Razpis za 20. Pesniško olimpijado

Leto je naokoli in ponovno je zunaj razpis za, tokrat že jubilejno, 20. Pesniško olimpijado. Tako se lahko dijaki in študentje prijavite do 21. oktobra s svojimi izvirnimi pesmimi.

Sočasno pa bo potekala tudi otroška Pesniška olimpijada, na kateri lahko sodelujejo učenci vseh devetih razredov.

Vse informacije o obeh razpisih s pogoji sodelovanja najdete na https://pesniska-olimpijada.si/index.php/trenutni-razpisi.

Veselo pesnikovanje!

Pisanje kot poletna aktivnost

Pričelo se je dolgo vroče poletje. Marsikdo ga že preživlja na dopustu. 

Poletje pa ni samo čas za ležerno preživljanje časa, temveč je tudi čas, ki ga lahko namenimo pisanju. Poleti smo vsi bolj sproščeni, saj je to čas počitnic in dopusta. Nekako se prenehamo obremenjevati z vsakdanjimi skrbmi in opravki, tako da je tudi naše duševno stanje bolj sproščeno. To pa je primerno za ustvarjalno pisanje.

Pisanje ni zahtevno. Zahteva pa pozornost in domišljijo pisočega.

Domišljijo imamo vsi, le da se je nekateri bojijo izraziti, saj se jim ne zdi dovolj dobra. Pretirana samokritičnost lahko domišljijo omeji. Zato so poletni meseci, ko smo bolj sproščeni, kot nalašč, da spodbudimo svojo pisalno in ustvarjalno žilico.

Na Literarnici že vrsto let objavljamo ustvarjalno-pisalne izzive. Z njimi si prizadevamo spodbujati pisalno kulturo, hkrati pa ustvarjalno pisanje in razmišljanje.

Kako spodbuditi pisalne navade

Tako kot branje tudi pisanje ni pisano vsakemu na kožo. A česar se premalo zavedamo je, da beremo in pišemo vsak dan. In to bomo v eni ali drugi obliki počeli večji del življenja. Branje in pisanje nista samo koristna, sta del našega vsakdana. 

Zakaj potem mislimo, da ne radi beremo, še manj pa pišemo? Da tega ne potrebujemo?

Stvari, ki jih počnemo avtomatizirano, kar vsakdanja raba branja in pisanja pri večini sta, se skoraj ne zavedamo in postanejo za nas nepomembne. Ne zdi se nam, da bi morali na tem še kaj delati, izpopolniti, se pri tem izboljšati.

To morda niti ni potrebno. Ne želi vsakdo pisati dolgih romanov, kratkih zgodb ali branih člankov. Lahko pa bi pisanje kot vsakodnevno opravilo toliko ozavestili, da bi mu namensko posvetili nekaj minut na dan. Četudi smo le bolj pozorni, ko dejansko pišemo. Zakaj nam to koristi, si lahko preberete v številnih objavah, ki so bile na Literarnici že napisane na temo koristi, ki nam jih prinaša pisanje. 

Literarni natečaj s šahovskimi prvinami

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža vas vljudno vabi k sodelovanju na literarnem natečaju za najboljšo kratko zgodbo oziroma pesnitev in na zaključno festivalno prireditev Zlet literarnih zavetnikov, katerih razpisna tematika je letos Šah mat ali Kralj je mrtev! 

A to še zdaleč ne pomeni, da ste k pisanju vabljeni samo ljubitelji in poznavalci šahovske igre. Z izvirnim, še neobjavljenim prispevkom lahko sodelujete vsi, ki bijete vsakodnevne boje z bolj ali manj črno-belimi življenjskimi pravili in ste marsikdaj primorani zadati oziroma priznati poraz. A tokrat ne: z ubeseditvijo črno-bele metafore življenja lahko kvečjemu kaj pridobite in si priigrate celo laskav naziv literarni zavetnik/zavetnica!

Več o natečaju in oddaji prispevkov najdete na povezavi https://www.zavetnik.si/razpis/.

