Esej 2023, Priprave na maturo

 

Elektronski vir (pdf)

209 strani

Cena: 15€

E-knjižica Esej 2023: priprave na maturo je končno na voljo. Naročite jo lahko na helena@literarnica.si.

Letošnja matura prinaša drame Antigona Sofoklesa in Dominika Smoleta, Hiša lutk Henrika Ibsena in Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v povezovalni temi Ženske na odru sveta, ki je prvo izhodišče za razmislek o prebranih delih in njihovem dogajanju.

V prvem delu posvečamo pozornost podrobnim pripravam na samo pisanje eseja, ki je že samo po sebi ključnega pomena. Spoznali boste, kako se na pisanje eseja pripraviti in kako brati dela, da boste na izpitu razumeli temo eseja in navodila. Izmed predlogov in napotkov vzemite tiste, ki vam bodo pomagali pri učinkoviti pripravi na pisanje eseja.

Drugi del podrobno obravnava obe deli. V njem se poglobimo tako razčlenjenim obnovam, kot vprašanjem za poglobitev teme, ki lahko služijo tudi esejističnem razmisleku o posameznem delu, likih, zgodbi, sporočilu. 

Ponudi tudi primere razpravljalnega in razlagalnega eseja, ki služijo kot vaja pisanja eseja in utrjevanje prebranega.

Kako delati zapiske - metoda Cornell

Vsak, ki rad dela zapiske, se s časom izuri v načinu zapisovanja, in jih tudi prilagaja svojim potrebam, stilu učenja in pomnjenju.

Sama se poslužujem različnih načinov zapisovanja. Tako so nekateri zapisi pretežno vizualni, se pravi, da uporabljam veliko puščic, raznih oblik, zvezdic in drugih znakov, ki v sebi ali ob sebi nosijo temo, ključne besede ali pomene, ali pa jih povezujejo. 

Nato so tu zapiski, ki so strnjena besedila, lahko bi rekli povzetki mojega lastnega razumevanja snovi.

Potem pa so tudi bolj organizirani, strukturirani zapiski, ki imajo posebno zgradbo. 

Vse načine zapisovanja pa po trebi in čez čas prilagodim in dopolnim trenutnim potrebam in načinu razumevanja (na kakšen način si bom zapisane informacije najlažje zapomnila).

Če bi se posvetili proučevanju različnih metod, bi ugotovili, da večinoma ljudje razmišljamo in si zapisujemo podobno ali vsaj po določenem načinu. Metod je več in marsikdo si je zapiske (nevede) že kdaj zabeležil po vsaj eni izmed njih.

Čarobni svet e-branja

Vsak bralec razume, da prebranih knjig ni nikoli dovolj. Neskončen seznam knjižnih želja in prav

toliko motilcev branja je nekaj vsakdanjega, kar nobenega bralca ne odvrne, da na ta seznam ne bi pridno dodajal nove literature in se ne brani novih knjižnih predlogov. Neskončni seznam se polni hitreje kot se z njega črtajo prebrana dela.

A kljub vsemu za bralca vsaka knjiga ni čisto prava knjiga.

Pred leti so se v literarnem prostoru pojavile e-knjige, ki so v napovedih grozile, da bodo preplavile trg in izpodrinile tiskane knjige. Nekateri bralci so jih z veseljem sprejeli, predvsem zaradi zelo koristne prednosti, da lahko na e-bralnik spraviš več knjig in s seboj ne nosiš vedno celega tovora (čeprav se mi zdi, da vsak bralec v svoji torbi prav z veseljem prenaša težo tiskane knjige).

Sama sem se jih lotila z veliko zadržanostjo, tiskane knjige imajo ne glede na vse prav poseben okus, ki ga e-knjige nikoli ne bodo imele. In vsaka tiskana knjiga diši po svoje.

Vseeno pa me je zelo zanimalo, kaj je na teh e-knjigah, da so dvignile toliko prahu. 

Kako nam poznavanje različnih učnih modelov lahko pomaga pri učenju

V zadnjih objavah smo se posvečali učnim stilom, torej različnim načinom, kako ljudje sprejemamo informacije in kako se učimo. Zaradi želje po odkritju primernega učnega stila, so se razvile številne metode, ki vsaka na svoj način zajema različne pristope k učenju.

Raziskave, ki so hotele potrditi koristnost učnih stilov, sicer teorijam učnih pristopov niso naklonjene. Nobena ni povsem ovrgla smiselnost učnih stilov, je pa tudi nobena ni povsem potrdila.

