Prikaz objav z oznako Matura 2015. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Matura 2015. Pokaži vse objave

petek, 3. april 2015

Razlagalni esej: Kovačičeve Otroške stvari

Danes nas čaka še zadnje dejanje pri pripravah na esej na maturi. Preizkus dijake čaka že čez dober mesec, zato se bomo posvetili še drugemu tipu eseja, ki ga lahko pišete na maturi, in sicer razlagalnemu oziroma interpretativnemu eseju.

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino določa, da pri pisanju razlagalnega eseja dijak dokaže svojo zmožnost interpretacije književnih del, in sicer tako, da izraža svoje doživljanje, razumevanje, aktualizacijo in vrednotenje besedil.

Več o tem si lahko osvežite v tejle objavi, tokrat pa se bomo posvetili primeru razlagalnega eseja in temu, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se pisanja razpravljalnega eseja lahko lotite.

Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.

Kot že samo ime pove, razlagalni esej od vas zahteva, da razlagate krajše književno besedilo. To pa zajema razlago vašega doživljanja besedila, se pravi, da ste pri pisanju veliko bolj osebni, to osebno doživljanje besedila pa znate tudi izraziti, pojasniti in utemeljiti, hkrati pa besedilo tudi vrednotiti. Prav tako boste razlagalni esej pisali lažje, če boste dobro poznali literarno teorijo, saj je pri tem tipu eseja potrebno besedilo ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno opredeliti.

Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili odlomek iz izbranega literarnega dela in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. To tudi pomeni, da boste svojemu eseju morali naslov postaviti sami. Čeprav so načini pisanja lahko različni, saj so interpretacije in s tem doživljanje literarnega besedila različne, pa naj vam bodo to smernice, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.

Primer: 

Lojze Kovačič, Otroške stvari, Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2003

  • Igral sem se s prsti, ki so štrleli iz plave volne, pod katero sem se nadaljeval do drugega konca košare, kjer so ležale igrače. Ti končiči so bili nevarni, ker se je vsak pregibal po svoje in me večkrat sunil v tisto, s čimer sem gledal, da me je bolelo. To, kar je s široko težo ležalo zgoraj, je bilo zagotovo najbolj moje. Otipal sem na njem vse, kot kdo, ki sredi noči otipava v temi različne stvarčice na omarici zraven svoje postelje. Pod tistim, s čimer sem gledal, je bil greben in potem luknja, mokra, vroča, globelce, z živim trakom, ki sem ga držal upognjenega v sebi, ko sem vreščal. Na začetku se je veliko postav nagibalo nadme, kot da sem vseskozi nekaj novega in važnega. Če sem bil sam, sem pogledal čez rob svojega spovitka in videl, da se na drugem koncu prav tako premika nekaj bolj živega od igrač, samo da jih tisto ni moglo vreči iz košare. Svetloba je prihajala z zaveso, ki se je vzdigovala in se spuščala v zrak. Skozi šibje sem videl visoke hrbte postav, ki se niso menile zame. Tu pa tam se je prikazala ena od belih postav. Če je bila majhna, z veliko las na vrhu, se je nisem razveselil, ker je zmeraj ostajala tam, kjer se je prikazala daleč. Dala je od sebe krik in izginila. Bila je sestra Margrit. Druga postava je imela prav tako veliko las, da sem jo kdaj zamenjal s prvo, samo bila je večja in širša. Od nje so prihajali komaj slišni šepeti, vendar se je kdaj tudi približala, se sklonila nadme, zapokala z usti kot z dišečo rožo in mi obrisala mokroto. Bila je starejša sestra Klara. Šele naslednja, ki je prišla, z rdečkastim obličjem in rumenim sijem las, je bila prava. Poznal sem jo od začetka, rožnat obraz, par modrikastih oči, slino v ustih, rumene lase. Vsak gib, vsaka ogrlica okoli golšavega vratu je bilo bolj moje kot od nje. Če je imela klobuk in tančico, i sta ji pokrivala obraz, če je bila odeta v črno in ne v belo, sem brž odkril podobnost z njo in si jo prisvojil s preobleko vred. Lahko je bila tudi sovražna do mene, lahko me je udarila, nisem ji zameril, čeprav je bolelo. Hudo je bilo, ko me ni pogledala in se je delala, da me ne pozna in je samo kakšna stvar. Čeprav je bila v sobi, se premikala po njej in objemala kakšno stvar, se ni zmenila zame, namesto da bi se približala moji košari, in če se tudi je, se ni zaustavila pri meni, šla je zad, kjer je nisem mogel videti. Bila je popolni gospodar, ne samo nad mano, marveč nad vsemi. Obstajala je sicer še ena postava v belem. Prišla je v sobo, a po svojem vedenju ni pripadala ostalim. Bila je trda, temna, tuja. Stala je v ozadju , kot da ne more naprej. Čeprav je bila prijazna in se je nagibala nadme in sem kdaj stegnil roke tudi k njej, se me ni dotaknila, pobožala je samo mojo odejo in ostala daleč zunaj košare.