Pomembnost pisanja

Rada imam besede. Tiste brane in tudi tiste napisane. Zato se mi zdi pomembno spodbujati ne le branja, temveč tudi pisanje.

Če nismo pisatelji, potem se nam zdi, da tudi ne pišemo, a pisanje ni samo tisto, iz katerega nastane knjiga. 

Besede me navdušujejo tudi zato, ker imajo veliko moč. Z malo njih lahko povemo veliko. Lahko pa se tudi razpišemo in besedilo nima ne repa ne glave.

In če besede izbiramo premišljeno, lahko ustavimo čudovita sporočila, ne samo zgodbe, ob katerih se nam topi srce in solzijo oči. Tudi v drugih vrstah besedil lahko z besedami veliko dosežemo. Da ganemo ali razjezimo, da omrežimo ali razžalostimo.

Že z malimi spremembami lahko popolnoma spremenimo jasnost in sporočilnost besedila, ki bo pritegnilo, ki bo bralcu dalo nov uvid ali spoznanje, ki mu bo dalo razmišljati. Z nekaj nepazljivosti ali površnosti pa ga bo pustilo povsem hladnega. 

In kako lahko vadimo pisanje?

Zakaj je pomembno ohranjati pisalne navade v digitalni dobi

Nove tehnologije prinašajo nova znanja in nove koristi. Njihova  uporaba pa ima tudi slabo plat.

Svojih občutkov ne znamo več izraziti z besedami, le še z raznimi ikonicami, smeškoti in t.i. čustveniki, ki naj bi povedali kako se počutimo ali kaj želimo sporočiti.

Za to tudi ne potrebujemo preveč časa. Tega nam ni treba pisati. Le kliknemo. Naredimo nekaj klikov tudi in nekaj klikov tam. Klik, klik. In je stvar opravljena.

Za besede in čustva smo iznašli krajše zapise. Takšna je postala tudi naša osebna komunikacija z drugimi. Večinoma se z drugimi pogovarjamo tako, da gledamo v telefon. Stika ne znamo več vzpostaviti.

Sporazumevamo se večinoma le še preko družabnih omrežjih, kjer si pridobivamo zavidljivo število virtualnih prijateljev, čeprav dejanskih oseb, ki so nam sicer neznanci, a se nekako lažje pogovarjamo z njimi kot s fizičnimi osebami okoli nas.

Sicer pa tudi ni treba, da pretiramo govorimo z njimi. Dovolj je nekaj všečkov, kratkih komentarjev, včasih dolgih razprav brez repa in glave.

V bistvu lahko zapademo v slabo voljo, celo potrtost, če vsega zgoraj naštetega pod našimi objavami ni.

Kako oblikovati besedilo

Jesen je obdobje, ko boste našli največ literarnih natečajev. Če razmišljate, da bi svoje pisanje začeli objavljati, so natečaji dobra prva izbira. Ti natečaji sicer redkokdaj določajo kako mora biti besedilo oblikovano (se pravi velikost črt, razmik med vrsticami itd.), vseeno pa je dobro, da smo seznanjeni z nekaterimi standardi za pripravo besedila.


Kako oblikovati samo besedilo, ga razdeliti na odstavke, s stališča razumljivosti in sporočilnosti, smo že pisali, tokrat se bomo posvetili tehničnim zahtevam oblikovanja besedila. 

Ko govorimo o avtorskem delu, naj gre za roman, članek, prevod ali kakršno koli drugačno obliko besedila, se strani štejejo v avtorskih staneh. 

Avtorska stan zajema 1500 znakov brez presledkov ali 1800 znakov s presledki. To nanese okvirno 250 besed na stran. 

Besedilo boste verjetno pisali v Wordu ali v podobne urejevalniku besedil. A število znakov in besed, ki jih boste napisali, bo konkretno presegalo število znakov, ki določajo avtorsko stran. 

Kje objaviti kratko zgodbo

Torej, pred nami je končni izdelek. Sedaj pa nas čaka le še vprašanje ali želimo zgodbo tudi objaviti ali nam je dovolj, da jo zadržimo zase.

