Krajnska čbelica

je bil prvi slovenski pesniški almanah.

Ideja o izdaji pesniškega almanaha namenjenega izobražencem se je porodila Mihu Kastelicu, skriptorju ljubljanske licejske knjižnice. Poleg urednika Kastelica sta imela pomembno vlogo pri nastajanju almanaha Matija Čop in France Prešeren. Največjo zaslugo za izdajanje kljub Obnovljenemu cenzurnemu redu je imel Matija Čop, ugleden strokovnjak na slovstvenem področju. Almanah je vseboval poleg poezije sodobnih pesnikov tudi starejšo poezijo Valentina Vodnika, Janeza Damascena Deva itd. 

Najprodornejši pesnik, ki je objavljal svojo poezijo v Kranjski čbelici, je bil France Prešeren. Prešernova poezija je zasedla mesto med vrhunci moderne evropske poezije. Pesmi so objavljali tudi številni drugi pesniki (Miha Kastelic, Jakob Zupan, Blaž Potočnik, Jurij Kosmač, Ignac Holzapfel, Janez Cigler, Jernej Levičnik itd.). Almanah je izhajal med leti 1830 in 1848 v petih zvezkih. Prvi zvezek je izšel 30. aprila 1830 v 600 izvodih. 

Kranjska čbelica je začela z uveljavljanjem moderne poezije, in sicer posvetnega, umetniškega in romantičnega pesništva, ki je pri janzeističnih konservativcih kot tudi pri dunajskem cenzorju Jerneju Kopitarju naletela na odpor. Situacija se je še posebej zaostrila po izidu Prešernove satire Nova pisarija v 2. zvezku, kjer se Prešeren obregne ob preprosto nabožno ali poučno književnost ter zagovornike le-te, ki so z negativno kritiko ovrednotili njegovo poezijo izdano v prvem zvezku Kranjske čbelice. Zaradi strahu pred cenzuro Prešeren ni smel objaviti v 3. zvezku Apela in čevljarja ter pet Sršenov. Pomemben prispevek pa so bile Prešernove predelave slovenskih ljudskih pesmi (Lepa Vida, Kralj Matjaž itd.) iz zbirke Andreja Smoleta. Kranjska čbelica je tudi prvič prejela pomembno pozitivno oceno češkega pesnika in filologa Františka Ladislava Čelakovskega. Pri 4. zvezku se je situacija še zaostrila, saj je sočasno potekala abecedna vojna. Cenzorstvo nad almanahom je prevzel Matija Čop. Jurij Pavšek, ki se ni strinjal s Čopovo cenzuro, je dosegel recenzuro rokopisa na Dunaju pri Jerneju Kopitarju. Slednji je črtal kot neprimerne številne pesmi Prešerna in Kastelica. 

Po končani abecedni vojni se je situacija obrnila v prid izdajateljem Kranjske čbelice. Almanah je po ponovni cenzuri vendarle izšel leta 1834. Zadnja 5. številka je izšla šele po ukinitvi Obnovljenega cenzurnega reda leta 1848. Na pozno izdajo zadnjega zvezka je med drugim vplivala tudi smrt Matije Čopa, ki je imel največje zasluge za izdajanje Kranjske čbelice, kljub strogi cenzuri. Prešeren je v tem zvezku objavil celotno Zdravljico, kakor nekoliko prej prvič v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki jo je v Poezijah zaradi cenzorskih popravkov raje izpustil.

Povzeto po: http://www.dedi.si/dediscina/311-kranjska-cbelica 

Viteški roman

je zvrst dvorsko-viteške literature v visokem srednjem veku, nastal pa je v 12. stoletju v 

Franciji in se nato razširil. Idealiziral je podobo viteštva in njegove življenjske, moralne in socialne ideale, vrednote življenjske sreče, zvestobe ter ponižnosti. Snov in motivi so črpani iz keltskih, antičnih in orientalskih mitov, pripovedk ter pravljic. Prvotno so bili pisani v verzih, v 13. stoletju pa so bili razvezani v prozo, in sicer v ljudskih jezikih stari francoščini, anglonormanščini, okcitanščini, angleščini in nemščini. Glavni avtor je Chrétien de Troyes.