Umestite odlomek v dogajalni prostor in čas. V odlomku besedila se pripovedovalec spominja svojih najzgodnejših mesecev. Poleg samega pripovedovalca spoznamo tudi nekatere osebe. Kdo so in kakšen odnos pripovedovalca se že nakazuje do njih? So to dejanski spomini dojenčka ali interpretacija spominov odrasle osebe? Se tudi sami spominjate svojih prvih mesecev življenja?

Najprej natančno preberite odlomek in navodila za pisanje eseja. Pisanja razlagalnega eseja se boste lotili, če ste delo zelo dobro prebrali, predvsem pa, če so se vam ob branju odlomka utrnili posebni občutki, doživljanja. Če vas je vsebina odlomka pustila hladne in ob branju niste občutili ničesar ali so ti občutki medli in vas ne navdihnejo, potem je boljše, da na izpitu izberete razpravljalni esej. 

V odlomku si označite besede, ki so se vas najbolj dotaknile. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati. 

Ko dobro preberete odlomek in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.


Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje. 

Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.

Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku.

Povezanost boste najlažje dosegli, če boste svoje občutke, razmišljanja oblikovali na način, da si bodo smiselno sledile. Izogibajte se preskakovanju misli, stališč. In če eno misel že opišete v enem odstavku, je ne ponavljajte v drugem, razen če vam služi kot argument drugemu stališču.

Kako bi vi napisali razlagalni esej? Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko do 25. 4. pošljete na literarnica@gmail.com. Na vašo željo vam bom podala opisno oceno s predlogi, kako besedilo še izboljšati.

petek, 27. februar 2015

Razpravljalni esej: Otroštvo skozi odrasle oči

Kakšna je zgodba vašega otroštva?
Počasi se bližamo najpomembnejšim delom priprav na esej na maturi, in to je k dejanskim primerom razpravljalnega in razlagalnega eseja. V tokratni objavi bomo obravnavali prvega na primeru Otroštva Natalie Sarraute.

Pri spodnji vaji so vam lahko v pomoč objave o ciljih  in merilih eseja na maturi.

Zdaj pa za res.

Na izpitu boste za razpravljalni esej dobili naslov in do pet smernic oziroma navodil, ki se jih morate pri pisanju vsebine držati. Za odmikanje in neupoštevanje navodil vam lahko zmanjša točke.

Otroštvo skozi odrasle oči

V Avtobiografskem romanu Otroštvo nas avtorica popelje v svoje otroštvo nekako med 6 in 14 letom starosti. V pripovedi spominov se izmenjujeta dva glasova, pripovedovalkin otroški in pripovedovalkin odrasli. Kaj je zanju značilno? Kakšno vlogo ima posamezen glas in kakšen je njun posamezen pogled na skupne spomine? Opišite kakšen odnos imata pripovedovalki do ljudi v avtoričinem otroštvu? Kaj pripovedovalko najbolj osrečuje?

To so vaša navodila, ki jih pozorno preberite, nato pa razčlenite na posamezna pomenska vprašanja ali trditve. To pomeni, da ena smernica lahko vsebuje tudi dve vprašanji, kjer drugo vprašanje poglobi razmišljanje misli ali napotka.

Primer ene pomenske enote: V Avtobiografskem romanu Otroštvo nas avtorica popelje v svoje otroštvo nekako med 6 in 14 letom starosti. V pripovedi spominov se izmenjujeta dva glasova, pripovedovalkin otroški in pripovedovalkin odrasli. Kaj je zanju značilno? 

Vzemite si prvih 5 minut, da v alinejah odgovorite na ta vprašanja.

Seveda pisanje eseja ni čisto tako preprosto, vseeno pa boste imeli z odgovori dobro podlago za nadaljnje razmišljanje in členitve.

Nato določite problem, ki ga boste v jedru zagovarjali ali ovrgli. Več o zgradbi eseja smo govorili v tej objavi

Pri eseju je zlasti ključno vaše stališče do obravnavane teme, ki ga v jedru eseja utemeljujete, argumentirate, opisujete, primerjate itd. Več o tem si lahko preberete v objavi o merilih.

Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko do 25. 4. pošljete na literarnica@gmail.com. Na vašo željo vam bom podala opisno oceno s predlogi, kako besedilo še izboljšati.

Kako bi pa vi pripovedovali svoje otroštvo?

Foto: delo.si

petek, 23. januar 2015

Merila za pisanje eseja na maturi

Poznavanje meril nam lahko olajša
pisanje eseja na maturi
V objavah pod rubriko Matura vsako leto posebno pozornost posvetim tudi merilom, ki naj bi jim pri pisanju eseja na maturi dijaki zadostili. 

Marsikomu se zdijo takšni poudarki nepotrebni, sama pa pri tem vztrajam, saj menim, da smo lahko pri pisanju eseja (in katerega koli drugega teksta) zelo uspešni, če upoštevamo določena merila. Ne samo da nam merila lahko olajšajo delo, vodijo in usmerjajo nas tudi k bolj ustvarjalnemu, načrtnemu razmišljanju. Preveč ljudi si predstavlja, da se ustvarjalno in načrtno izključujeta, pa se pravzaprav zelo povezujeta in dopolnjujeta.