Najlepše pri pisanju je, da je dostopno, da se ga lahko poslužujemo vsi in nam daje svobodo izražanja. Pisanje in s tem snutje besed in zgodb ni rezervirano samo za pisatelje. Pišemo lahko vsi. Lahko pišemo zapise, dnevnike, kratke ali druge zgodbe, tudi pesmi. Ali to s kom delimo je stvar naše odločitve. 

Pri pisani besedi pa je dobro tudi to, da lahko nekaj, kar smo napisali in nam ni všeč, prečrtamo, izbrišemo ali napišemo na novo. Pisanje nam daje neomejene možnosti za naše izražanje misli in idej.

Obstaja pa veliko pisateljskih duš, ki si želijo svoje pisanje tudi objaviti, izdati. 

Kako dokončati kratko zgodbo

V zadnjih objavah smo se posvetili kratki zgodbi in postopek pristopa k pisanju kratke zgodbe podrobno razčlenili.

Seznanili smo se z osnovami kratke zgodbe, s posebnostmi kratke zgodbe, ki jo ločujejo tako od daljših kot sorodno krajših besedil. Posvetili smo se tudi pomembnosti samega sporočila zgodbe, v kateri osebi kratko zgodbo pisati, kako jo zasnovati, kako oblikovati like in kako najti temo. Kar precej smo že predelali, a nismo še povsem zaključili. 

Torej, opremljeni smo, da napišemo kratko zgodbo. A enkrat ko kratko zgodbo napišemo, se delo šele prične. In v tej, zadnji fazi pisalnega in ustvarjalnega procesa, se skriva največji čar pisanja - zgodbo urediti in izpiliti v končno verzijo.

Priprave in podroben razmislek o različnih elementih, kako pisati kratko zgodbo so nam pomagali, da  smo se lotili prvega osnutka. A ponavadi nikoli ne ostane le pri prvem osnutku.

Ko smo kratko zgodbo napisali, je pomembno, da jo še enkrat preberemo in pregledamo. Faza popravkov prvotnega besedila je ena najpomembnejših faz v procesu pisanja in na poti do končnega pisnega izdelka. 

Se spomnite svojih osnovnošolskih spisov? Verjetno se ni zgodilo, da bi izdelek oddali, ne da bi vsaj kakšno besedo prečrtali ali poskušali kakšnemu stavku spremeniti vrstni red. Če pa tega niste naredili sami, je zelo verjetno, da je to storila učiteljica.

Pri pisanju kratke zgodbe imamo to srečo, da jo lahko še dodobra izpilimo, preden jo damo komurkoli v vpogled. Še posebej, če si želimo kratko zgodbo tudi objaviti, mora biti pred oddajo brezhibna. 

To pa ne pomeni samo slovnično pravilna, temveč in predvsem, da je tudi vsebinsko dodelana.

Pri tem smo pozorni predvsem na dve stvari:

• jasnost: da so stavki razumljivi in da je pomen zgodbe med branjem razviden, da ni ponavljajočih se besed ali stavkov, ki povedo isto, le na malo drugačen način, da ni nejasnosti, kaj določen stavek pomeni in tudi da je jasno, kdo je kaj rekel ali naredil. Pri tem izbrišite vse stavke, prizore in like, ki ne pripomorejo k jasnosti zgodbe ali brez katerih bo morda zgodba še boljša. 

• potek: da je tudi potek zgodbe jasen, torek da ne prihaja do pomešanega sosledja, da nekaj kar bi moralo biti na začetku, ni na koncu in četudi zgodba prehaja iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, da so med samimi prehodi jasne razmejitve in tudi da je prehajanje umestno.

Prvega, pa tudi desetega pregleda se lahko lotite na različne načine:

• da zgodbo najprej preberete na glas. Pri glasnem branju vam bodo v uho "padle" vse nepravilnosti in nejasnosti, ki jih lahko popravite sproti ali si jih le označite za kasnejše popravke.

