Kako dočakati sto let

Kako se lotiti pisanja o knjigi, katere zgodba je precej nenavadna, idejna zasnova neobičajna, dogajanje pa naravnost fantastično? Fantastično v smislu zanimivo kot tudi dobesedno fantastično, domišljijsko.

Največji vtis, ki ga je roman naredil name, je  ravno zgodba. Ves čas branja sem se spraševala, kje je avtor našel tako nenavadno, fantastično idejo za svojo zgodbo. Že samo predstavljati si, še pred samim branjem, kako stoletnik leze skozi okno lahko človeka nasmeje do solz. Hkrati pa ga a pričakovanjem potegne v zgodbo.

Bizarne prigode, z zelo veliko mero duhovitosti in hudomušnosti, si sledijo ena za drugo. In medtem ko Allan Karlsson leze skozi okno svoje sobe v domu upokojencev, kjer ga sostanovalci, osebje in praktično vsi prebivalci kraja čakajo v sprejemnici, kjer je namenjeno praznovati njegov stoti rojstni dan, se v ogromnih copatih poda na pustolovščino presenetljivih razsežnosti, celo kriminala in umorov, izvemo, da pravzaprav vse kar se mu zgodi, ko pobegne iz doma, zanj ni nič nenavadnega. In da ga ves čas spremlja nenavadna druščina prav tako. 

Ustvarjalno-pisalni izziv: Z dežja pod kap

Možnosti za različne pisalne izzive so resda skoraj neskončne. Ali vsaj tolikšne kot je besed in možnih povezav med njimi.

Meni so zelo všeč ekspresivne besedne zveze, ki ponazorijo določen pomen in situacije ne opišemo le z dobesednimi besedami.

V 250 besedah opišite situacijo, dogodek, srečanje z osebo, ki je za vas predstavljala, da se prišli z dežja pod kap. Kaj bi lahko storili drugače, da bi se temu izognili?

Veselo pisanje!

3 načini, kako pisati dnevnik

Danes se bomo ponovno posvetili temi, ki smo ji na Literarnici že nekajkrat namenili pozornost - pisanje dnevnika. 

Pisanje se mi zdi pomembno. Govoriti o pisanju se mi zdi pomembno. Pisanje se mi zdi pomembno. In da ohranjamo stik s pisanjem prav tako. Še najbolje s tistim ročnim, kjer resnično izkoristimo naše fizične potenciale in povezave.

Pisanje dnevnika mi ni všeč samo zaradi prednosti, ki jih ponuja, temveč tudi zato, ker je zelo preprosta in lahka oblika pisanja, saj se nam ni treba truditi, kako pisati in ne o čem pisati. Prav tako je lahko zgradba poljubna. Pri pisanju dnevnika ni treba slediti nobenim pravilom o sestavi ali vsebini, le svoji želji pisati.

Ustvarjalno-pisalni izziv: Maček v žaklju

Frazemi so meni jako zanimiva zadeva. Besede, ki same zase nosijo posamezne pomene, združene skupaj dajo čisto svojevrsten pomen stvari, situacije. Ponavadi so pomensko celo bolj izraziti kot če bi to opisali. Ena takih besednih zvez je vzeti, kupiti ali dobiti mačka v žaklju, ki ima pomensko veliko bolj izrazit pomen, kot če bi rekli, da smo se zafrknili z nakupom nepoznanega, nepreverjenega izdelka ali storitve.

Zanimivo pa bi bilo tudi domišljijsko raziskati, kaj se zgodi, če dobesedno dobimo mačka v žaklju. Kam vas bo popeljala domišljija?

S 250 besedami napišite zgodbo, kjer ste sami ali kdo drug kupil mačka v žaklju. Kaj se je zgodilo, kdo je bil vpleten in kako se je situacija razrešila.

Veselo pisanje!

Kako k pisanju spodbuditi otroka, ki noče pisati

Pisati za igro in zabavo

September je mesec, ko se za učence in dijake ponovno prične novo šolsko leto, z njim pouk, učenje in po navadi veliko stvari, ki jih rajši ne bi imeli.