Dijaku, ki bo letos opravljal preizkus iz mature so merila lahko zelo koristen pripomoček pri pripravi na esej, saj si lahko še pred izpitom, ko še ne ve, o kateri temi bo lahko pisal, začrta nekateri smernice in način pisanja ter razglabljanja.

Toliko o merilih na tem mestu, več pa si lahko preberete v lanskoletni objavi, ki celovito povzema merila navedena v Predmetnem izpitnem katalogu.

Kaj pa vam, so merila pomembna ali se vam ne zdijo potrebna?

Foto: porchemaribor.si

petek, 9. januar 2015

Lojze Kovačič in Otroške stvari

Lojze Kovačič 
(9. 11. 1928 - 1. 5. 2004)

Njegov oče, po rodu Slovenec, je iz Slovenije odšel po svetu, da bi se naučil krznarstva in krojaštva. Poročil se je z Elizabeth, ki je bila po rodu Nemka in Francozinja, rojena v narodnostno mešanem mestu Saarlouis, na severnem delu nemško-francoske meje. Preselila sta se v Basel, kjer se jima je rodil in preživel svoje otroštvo sin Lojze. Leta 1938, ko so iz Švice izgnali vse prebivalce brez švicarskega državljanstva, se je z družino preselil v Slovenijo. Najprej so živeli v očetovi rojstni vasi Cegelnici pri Novem mestu, potem pa so se preselili na Stari trg v Ljubljani. Tu je obiskoval osnovno šologimnazijo in pedagoško akademijo. Po drugi svetovni vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, on pa je lahko ostal v Sloveniji, vendar je bil ves čas pod udbovskim nadzorom. V tem času je živel v deški sirotišnici oziroma internatu Marijanišče. Danes na tem mestu stoji Dijaški dom Ivana Cankarja. Leta 1948 je odšel v vojsko, po odsluženem vojaškem roku je sodeloval pri Mladinski revijiBesediNovem svetuPerspektivahSodobnosti. Leta 1963 se je zaposlil kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bil dolgo tudi lutkovni pedagog.
Vir: Wikipedija

Otroške stvari

Roman Otroške stvari je Lojze Kovačič napisal eno leto pred svojo smrtjo, kjer opisuje svoje otroštvo, ki ga je preživel v rodnem mestu v Baslu v Švici. 

Kot je na Literarnici navada, se na tem mestu ne bomo posvetili sami vsebini zgodbe, temveč bolj vprašanjem o zgradbi, temi, motivih in likih romana, ki vam bodo pomagala raziskati odnos avtorja do lastnega otroštva, do oseb, ki so ji bile blizu ter dogodke, ki so vplivali na njegovo življenje.

Zgradba
Kakšna je zgradba romana? Na koliko delov, poglavij je roman razdeljen? Katere so osrednje osebe in dogodki posameznega poglavja?

Tema in motivi
Katera je glavna tema romana? Katere motive najdete v zgodbi?

Dogajalni čas in prostor
Določite dogajalni čas in prostor.

Pripovedni glas
Kdo pripoveduje zgodbo? Koliko je pripovedovalec star? Pripoveduje zgodbo s stališča otroka ali odraslega?

Literarne osebe
Katere so literarne osebe v romanu in v kakšnem razmerju so do pripovedovalca? Kakšne so značajske lastnosti posameznih likov? Kako vplivajo na osrednji lik, na njegova čustva, dojemanje sveta? Kakšna čustva do ostalih likov goji pripovedovalec, kako se do njih vede in kaj mu pomenijo?

Bi bili tudi sami pripravljeni razkriti svoje otroštvo?

Foto: new.cd-cc.si



petek, 19. december 2014

Koliko resničnosti je v otroških stvareh?

Katere so pa vaše otroške stvari?
Za današnjo objavo sem imela namen pisati o Lojzetu Kovačiču in njegovih Otroških stvareh kot pripravo za esej na maturi.

Pa me je utrinek misli zapeljal v drugačno smer. Še vedno bom pisala o Lojzetu Kovačiču in njegovih Otroških stvareh, a ne kot pripravo na esej na maturi, temveč malo drugače.

Na vlaku na poti v službo sem namreč razmišljala o omenjenem avtorju in njegovem delu in še zadnjih podrobnostih. Za objavo sem imela že vse pripravljeno. Potem pa se mi je v misli ponovno prikradel spomin na mojo izkušnjo eseja na maturi in Kovačičevo Resničnostjo. To je namreč eno izmed del, ki jih je morala moja generacija preučiti za esej na maturi. 

In če sem iskrena, mi delo takrat ni bilo všeč. Od celotne zgodbe se spominjam le to (in nalašč nisem romana ponovno prebrala ali se o njem pozanimala), da je bila to zgodba o tipu s hudimi kompleksi, ki ni vedel, kje mu je mesto. Bil je na služenju vojaškega roka, tam je spal z neko žensko z zelo kosmatimi (že kar bodičastimi) dlakami po nogah. Kot podoba mi je v spominu ostal tudi zaključek zgodbe, ko se Kovačič vrne iz Makedonije, sam, osamljen in brez družine ali prijateljev. Na eni izmed klopic na železniški postaji v Ljubljani (ali je bilo v parku čez cesto?) se je zvil v klobčič, kot embrio, da se je zaščitil pred nočnim mrazom, ker ni imel kam spati.

