Sami odločamo

Danes se zame čudovito potovanje, da ne rečem kar esejada, ki sem ga bila nenadejano deležna ob ustvarjanju rubrike Matura 2013, končuje. Z nostalgijo, priznam. Za dijake večinoma 4. letnikov srednjih šol se jutri šele začenja - matura. Kot prvo je na programu pisanje eseja.

Zrelostni izpit ji pravijo. Spominjam se svojega, ki se je kasneje izkazal za prvega v vrsti zrelostnih izpitov, ki vsakega izmed nas čakajo na poti. Je pa res. Če se moraš do mature učiti za šolo in za ocene, se po njej začneš učiti za življenje.

Raziskovanje, študiranje, branje in samo pisanje člankov o eseju me je na koncu naučilo veliko več kot le kako se nanj pripraviti. Upam, da bodo smernice marsikateremu dijaku pripomogle k boljše napisanemu eseju na jutrišnjem izpitu. Tisti, ki so mi jih dijaki poslali v pregled, so bili večinoma zelo dobro napisani, nekateri celo odlični. Prijetno presenetilo me je poglobljeno in pretanjeno razmišljanje, bogat besedni zaklad in jasno izražene misli nekaterih, niti ne redkih. Te eseje je bilo res užitek brati. In ocenjevati. Upam, da bodo mladi, ki so jih napisali, te lastnosti ohranili tudi v prihodnosti.

Sami odločamo. To dejstvo se je ponovno potrdilo. Sami odločamo ali se bomo učili ali ne. Sami odločamo ali se bomo potrudili ali ne. Sami odločamo ali bomo vložili ves potreben trud in napor ali ne. Če se omejim le na to izkušnjo, saj ima veliko globlji in širši domet.

Z veseljem in velikimi pričakovanji se nadejam letošnje jeseni, ko bomo nadaljevali to esejado v rubriki Matura 2014. Nedvomno se bom naučila česa novega in bom to novo znanje, kot tudi že usvojeno, lahko prenesla in delila z novo generacijo nadobudnih srednješolcev. 

Hvala vsem, ki ste delili svoje eseje in vam jutri želim uspešen dan in veliko sreče na izpitu. Verjamem, da je niti ne potrebujete, saj imate vse potrebno znanje.

Hvala tudi vsem, ki ste v velikem številu obiskali moj blog in brali objave. Upam, da ste med njimi našli kaj, kar vam bo koristilo.

Lep pomladni dan

Pomladni dan Cirila Kosmača je drugo čtivo, ki ga dijaki obravnavajo za letošnji maturitetni preizkus iz slovenščine.

Do Cirila Kosmača in njegovih del imam zelo pristranski, skoraj zaščitniški odnos. Zasluga za to gre predvsem na račun scenarija za film Tistega lepega dne. Film, ki sem ga v mladih letih gledala neštetokrat (takrat so te stare slovenske filme še kaj vrteli), natančno vedela kaj se bo zgodilo, vendar se ga nikoli ne naveličala. Hudomušni dialogi, izdelani karakterji, priljudna glavna junaka, prijetna ljubezenska zgodba, narodno zavedni čut in zavzemanje za svoj prav – vsi elementi, ki jih dobra zgodba potrebuje.

Pa se vrnimo k Pomladnemu dnevu. Tudi tukaj zgodba ne razočara. Kosmač z neverjetno poetičnim jezikom opisuje dogodke iz svojega otroštva. Roman spada med kratke romane in bi se lahko napisal še krajše, a kljub bohotnosti besedišča in opisov niti ena beseda ni od več, niti ena beseda ne kazi harmoničnosti in spevnosti pripovedovane zgodbe. Pa vendar je pripoved preprosta. Se bralca dotakne, vsaj mene se je, celo čustveno gane. Ob branju so se mi prizori odvrteli pred očmi, kot bi gledala film, kar ni drugega kot mojstrskost pripovedovalca, da živo prikaže zgodbo, da si jo lahko bralci predstavljamo kot bi jo gledali.

Realizem je še en element, ki mi je pri srcu. Mislim, da ni najti večje romantičnosti, romantične naivnosti in optimizma, kakor ravno pri pisateljih realizma. Seveda so pisatelji kot Zola, ki dajejo realizmu pridih zanikrnosti in revščine, vendar so tudi pisatelji kot Dickens in Balzac, v čigar delih se, tako kot pri Kosmaču, kaže romantična narava verjeti v dobro in boljše. In kaj ni realizem ravno to? Je dobro in slabo in je tista sivina vmes. Lepe stvari so realne. Dobro, ki se nam dogaja v življenju, je realno, ne samo beda in obup.           

Tudi za to delo sem preučila različne opise in analize. Ponovno me je presenetila omejena razprava. Stroga obnova, izpostavitev najbolj očitnih elementov dela, nobenega presežka in toliko izgubljenih misli, ki so se mene kot bralko veliko bolj dotaknile, mi dale misliti veliko bolj kot pa vodilni nasvet pripovedovalčevega očeta, da človek prej umre od obupa kot od lakote.