Dejstvo je, da ljudje težje opravljamo stvari, ki nam niso pri srcu in nekako samoumevno se zdi, da smo dobri pri tistih, ki so nam. Tako je nekaj spodbujati k pisanju otroka, ki nakazuje željo po pisanju. Čisto druga zgodba pa je, ko otrok noče pisati.

Pisanje je dejavnost, ki je pri otrocih precej priljubljeno. Razne vijuge, ki jih ponosno vlečejo po širini papirja in ponos, ko znajo napisati svoje ime, že kažejo na to. Nekaterim otrokom pa pisanje predstavlja muko.

Ljudje smo si različni in na srečo imamo tudi različna zanimanja. Nekatera so zelo splošna in dosežejo širši krog zanimanja, druga so bolj specifična in se vanje usmerijo le omejeno število ljudi.

O koristnosti pisanja pogosto piše, tudi o načinih, kako spodbujati otroka k pisanju, danes pa se bomo posvetili, kako pri otroku sploh zanetiti zanimanje za pisanje.

Da bi pisanje predstavljalo nekaj zabavnega in prijetnega tudi pri otrocih, ki do pisanja čutijo odpor lahko spodbujamo preko igre. Verjetno je od več povedati da skozi pisalne igre.

Pri manjših otrocih, ki se niti nočejo začeti učiti pisati, se pravi v prvem razredu, lahko to dosežemo z igrami ali dejavnostmi, ki navidez nimajo nobene povezave s pisanjem, recimo s peko piškotov. S tem da ti piškoti niso navadni piškoti, temveč so piškoti v obliki črk. Otrok tako spozna obliko posameznih črk, ko piškote izdelujete, lahko za vsako črko naštejete čim več besed, ki se nanjo začnejo (ali končajo, kar je že malo zahtevnejše). Ko so piškoti pečeni pa lahko z otrokom "napišete" njegovo ime in imena njegovih najbližjih ali najljubše igrače. Na koncu pa lahko vse skupaj poje(ste). Na ta način pisanje ne bo le zabavno, temveč tudi slastno. In zelo verjetno boste morali piškote spet kmalu peči.

Za malo starejše otroke, ki že znajo pisati, a to opravljajo z muko, se lahko igrate "iskanje zaklada". Da spodbudite otrokovo zanimanje in da igra ne bo prisila, lahko začnete vi. Na nekaj koščkov papirja napišite navodila, ki bodo otroka vodila do skrivnega zaklada in jih skrijte, na koncu mu pripravite manjše presenečenje, da bo navdušenje za igro še večje. Nato zamenjajte vloge in naj otrok napiše navodila za iskanje zaklada. Pri iskanju se zabavajte in vedno pohvalite napisano navodilo: da je lepo napisal kakšno črko ali da si je spomnil dobro navodilo ali da vas navodila res dobro usmerjajo.

Pri starejših otrocih pa so igre lahko bolj zapletene in zahtevne. Vedno je dobro igro zastaviti kot izziv. In veliko bolj bo delovalo, če bo središče igre otrok, kot pa nekaj ali nekdo, kar mora otrok opisati ali narediti. Recimo naj bo komentator svojega najljubšega športa ali naj napiše govor ob prejemu pomembne nagrade za dosežke v znanosti. Tematika seveda je taka, ki otrok zanima. Govor ali scenarij za komentiranje naj najprej napiše, nato pa naj vam to tudi zaigra. Pri tem ga spodbujajte, da naj se v igro čim bolj vživi in ne komentirajte njegovih izjav, niti ga med govorom ne popravljajte.

Kako pa sami spodbujate otroka, ki nerad piše, k pisanju?

Ustvarjalno-pisalni izziv: Sizifovo delo

Vsak od nas se je verjetno že kdaj ujel v nesmiselnost opravila ali situacije, za katero se je zdelo, da se ponavlja znova in znova, ne da bi dosegli napredek. Verjetno vsak izmed nas pozna občutek, ko se znajde v začaranem krogu vedno enega in istega, ki ga ne moremo prekiniti.

S 250 besedami opišite svoje Sizifovo delo. Kaj je tisto, kar vedno ponavljate in opišite način, kako to počnete.

Veselo pisanje!

Vse svetlobe ni moč videti

Njen izraz je odsoten izgubljen.