Vem, da s tem pri eseju ne bi ravno blestela, a ravno ta pomanjkljivi spomin na zgodbo (pa mislim, da dejstvo, da je od mojega zrelostnega izpita minilo že kar precej let, niti ne igra tako velike vloge) me je napeljal na misel, da je precej škoda, da se dijakom, po večini osemnajstletnikom, na višku svojih nebrzdanih hormonov, vsiljuje branje avtorjev, za katere potrebuješ, po mojem mnenju nekaj življenjske kilometrine, da jih lahko prebaviš in da ti je branje všeč. V našem razredu nas je bila namreč le peščica, ki smo radi brali, pa to še ne pomeni, da ti je potem kar vse branje všeč! Spomnim se, da so bili večni sošolcem knjige in svetovi, ki se ti ob tem odprejo, zadnja briga.

Otroške stvari sem namreč požirala z nepotešenim pričakovanjem. Ne vem, morda je k povečanem zanimanju pripomoglo dejstvo, da sem kraje, vključno s francoskim Mulhousom obiskala pred kratkim, da sem jih lahko videla kot so sedaj in doživela kot so bili nekoč. Navdušena sem bila namreč nad ugotovitvijo, da brod, ki ga Kovačič omenja med špricanjem šole,  čez Ren v Baslu še vedno pelje! in da ta zakompleksani tip tudi dobro piše. Brez obžalovanja, brez obtoževanja, celo brez zamere niza dogodke iz svojega otroštva. Dejanska resničnost teh dogodkov niti ni pomembna.

In odpor do avtorja, ki mi ga je pustila Resničnost, se je sprevrgel v dvom. Kaj ne bi na njegova dela gledala drugače, če bi se z njimi srečala kasneje? Po Resničnosti namreč nisem imela nobenega namena brati Kovačičeva dela. In naj povem, da je bilo to v obdobju, ko sem najrajši brala Shakespeara, Tolstoja in Balzaca, pa tudi Cankarja, Rožanca, v osnovni šoli še Bevka, Finžgarja, Jurčiča, in še bi lahko naštevala. Hočem povedati, da nisem brala samo neke nezahtevne, užitkarske literature. V zbirki mojih najljubših avtorjev Kovačič ni našel svojega mesta. 

In mislim, da nobena vsiljena literatura ne najde svojega mesta, še posebno pri ljudeh, ki že sicer ne berejo veliko. S takšno literaturo se odpor do vseh skrivnosti branja le še poveča.

Z Literarnico pa bi rada dosegla ravno to, da bi tudi dijakom, ljudem, ki jim branje ni blizu, prikazala čarobnost doživljanja mnogih svetov in mnogih življenj. 

Zato danes nikomur ne bom solila pameti in govorila, kaj mora narediti in o čem mora razmisliti, če želi napisati dober esej, temveč bom uživala ob doživetju prebranega, dijakom pa privoščim, da uživajo ob doživetju lastnih otroških, mladostniških in najstniških stvareh.

Vsem pa želi vesele praznike in se beremo ponovno po novem letu!

Foto: http://xn--poceniotrokestvari-prd.si/

petek, 28. november 2014

Natalie Sarraute: Otroštvo

Kdo je bila Nataša Černjak?

Nataša Iljična Černjak se je rodila 18. julija 1900 v vasici Ivanovo blizu Moskve v asimilirani, bogati in kulturni židovski družini. Oče Ilja Černjak je bil kemik znanstvenik in lastnik tovarnice kemijskih barvil v Ivanovem, mama Pavlina Šatunovski pa je kasneje pod moškim psevdonimom Višrovski pisala in izdajala pripovedke za otroke. 

Zakon njenih staršev ni bil srečen, ločila sta se, ko je bila Nataša stara dve leti. Mati se je vnovič poročila ter z možem Nikolajem - Koljo Boreckim ter Natašo odšla najprej v Ženevo v Švici, nato pa so se za nekaj let ustalili v Parizu. Nataša je počitnice preživljala z očetom doma v Rusiji ali v švicarskih letoviščih, dokler ni prišel živet v Pariz tudi oče. 

Položaj se je obrnil, ko se je mati leta 1906 odločila preseliti v Sankt Peterburg, oče pa je moral 1907 zaradi političnih prepričanj svojega brata prisilno ostati v Franciji. Uveljavljeni sistem izmenjave staršev se je porušil z odhodom obeh Boreckih v Budimpešto februarja 1909, ko so Natašo za pol leta poslali k novoporočenemu očetu. Tam se j z njo ukvarjala mlada, komaj 24-letna mačeha Vera Šeremetjevski, ki je bila tedaj že noseča in je kasneje rodila Natašino polsestro Lili. 