Očetova misel, če ne že kar nauk, ki jo izpostavi tudi sam pripovedovalec, da »preden misliš koga ozmerjati, stopi vsaj za sekundo v njegovo kožo«, me je veliko bolj podražila, spodbudila k razmišljanju. Prevzela me je pisateljeva tankočutnost, da je bil sploh sposoben pomisliti na to, preden bi koga krivil in obtoževal. Se mi zdi, da smo ljudje premalokrat sposobni in pripravljeni najprej pogledati še z drugega zornega kota. Veliko lažje je pljuvati po drugih, da lahko opravičimo svojo nesposobnost.

Naslednja stvar, ki me je presenetila, je bil odnos do mame. V povzetkih predstavljen kot ljubeč, se je meni kazal kot nesproščen. Pogosto, če ne kar vsakič, ko je o tem pripovedoval, se je pripovedovalec ob materi počutil neprijetno. Sicer ne gre dvomiti v ljubečo naklonjenost enega in drugega, vseeno pa njun odnos ni bil tako spontan, topel ali iskren, ko je bil z očetom. In tudi kako bi lahko bil, ko je mati hirala pred otrokovimi očmi. Smrt je zaznamovala njihova življenja veliko prej, preden je mati dejansko umrla. Sicer ga je spodbujala k učenju in šolanju in pisanju, vseeno pa ne morem mimo dejstva, da je pripovedovalec kot otrok čutil dobršno mero krivde. Krivde, ker se je ponoči rad sprehajal po okoliški pokrajini, čeprav je vedel, da je mama zaradi tega budna in da ga čaka ter da ga bo poklica takoj, ko ga bo slišala se vrniti. Krivdo, ker ga je spodbujala k pisanju, nekaj, kar v tistem času še ni bil pripravljen sprejeti. Ker mu je s tem nalagala odgovornost za lastno dobro počutje. Umiram, vendar bom veliko lažje umrla, če mi obljubiš, da boš pisatelj. Krivdo, ker si je verjetno pri dvanajstih letih veliko bolj želel, da bi imel zdravo mamo, ki bi ga ljubila, ne čudno in ne drugače, samo ljubila, kot pa postati pisatelj.

In takšno razmišljanje, ki ne sledi utečenim smernicam, ter ne naučeno doživljanje, ki je lastno bralcu, bi morali spodbujati, zahtevati od dijakov na maturi, od nove generacije zrelostnega izpita, ne pa pisanja o prežvečenih mnenjih strokovnjakov.

Kateri dogodki so pa vas spodbudili k razmišljanju? Kaj iz pripovedovalčevega življenja vas je ganilo?

Sami odločamo kdaj boli

Za ocenjevanje ali mi je brana knjiga všeč ali ne, uporabljam preprosto merilo: če sem jo prebrala na mah, potem mi je vešč, če sem potrebovala nekaj časa, jo velikokrat odložila, začela vmes brati drugo, tretjo …, potem mi ni všeč, čeprav ima vsebinski potencial in inovativni pristop. Pri tem ni nujno, da je zgodba preprosta ali ne poglobljena. Le branje je ena velika muka. Verjetno smo že vsi kdaj naleteli na take vrste knjigo, zato verjamem, da veste o čem govorim.

Zagotovo ni nič privlačnega v zgodbi, ki jo z naporom beremo, h kateri se neštetokrat vračamo s poskusom, da nam jo bo le uspelo prebrati. Šele potem pride tisti globlji del ocene, ki se ne tiče več kako je bilo sporočilo izraženo, temveč kaj sporočilo je in ali je služilo svojemu namenu.

Po moji oceni tako roman Konje krast spada v prvo kategorijo. Branje je bilo tekoče, celo zanimivo. Morda je res nisem prebrala na mah, vseeno pa nisem potrebovala daljših premorov, zaradi katerih bi bila vrnitev k branju mukotrpna. Se me pa vsebinsko delo ni posebej dotaknilo. Prijetna zgodba, brez posebnih zapletov, posledično tudi razpletov ne. Zgodba o človeku, ki se odmakne na samo, kjer upa preživeti preostanek svojega življenja. Opisi dogodkov, pripovedovalčevega doživljanja brez posebnega čustvenega naboja. S tega vidika zelo nevtralna pripoved, četudi govori o dogodkih, ki naj bi se pripovedovalca globoko dotaknili.

Ko sem za sklop Matura 2013 prebrala in preštudirala vse možne opise, razlage, spremne besede o romanu, se nisem mogla načuditi, kako drugače sem dojemala zgodbo. Vse razlage so povzemale dejstva, ki so bila očitna. Povzemale so zgodbo. Črno na belem. Sama sem se spraševala o resnici, ki je zadaj, ki se skriva za vsem tem.