• skladno s stopnjami ustvarjalnosti, zgodbo za nekaj časa postavite v predal. Vsaj za kakšen dan, še bolje teden ali dva. To je ravno pravšnje obdobje, da se boste spomnili, o čem zgodba govori, pozabili pa boste natančnih besed, ki ste jih vanjo vnesli. Pri ponovnem pregledu bodo nejasnosti veliko bolj opazne. Popravite jih, dopolnite ali izbrišite. 

• zgodbo dajte v branje testnim bralcem. Če je le mogoče, to naj ne bodo vaši bližnji. Lahko so pristranski in od njih ne boste dobili konkretnih komentarjev. Svoje domače izberite le, če veste, da jim lahko zaupate, da vam bodo podali konkretno kritiko na napisano. Boljše pa je, da testne bralce iščete med ljudmi, ki radi berejo, recimo iz vaše bralne skupine oz. knjižnega kluba. Za podobne skupine lahko preverite v svoji lokalni knjižnici. Pri današnji tehnologiji in razmahu spletnih omrežji pa se lahko obrnete tudi na spletne literarne klube ali skupine. Pri tem vseeno pazite, da testnim bralcem daste jasna navodila, kaj želite od njih, se pravi točno na kaj naj bodo pozorni, da boste prejeli tudi konkretne komentarje in ne samo "zelo mi je všeč" ali "sploh mi ni všeč" (kar vas lahko samo potre), s čimer si pri končnem izgledu kratke zgodbe ne morete čisto nič pomagati. 

Za konec pa naj omenim še to, da si lahko postopek urejanja kratke zgodbe sposodite za urejanje čisto vsakega besedila, kot so dopis, pismo, prošnja, motivacijsko pismo in številne druge besedilne oblike.

Kako oblikovati like v kratki zgodbi

Pri kratki zgodbi mora imeti vse svoje mesto: vsaka beseda, vsak stavek, izbrana tema, dogajalni čas in prostor. V kratki zgodbi ne sme biti nič odveč in eden glavnih elementov kratke zgodbe so njeni liki. 

Tako je pomembno, da so tudi liki dodelani. Vsaka lastnost, izgled morajo doprinesti zgodbi in njenemu razvoju.

Ko ste izbrali temo za zgodbo, določite še like, ki bodo v njej nastopili, imeli glavno ali stransko vlogo. Pri tem določite:

• Koliko jih bo? (Ne pozabiti, da je v kratki zgodbi malo likov, lahko je tudi eden sam.)
• Zakaj so pomembni za zgodbo? (Če za zgodbo niso pomembni, je bolje, da jih vanjo niti ne vključite.)
• Kakšen vpliv imajo na razvoj zgodbe ali kako pripomorejo k zapletu ali razpletu?

Kako najti temo za pisanje kratke zgodbe

V prejšnji objavi smo razčlenili korake, ki nam lahko pomagajo zasnovati kratko zgodbo. Sedaj se lahko lotimo dejanskega pisanja. Pred tem pa moramo najti še dobro temo, o čem bomo pisali.

Vse se začne z zamislijo. Te se pogosto porodijo same od sebe, se utrnejo ob najbolj nepričakovanih trenutkih, spodbudimo jih lahko tudi s preprostim vprašanjem "Kaj če...?" in se prepustimo zamislim, ki nam padejo na misel.

A kakor se to sliši preprosto, nam najbolj preproste stavari ali metode velikokrat povzročajo največ preglavic, nas malodane miselno blokirajo. 

Domišljija igra veliko vlogo pri razvijanju idej za zgodbo. Pri tem je najbolje, da ji damo prosto pot, da se domisli najbolj nenavadnih, neverjetnih zamisli. Včasih pa potrebuje tudi naša domišljija brco v ... (saj veste kam). 

Podžgemo jo lahko na več načinov. Nekaj predlogov smo navedli v eni od starejših objav. 

Torej, kako in kje lahko najdemo teme, ki jih lahko nato zapišemo v kratki zgodbi?