Na antiko se navezujejo Roman o Aleksandru, Roman o Troji, Roman o Tebah in Roman o Eneju, na britansko zgodovino romani o kralju Arturju, Lancelotu, Merlinu in vitezih okrogle mize, Tristanu in Izoldi, Parzivalu ter iskanju svetega Grala, na francosko romani o Karlu Velikem in o Rolandu. V 16. stoletju je bil popularen v Španiji in na Portugalskem, vendar ob enem kritiziran kot neresna literatura. Leta 1905 je v Cervantesovem Don Kihotu doživel svojo parodijo.

Viteški roman na Slovenskem

Slovenski viteški roman je eden izmed žanrskih tipov zgodovinskega pripovedništva, to je dolge zgodovinske pripovedne proze, za katero domnevamo, da se dogaja v srednjem veku in tematizira viteško življenje. Širši okvir viteške povesti je srednjeveška povest, dokaj obširna skupina besedil z mešanico motivov in tem, značilnih za srednji vek: s čarovnicami, vitezi, gradovi, samostani.

V zbirki slovenskega zgodovinskega romana nastopajo vitezi več 10-krat, najpogosteje pri Jožetu Urbaniji, Miroslavu Malovrhu in Francetu Bevku, pa tudi pri Franu Deteli, Franu Jakliču, Metodu Turnšku in Francu Valentinu Slemeniku. Žanrski tip zgodovinskega romana z vitezi v glavni vlogi nosi v grobem enajst del, od katerih se jih pet dogaja med 6. in 13. stoletjem, eno v 14. stoletju, štiri v 15. stoletju in eno v 16. stoletju. Priključimo jim lahko še nekatere povesti in romane, ki se dogajajo v poznejših stoletjih, vendar se z likom glavnega junaka, ki sledi viteškim idealom, navezujejo na to žanrsko tradicijo. Če bi po vzoru Nemcev izenačili viteški in dvorski roman, bi morali upoštevati še tiste povesti, ki z gradom, graščino, graščakom ali dvorom že v naslovu kažejo na svojo žanrsko pripadnost.

Najznamenitejši slovenski vitez je »roparski vitez« Erazem Predjamski, ki je doživel več literarnih upodobitev, tista iz leta 1845 (Franc Malavašič, Erasem is jame: Povést is petnajstega stoletja) je celo prva izvirna daljša zgodovinska pripoved.

Viteštvo slovenskih junakov je zanimiva kombinacija poguma, kadar ga zapovedujejo družbene norme in ideali, in strahu, ko gre za samostojno odločanje. Poleg junaka Mlinarjevega Janeza je primer takega obnašanja junak France Bregar v povesti Črna žena, saj se ne zmeni za nesrečo, ki jo povzroča, temveč sledi svoji fiksni ideji, za kar je na koncu nagrajen.

Slovenski viteški roman

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vite%C5%A1ki_roman

Ob šestih zjutraj

         "Vlak iz ..., ki nadaljuje vožnjo proti Ljubljani, prihaja na peti tir," je zadonelo iz zvočnika. Stopil je iz varnega zavetja postaje. Zrak je zatrepetal od napetosti, ko se je težkih nog in s sključenimi rameni počasi odpravil na peron.

         Kot že vsako jutro zadnji dve leti je pomislil, da nikoli več ne bo kot je bilo.

         In ravno on! Ravno on od vseh možnih ljudi, ki bi lahko, ki bi MORALI nasrkati bolj kot on! Ravno on je najbolj nasrkal in sedaj bije delavsko tlako, v eni klinčevi pisarni, v eni klinčevi firmi, kjer ga vsi klinčevi pizduni teptajo, kot da je največja smet.

         ON. Ki bi moral varno uživati v svoji udobni in prostorni pisarni. On. S svojo direktorsko plačo v priznanem državnem podjetju.

         Pa saj ni on zajebal klinčevega podjetja! On je samo pokasiral odgovornost za nastale razmere.

         ONI. Vse so pokradli, njega pa zajebali, da je kriv za vse! Pizduni.

         Oni uživajo na svojih luksuznih vikendih in jahtah, pa še kje. Oni, ki so si ta luksuz kupili s pokradenim denarjem! On je pa najebal!

         Ostale so premestili vsaj v druga podjetja na dobro plačane funkcije. Njega. Njega pa ne! On je sedaj navaden uradnik! Pizde usrane, kako so ga nategnili, da je podpisoval dokumente! "Saj je dobro, saj je v redu. Smo poskrbel, da je vse kot mora biti. Tebi ni treba nič skrbeti, ti sam podpiši." Zdaj pa ima. Pizde usrane! Oni uživajo in brezskrbno živijo, on pa životari in mora delati za tisto mizerno plačo, da vsaj stroške poplača. Pa najemnino. Pa kdaj je bilo treba njemu najemnino plačati? Nikoli. Še posebej pa ne za tako luknjo!