Glavno vodilo zgodbe je misel, ki jo je oče Trondu, osrednjemu liku in pripovedovalcu, posredoval, ko sta v zakotnem, odmaknjenem kraju skupaj preživljala poletje. Oče je že moral vedeti, da so to njuni zadnji skupni trenutki, saj mu je takrat posredoval nasvet, da sami odločamo, kdaj boli. Že kot deček se je Trond te misli vestno držal in si jo v težkih trenutkih večkrat ponovi.

Lepa, močna misel, vendar je nisem mogla »posvojiti«. Vsiljevala se mi je namreč misel o neodgovornem očetu in njegovem sinu, ki ga je oboževal, ki si je želel njegove pozornosti in potrditve. Zakaj neodgovornem? Iz lastnih izkušenj vem, da je lahko to ena od bolj odgovornih potez v posameznikovem življenju.

Oče se mi ni kazal neodgovoren zato, ker je zapustil svojo družino, svoja otroka verjetno v najbolj občutljivih letih. Neodgovornost se kaže v načinu, kako jih je zapustil. Brez slovesa, v pismu, kot da bi to lahko odtehtalo rano, ki jo je pustil za sabo. Nekaj materialnega v sicer nematerialni praznini. In očitno je morala biti ta bolečina globoka, saj je tudi Trond enako ravnal pri svojih otrocih, četudi že odraslima hčerama. Zapustil ju je brez slovesa, brez besede.

Tudi ne morem mimo občutka, da se je pripovedovalec odmaknil v samoto, ne zaradi ženine smrti, kot nakazuje zgodba, temveč zato, da bi se odmaknil na samo, pred svojo bolečino, ki jo je nosil v sebi od očetovega odhoda. Odmik je bil njegov način soočanja z rano, ki jo je vsa ta leta nosil s seboj. V samoti je želel bolečino pozabiti. Ironično je, da je to skušal doseči, da si je za svojo samoto izbral  kraj podoben tistemu, v katerem je leta 1948 preživel poletje z očetom.  Še toliko bolj, da je bil njegov najbližji sosed mož, ki je tisto poletje živel v istem kraju. Še več, s sosedovo mamo naj bi imel Trondov oče ljubezensko razmerje in je Trondovo družino verjetno zapustil ravno zaradi nje.

Ob branju me je prav tako presenetilo, da se pripovedovalec ni nikoli potrudil, kasneje ko je odrasel, poiskati očeta. Možnosti in tudi priložnosti je vsekakor imel, če je bil dokaj premožen podjetnik. Kot odrasel starejši gospod, si soseda še vprašati ni upal, ali je oče, ko ga je zapustil, živel z njimi.

Torej, ali res sami odločamo, kdaj boli? Sama sem mnenja, da odločamo samo o tem, kako boli. Odločamo o tem, kako se bomo z bolečino soočili in tudi odločitev, da se sploh ne bomo soočili je le način. Ne soočanje ne enači z odsotnostjo bolečine, kar misel namiguje. Čustva ne moremo kar odmisliti, lahko jih le potlačimo, odmaknemo ali pa jih predelamo, pa še takrat imajo določen vpliv na nas. Ali nas neprijetne izkušnje v življenju pripravijo, da dozorimo ali pa nas odtujijo.

Kako ste pa vi doživljali zgodbo? Katere misli so se vam porajale ob branju?

Napovednik

Z objavami na temo Matura 2013 smo sicer zaključili, še vedno pa ste vabljeni, da pošljete svoje eseje, vprašanja, pobude, da jih skupaj predebatiramo in razjasnimo nejasnosti, ki so morada še ostale.

Vse dijake, trenutno 2. in 3. letnikov, obveščam, da bomo z rubriko Matura 2014 nadaljevali jeseni. Do takrat pa se bomo ponovno posvetili Pisalnicam in nasvetom ter napotkom o pisanju.

Merila za ocenjevanje eseja

V zadnji objavi v sklopu Matura 2013 bomo nekaj besed namenili merilom za ocenjevanje eseja. In čeprav so merila za ocenjevanje eseja namenjena ocenjevalcem, je vseeno dobro, da ste seznanjeni z načinom in postopkom, kako bodo ocenjevalci ocenjevali vaš esej. To vam lahko pomaga pri samem pisanju, saj boste bolj pozorni, kako pisati, da boste dosegli čim višje število točk.

Esej vam bo prinesel kar 50 odstotkov ocene na izpitu iz slovenščine, ki je sestavljen iz treh delov, zato je še toliko bolj pomembno, da se na tem delu res dobro izkažete. Z nekaj vaje in prizadevnosti to niti ne bo tako težko.

Predmetni izpitni katalog določa, da se bo pri eseju ocenjevalo 1.) poznavanje in problemska obravnava izhodiščne teme s pripovedovanjem, z opisovanjem in označevanjem (v deležu od 20 -30 % ocene eseja), 2.) poznavanje in problemska obravnava izhodiščne teme z vzročno-posledičnim razvijanjem, dokazovanjem trditev in razlaganjem ter s posploševanjem primerjalnih ugotovitev (v deležu 50 – 60 %) in 3.) poznavanje in problemska obravnava izhodiščne teme z razlaganjem in utemeljevanjem vrednostnih meril (20 – 30 % ocene eseja).

