nedelja, 21. oktober 2018

Kradljivka knjig

Dolgo časa sem potrebovala, da sem prebrala Kradljivko knjig in še veliko dlje, da sem se spravili pisati o njej. Nekaj na naslovu, mikaven in vabljiv, kolikor je,, me je odvračalo, da sem jo sploh prijela v roke in tudi po začetku branja sem jo večkrat odločila, v vmesnem času prebrala kopico drugih knjig.

Razlog ni tičal v nezanimivi zgodbi ali ne dobro napisani zgodbi. Oboje je navdušilo številne bralce. In tudi mene. 

Razlog je tičal v razlogu osebne narave. Težko je brati o liku, za katerega se ve, da bo umrl, nosi pa enako ime kot nekdo, ki nam je blizu. Knjige nas popeljejo v neverjetne svetove resničnega, in četudi bralec ve, da gre za izmišljeno zgodbo, se med branjem težko ne vživi vanjo, v like in dogajanje. Če je zgodba dobro napisana, je težko, da te ne bi potegnila v svojo resničnost in težko si je ne predstavljati svojega bližnjega na mestu literarnega lika, še posebej, če si delita več lastnosti kot samo ime.

To je bil razlog za večkrat preloženo branje. Pri naslov pa je šlo za nekaj drugega. Sodeč samo po naslovu bi si vsebino romana Kradljivka knjig predstavljala povsem drugače.

Vsak strastni bralec je že kdaj ukradel kakšno knjigo ali vsaj pomislil na to. Tisto, najljubšo, za katero je točno vedel, kje se nahaja na polici v knjižnici. S tem ne priznavam nobenega greha.

Že Marjan Rožanc je o svojih kradljivsko-knjižnih podvigih pisal v Romanu o knjigah. A čeprav sta oba, Leisle Meninger in Rožanc, knjige kradla in ju je k temu gnala enaka knjigoželnost, je zgodba Leisel Meninger popolnoma drugačna.
  
Ne, naslov knjige Kradljivka knjig bralca ne pripravi na to, kaj v romanu sledi.
Leisel Meninger spoznamo na vlaku, ko se z mamo in bratom pelje na jug Nemčije, kjer naj bi ju mama oddala v rejo starejšemu paru. A tja prispeta le z mamo, saj brat zaradi bolezni na vlaku umre. 
Ko se je kašljanje ustavilo, ni bilo ničesar drugega kot praznina življenja, ki se je vlekla naprej ali skoraj neslišno trzala.
Takrat spoznamo tudi nenavadno pripovedovalko - smrt. 
Dva dni sem se zanimala le za svoje stvari. Kot vedno sem potovala po svetu in podajala duše na tekoči trak večnosti.
S tem, mislim, da nikomur ne izdam ničesar, česar že ne bi vedel. Zdi pa se tudi, da smrt do deklice goji posebno navezanost, kot bi jo želela zavarovati. Prekrši svoja pravila in obišče pogrebom njenega brata, česar nikoli ne naredi.
Nekje v vsem tem snegu je lahko videla svoje zlomljeno srce, v dveh kosih.Vsaka od polovic je žarela in utripala pod vso to belino. 
Na pogrebu pa Liesel ukrade svojo prvo knjigo s srebrnimi črkami - Grobarjev priročnik, ki jo je kasneje v novem domu prebirala vsako noč. Pri tem pa ji je pomagal Hans Hubermann, krušni oče, ki je deklico v hipu vzljubil. Liesel ni znala dobro brati, 
Kljub temu mi verjemite, da so bile besede na poti, in ko so prispele, jih je Liesel držala v rokah kot oblake in jih ožemala kot dež.
Liesel se je zavedala pomena besed, "požirala" jih je zaradi njih samih in moč, ki jo imajo.
Poškodba z besedami
Da, brutalnost besed.
Želela je brati in med javnim sežiganjem prepovedanih knjig je Kradljivka knjig, kot bi rekla pripovedovalka smrt, udarila drugič, in ukradla drugo knjigo. Pri tem jo je opazovala Ilsa Hermann, županova žena, katerim je Lieselina rejnica prala perilo. Liesel pa ga je prinašala. Pri enem od teh obiskov jo je ga. Hermann povabila v svojo knjižnico in ji v branje dala na razpolago vse knjige v njej.

A ti obiski niso vedno samo prijetni. Liesel med branjem spoznava tudi Ilso in njeno življenje. Je nesrečna in otopela ženska, ki žaluje za umrlim sinom. A to pri Liesel ne vzbudi samo sočutja, temveč tudi prebudi njeno lastno bolečino ob izgubi brata.
Kri ji je tekla iz nosa in ji oblizovala ustnice. Njene oči so počrnele. Ureznine so se odprle in vrsta ran se je dvigala na površje njene kože. Vse zaradi besed. Lieselinih besed.
Zgodba se dogaja med 2. svetovno vojno. Lieselina mama mora zaradi komunistične prepričanosti zbežati. Ali pa so jo na poti ubili. Liesel tega ni nikoli izvedela. V novem okolju, v mestecu Molching, na ulici Himmel (Raj) živi naprej. Spozna nove prijatelje, še posebej se na veže na sosedovega sina Rudija, s katerim sta praktično neločljiva. rejniški oče Hans jo v trenutku vzljubi in tudi Liesel se globoko naveže nanj. Tudi na videz trdosrčna rejniška mama, Rose, ji je naklonjena.

Lahko bi rekli, da je imela Liesel srečo, če ne bi bilo to med vojno, ko sreča nima veliko glasu. Prebivalci se dnevno soočajo s smrtjo.
Pozabite na koso, hudiča, potrebovala bi metlo ali močo. Potrebovala bi počitnice.
Družina se spopada z izgubo dela in s tem z vprašanjem, kako preživeti. In smrt vse to ve. Skozi zgodbo nam od začetka ponuja delce informacij. Tako vemo, kdo bo umrl, a ne vemo, kdaj ga bo to doletelo niti kako. Smrt se z razkrivanjem informacij ovija v tančico skrivnosti in to bralca drži v nenehni napetosti. Vedeti in hkrati ne vedeti.
Pravijo, da je vojna najboljša prijateljica smrti, toda glede tega vam moram nujno predstaviti drugačen pogled. Zame je vojna kot novi šef, ki pričakuje nemogoče.
Vse do konca, ko kljub pričakovanemu, nepričakovano udari. 
Človeško srce je črta, medtem ko je moje krog in jaz imam neskončno sposobnost biti na pravem mestu on pravem času. Posledica tega je, da vedno najdem ljudi v njihovem najboljšem in najslabšem stanju. Vidim njihovo grdoto in lepote in sprašujem se, kako je ena stvar lahko oboje. 

2 komentarja:

  1. Tako odlično predstavljena knjiga.
    Sama sem si ogledala film.Zelo ganljiv je.
    A verjetno čez čas posežem še po knjigi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Sabina. Je vsekakor vredna branja. Sama sem film le delno gledala. Me vedno skrbi, da bo izničil čarobnost knjige.

      Izbriši