         Žena. Ona mu je tudi pobrala vse.

         Leta in leta mu je kobajage stala ob strani, trošila njegov denar, bila gospa v lepih in dragih oblačilih, vsak teden z novo frizuro. Njej ni bilo nikoli treba delati. Ona je samo uživala. Ona. Gospa. Pa kaj še! Navadna koristoljubna vlačuga. Še sedaj uživa na njegov račun, z njegovim denarjem, v njegovi hiši, z njegovimi avti. Tako kot tisti pezdeti iz uprave, ki so ga zajebali!

         Pa kje je imel pamet, da je vse prepisal nanjo! So mu oni svetovali, da kdaj kasneje ne bi mogel noben odkriti. Pa tudi če bi, mu ne bi mogli nič vzeti, ker je vse pisano nanjo.

No, ona mu je lahko vzela. Ona. Ker je bilo vse pisano nanjo.

Leta in leta ni nič rekla. Sam je mislil, da ne ve, da ima še eno. Mlajšo. Veliko mlajšo. Bolj voljno. Bolj prožno! Nič ni rekla, ko ga pozno zvečer ni bilo domov, ali ko je moral nenadoma na službeno pot. Nič ni rekla. Pa je vedela. Vse je vedela. Tiho je bila, dokler ji je to prav prišlo. Potem pa je rekla samo: "Hočem ločitev!" Prasica frigidna. Samo zato je bila z njim vsa ta leta. Ga je sploh kdaj ljubila?

         Ne tako kot ona. Ljubica. Pa ga je tudi ona zajebala. Z veseljem je sprejemala bogata darila, pa stanovanje v centru mesta. So mu tudi za to stanovanje rekli, naj ga napiše nanjo, da ne bo sumljivo od kje mu denar. Navadni usraneti. Točno so vedeli, kaj ga čaka, pa so bili tiho, ker so rabili grešnega kozla. Kako pravi je bil za to nalogo!

         Pa ga tudi ona ni ljubila. Vse je samo hlinila. Vsak stok, vsak užitek. Samo veselja nad denarjem in darili ni hlinila. Ne, tisto je bilo pristno. Kurba koristoljubna. Tudi ona!

In sedaj je odšla z drugim. Z mlajšim. Veliko mlajšim od njega. Bolj voljnim. Bolj prožnim.

In odpeljala je njegovega otroka! Da ga bo drug vzgajal! Sploh ni imel šans. Še en otrok, ki ga ne bo poznal, ne bo govoril z njim. Ga ne bo ljubil, ker mu bodo že v zgodnjem otroštvu vcepili sovraštvo do njega.

         Otroci. Tudi oni so ga zapustili, tako kot podgane zapustijo potapljajočo se ladjo. Tudi oni ga niso ljubili. Ljubili so njegov denar in udobje bogatega življenja.

On pa je vse tako ljubil.

         Vlak se je približeval hitro, kot da ne bi imel namena ustaviti. On pa je s svojimi drsajočimi koraki in sključenimi rameni stopal prosti peronu. Ob šestih zjutraj, kot navadni delavci. Še malo, pa bo vlak tu. Še malo, pa ga bo oplazil švist mimobrzečega vlaka. Še malo, pa bo stal na robu perona. Še malo, pa bo ...

         Vlak se je ustavil, odprla so se vrata, on pa je vstopil. Še en dan v njegovem bednem življenju, ko bo moral zaslužiti za kruh in preživnino.

HL

Roman

je najobširnejše epsko delo v prozi. To je pripoved, ki ima številna poglavja, dogajanje je zapleteno in po navadi zajema daljše časovno obdobje. V njem nastopa množica književnih oseb, značaj osrednje pa se razvija v samem dogajanju romana. V romanu odsevajo medčloveški odnosi in družbene razsežnosti časa in kraja dogajanja.

Najstarejše oznake za roman je mogoče najti v antični oziroma grško-rimski in staroindijski zgodovini. Antični roman so imeli za isto zvrst kot zgodovinopisje in ga z njim tudi povezujejo, najdemo pa tudi izraz pripoved. Antika torej za svoje romane ni ustvarila posebnega literarnega termina, ampak je prenašala nanj oznake drugih zvrsti. Ravno tako tudi staroindijska.