Šolski esej se ocenjuje celostno in analitično. Celostno ocenjevanje je kontrolna metoda, ne pa temeljni način za določanje števila točka.

S celostnim ocenjevanjem se določa ali je obravnavanje izhodiščne teme zanimivo, prepričljivo, zrelo, včasih tudi izvirno. Kandidat k temi pristopa z več različnih gledišč (svojih ali strokovnih), z argumenti. Izpeljuje ustrezne zaključke. Obvlada primerjavo z analizo, sintetiziranje in vrednotenje. Ocenjuje se tudi ali je besedilo koherentno, njegova zgradba pa ustrezna. Besedišče je bogato, vsebuje tudi subjektivne (izvirne) besedne zveze, ki so funkcionalno povezane z literarnovednimi termini. Kandidat obvlada tudi zahtevna skladenjska in besedilotvorna pravila. Jezikovnih napak skoraj ni.

Če boste zadostili zgoraj opisanim merilom, boste prejeli oceno odlično. Vsako odstopanje od meril, vam bo celotno oceno znižalo.

Ko bo ocenjevalec prebral vaš esej in ga na podlagi zgornjih meril celostno ocenil, bo z analitično metodo to oceno še preveril.

Pri analitičnem ocenjevanju bo ocenjevalec  besedilo ovrednotil s točkami na vsebinskem in jezikovnem področju, in sicer:

I.          vaš razpravljalni šolski esej bo ocenjen odlično, če boste pri vsaki posamezni postavki zadostili naslednjim merilom:

A)     Vsebina (do 30 točk):

-          povezanost z izhodiščno temo,

-          kakovost problemske obravnave snovi: primerjanja, razčlenjevanja, posploševanja, utemeljevanja trditev in vrednotenja.

B)      Jezik (do 20 točk):

1.       Jezikovna pravilnost (do 8 točk):

-          ustrezna raba ločil in drugih pravopisnih sestavin,

-          raba ustreznih besednih oblik,

-          pomensko ustrezna raba besed, ustrezno tvorjenje besede,

-          ustrezno tvorjena poved,

-          ustrezno pomensko razmerje med stavki in povedmi, ustrezno oblikovano razmerje      med stavki in povedmi.

2.       Slog (do 6 točk):

-          utemeljena raba slogovno zaznamovanih besed in oblik ter stavčnih konstrukcij,

-          upoštevanje drugih načel uspešnega sporočanja.

3.       Zgradba (do 6 točk):

-          besedilo ima naslov,

-          skladanje med zunanjo in notranjo členitvijo,

-          upoštevanje obsega (najmanj 700 besed),

-          prisotnost uvoda in zaključka,

-          povezanost sestavin besedila.

Navedena merila veljajo za šolski esej v predpisanem obsegu, torej najmanj 700 besed. Če besedilo presega predpisano zgornjo mejo besed, v večini primerov ne boste deležni odbitka točk.

Ravno nasprotno pa bo, če ne boste dosegli spodnje meje predpisanih besed. V tem primeru bodo besedila z manj kot 600 besedami ocenjevana po posebnem točkovniku, kjer je število možnih doseženih točk sorazmerno s številom besed. Manj, ko boste napisali besed, manj toč boste imeli priložnost usvojiti.           

II.         vaš razlagalni esej bo ocenjen odlično, če boste zadostili spodnjim merilo:

A)     vsebina (do 30 točk):

-          povezanost z izhodiščno temo,

-          zanimivost in izvirnost ubeseditve doživetja,

-          kakovost ciljnih ravnin  razlage besedil: prepoznavanja, poimenovanja, razumevanja pomena in vloge sestavin, vrednotenja in uvrščanja/umestitve.

B)      Jezik (do 20 točk):

1.       Jezikovna pravilnost (do 8 točka):

-          ustrezna raba ločil in drugih pravopisnih sestavin,

-          raba ustreznih besednih oblik,

-          pomensko ustrezna raba besed, ustrezno tvorjene besede,

-          ustrezno tvorjena poved,

-          ustrezno pomensko razmerje med stavki in povedmi,

-          ustrezno oblikovno razmerje med stavki in povedmi.

2.       Slog (do 6 točk):

-          utemeljena raba slogovno zaznamovanih besed in oblik ter stavčnih konstrukcij,

-          upoštevanje drugih načel uspešnega sporočanja.

3.       Zgradba (do 6 točk):

-          skladje med zunanjo in notranjo razčlenitvijo,

-          upoštevanje obsega (najmanj 700 besed),

-          prisotnost uvoda in zaključka,

-          povezanost sestavin besedila.

Tudi pri razlagalnemu eseju velja, da so merila določena za besedila, ki so napisana v predpisanem obsegu (700 do 1000 besed). Tudi pri tem tipu eseja prekoračitev zgornje meje števila besed, ne bo kaznovana z odbitkom točk. Bodo pa imela besedila z nižjim številom točk, manj možnosti za usvojitev visokega števila točk.