Ker se mati do jeseni ni javila, je oče hčerko v Parizu vpisal v šolo, kjer je Nataša našla prvo stabilno točko v življenju.  ... Nataša je tako za stalno ostala pri očetu, maturirala v Parizu, študirala angleščino in zgodovino v Oxfordu, sociologijo v Berlinu, in pravo v Parizu, kjer  je začela delati kot odvetnica in se posvetila mednarodnemu pravu.

Literarno ustvarjanje se ji je odprlo šele v zrelih letih, njena prva knjiga, zbirka kratkih proznih zapisov Tropizmi, je izšla leta 1939. Po vojni se je v celoti posvetila književnemu ustvarjanju. Avtobiografski roman Otroštvo je napisala pri triinosemdesetih letih.
Povzeto po Esej na maturi 2015, str. 66-67

Otroštvo

Roman Otroštvo je Natalie Sarraute napisala pri triinosemdesetih in zajema spomine na nekatere dogodke iz avtoričinega otroštva in se konča z njenim odhodom v gimnazijo.

V tokratni objavi se ne bomo posvetili sami vsebini zgodbe, temveč bolj vprašanjem o zgradbi, temi, motivih in likih romana, ki vam bodo pomagala raziskati odnos avtorice do lastnega otroštva, do oseb, ki so ji bile blizu ter dogodke, ki so vplivali na njeno življenje.

Zgradba
Kakšna je zgradba romana? Na koliko delov, poglavij je roman razdeljen? Katere so osrednje osebe in dogodki posameznega poglavja?

Tema in motivi
Katera je glavna tema romana? Katere motive najdete v zgodbi?

Dogajalni čas in prostor
Določite dogajalni čas in prostor.

Pripovedni glas
Kdo pripoveduje zgodbo? Kaj je za posamezen pripovedovalkin slog značilno? Kakšen je učinek takšnega pripovednega glasu?

Literarne osebe
Katere so literarne osebe v romanu in v kakšnem razmerju so do pripovedovalke? Kakšne so značajske lastnosti posameznih likov? Kako vplivajo na osrednji lik pripovedovalke, na njena čustva, dojemanje sveta in na potek zgodbe? Kakšni so pripovedovalkini občutki do njih, kako se do njih vede in kaj ji pomenijo?

Na kakšen način pa bi vi zapisali svoje otroštvo?

Foto: alalettre.com




petek, 7. november 2014

S cilji lahko esej na maturi pišete bolje

Kakšni so vaši cilji na maturi?
Današnja objava je ponovno namenjena eseju na maturi. Ste romana že prebrali? Vsaj enkrat? :)  

Ena od tematik, ki jo obravnavam vsako leto v sklopu Matura cilji, ki naj bi jih z napisanim esejem dosegli.

Zdi se mi pomembno, da veste, kaj se od vas pričakuje in zakaj v bistvu se na izpitu iz mature daje toliko poudarka ravno pisanju eseja.

O samih ciljih, ki naj bi jih pri eseju dosegli in kaj se pri pisanju od vas pričakuje, sem veliko pisala že pretekla leta. In da se ne bom ponavljala, vas vabim, da si preberete lanskoletno objavo, saj se cilji niso spremenili.

Foto: aimhightuition.com.au

petek, 24. oktober 2014

Kakšna je zgradba eseja?

Zgradba je pomembna sestavina eseja. 

Z današnjo objavo nadaljujemo priprave na esej na maturi. 

Ena od pomembnih sestavin eseja je njegova zgradba, zato je tudi pomembno, kako jo načrtujemo. Pri izpitu vam lahko že samo dobro zasnovan esej prinese lepo število točk.

Pri šolskem eseju njegova zgradba izhaja iz zgradbe spisa in se deli na:
1. uvod, 
2. jedro, 
3. zaključek. 
 
Ta razdelitev je nekoliko poenostavljena, saj ne nakaže tudi že vsebinskega koncepta eseja. 
Verjetno se boste pri pouku učili o malenkost drugačni razporeditvi. Sama predlagam spodnjo, saj razumljiveje nakaže vsebinski načrt in potek eseja. Na tem mestu bomo zato govorili o tezi, antitezi in sintezi, ki pa že bolj opredelijo sam vsebinski očrt eseja. 
 
1. Uvod 
 
Delitev na uvod, jedro in zaključek ni enaka delitvi na tezo, antitezo in sintezo. Uvod sam po sebi ni ekvivalent teze. 
 
Pri šolskem eseju v uvodu izpostavimo problem ali temo, ki jo bomo obravnavali v eseju. Po navadi je uvod dolg en odstavek in zajema nekako dva do tri povedi. Problem lahko izpostavimo v obliki vprašanja - da se vprašamo o utemeljenosti izpostavljenega problema, lahko pa v trdilni obliki - da utemeljenost problema (po)trdimo ali zanikamo. Uvodni problem je lahko zastavljen tudi v obliki citata. Vprašanje oz. trditev vedno izhaja iz danega naslova eseja ali kratkih navodil, ki jih dobite pri izpitni nalogi. 
 