6 korakov, kako zasnovati kratko zgodbo

Poletja, saj tega glavnega, počitniškega, je konec. In če smo ga preživeli ob prijetnem branju in številnih objavah o dobrih knjigah, je sedaj čas, da se ponovno posvetimo tematiki, ki smo jo obravnavali spomladi - krati zgodbi.

Četudi je kratka zgodba kratka, je o njej veliko za povedati.

O sami dolžini smo že govorili, tudi o značilnosti kratke zgodbe, kaj pri pisanju upoštevati in predstavili možnosti, v kateri osebi jo pripovedovati. Tokrat pa se bomo dotaknili še bolj podrobnega procesa, kako se lotiti pisanja kratke zgodbe, kako priti do teme in kako zgodbo razviti.

Mnogim pisateljem je zvrst kratke zgodbe zelo pri srcu. Ne zato, ker bi jo bilo lahko napisati, temveč zato, ker morate pri kratki zgodbi odvreči ves balast. Ker je zgodba kratka in se mora odviti v določenem obsegu besed, mora vsaka beseda šteti, mora služiti svojemu namenu. 

Kratka zgodba pa je zanimiva tudi za to, ker omogoča veliko prostora za eksperimentiranje, preobračanje in razvijanje najbolj nenavadnih (jih lahko poimenujemo "norih"?) idej. 

In kako pristopiti k zgodbi, da vsaka beseda stoji na svojem mestu in da tam tudi mora biti?

Vpliv pripovedne osebe v zgodbi

Pri vsaki zgodbi je pomembno, s katerega vidika jo pripovedujemo. To pomeni, kako jo pripovedujemo, kdo je pripovedovalec. Je to prvoosebni, drugoosebni ali tretjeosebni? 

Vsake zgodbe ne moremo pripovedovati na enak način. Včasih dosežemo večji učinek, če jih pišemo v prvi, spet druge, če jih pišemo v tretji osebi. 

Ta aspekt pisanja je toliko pomembnejši pri kratki zgodbi, kjer je dogajanje strnjeno, nemalokrat napeto, z nenadnimi zasuki in koncem.

A stvari še zdaleč niso tako preproste, kot je izbira pripovedovalca, saj moramo biti pri izbiri pripovedne osebe pozorni na kar nekaj elementov:

• koliko podatkov želi pripovedovalec izdati,

• koliko želimo, da je pripovedovalec vpleten v samo dogajanje, tako s stališča čustvene kot fizične prisotnosti,

• kako želimo, da je v samo dogajanje vpleten bralec.

Na ta vprašanja si bomo najlažje odgovorili, če se poglobimo v značilnosti posamezne pripovedne osebe.

Kako pisati kratko zgodbo

Mnogi učitelji kreativnega pisanja začetnikom priporočajo kratko zgodbo kot dober začetek v urjenju in izpopolnjevanju veščine pisanja.

Je kratka in zato jo je lažje napisati oziroma vsaj končati. V relativno kratkem času jih lahko napišemo več in tako tudi vadimo več. 

To je sicer res, a pri kratki zgodbi stvari vseeno niso tako preproste. Meni osebno je kratko zgodbo veliko težje napisati, kot kaže na prvi pogled.

Namreč, obstajajo elementi, zaradi katerih kratke zgodbe ne moremo napisati, ne da bi jih vzeli v obzir. Pri tem pa stvari niso več tako enostavne, saj moramo misliti na več dejavnikov in kako jih v kratko zgodbo vključiti (ali iz nje izključiti). Kar pomeni, da nimamo toliko svobode, kot če bi pisali daljše besedilo in ne toliko manevrskega prostora.

A res je, da se ravno tu in zaradi tega pričnejo čari pisanja kratke zgodbe.

Kaj je pri zgodbi resnično pomembno

Ko govorimo o literarnih zvrsteh, je eden pomembnih razločevalnikov tudi dolžina, po kateri se zvrsti okvirno razmejujejo. Obstajajo okvirne predpisane dolžine za posamezno zvrst.