Torej, s premišljenim, razčlenjenim, dobro utemeljenim, pa tudi čitljivim in pravopisno ustreznim esejem, v katerem jasno izrazite in zastopate svoje stališče, boste dosegli zelo dobro oceno na izpitu. Ste pripravljeni?

Razlagalni esej

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino določa, da pri pisanju razlagalnega eseja dijak dokaže svojo zmožnost interpretacije književnih del, in sicer tako, da izraža svoje doživljanje, razumevanje, aktualizacijo in vrednotenje besedil.

Več o tem smo pisali v prejšnji objavi, tokrat pa se bomo posvetili samemu tipu razlagalnega oziroma interpretativnega eseja, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se razpravljalnega eseja lahko lotite.

Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.

Kot že samo ime pove, razlagalni esej od vas zahteva, da razlagate krajše književno besedilo. To pa zavzema razlago vašega doživljanja besedila, se pravi, da ste pri pisanju veliko bolj osebni, to osebno doživljanje besedila pa znate tudi izraziti, pojasniti in utemeljiti, hkrati pa besedilo tudi vrednotiti. Prav tako boste razlagalni esej pisali lažje, če boste dobro poznavali literarno teorijo, saj je pri tem tipu eseja potrebno besedilo ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno opredeliti.

Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili odlomek iz izbranega literarnega dela in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. To tudi pomeni, da boste svojemu eseju morali naslov postaviti sami. Čeprav so načini pisanja lahko različni, saj so interpretacije in s tem doživljanje literarnega besedila različne, pa naj vam bodo to smernice, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.

Primer:

Ciril Kosmač: Pomladni dan (odlomek)
Ciril Kosmač: Pomladni dan, Ljubljana, DZS, 2001, str. 88 – 91.

O, tudi nocoj ga vleče ven! Ali naj gre? Saj je mama nemara začumela … Ah, ne, ne! Mama bi ga gotovo slišala in bi nemirno čakala, da se bo vrnil. In ko se bo vrnil, bo z ročajem metle rahlo potrkala na strop in ga poklicala k sebi, kakor ga je poklicala še vselej, kadar se je ponoči odtihotapil iz hiše. Spustil se bo k njej in tam bo ves skrušen obstal pred starinsko orehovo posteljo z visokimi, izrezljanimi končnicami. V tisti postelji leži mama. Odeja je skoraj ravna, kakor bi bila mama že brez telesa. Na temno rdeči prevleki počivajo samo njene dolge roke, ki jih bo zagledal, kakor hitro bo prestopil prag. Tiste roke bodo bele, tenke in prosojne, kljub rdečkasti svetlobi, ali pa prav zaradi tiste svetlobe, ki jo daje slaboten plamenček drobne petrolejke z rdečim steklom. Njegov pogled se bo ustavil na tistih rokah in v grlu ga bo stisnilo, kakor bi na njih bral jasno zapisano smrt. Mama bo začutila njegov pogled in zaslutila tudi bridko misel, ki se bo v njem rodila ob tistem pogledu, zato bo takoj premaknila svoje roke in jih skrila pod odejo.

-          Kje si bil? – ga bo zdramil njen glas, ki bi bil rad svetel in poln, a bo zvenel zamolklo in votlo.

Zdrznil se bo in z očmi poiskal materino glavo, ki počiva na visokem vzglavju. Mama bo tajila težko sapo. Nasmehnila se mu bo kar se le da živahno, celo s senco nekdanje hudomušnosti:

-          Kje si bil, ti moj potep potepasti?

-          Nikjer … Zunaj … - bo zamrmral in pobesil glavo.

-          A, res? – se bo začudila z vso narejeno resnobo. – Že dvajset let sem pri hiši, v Nikjeru pa še nisem bila. Povej no, kje je?

Dvignil bo glavo in ji pogledal v obraz. Mama bo stisnila svoje uvele, brezkrvne ustnice, da se ji bodo okrog ust nabrale drobne gubice. Tako bo skrivala svoj hudomušni smehljaj. Toda ne bo ga mogla skriti v priprtih očeh, ki se ji bodo še zasvetlikale pod dolgimi vekami. To je njen najlepši izraz, a prav ta izraz ga bo spomnil najsrečnejših dni, hkrati pa bo čutil, kako se mama trudi, da bi se šalila in tako zabrisala misel na smrt. Spet se bo nasmehnila in hudomušno rekla:

-          Tvoje hlače kažejo, da je v tistem Nikjeru tam zunaj presneto visoka trava. In rosna, rosna! …

Vzdihnil bo in se nato previdno pomaknil za končnico postelje, da bi skril mokre hlače, poškropljene z lističi poljskega cvetja. Mami bo smeh skopnel z bledih lic. Zagledala se bo vanj, zagledala se bo tako globoko, da se mu bodo zašibila kolena. Prijel se bo za končnico, mama pa bo po dolgem premolku vzdihnila:

-          O ti nesrečni pob! … Le kje si se vzel? … in le kaj bo iz tebe? … Čuden otrok …

V njenem glasu bo zvenelo nekaj takega, čemur se ni mogoče upirati, nekaj neznanega, nekaj usodnega. Zato ga te besede zmeraj pretresejo. Nekaj časa bo trzal z nosom, nato pa bo s komaj zadržanim obupom izjecljal:

-          Zakaj tako govoriš? … Zakaj si v takih skrbeh zame? … Zakaj me vsi tako čudno gledate? …

-          Otrok, kaj pa govoriš? … Saj te imamo radi!

