisanje romanov.

Za tek se je odločil tako kot se je odločil za pisanje - odločil se je, in v njegovi pripovedi se prepletajo prvine teka in pisanja.

V knjigi o teku veliko razmišljanj posveti tudi pisanju. 

Najpomembnejša lastnost, ki je potrebna za pisanje je nadarjenost, je prepričan. Ni pa nujno, da jo vsak nadarjen človek izkoristi. Druga lastnost je po njegovem sposobnost koncentracije, ki pa je tudi nujna, da pisatelj nadarjenost usmeri v eno točko. Brez tega ne more doseči nič pomembnega. S sposobnostjo koncentracije lahko pisatelj do neke mere nadomesti pomanjkanje ali neuravnovešenost nadarjenosti.

Vzdržljivost je tretja pomembna lastnost. Brez vzdržljivosti pisatelj ne napiše prav dosti. Pomembno je, da zna vzdrževati vsakodnevno raven koncentracije.

Zadnji dve lastnosti pa sta tudi zelo pomembni pri teku.

Zanj je pisanje v osnovi fizično delo. Pisatelj telesa sicer ne premika veliko, vseeno pa pisanje zahteva večurno sedenje in osredotočanje na pisanje, na zgodbo. Pisanje, tako kot tek, zahteva veliko energije.

Ko sem začela razmišljati o teku, sem razmišljala predvsem o potrebi gibati se. Ob branju knjige pa so se mi razkrivale nekakšne naravne sorodne lastnosti med pisanjem in tekom. 

Kot da je eno povezano z drugim. Kot da pisanje potrebuje tek. Kot da je tek naravna posledica rednega pisanja.

Kaj pa vi potrebujete, da vzdržujete kondicijo in vztrajnost pri pisanju?