2. Teza in antiteza 


Tako imenovano jedro vsebuje dva elementa: tezo in antitezo. Zelo poenostavljeno bi to pomenilo, da pod tezo spadajo vsi elementi, s katerimi nakažete strinjanje z izpostavljenim problemom, antitezo pa vsi argumenti, s katerimi pokažete, da se s problemom ne strinjate, ga ne podpirate. Torej, navedete argumente za in proti. 
 
Zgradba jedra je odvisna tudi od vaših argumentov. Nekako gre v tej smeri, da vsak argument (za ali proti) izpostavite v svojem odstavku. Tako ta del eseja lahko vsebuje od tri do pet (lahko tudi več ali manj) odstavkov. V tem delu analizirate obravnavani problem. Pojasnjujete, razlagate, utemeljujete, primerjate, izpeljujte posamezne dele, ključne elemente ali odnose. 
 
Če ima zgradba neke svoje zakonitosti, pa jih nima vrstni red. Ni treba, da vedno najprej izpostavite strinjanje s problemom in nato nestrinjanje. Ta vrstni red lahko tudi zamenjate in je odvisen predvsem od vašega stališča do izpostavljenega problema. Če uvodni problem, temo zastavite na način, da ne izraža ali potrjuje vašega mnenja, potem boste najprej argumentirali proti problemu in s tem izrazili vaše stališče do njega. Šele nato boste navajali dejstva za izpostavljen problem. V tem primeru se s temi dejstvi ne boste strinjali. 
 
3. Sinteza 
 
Sinteza je neke vrste zaključek, vendar ni samo povzetek prej spisanega teksta, temveč je predvsem združitev teze in antiteze, nekih skupnih izhodiš, stališč.
 
V sintezi na kratko povzamemo izpostavljen problem, argumente za in argumente proti, nato pa ju povežemo v sklep
 
Sinteza lahko poda ali odpre tudi nek nov problem, ki si ga zastavite v obliki vprašanja. Tega problema nadalje ne opredeljujete, saj je že stvar druge razprave. Novega problema pa ne odpirajte na silo. Izpostavite ga res le, če se vam utrne med raziskovanjem argumentov in utemeljevanjem le-teh. 
 
Tudi sinteza je napisana v enem odstavku, je pa nekoliko daljša od uvoda (lahko tudi do 10 povedi). 
 
Pazite pa na dolžino uvoda in zaključka, ki morata biti po dolžini sorazmerno krajša od dolžine jedra. Če imate jedro, ki je dolgo eno stran, potem naj uvod in zaključek zavzameta prostor le nekaj vrstic. 
 
Vaja 
 
Obe deli ste prebrali. Če ste upoštevali korake za pripravo na esej, ste jih prebrali večkrat in jih sedaj vsebinsko in strukturno zelo dobro poznate. 
 
Če ste ob branju vodili dnevnik branja, lahko za temo pobrskate v zapiskih, drugače pa se osredotočite na misel, dogodek, odnos, sporočilo ..., ki se vam je ob branju najbolj vtisnilo v spomin. O temi lahko tudi že razmišljate v povezavi s tematskim sklopom Otroštvo, vendar predlagam, da za vajo najprej napišete esej na temo, ki se vas je ob branju najbolj dotaknila.  

Nastavite si uro. Zastavite si vprašanje, to vam bo hkrati služilo tudi kot problem, ki ga izpostavljate, nato pa skušajte nanj odgovoriti. Odgovore lahko najprej podate v obliki alinej, miselnega vzorca ali krajšega osnutka. Si začrtate zgradbo oz. potek eseja. Navedite argumente za in proti ter sklep. 
 
Ko imate pripravljen osnutek, se lotite še pisanja celotnega eseja. Pri tem bodite pozorni tudi na strukturo stavkov, slovnično pravilnost in slog. Imejte v mislih: če ste med pisanjem navajeni veliko popravljati in prečrtavati, boste potrebovali nekaj časa tudi za čistopis. 
 
Ponovno si lahko nastavite uro in upoštevate predpisano dolžino eseja. Preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje osnutka oz. za prepoznavanje vaših idej in stališč o problemu, preračunajte, koliko časa ste porabili za pisanje eseja, na koncu pa si vedno pustite 15 do 20 minut časa za čistopis. 

Med pisanjem se boste gotovo motili, predvsem pa skušali popravljati svoje mnenje oz. način, kako ste ga izrazili, zato je dobro, da imate na voljo še nekaj časa, če boste morali napisano še enkrat prepisati. 
 
Imate sami drugačen pristop do pisanja eseja? Kako se ga lotite pisati? Kakšni so vaši nasveti za čim boljše priprave?

Foto: learnthat.com

petek, 10. oktober 2014

Ustvarjalno-pisalni izziv: Odlomek

Za danes sem vam pripravila razmišljujoče pisalno ustvarjalni izziv. Nekaj prednosti bodo verjetno imeli tisti, ki se v letošnjem šolskem letu pripravljajo na maturo, je pa to tudi namig za vse ostale.

Preberite spodnji odlomek. 

