 |
| Katere so pa vaše otroške stvari? |
Pa me je utrinek misli zapeljal v drugačno smer. Še vedno bom pisala o Lojzetu Kovačiču in njegovih Otroških stvareh, a ne kot pripravo na esej na maturi, temveč malo drugače.
Na vlaku na poti v službo sem namreč razmišljala o omenjenem avtorju in njegovem delu in še zadnjih podrobnostih. Za objavo sem imela že vse pripravljeno. Potem pa se mi je v misli ponovno prikradel spomin na mojo izkušnjo eseja na maturi in Kovačičevo Resničnostjo. To je namreč eno izmed del, ki jih je morala moja generacija preučiti za esej na maturi.
In če sem iskrena, mi delo takrat ni bilo všeč. Od celotne zgodbe se spominjam le to (in nalašč nisem romana ponovno prebrala ali se o njem pozanimala), da je bila to zgodba o tipu s hudimi kompleksi, ki ni vedel, kje mu je mesto. Bil je na služenju vojaškega roka, tam je spal z neko žensko z zelo kosmatimi (že kar bodičastimi) dlakami po nogah. Kot podoba mi je v spominu ostal tudi zaključek zgodbe, ko se Kovačič vrne iz Makedonije, sam, osamljen in brez družine ali prijateljev. Na eni izmed klopic na železniški postaji v Ljubljani (ali je bilo v parku čez cesto?) se je zvil v klobčič, kot embrio, da se je zaščitil pred nočnim mrazom, ker ni imel kam spati.
Vem, da s tem pri eseju ne bi ravno blestela, a ravno ta pomanjkljivi spomin na zgodbo (pa mislim, da dejstvo, da je od mojega zrelostnega izpita minilo že kar precej let, niti ne igra tako velike vloge) me je napeljal na misel, da je precej škoda, da se dijakom, po večini osemnajstletnikom, na višku svojih nebrzdanih hormonov, vsiljuje branje avtorjev, za katere potrebuješ, po mojem mnenju nekaj življenjske kilometrine, da jih lahko prebaviš in da ti je branje všeč. V našem razredu nas je bila namreč le peščica, ki smo radi brali, pa to še ne pomeni, da ti je potem kar vse branje všeč! Spomnim se, da so bili večni sošolcem knjige in svetovi, ki se ti ob tem odprejo, zadnja briga.
Otroške stvari sem namreč požirala z nepotešenim pričakovanjem. Ne vem, morda je k povečanem zanimanju pripomoglo dejstvo, da sem kraje, vključno s francoskim Mulhousom obiskala pred kratkim, da sem jih lahko videla kot so sedaj in doživela kot so bili nekoč. Navdušena sem bila namreč nad ugotovitvijo, da brod, ki ga Kovačič omenja med špricanjem šole, čez Ren v Baslu še vedno pelje! in da ta zakompleksani tip tudi dobro piše. Brez obžalovanja, brez obtoževanja, celo brez zamere niza dogodke iz svojega otroštva. Dejanska resničnost teh dogodkov niti ni pomembna.
In odpor do avtorja, ki mi ga je pustila Resničnost, se je sprevrgel v dvom. Kaj ne bi na njegova dela gledala drugače, če bi se z njimi srečala kasneje? Po Resničnosti namreč nisem imela nobenega namena brati Kovačičeva dela. In naj povem, da je bilo to v obdobju, ko sem najrajši brala Shakespeara, Tolstoja in Balzaca, pa tudi Cankarja, Rožanca, v osnovni šoli še Bevka, Finžgarja, Jurčiča, in še bi lahko naštevala. Hočem povedati, da nisem brala samo neke nezahtevne, užitkarske literature. V zbirki mojih najljubših avtorjev Kovačič ni našel svojega mesta.
In mislim, da nobena vsiljena literatura ne najde svojega mesta, še posebno pri ljudeh, ki že sicer ne berejo veliko. S takšno literaturo se odpor do vseh skrivnosti branja le še poveča.
Z Literarnico pa bi rada dosegla ravno to, da bi tudi dijakom, ljudem, ki jim branje ni blizu, prikazala čarobnost doživljanja mnogih svetov in mnogih življenj.
Zato danes nikomur ne bom solila pameti in govorila, kaj mora narediti in o čem mora razmisliti, če želi napisati dober esej, temveč bom uživala ob doživetju prebranega, dijakom pa privoščim, da uživajo ob doživetju lastnih otroških, mladostniških in najstniških stvareh.
Vsem pa želi vesele praznike in se beremo ponovno po novem letu!
Foto: http://xn--poceniotrokestvari-prd.si/
.jpg)