Na tem mestu je treba poudariti, da so raziskave predvsem preverjale koristnost učnih stilov in prilagajanje načina poučevanja v razredih, saj je vsaka metoda zagovarjala tudi, da bi se moral način poučevanja prilagoditi vsem posameznikom v razredu.

V tem obziru je poučevanje, kjer se skuša način podajanja snovi prilagoditi vsakemu učencu in njegovemu učnemu stilu, verjetno res neučinkovito, saj smo ljudje tako različni, da ugoditi prav vsakemu, kaj še le vsem posameznikom v skupini, niti ni izvedljivo.

Vseeno pa je pomembno, da vsak posameznik razišče načine, kako se učni in tudi kje in kdaj se najlažje uči.

Tudi učni stili pri posamezniki se spreminjajo. Lahko se spreminjajo, ker imamo več znanja in je potreba po načinu učenja drugačna, morda nam je zaradi tega kasneje lažje se uči in sprejeti nove informacije. Potem so tu tudi različne okoliščine, ki vplivajo na našo motivacijo za učenje in kako se bomo učili.

Ker menimo, da je učenje ne samo potrebno za razvoj posameznika, za krepitev njegove ustvarjalnosti in razmišljanja, predvsem pa da je učenje zabavno in koristno, v nadaljevanju predstavljamo še nekaj drugih pristopov k učenju oziroma učnih stilov, ki vam lahko pomagajo pri odkrivanju svojega učnega stila ali vam vsaj lahko ponudijo uvid, da se različni ljudje učimo drugače in da se tudi sami učite drugače kot ostali.

Branje kot del učenja in branje kot odmor od učenja

Sestavni del učenja je tudi branje. Iščemo, raziskujemo, obdelujemo informacije in pri tem po navadi veliko količino podatkov preberemo. 

V prejšnjih dveh objavah smo tudi nakazali, da smo si ljudje različni in da imamo različne pristope k učenju oziroma različne učne stile, predvsem na  podlagi tega kako informacije sprejemamo (bodisi zaznavamo ali na katero vprašanje želimo odgovoriti).

Ne glede na to kateri zaznavni tip pri ans prevladuje, določeno količino podatkov vseeno izvemo iz knjig, razlika je le v tem, na kakšen način si bomo kasneje te podatke lažje zapomnili.

Kot vsaka miselna ali fizična dejavnost pa tudi učenje zahteva odmore. In med učenjem, kot tudi pri drugih stvareh, ki jih delamo, si je priporočljivo vzeti pogoste odmore v rednih časovnih intervalih. Sicer to ne pomeni, da se učimo pol ure, nato pa si vzamemo cel dan za odmor. Pomeni pa, da si učenje razdelimo na časovne bloke po npr. 20 minut in imamo nato 5 minut odmora in tako ves čas učenja. Po dveh ali treh urah pa naj bo odmor nekoliko daljši, saj se kljub izjemni zmogljivosti možganov, vseeno večina koncentrira tako intenzivno več kot nekaj ur skupaj z vmesnimi odmori. 

Učenje kot vrednota in osnova za znanje

V maju in juniju smo na Literarnici naslavljali teme, ki jih tudi med počitnicami ne bi smeli zanemariti. In čeprav se zdi, da imajo povezavo le s šolo, imajo pravzaprav veliko več povezave s posameznikom samim in njegovim življenjem na sploh, saj je učenje zelo pomembna sestavina našega vsakdana. Ali bi vsaj moralo biti.

Objave smo združili v prispevku za Literarnični novičnik in zdi se nekako prav, da ga objavimo tudi tukaj.

Tako se je kljub zaključku še enega šolskega leta, potrebno tematiki posvetiti tudi med "oddihom" od šole. Ali ravno takrat, v bolj neformalnem in sproščenem okolju. 

4 vaje, kako otroka učiti brati

Šolsko leto se počasi bliža koncu. Za prvošolce je bilo to prelomno leto. Septembra vstopajo v učno okolje, kjer bodo morali biti veliko bolj samostojni kot so bili sedaj.