Ob sredah popoldne, ko se vračam iz šole, in ker mi za naslednji dan ni treba pisati nalog, se grem včasih igrat z Lucienne Panhard, deklico iz mojega razreda. Enake starosti sva, le dva meseca sva narazen in prav tako velika je kot jaz, droben, vesel obraz ima, oči malo postrani in njeni debeli zlati kiti, za kateri porabi njena mama veliko časa, da ju splete, ji segata dlje kot do pasu, ne tako kot moja "mišja repka", ki sta mi le do ramen in ju lahko sama kaj hitro spletem. Lucienne me čaka na vogalu ulic Alésia in Marguerin medtem, ko tečem odložit torbo in povedat, da se grem k njej igrat.

Najprej nekaj vprašanj v zvezi s prebranim odlomkom:

Kako je naslov dela in kdo je avtor?
Odlomek umestite v celotno dogajanje: kaj se dogaja pred tem dogodkom in kaj za njim. 
Kdo pripoveduje in o kom teče zgodba.
Kdo je oseba, ki jo pripovedovalka v odlomu opisuje in kakšen je pripovedovalkin odnos do nje? 

VADNICA: Sedaj pa še malo razmigajmo naše ustvarjalne brbončice.

V odlomku pripovedovalka opisuje dekle, s katero sta si bili v otroštvu blizu. Kljub dokaj nevtralnemu opisu lahko sklepamo, da pripovedovalka čuti do dekleta naklonjenost.

Kakšen opis dekleta bi bil, če bi pripovedovalka do prijateljice čutila strah, jezo, ljubosumje, žalost...? Izberite vodilno čustvo in odlomek napišite ponovno z vidika izbranega čustva.

Vabim vas, da svojo ustvarjalnost delite v komentarjih. Prijetno napletanje novih zgodb!

Foto: dreamstime.com

petek, 26. september 2014

Kaj je esej?

Začetki eseja
Verjetno o eseju veliko razpravljate pri pouku, a se mi vseeno zdi pomembno, da tudi na Literarnici najprej nekaj pozornosti posvetimo začetkom nastanka eseja. Zakaj esej? Od kje izvira? Katere so njegove osnovne značilnosti?

Esej je polliterarna zvrst, ki ima svoje značilnosti.

Zakaj polliterarna zvrst? Ker je oseben, njegov slog je lahko umetniški, hkrati pa je po tematiki bližje razpravi.

Za začetnika eseja, kot samostojne zvrsti, velja Michel de Montaigne (1533-1592), ki se je proti koncu svojega življenja odmaknil v okrilje družinskega dvorca, v samoto bogate knjižnice, ki mu jo je zapustil oče.

Ob prebiranju knjig je razmišljal o različnih temah. Prebrano je osvetlil z lastnimi izkušnjami in tako prebranemu dodal osebno noto, lastne vtise, razmišljanja o temi, ki jo je obravnaval z različnih vidikov, sproti raziskoval in odkrival ter podajal subjektivne odgovore.

Te zapise je Montaigne poimenoval essais - francosko poskus. Poskus odkrivanja samega sebe skozi odkrivanje teme, osebnega pristopa in opredeljevanja do obravnavane teme.

Esej pa ni le skupek idej, misli in mnenj avtorja, saj se esejist vedno opredeljuje do izbrane teme na podlagi preverjenih dejstev oziroma podatkov.

Esej je tudi polemičen. Avtor  lahko v svojem razmišljanju o tematiki menja mnenja, ki si lahko v besedilu tudi nasprotujejo, saj njegovo razmišljanje temelji na odkrivanju novih dejstev, novih odgovorov in tudi novih problemov, ki jih nato zagovarja ali pa tudi ne. Z novimi spoznanji o temi lahko tako prej zagovarjanemu mnenju v nadaljevanju nasprotuje.

Montaigne je v svojih esejih uporabljal veliko citatov, npr. Horaca, Properca, Anakreona in drugih, s pomočjo katerih je utemeljeval svoja mnenja oziroma na podlagi katerih je svoje mnenje šele oblikoval. 

Še najbolje značilnosti eseja opiše Montaigne sam: "Kot sem ustvaril svojo knjigo, tako je tudi knjiga ustvarila mene."

Esejistično obliko je po Montaigneu prvi prevzel Francis Bacon (1561-1626), angleški filozof, ki je eseju pridal svoj slog, tako imenovan znanstveni esej, ki je osebno stališče do problema, nadomestil z racionalnim opazovanjem in logičnim sklepanjem.

Foto: aadvarkian.com

petek, 12. september 2014

Priprave na pisanje eseja

Vsake dobre priprave se začnejo pri branju!
Rubriko Matura vsako leto začnem z objavo, ki govori o pripravah na esej. In ker se mi zdi za dobro pisanje zelo pomembno, da tudi veliko beremo, začnimo tudi tokrat pri osnovah in te se začnejo pri ravno branju. 

Verjamem, da marsikomu ta način priprav ni po godu, a mislim, da je lahko z  malo dobre volje tudi branje zelo zabavno. Predvsem pa vam bo celotni proces priprav vzel veliko manj časa, kot boste na začetku mislili.