-          Saj! Toda zakaj me imate tako čudno radi?

Mama ga bo spet dolgo motrila s tako čudnim pogledom, kakor bi skozi njega prodrla nekam v daljavo ter bi tam brala nekaj takega, kar je njemu še skrito. Stenska ura bo glasno drobila čas, samotna vešča se bo poganjala okrog slabotnega plamenčka. Mama bo počasi stegnila roko in privila stenj. Nato bo rekla z mirno vdanostjo:

-          Čudno radi? … Saj te imamo res drugače radi, kakor imamo druge … In nemara te imamo celo bolj radi … A tudi, če te imamo bolj radi, te nimamo radi zato, ker bi bil ljubezni bolj vreden, kakor so jo drugi … ampak zato, ker si je nemara bolj potreben …

Te besede je že dvakrat slišal iz njenih ust. Prvič so ga samo neprijetno ganile, drugič so ga zadele v živo, kakor bi mu prikrito očitali nekakšno duševno pomanjkljivost, ki je sam nikakor ne more odkriti. In ko jih bo zdaj slišal tretjič, mu bo tako hudo, da bi najraje takoj izginil in se na samem razžalostil nad sabo. Toda niti ganil se ne bo, zakaj vest mu bo grenko očitala že samo misel, da bi radi izginil izpred materinih oči. A vendar bo treba nekako razbiti tisto mučno tišino, ki bo v njej zlovešče hrumelo, kakor bi se iz daljne prihodnosti valili proti njemu kalni vetrovi še neznanih tegob in gorja. Zato bo začel spet trzati z nosom in jecljati:

-          Ali naj ti kaj prinesem? … Ali naj ti vzamem opeko od nog in jo spet segrejem?

-          Ne, ne! – bo hitro odvrnila mama. Nato se bo spet nasmehnila in pod odejo celó zganila svoje telo.

-          Nocoj se kar dobro počutim. Res dobro … Ti kar pojdi … In lezi … In zaspi, moj pob! Zaspi, in nikar ne razmišljaj!

-          Ne bom, ne.

-          Ali obljubiš?

-          Obljubim.

Sklonil bo glavo in stopil iz sobe. Tiho bo zaprl vrata za sabo, obstal za njimi in hlastno potegnil vase dolg požirek čistega zraka. Nato se bo ozrl po prostorni izbi, ki bo zaradi svetle noči še bolj prostorna. Vsi predmeti, posebno starinski harmonij, bodo bolj temni, zato pa bolj prijazni in mehki kakor v dnevni luči. V nočnem počitku se bodo omehčali in pritajeno dihali kakor krotka domača bitja. Skozi južna okna bo mesečina lila na belo javorovo mizo, ki bo stala sredi visokih stolov vsa svetla in vedra, kakor bi še bedela. Pozdravila ga bo z vabljivo rumenkasto belino, da se bo nehote ozrl vanjo ter jo za hip užival s pomirjajočim užitkom. Nato bo začudeno zmajal z glavo in po prstih šel mimo nje, ona pa se bo ozirala za njim  s svojo štirikotno belo ploskvijo ter ga z nemim sočutjem pospremila do vežnih vrat. Odprl jih bo, zaprl za sabo in obstal v popolni temi. Tedaj ga bo spet objela prejšnja tišina, ki v njej tako pritajeno hrumi. Stisnilo ga bo pri duši, položil bo nogo na majavo stopnico in se začel naglo vzpenjati, kakor bi hotel uiti visokim kalnim valovom, ki se z nezadržno silo vedno hitreje in vedno glasneje valijo iz prihodnosti.

Na življenje pripovedovalca v romanu Pomladni dan vpliva predvsem oče, ki se ga tudi pogosto spominja. Spomini na mamo so manj pogost. Katere okoliščine so sprožile dogodek, opisan v odlomku?Kakšen odnos med materjo in sinom se nam razkriva v odlomku? Kakšni so pripovedovalčevi občutki?Kateri motiv je v odlomku še posebej prisoten? Ali ta motiv zaznamuje odnos obeh likov v odlomku? Katera slogovna sredstva prepoznate v odlomku in kakšen je njihov učinek?