V Evropi se je izraz roman prvič pojavil v staro-francoskem jeziku in sicer kot »romanz«. Najprej so bili romani močno junaško epski, v 12. stoletju pa se pojavi nova zvrst verznih pripovedi z viteško ljubezenskimi in pustolovskimi motivi. V 13. stoletju se termin roman prenese iz teh viteških pesnitev na prozne pripovedi. Prvi besedo roman napiše Étienne Pasquier leta 1560, v svoji enciklopediji Recherches de la France. V 17. stoletju se pomen francoskega termina »romanz« dokončno ustali. Pojem roman tako označuje pripoved v prozi, ki je domišljijska, viteška, pustolovska, heroično-galantna ter fantastična. Francoski termin zgodaj sprejmejo Italijani kot termin »romanzo« prvi ga uporabijo Luigi Pulci, Matteo Maria Boiardo, Ludovico Ariosto v 13. stoletju. Posebnost pri italijanskem razvoju romana pa je ta, da so termin uporabljali za dva primera: za renesančno epiko in za roman v sodobnem smislu. Izraz se prenese tudi na Portugalsko, v Španijo, kjer je termin našel mesto šele v 17. stoletju, uporabil pa ga je Miguel de Cervantes v Don Kihotu. Takrat nastane tudi pojem »novela« za daljšo pripovedno obliko. Podobni primeri so tudi v anglosaški literaturi, kjer se pojavi v 13. stoletju in ima več oblik: romanse, romaunce…

Byron je uporabil izraz »romaunt« v Romanju grofiča Harolda, saj je s tem sledil Franciji. Španski in angleški termin se nato razširita v anglosaškem in latinsko-ameriškem prostoru, francoska oznaka romana pa prodre v srednjo Evropo, nato na nemški prostor v 17. stoletju in nato še v slovanski prostor.

Pojav romana na slovenskih tleh

Na slovenskih tleh se je roman pojavil leta 1866, ko je Josip Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat. Motiv Desetega brata pa je ljudski, prikazuje življenje desetega otroka v družini, ki naj bi prinašal nesrečo. Josip Jurčič je poleg romana uvedel v slovensko literaturo še črtice, pripovedke, in povesti.

Delitev romanov glede na snov

• viteški,
• pustolovski,
• zgodovinski,
• vojni,
• znanstvenofantastični,
• biografski,
• psihološki,
• družbenokritični,
• kriminalni,
• ljubezenski,
• družinski,
• idr.

Delitev romanov glede na obliko

• Pisemski,
• dnevniški,
• kronikalni,
• idr.

Roman

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Roman

Naturalizem

je umetnostna smer, skrajna oblika realizma. Je neke vrste fotografiranje resničnosti. 

Avtorji so težili k skoraj znanstvenemu opisovanju realnosti, ki s svojimi biološkimi in socialnimi zakoni obvladuje človeka in njegovo življenje. Držali so se načela, da je človek del narave in ga je mogoče raziskovati predvsem kot posledico treh temeljnih naravnih faktorjev, ki so: dednost, okolje in doba oz. zgodovinski trenutek. 

Naturalistično teorijo je utemeljil francoski filozof Hippolyte Taine, najbolj zvesto pa ji je sledil pisatelj Emile Zola v svojih t. i. eksperimentalnih romanih. Naturaliste zanimajo nižine življenja, socialni problemi, opisi so zelo podrobni in včasih na mejah dobrega okusa (npr. opis pojedine ob godu Gervaise iz romana Beznica).

Smer se v slovenski književnosti ni povsem razvila. Imamo le nekaj poskusov; najvidnejše delo je roman Frana Govekarja V krvi.

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Naturalizem

Slovenska moderna (1899-1918)

Izraz moderna izhaja iz besede modernus, kar pomeni nedaven, sodoben ali sodobna. V literaturi se je pojavil leta 1899, ko sta izšli dve pesniški zbirki: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti. Pojavili so se nove teme, novi motivi, novi izrazi in nova mišljenja. Še vedno se je pojavljala tradicija romantike, zgledovali so se po Heineju, Prešernu ter ljudskem slovstvu. Moderna je razvila vse tri književne vrste: liriko, epiko, dramatiko.

Lirika

Najpomembnejši so bili pesniki Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Alojz Gradnik. Prvi štirje so se zbirali v krogu Zadruge (literarni krožek).