Deli, ki ju bomo letos obravnavali verjetno že dobro poznate, vsaj po avtorju in naslovu, če ne drugače, zato se lotimo priprav.

Najprej obe deli preberite. V tej prvi fazi vam še ni treba razmišljati, kaj in zakaj ali kako sta avtorja pisala, o slogovnih elementih, tematiki itd. Na koncu lahko vsebino obeh del strnete v kratko obnovo ali napišete povzetek.

Če se vam med branjem preveč "vsiljujejo" lastne misli in ideje, se lahko takoj lotite druge faze, ki zajema vodenje tako imenovanega dnevnika branja, ko si med branjem zapisujete lastna razmišljanja o prebranem, pisateljeve misli, ki se vam še posebej zasidrajo v spomin, vaša občutja o prebranem in tudi vse misli, ki se vam ob branju utrnejo pa na videz nimajo nobene povezave s prebrano vsebino.

Priporočam tudi, da razen omenjenih del, še ne raziskujete ozadja napisanih del, obdobja, življenja pisateljev itd. Naj bodo vaše misli le vaše. Naj izhajajo iz vašega doživljanja obeh romanov, ne da bi se vam vsiljevala priučena literarna kritika.

tretji fazi - da, to pomeni tudi tretje branje, se lotite poglobljenega, razčlenjujočega branja. Tokrat imejte v mislih tudi izbran tematski sklop: Otroštvo. Osredotočite se na tematiko, kako je opisana, kakšno vlogo ima v delu, kakšne občutke sproža v literarnih likih.

četrti fazi se lahko posvetite širšemu raziskovanju del. To pomeni, da preberete avtorjeva življenjepisa, deli umestite v ustrezno literarno obdobje, preučite zgodovinsko ozadje, v katerem sta deli nastali ter to novo pridobljeno znanje povežite z že usvojeno literarno teorijo, ki ste jo obravnavali pri pouku.

Se sliši zapleteno? Verjemite, da ni. Res pa je, da takšne priprave od vas terjajo nekaj vztrajnosti in zavzetosti.


Se že pripravljate na esej na maturi? Imate svoj način priprav? Delite jih z ostalimi v komentarjih.

petek, 5. september 2014

Priprave na Maturo 2015 se pričenjajo!

Priprave na maturo se pričenjajo!
Ta teden se je veliko stvari vrtelo okoli šole, da sem skoraj pozabila razmišljati o drugih stvareh. Starejši sin je postal prvošolec, tako sem se tudi sama vrnila v svoje osnovnošolske spomine in zato sem bila več kot enkrat prisiljena misliti na šolo.

Učenje na ukaz mi ni nikoli odgovarjalo in tako tudi pojmujem učenje v šoli. Zelo rada pa se učim. Zelo rada raziskujem, odkrivam in spoznavam nove stvari, nabiram nove informacije. Zelo rada se zakopljem v knjige in vpijam njihovo znanje. Verjetno mi ni treba posebej poudariti, da gre predvsem za takšne tematike, ki so mi ljube. Čeprav se na teh učnih potovanjih rado zgodi, da z veseljem sprejemam znanje tudi iz tematik, ki mi niso tako zanimive. To bo verjetno zaradi večnega nasprotja med moram in hočem.

Pa se sedaj vseeno premaknimo eno stopnjo višnje na izobraževalni lestvici in za večino k tistemu moram. Pouk se namreč ni začel le za prvo(osnovno)šolce, temveč tudi za srednješolce in s tem dijake zadnjih letnikov, ki bodo veliko svojega šolskega časa posvetili pripravam na maturo.

S pripravami na esej bomo tako pričeli tudi na Literarnici in upam, da bodo priprave pripomogle, da se bo marsikateri moram spremenil v hočem.

Letos se vračamo k romanu in čeprav se bomo bolj posvečali samemu pristopu k pisanju eseja, bomo velik poudarek namenili tudi obravnavanima deloma.

Tako nas bosta v prihodnjih mesecih pogosto spremljala tudi Lojze Kovačič in Otroške stvari ter Nathalie Sarraute in Otroštvo.

Dijaki, kakšna je bila pa vaša vrnitev v šolo? Ste se je veselili ali že nestrpno pričakujete prve počitnice?

Foto: rocketcitymom.com



petek, 9. maj 2014

Tematski sklop iz književnosti za izpit splošne mature iz slovenščine 2015

Šolski esej iz splošne mature je za nami, pravzaprav za dijaki, ki letos opravljajo maturo. Izpitno obdobje pa se pravzaprav šele dobro začenja. Tudi na Literarnici ne počivamo. Že nekaj časa je znan tematski sklop iz književnosti za izpit splošne mature  iz slovenščine 2015. Kmalu bo treba "zavihati rokave". Se že veselim!

Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo je  februarja razpisala za šolski esej pri pisnem delu izpita splošne mature iz slovenščine 2015 naslednji tematski sklop:

OTROŠTVO.

Obravnavali pa bomo deli:

Lojzeta Kovačiča Otroške stvari

in Nathalie Sarraute Otroštvo.

Pričnemo septembra! 

Foto: www.anglescina.org