Pričakovalo se bo, da berejo. Tekoče, če je le mogoče, čeprav marsikateri učenec tega ne zmore niti v začetku tretjega razreda. Tako tudi od prvošolcev ni za pričakovati, da bodo vsi ob koncu prvega razreda brali. Zato je toliko bolj pomembno, da otrokom zagotovimo možnost bralnega razvoja in učenje branja na način, ki bo vsakega učenca pripeljal do dobrega bralca in ne bo delil na tiste, ki se brati naučijo hitro in tiste, ki se naučijo brati kasneje. V prvem razredu bi morali dati poudarek predvsem na usvajanje osnov, tako pa prenatrpan učni načrt zahteva, da se morajo otroci pri šestih letih že veliko naučiti, a hkrati se ne naučijo tistega, kar je dejansko podlaga za vse kasnejše učenje in tudi pridobivanje znanja - branja.  

V predhodnih objavah smo pokazali, da je učenje branja že kot sam proces težko. Poleg tega je za nekatere težji kot za druge. Vseeno pa ali se naučimo dobro brati ni odvisno od tega ali se brati naučimo hitro ali ne.

Je spodbujanje bralne kulture dovolj?

Do 12. maja je bila v javni razpravi Strategija o spodbujanju bralne pismenosti in bralne kulture. Taka prizadevanja zelo podpiram. Tudi sama poskušam na različne načine in z različnimi predlogi spodbuditi tako mlade kot odrasle k branju in predvsem predstavit, da je branje zabavno in da je branje kul. Prav tako si prizadevam starše navdušiti, da se posvetijo bralnim navadam svojih otrok, da jih spodbujajo k branju, četudi sami niso navdušeni bralci.

A dogajanja v zadnjem času in spremljanju mlajšega sina pri učenju branja, se sprašujem ali je to dovolj in ali je to sploh bistvo, da bomo ljudje tekoče, dobro in radi brali. 

Pri celotnem "načrtu" spodbujanja branja pozabljamo na prvi pogoj za branje - da se branja najprej sploh naučimo. 

Tako smo se zapeli v to, da moramo na različne načine spodbujati branje, si prizadevamo za večjo (bralno) pismenost, da smo pozabili, kje se branje začne in da se ga je treba najprej naučiti, šele nato spodbujati ljubezen do branja. Zelo pomembno pa je, kako se učenja lotimo.

Kakšno vrednost ima znanje?

Učenje in izobraževanje je tema, ki bi se je morali pogosteje dotakniti tudi na Literarnici, saj je zelo povezana s samo ustvarjalnostjo, ki je del človeškega uma, a med leti šolanja pogosto pri večini ljudi zamre. Raziskave priznanih strokovnjakov na tem področju so potrdile to dejstvo - da ustvarjalnost otrok upade z vstopom v šolo in se je do odrasle dobe ohrani le še okoli 2%.

Verjamem, da bo vsak strokovnjak želel zagovarjali svoje stališče kot edino pravo, a pri celotnem izobraževalnem sistemu ne bi smelo biti v ospredju kdo ima prav in kdo ne, temveč kaj je dejanski namen šole in šolskega sistema - pridobiti znanje, ki bo mladim omogočil in jih pripravil na kasnejše samostojno in odgovorno življenje.

To bi vsaj moral biti cilj izobraževanja in zakaj svojo mladost večinoma preživimo v šolskih klopeh.

Verjamem, da bi moral biti namen šolskega sistema tudi, da v vsakem posamezniku prepozna njegov posebni talent in ga spodbuja k udejstvovanju. Dejstvo je, da nismo vsi ljudje za vse. Še posebej nimamo vsi enakih zanimanj, ki so dober motivator, da se v tem izpopolnjujemo in izobražujemo. 

Niti ni pomembno, da smo vsi intelektualci, ki nima prav veliko opraviti s človekovo dejansko pametjo in znanjem.

Prav tako izobraževanje in pridobivanje znanja ne bi smelo biti merjeno izključno z ocenami, ki v našem šolskem in širšem sistemu slabše učljivemu otroku prehitro prilepijo raznovrstne etikete kot so težaven otrok, neposlušen, težje učljiv in še vrsta drugih priročnih izrazov, ki nam dajejo možnost, da se z otrokom ne ukvarjamo.

Pri svojem delu se srečujem predvsem s posamezniki, ki jim učenje ne gre od rok, jim ni prijetno, a to še ne pomeni, da jim učenje ali naučiti se nekaj novega (predvsem tistega, kar jih zanima) ni zanimivo.