Najprej natančno preberite odlomek in navodila za pisanje eseja. Pisanja razlagalnega eseja se boste lotili, če ste roman zelo dobro prebrali, predvsem pa, če so se vam ob branju odlomka utrnili posebni občutki, doživljanja. Če vas je vsebina odlomka pustila hladne in ob branju niste občutili ničesar ali so ti občutki medli in vas ne navdihnejo, potem je boljše, da na izpitu izberete razpravljalni esej.

V odlomku si označite besede, ki so se vas najbolj dotaknile. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati.

Ko dobro preberete odlomek in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.

→ Na življenje pripovedovalca v romanu Pomladni dan vpliva predvsem oče, ki se ga tudi pogosto spominja. Spomini na mamo so manj pogosti. Katere okoliščine so sprožile dogodek, opisan v odlomku?

Na tem mestu predstavite ključne elemente, dogodke, pojasnite okoliščin, ki so vodile do trenutka, opisanega v odlomku. Opišite, kaj je pripovedovalec počel, razmišljal, da se je spomnil na opisani dogodek. Opišete lahko tudi njegove občutke, potrebe, ki so ga napeljale na ta spomin. Razmislite lahko tudi ali so ravno njegove misli pripovedovalca vplivale, da se je spomnil pogovora z materjo.

→ Kakšen odnos med materjo in sinom se nam razkriva v odlomku? Kakšni so pripovedovalčevi občutki?

Opišite odnos med materjo in sinom v odlomku ter pri tem pazite, da gre pri odnosu za dvosmerni proces. Tukaj se boste osredotočili predvsem na njune občutke, geste, s katerimi te občutke izražata. Osredotočite se lahko tudi na občutke pripovedovalca, ki so izraženi v odlomku. Kaj vse občuti ob pogledu na mamo? Na kratko lahko povzamete tudi siceršnji odnos matere in sina, ki se razkriva skozi celotno romaneskno zgodbo. Odnos iz odlomka in odnos iz celotne zgodbe lahko tudi ovrednotite in seveda, vaše stališče utemeljite (to na kratko in jedrnato opišete v stavku ali dveh).

→ Kateri motiv je v odlomku še posebej prisoten? Ali ta motiv zaznamuje odnos obeh likov v odlomku?

Navodilo zahteva, da izberete motiv, ki je v odlomku najbolj prisoten, nato pa se tudi opredelite ali ta motiv vpliva na odnos obeh likov v odlomku. Vaše stališče potem tudi pojasnite in  utemeljite.

→ Katera slogovna sredstva prepoznate v odlomku in kakšen je njihov učinek?

Opišite, katerih slogovnih prvin se pisatelj poslužuje, da opiše dogajanje v odlomku. Razmislite ali obstaja kakšno posebno slogovno sredstvo, ki ga pisatelj uporabi v odlomku. Nato pa pojasnite, kakšen je učinek uporabljene prvine – na dogajanje, na mater in sina oziroma na njun odnos.

Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje. 

Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.

Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku. Povezanost boste najlažje dosegli, če boste svoje občutke, razmišljanja oblikovali na način, da si bodo smiselno sledile. Izogibajte se preskakovanju misli, stališč. In če eno misel že opišete v enem odstavku, je ne ponavljajte v drugem, razen če vam služi kot argument drugemu stališču.

Kako bi vi napisali razlagalni esej?Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko pošljete na literarnica@gmail.com.

Razpravljalni esej

Predmetni izpitni katalog za splošno maturo za slovenščino določa, da pri pisanju razpravljalnega eseja dijak dokaže svojo zmožnost razpravljanja o književnosti, problemskega, raziskovalnega in ustvarjalnega branja književnih besedil, njihovega primerjanja, vrednotenja in uvrščanja v kontekst.

Več o tem smo pisali v prejšnji objavi, tokrat pa se bomo posvetili samemu tipu razpravljalnega eseja, kaj lahko na maturitetnem izpitu pričakujete in kako se razpravljalnega eseja lahko lotite.

Primer, ki ga bomo obravnavali je primer, ne dejanska tema, ki jo lahko pričakujete na izpitu, vsekakor pa bo dobra vaja, da boste na izpitu, še posebej če ste napotkom za pisanje eseja sledili do zdaj, znali pisati o kateri koli temi, ki jo boste dobili.

Kot že samo ime pove, razpravljalni esej od vas zahteva, da o določeni temi, problemu, vprašanju razpravljate, pa tudi primerjate, pojasnjujete, razvrščate, vrednotite itd.

Na samem izpitu boste za razpravljalni esej dobili naslov in do pet smernic, kako vsebinsko esej zastaviti. Te smernice naj vam bodo vodilo, da v svojem razmišljanju ne zaidete od predlagane teme.

Primer: Človek prej umre od obupa kot od lakote

Pripovedovalec se v romanu Pomladni dan pogosto spominja očeta in njegovih besed in dejanj, ki ga v mladostniških letih zaznamujejo in vplivajo nanj tudi kot na odraslo osebo. Opišite odnos med očetom in sinom v romanu. Predstavite širši kontekst, dogajalni prostor in čas, ko oče prvič izreče te besede. Kako te besede vplivajo na pripovedovalca? Kaj iz romaneskne zgodbe izvemo o vrednotah očeta in ali imajo očetove vrednote vpliv na sinovo življenje?

Najprej natančno preberite naslov in navodila za pisanje eseja. V navodilih si lahko podčrtate ključne besede, ki vas bodo usmerjale pri pisanju, predvsem pa vas opominjale, o čem pisati. Vsekakor ne boste pisali o nečem, česar navodila od vas ne zahtevajo. V tem primeru ne boste pisali o odnosu matere in sina. (Vendar pa lahko odnos matere in sina uporabite kot primerjavo z odnosom očeta in sina, če bo, glede na izpostavljen problem, ki ga boste razvijali, utemeljevali itd., to vmesno.) Pomembno je, da se držite predlagane teme, saj vsa odstopanja od navodil pri ocenjevanju pomenijo odbitek točk.

Ko si dobro preberete naslov in navodila, se lotite osnutka. Najlažje se boste držali zastavljene teme, če si boste odgovorili na posamezne postavke navodil.

→ Pripovedovalec se v romanu Pomladni dan pogosto spominja očeta in njegovih besed in dejanj, ki ga v mladostniških letih zaznamujejo in vplivajo nanj tudi kot na odraslo osebo. Opišite odnos med očetom in sinom v romanu.

Na tem mestu predstavite ključne elemente, dogodke, očetove značajske lastnosti, izrečene misli, nauke, ki jih je oče posredoval sinu in s katerimi je vplival na življenjski in osebnostni razvoj pripovedovalca. Nato opišite odnos med očetom in sinom ter pri tem pazite, da gre pri odnosu za dvosmerni proces. Tukaj se boste od očeta, njegovih lastnosti in dejanj, besed, s katerimi je zaznamoval in vplival na sina, usmerili k opisu njunega odnosa, k primerjanju podobnosti in razlik.

→ Predstavite širši kontekst, dogajalni prostor in čas, ko oče prvič izreče te besede.

Osredotočite se na širši kontekst, v katerem so besede prvič izrečene. Lahko primerjate razmerje med očetom in sinom v tem kontekstu, opišite dogajalni prostor in čas tega dela zgodbe, se pravi kaj, kje in kdaj se v tem delu dogaja, in ne celotne romaneskne zgodbe.
→ Kako te besede vplivajo na pripovedovalca?

Opišite, kako te besede vplivajo na pripovedovalca v tistem trenutku (se jih sploh zaveda) in tudi kakšen imajo vpliv kasneje v njegovem življenju.

→ Kaj iz romaneskne zgodbe izvemo o vrednotah očeta in ali imajo očetove vrednote vpliv na življenje sina?

Tukaj se osredotočite na vrednote očeta, ki se kažejo skozi celotno romaneskno zgodbo, nato pa postavka od vas zahteva, da se do drugega dela vprašanja opredelite in svojo odločitev tudi pojasnite. Opišite, s katerimi vrednotami in kako je oče vplival na sina (če sploh).

Z odgovori na postavke navodil boste dobili smernice za pisanje eseja. Odgovore si zapišite v alinejah, v obliki miselnega vzorca ali na kakršen koli drug način, ki vam bo najlažje služil za nadaljnje pisanje.

Osnutek ste napisali, sedaj pa vas čaka pisanje eseja. Najlažje bi bilo, da bi usmeritve iz osnutka le zapisali v povedi, vendar pa mora biti besedilo eseja tako vsebinsko kot po zgradbi smiselno povezano in oblikovano.

Verjetno se vam bo že med pisanjem osnutka zastavil problem, katerega boste želeli utemeljiti in zagovarjati. Drugače o njem razmislite in si ga zastavite. Problem boste izpostavili v uvodu, nato pa se boste v jedru do njega opredelili, ga razčlenili, argumentirali, postavili tudi protiargumente, in ga v zaključku smiselno zaokrožili, ga potrdili. Smernice iz navodil so vam lahko vodilo za zgradbo jedra, se pravi da boste vsako postavko obravnavali v svojem odstavku.

Ker pa je za esej pomembno, da deluje kot smiselna celota in ne samo kot skupek nepovezanih idej, je pomembno, da svoje misli, stališča, smiselno povežete, da se misli skozi besedilo eseja razvijajo, druga drugo potrjujejo, dokazujejo in se nazadnje zaokrožijo v zaključku. Povezanost boste najlažje dosegli, če boste problem zastavili, oblikovali na način, da bo, kot ključni element celotne vsebine, povezoval vse nadaljnje trditve, ki jih boste v jedru opredelili.

Vse pisne izdelke, ki jih boste napisali na podlagi zgornjega primera razpravljalnega eseja, lahko pošljete na literarnica@gmail.com. Na vašo željo vam bomo podali oceno ali pa samo priporočila kje in kako besedilo še izboljšati.

Foto: mladinska.com