V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami simbolizma in dekadence. Verz in ritem sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat. Najdemo novoromantično čustvenost, zlasti pri Ketteju in Murnu ter pri mladem Župančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette. Velik vpliv sta imela tudi Borut Kokut in Simon Babič saj sta denarno podpirala naše velike pisce kot so Oton Župančič in Dragotin Kette.

Zvrsti in oblike

V tem obdobju je po Prešernu nov vrh spet dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa še razpoloženjska, osebnoizpovedna pesem, miselna, domovinska, pa tudi socialna in religiozna. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. Župančič je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih verzov in kitic, s svobodnim ritmom, ki spominjajo na himne, oda in psalme. Verz se je sprostil; silabotoničnega so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena. Dokončni preboj v Moderno je dosegla Župančičeva pesem Roža mogota. Cankar se po njej umakne iz pesništva v pisateljstvo.

Obdobje moderne je bilo pomembno za področje kulture, še posebej književnosti. Po Prešernu doseže naša književnost v tem obdobju spet evropsko raven. Pomembna je tudi likovna umetnost tega časa. Slikarji - impresionisti so bili: Grohar, Jakopič, Sternen in Jama, kipar F. Berneker ter arhitekt J. Plečnik. Pomembno vlogo pa je imelo tudi gledališče, kjer so prvič odigrali Cankarjeve drame.

Epika

Najpomembnejši ustvarjalci so bili Ivan Cankar, Izidor Cankar, Fran Saleški Finžgar, Fran Milčinski, Zofka Kvedrova in Ksaver Meško. S Cankarjem je slovenska proza prvič dosegla svetovni vrh. Pripovedništvo je bilo sicer še vedno zelo realistično in naturalistično, npr. pri Kvedrovi, Finžgarju,... Pojavljalo se je novo, novoromantično pripovedništvo, v katerem je bil najpomembnejši Cankar, ki je v pripovedništvo vnašal čustvenost, domišljijo in pogosto lirski značaj. Včasih se je pojavila dekadenčna proza, posebno pri temah, ki predstavljajo bolestna razpoloženja, patološko duševna stanja in estetsko prefinjene pojave. Simbolistična proza se je pojavljala zlasti tam, kjer je bil slog sicer impresionističen, a simboli niso bili težki, nejasni, nerazumljivi in namesto simbolov je tudi Cankar (kot najizrazitejši simbolist) ljubil alegorije in prispodobe. Od zvrsti in oblik so bile v prozi moderne priljubljene predvsem črtice, novele in povesti, razvil pa se je tudi roman. Razpon tem in motivov je bil zelo širok, mnogo obsežnejši kot v obdobju med romantiko in realizmom. Pojavljale so se ljubezenske snovi, socialni problemi, politične in moralne satire. Med glavnimi vprašanji literature tistega časa najdemo vprašanja izseljevanja, položaja ženske, vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti, deloma tudi revolucije. Brezčasnost v prozi je dosegel Ivan Cankar.

Dramatika
Dramatika se je zelo razvila in prinesla vse dramatske zvrsti: tragedije, komedije, resnobne drame, farse in tudi prve primere ljudskih iger, ki jih je pisal predvsem Fran Saleški Finžgar. Z Ivanom Cankarjem je dramatika dosegla evropski nivo.

V tem času je literatura postala povsem nova, pomembna je postala duša. Z modernimi leposlovnimi tokovi so se slovenski literati srečali na Dunaju, od koder so jih prinesli v slovensko literaturo.

Moderna je po romantiki druga velika doba slovenske književnosti. V obdobju dvajsetih let je dala vrhunska dela v liriki, pripovedništvu in dramatiki. Ustvarila je pomembno književno kritiko in esejistiko.

Značilnosti drugih smeri

Nova romantika: obnova »stare« romantike z začetka 19. stol., njene domišljije, čustev in oblik, vendar z novim zagonom in v skladu s spremenjenimi razmerami.

Dekadenca: umetniška smer, za katero je značilen pretiran individualizem, čaščenje oblike in umetnosti zaradi nje same. Človek je prenasičen, duševno utrujen in beži od stvarnosti v svet umetnosti. Vlada mračno razpoloženje.

Simbolizem: umetniška smer, ki za izrazno sredstvo uporablja simbole, oziroma podobe, ki pa so dvoumni in nejasni.

Grob slovenske moderne na ljubljanskih Žalah

Povzeto po: http://sl.wikipedia.org/wiki/Moderna