Prav poseben občutek je brati knjigo, ki opisuje življenje in dogajanje med (drugo) svetovno vojno, ko uživaš na dopustu in to v državi, i je še sveže zaznamovana z vojnim dogajanjem, četudi je od nje že 20 let.

Gledati obstreljene hiše, porušene hiše, mrtve hiše in brati o teh hišah v enem drugem obdobju, drugem kraju da celotni zgodbi še toliko bolj žalosten, boleč in skoraj malo srhljiv občutek.

Če zapreš oči, še ne veš nič o slepoti. Pod svetom neba in obrazov in hiš obstaja bolj surov in starejši svet, kraj, kjer ravne površine razpadejo in glasovi letijo kot jate ptic po nebu.

Zgodba Marie-Laure in Wernerja je verjetno zgodba preštevilnih deklet in fantov, ki so bili prisiljeni doživljati krutosti vojne, ki si je niso izbrali, a ki so si delili zelo podobne izkušnje in doživetja pa naj je šlo za prvo, drugo ali balkansko vojno. Ali pa kar se trenutno dogaja na Bližnjem vzhodu.

Mogoče je bil stari vodič malo trčen. Mogoče Ognjeno morje nikoli ni obstajalo, mogoče prekletstva zares niso resnična, mogoče ima oče prav. Zemlja je samo magma in zemeljska skoraj in ocean. Težnost in čas. Kamni so samo kamni in dež je samo dež in nesreča je samo smola.

Prav ironično pa sem vedno veseljem prisluhnila svoji prababici, ko je govorila o času, ki ga je med drugo svetovno vojno preživela v nemškem taborišču. Uživala je, ko je pripovedovala o tem času, a vedno o lepih in pozitivnih stvareh. O ljudeh, ki so si pomagali med samo, o sreči, ki jo je imela, o francoskem zdravniku, ki ji je rešil noge, ki ji jih je poškodoval zid, ki je padel nanjo, da jih ni bilo treba amputirati, temveč so jo še v njena pozna 80. leta nosila na okoli. Četudi malo težje.

... kakor da bo ljubezen do hčerke premagala meje njegovega telesa. Zidovi se lahko podrejo, celo vse mesto, svetloba tega občutka pa ne bo nikoli zbledela.

Skoraj vsakdo izmed nas ima vsaj nekoga, ki ga je doletela vojna, če ne celo, ki jo je doživel sam in opažam, skozi njihova pripovedovanja, da je to čas, ki še zdaleč ni pozabljen, ne v zgodovini, ne v srcih ljudi.

... spet je otrok v majhni sobici na podstrešju, oklepa se sanj, ki jih noče zgubiti, vendar mu je Jutta položila roko na ramo in ga zbudila.

Pred nekaj tedni sem se pogovarjala s prijateljico, ki je kot mlada deklica prišla v Slovenijo iz Bosne. Pogovarjale sva se o otrocih, o življenju in v nekem trenutku sem ji omenila, da se ji bo vedno vse izšlo, ker je taka oseba, ki se potrudi in vztraja. Njen odgovor mi je pognal mravljince po kosteh: "Vojna je naredila svoje. Za vse je nekaj dobrega."

Kako, otroci, nam lahko možgani, v katerih ni niti iskrice svetlobe, ustvarijo svet, tako poln svetlobe? 

In to opažam pri ljudeh, ki so preživeli izkušnjo vojne, da so našli sebe, svoje bistvo in predvsem da znajo ceniti življenje in vse kar imajo. In ravno to je bilo čutiti iz babičinih pripovedovanja, s katerimi me je tako rekoč zasvojila, da sem jih želela poslušati še in še in vedno ponovno in znova.

In taka je tudi zgodba Marie-Laure.

"Tvoja težava, Werner, je to, da še zmeraj verjameš, da je tvoje življenje tvoje," reče Frederik.

Preveč pa je zgodb, ki jih je vojna uničila. Bodisi niso zmogli pogledati v svoje bistvo, niso mogli najti tistega kančka nevidne svetlobe, ki jo jim je prinesla ta izkušnja, ker niso morali premagati grozot, ki so se jim dogajale. Niti ko je bilo že zdavnaj vse mimo.