V zadnji objavi o kratki zgodbi smo se že dotaknili, koliko naj bi bilo besedilo dolgo, da ga lahko smatramo za kratko zgodbo. Kot smo videli, so okvirne dolžine kratke zgodbe lahko precej različne. Kratka zgodba je lahko praktično vse od 500 besed pa vse do 20 tisoč besed, četudi so tako dolge kratke zgodbe redke in je najbolj ustaljena dolžina med 1.500 in 5.000 besedami.

Enako dolga ali še krajša je lahko črtica. Novela šteje za 30 do 40 tisoč besed dolgo zgodbo, pomensko pa je precej odvisna od literarnega prostora, iz katerega izhaja. Bodisi da gre za zvrst, katere začetnik se šteje Boccaccio, bodisi da izvira iz anglosaškega prostora, kjer je novela pogosto smatrana kot krajši roman oziroma besedilo, ki ga po njegovi dolžini ne moremo šteti kot roman.  

Tako je besedilo, ki šteje od 40 oz. 50 tisoč besed ali več, vsaj po dolžini označen kot roman, ki pa ima lahko tudi 100 ali 150 tisoč besed.

Kratka zgodba - osnove

Ko govorimo o kratki zgodbi, si lahko pod izrazom predstavljamo različne prozne oblike kot so povest, pripoved, črtica in druge. Lahko pa govorimo o istoimenski prozni zvrsti, ki ji bomo posvetili kar nekaj pozornosti in jo natančno razčlenili, saj je lahko kratka zgodba odličen način vaje ustvarjalnega pisanja in razmišljanja, spodbujanja domišljije zvrsti in kot taka omogoča veliko možnosti eksperimentiranja s stilom, z dolžino, zapletom.

Kratka zgodba je v osnovi enaka kateri koli drugi prozni obliki. Vsebuje začetek, jedro in zaključek. V tem se prav nič ne razlikuje od svojega veliko daljšega brata romana ali enako kratkih oblik. To so elementi, ki jih vsebuje vsaka zgodba (ki pa lahko ponujajo različne načine pristopa in torej raznolikost zgodb).

Ima pa seveda kratka zgodba tudi svoje "zakonitosti". 

Na kratko o kratki zgodbi

Pri pisanju ni pomembno samo kako pišemo, temveč tudi kaj pišemo.

Govorili smo o različnih tekstih. Tudi o tem, kako kršiti pravila pri določenih, tudi zelo striktno določenih besedilnih vrstah. 

Obstaja pa še kar nekaj proznih zvrsti, ki imajo svoje zapovedi in usmeritve. Ali pa je teh bolj malo, kar je svojevrstne pravilo za pisanje zgodbe. Tako se bomo v prihodnjih nekaj objavah posvetili posebni pripovedni vrsti - kratki zgodbi.

V slovenskem prostoru se z izrazom kratka zgodba navezujemo predvsem na različne prozne zvrsti krajšega obsega, kot so na primer črtica, basen ali pripovedka. Tako bi lahko bolj ustrezno te kratke zgodbe poimenovali kratka proza. 

V naših objavah pa se bomo posvetili kratki zgodbi kot posebni literarni zvrsti, t.i. short story, ki se je  kot literarna zvrst razvila v ZDA v 19. stoletju, čeprav je bila kratka proza v književnosti prisotna že pred tem in sega tudi do antičnih časov. Začela se je uveljavljati z Nathanielom Hawthornom in Edgarjem Allanom Poeom.

Kaj se lahko o pisanju naučimo od Stephena Kinga?

Če želimo dobro pisati, se moramo v tej veščini znova in znova izpopolnjevati. (Pa še vedno se nam lahko zgodi, da nam besede enostavno ne gredo skupaj.) 

Včasih pa pri pisanju nastane praznina. Kljub temu da smo poskusili že z vsemi triki za spodbujanje ustvarjalnosti, novih idej, pisali z različnimi barvami, odšli na sprehod ali pišite od zadaj naprej, a še vedno nimamo ideje, kako nadaljevati. Pravzaprav pisanje nima veliko opraviti s to praznino, ki je posledica odsotnosti "tistih pravih" misli oziroma sposobnosti, da bi se domislili, česa genialnega.