Šolski učni načrt predvideva, kaj bi se morali otroci v posameznem razredu naučiti, ne predvideva pa specifik učnega procesa vsakega posameznika (učenje je zelo odvisno od možganov, kako sprejemajo  in shranjujejo različne informacije) in da se verjetno zaradi tega ne bodo mogli vsi otroci enako hitro ali v enakem obsegu predpisane snovi naučiti. Sicer šolski sistem predvideva dopolnilni in dodatni pouk, a to še dodatno vpliva na zgoraj omenjene etikete in na splošno družbeno prepričanje, da si slab, če nimaš dobrih ocen in tudi, da ničesar ne znaš. Pa to niti pod razno ni res.

Argument temu so učenci, ki briljirajo pri enem predmetu npr. pri matematiki, kjer imajo same petke in bi jim učitelji dali tudi šest ali osem, če bi bilo to možno, pri angleščini recimo pa povprečje ocen nanese za komaj zadovoljivo dvojko. In vsi učitelji so začudeni in se sprašujejo, kako ta briljanten "matematik" lahko pri drugem predmetu dosega tako borne rezultate in bi ga imeli za slabega učenca, če ne bi vedeli drugače.

Seveda je to pogojeno z našim prepričanjem in naravnanostjo šolskega sistema, da če si dober učenec, imaš dobre ocene pri vseh predmetih, ker znanje ne more biti tako subjektivno, da je oseba lahko v nečem dobra, v nečem drugem pa ne. To ne gre skupaj, saj poznamo in se celo otroštvo učimo le to, kaj je prav in kaj narobe.  

Spominjam se svojega prvega dne v srednješolskih klopeh. Novo okolje, novi obrazi, strah pred nepričakovanim, ki pa je kmalu popustilo, ko so se začeli navezovati prvi stiki. V razredu smo bili vsi novi, sveži iz osnovne šole, z izjemo enega sošolca, ki je prvi letnih ponavljal. Enotno mnenje je bilo, da ta pa že ne more biti v redu. To vem, ker smo se kasneje o tem tudi pogovarjali. Prehitro smo ga označili za neumnega in slabega, a izkazalo se je, da je bila resnica daleč od tega. Po prvih presenečenjih, ko je pri večini predmetov dobival relativno dobre ocene, se je izkazalo, da sošolec še zdaleč ni neumen in ne bi znal, prejšnje leto se mu je le zalomilo pri enem predmetu in se je tistega leta pri njem še toliko bolj potrudil. 

Žalostno je, da nas šola v prvi vrsti uči predvsem tega, kako ljudi ocenjevati po njihovih šolskih ocenah in ne po njihovem znanju in posebnostih, ki jih delajo izjemne.

Torej kakšno vrednost ima znanje? In kakšen pomen ima učenje? Je to res samo učenje za ocene ali je lahko usmerjeno v pridobivanje znanja, ki nam bo dejansko ostal in koristil za življenje? Uči nas tudi, da je tuje znanje edino pravo in dokler smo učenci, moramo znanje le sprejemati. Nekdo je določil, kaj se moramo naučiti in tega se moramo učiti in to je edino priznano znanje.

V srednji šoli sem se učila tudi latinščine. Nujno zlo, čem sem želela kot drugi tuji jezik imeti francoščino. Nisem vedela sicer zakaj takrat in ne vem tega niti sedaj. Klasična usmeritev pač.

Od latinščine mi, razen nekaterih klasičnih pregovorov in izrazov ni ostalo prav veliko. Verjetno je to pogojeno tudi s tem, da tega znanja kasneje nisem prav nič gojila in vzdrževala. Pravzaprav sem na latinščino prav rada hitro pozabila, kljub temu da me je spremljala še dve leti faksa. 

A se od pouka latinščine zelo živo spominjam nečesa. Razlage besede educo, ki je večini evropskih jezikov služila za njihovo poimenovanje za izobraževati, učiti - v latinščini je educo, ki se je prav tako uporabljal za poimenovanje za izobraževati, učiti, pomenil voditi, peljati, usmerjati in v tem pomenu je tudi potekalo učenje, odnos učitelja in učenca pa se je smatral kot enakovreden v učnem procesu, saj je bil učitelj hkrati učenec, učenec pa je bi tudi učitelj, kar je pomenilo, da je učitelj učenca v znanje usmerjal in ga peljal k orodjem, s katerimi bi si lahko to znanje znal prisvojiti tudi sam, hkrati pa se je tudi sam učil od učenca, če nič drugega, se je učil, kako ga k učenju in znanju voditi.

Kaj ni to lepa vizija učenja?

Foto: http://www.mojpedijatar.co.rs/tag/ucenje/