Zavedala se je, da je v tem bistvo njegovega strahu, vsega strahu. Da se bo svetloba, ki je ne moreš ustaviti, obrnila proti tebi in spustila kroglo v cilj.

In potem so tu še številni, ki živijo z občutkom krivde in sramu, da so, vede ali nevede, namerno ali zaslepljeno, pomagali ustvarjati te grozote. In takih ljudi, navadnih ljudi, ki niti ne bi smeli biti akterji te igre, ni malo.

Tako da, z matematičnega vidika, otroci, vsa svetloba ni vidna.

Pred kratkim sem se pogovarjala z dvema mladima Francozinjama, ki sta se čisto potegnili vase samo ob omembi Vichy, katere ime večina pozna kot blagovno znamko priznane kozmetike, nekateri celo kot mesto na jugu Francije, Francozi pa ime še vedno povezujejo s črno piko v njihovi zgodovini in s sodelovanje z okupatorjem. Ko sem ju povprašal o tem, sta se strinjali, da so dogodki druge vojne še vedno močno zasidrani v njihovih zavesti, četudi s tem niso imeli ničesar.   

Pridobila bosta še en dan šumov. Ali še en dan svetlobe. Pa saj ne bosta potrebovala svetlobe, da se ustrelita.

Že dolgo me nobena tako presunila. Pri branju mi je najbolj všeč, da se lahko vživim v zgodbe, jih skozi branje podoživljam, kot bi jih živela sama. Kratka, skoraj odrezana poglavja pripomorejo k temu. Popeljejo te naravnost v dogajanja in v srce zgodbe. Marsikaj se zgodi, a se šele kasneje razjasni, kako in zakaj. Vseskozi pa od blizu spremljamo usode nedolžnih ljudi, ki jih je vojna potegnila v svoj vrtinec. Tudi niso imeli izbire. Nihče se ni mogel skriti ali pobegniti. Vrtinec jih je poskral vase. Le da je ene sprejel v svoje središče in jih le dodobra prepihal, druge je uničil, nekatere pa le pogoltnil, jih prežvečil in zelo poškodovane ponovno izpljunil.

To je moja nevidna svetloba, kakšna pa je vaša?

Ustvarjalno-pisalni izziv: Skozi šivankino uho

Ponavadi se srečamo s šivankinim ušesom, ko se trudimo vdeti skozenj nit. Ima pa besedna zveza poleg dobesednega tudi nekaj prenesenih pomenov. 

Zato vas danes izzivamo, da razmislite, kaj vse lahko gre in kaj se da skozi šivankino uho.

S 250 besedami napišite zgodbo, kjer ima glavni prostor šivankino uho. Kaj se dogaja in kdo ali kaj vse gre skozi šivankino uho pa je prepuščeno vaši domišljiji.

Veselo pisanje!

3 načini, kako premagati stres ob začetku šolskega leta

Začetek novega šolskega leta je vedno nekoliko stresen čas. Povezan je z veliko vznemirjenja, pričakovanji in tudi strahovi. 

Verjamem, da marsikateremu učencu in dijaku ponovni začetek prinaša le odpor in skrbi. Kljub temu, da v našem šolskem sistemu vidim veliko pomanjkljivosti, ki bi se jih dalo odpraviti, sem mnenja, da neke vrste formalne izobrazbe je dobro imeti.

Pa tudi skrbi in strah pred preverjanjem in ocenjevanjem je lahko premagati. Ugotavljam, da veliko učencev nima priložnosti ali možnosti izraziti, kako se počutijo v odnosu do šole. Še posebej, če v šoli ravno niso ravno briljantni.

Seveda obstaja veliko načinov, kako premagati stres in se lažje spoprijeti z (neželenimi) izzivi, ki jih ponuja novo šolsko leto, a bomo našteli tri, ki se nanašajo na pisanje. Verjetno to ne bi bila prva izbira marsikaterega učenca, saj je pisanje preveč povezano s šolo in še bolj z ocenjevanjem pravilnosti uporabe jezika in slovnice.

Na Literarnici že vrsto let poudarjamo koristnost pisanja na spodbujanje ustvarjalnosti in ustvarjalnega razmišljanja, na delovanje možganov, zato se mi zdi tudi v tem primeru zelo dobra izbira.