Ob takih trenutkih lahko vse spustimo iz rok, nadaljujemo s pisanjem na drugačen način, recimo s prostim pisanjem ali pa svojo pozornost posvetimo mojstrom besede, ki imajo v svojem rokavu vedno kaj zanimivega.

Tokrat se bomo za nasvet o pisanju obrnili k Stephenu Kingu, kralju grozljivk, srhljivk prežetih z nadnaravnim. Priznam, da nisem prebrala veliko njegovih del, saj me srhljiv občutek, ki se je priplazil vame med branjem, spremljal še zelo dolgo. Rada prebiram detektivke in kriminalke, veliko manj srhljivke, ki se ti zažrejo v kosti in te ne spustijo iz svojega primeža. A ravno tu je pisateljeva genialnost: z besedami ustvariti zgodbo, ki v bralcu sproži realne in močne občutke, ki zlepa ne minejo.  

Kršenje pravil pri oblikovanju besedila

Vsi vsake toliko časa radi kršimo pravila, kajne? Pri pisanju pa lahko pravila kršimo tudi pri oblikovanju besedil, ne samo pri oblikovanju stavkov.

Poznamo različna besedila. Z nekaterimi se srečujemo dnevno, kot so verjetno zapiski, z drugimi bolj ali manj redno, spet s tretjimi občasno. In če imamo pri določenih vrstah besedil veliko več svobode, ne pomeni, da pravila ne moremo kršiti tudi pri določenih bolj specifičnih besedilih. Za primer vzemimo življenjepis. Kot besedilo ima določeno zgradbo, ki se minimalno razlikuje od različni drugih variant. Tudi ponudba raznih nasvetov, kako pisati življenjepis in na katerem obrazcu je velika. Najpogosteje uporabljen je Europass, ki naj bi bil prilagojen življenjepisom, ki jih pišejo v ostalih evropskih državah.

A potem pri pisanju življenjepisa naletite tudi na veliko nasvetov, da morate izstopati, da delodajalci ne bodo brali dolgih obsežnih življenjepisov, nimajo časa brati, vašo prošnjo za delovno mesto bodo samo preleteli itd.

Kako potem izstopati v poplavi enakih obrazcev, kjer še številni drugi predstavljajo svojo edinstvenost? 

Kršenje pravil za boljše pisanje

Splet je ponudil velikanski prostor vsem pisnim navdušencem, da pišejo in delijo svoje mnenje z drugimi, in tako spremenil tudi način pisanja in sporočanja. 

Omogočil je, da ljudje pišejo v svojem slogu, tu pustimo ob strani razna socialna omrežja in forume, se izražajo na svoj način.

Zmotijo me teksti, ki so pisani v pogovornem jeziku, z veliko okrajšavami in besedami, zapisanimi kot jih v govoru izgovorimo ali pa v sicer čisto lepem in tekočem jeziku uporaba pogovornih besed.

Biti oseben, se približati bralcu, se mu odpreti ne pomeni nujno, da se ne menimo za lep jezik. 

Nisem strokovnjak za slovnico, priznam. Marsikdaj se zmotim, postavim vejico preveč ali premalo. Priznam tudi, da jezikovna pravilnost pri pisanju pri meni ni na prvem mestu. Naj gre za objavo, ki je plod čisto mojih idej in zamisli, članek, kjer moram že upoštevati določene vsebinske smernice oz. cilje ali pa gre za poslovni dopis, kjer moram v prvi vrsti paziti na zgradbo, v drugi pa tudi na jezik, pri katerem je treba v večini primerov slediti nekakšnemu kodeksu ali bontonu pisanja in kjer so določene fraze že utečene in pričakovane, si vedno prizadevam za lep, zboren jezik, za katerega se mi zdi, da bi ga večina najrajši pometla pod preprogo in pisala "po svoje".