Tako kot branje tudi pisanje ni pisano vsakemu na kožo. A česar se premalo zavedamo je, da beremo in pišemo vsak dan. In to bomo v eni ali drugi obliki počeli večji del življenja. Branje in pisanje nista samo koristna, sta del našega vsakdana. Zakaj potem mislimo, da ne radi beremo, še manj pa pišemo? Da tega ne potrebujemo?
Stvari, ki jih počnemo avtomatizirano, kar vsakdanja raba branja in pisanja pri večini sta, se skoraj ne zavedamo in postanejo za nas nepomembne. Ne zdi se nam, da bi morali na tem še kaj delati, izpopolniti, se pri tem izboljšati.
To morda niti ni potrebno. Ne želi vsakdo pisati dolgih romanov, kratkih zgodb ali branih člankov. Lahko pa bi pisanje kot vsakodnevno opravilo toliko ozavestili, da bi mu namensko posvetili nekaj minut na dan. Četudi smo le bolj pozorni, ko dejansko pišemo. Zakaj nam to koristi, si lahko preberete v številnih objavah, ki so bile na Literarnici že napisane na temo koristi, ki nam jih prinaša pisanje.
Obstaja pa dejstvo, da se bomo pisanja naučili in ga uporabljali, v digitalnem svetu celo veliko bolj.
Od pisanja nas ponavadi odvrača misel, da nismo dovolj dobri za pisanje, da se ne znamo izražati, ne najdemo primernih besed, verjetno nam je iz šole ostalo prepričanje, da delamo veliko slovničnih napak in da na sploh nismo vešči pisanja. Da negujemo pisalne navade morda niti ni potrebno, da znamo karkoli od tega.
Za spodbujanje pisalnih navad je pomembno, da samo pišemo, kar smo že ugotovili, da počnemo vsak dan, prvi korak pa je, da smo na to pozorni. V šoli ali službi gotovo pišemo zapiske, pisma, dopise, prošnje itd. Doma morda pišemo sporočila drugim članom družine ali nakupovalni seznam, seznam opravkov ali celo dnevnik. Četudi se nam ne zdi, je to še vedno pisanje.
Morda si v skritem kotičku srca celo želimo, da bi bili pisanja bolj vešči in se mu redno posvečali.
Spodbujanje pisalnih navad pa se prav tako kot branje lahko prične že zelo zgodaj v otroštvu. Pri sebi in pri novorojenčku (seveda on še ne bo pisal, bo pa imel lep vzor kasneje) jih lahko spodbudite že od samega začetka.
Kako? Tako da pričnete svojemu otročičku pisati dnevnik. Lahko je to dnevnik vaših doživljanj, še bolje pa je, če je to dnevnik otrokovega napredka, v katerem mu pišete, kakšen je v določeni starosti, začenši s prvim dnem, kako napreduje, kaj že zna.
Pri tem vam ni treba skrbeti, kako pišete, ali uporabljate "prave" besede, že sam namen bo dovolj jasno sporočilo otroku, da je nekaj posebnega. Pišete zase in za otroka in ni treba, da zapise berejo tretje oči, tako se ne obremenjujte, kaj boste napisali.
Tak dnevnik vam lahko služi kot "spomnik" na otrokovo odraščanje in prve dosežke, otroku pa lahko nudi vpogled v lastni zgodnji razvoj, hkrati pa bo lep vzor in popotnica, da se tudi sam pisano udejstvuje.
Morda vam je žal, da dnevnika niste začeli pisati, ko je bil otrok še majhen. Nič za to, lahko pričnete danes, četudi je že odrasel ali pa dnevnik posvetite kateri drugi osebi, ki vam je draga.
Kot je dobro izpostavila bralka v komentarju prejšnje objave, da za branje in dodajam tudi za pisanje, ni nikoli ne prezgodaj ne prepozno. Je brezčasno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar