Začetki eseja |
Esej je polliterarna zvrst, ki ima svoje značilnosti.
Zakaj polliterarna zvrst? Ker je oseben, njegov slog je lahko umetniški, hkrati pa je po tematiki bližje razpravi.
Za začetnika eseja, kot samostojne zvrsti, velja Michel de Montaigne (1533-1592), ki se je proti koncu svojega življenja odmaknil v okrilje družinskega dvorca, v samoto bogate knjižnice, ki mu jo je zapustil oče.
Ob prebiranju knjig je razmišljal o različnih temah. Prebrano je osvetlil z lastnimi izkušnjami in tako prebranemu dodal osebno noto, lastne vtise, razmišljanja o temi, ki jo je obravnaval z različnih vidikov, sproti raziskoval in odkrival ter podajal subjektivne odgovore.
Te zapise je Montaigne poimenoval essais - francosko poskus. Poskus odkrivanja samega sebe skozi odkrivanje teme, osebnega pristopa in opredeljevanja do obravnavane teme.
Esej pa ni le skupek idej, misli in mnenj avtorja, saj se esejist vedno opredeljuje do izbrane teme na podlagi preverjenih dejstev oziroma podatkov.
Esej je tudi polemičen. Avtor lahko v svojem razmišljanju o tematiki menja mnenja, ki si lahko v besedilu tudi nasprotujejo, saj njegovo razmišljanje temelji na odkrivanju novih dejstev, novih odgovorov in tudi novih problemov, ki jih nato zagovarja ali pa tudi ne. Z novimi spoznanji o temi lahko tako prej zagovarjanemu mnenju v nadaljevanju nasprotuje.
Montaigne je v svojih esejih uporabljal veliko citatov, npr. Horaca, Properca, Anakreona in drugih, s pomočjo katerih je utemeljeval svoja mnenja oziroma na podlagi katerih je svoje mnenje šele oblikoval.
Še najbolje značilnosti eseja opiše Montaigne sam: "Kot sem ustvaril svojo knjigo, tako je tudi knjiga ustvarila mene."
Esejistično obliko je po Montaigneu prvi prevzel Francis Bacon (1561-1626), angleški filozof, ki je eseju pridal svoj slog, tako imenovan znanstveni esej, ki je osebno stališče do problema, nadomestil z racionalnim opazovanjem in logičnim sklepanjem.
Foto: aadvarkian.com