Pri pisanju ni pomembno samo kako pišemo, temveč tudi kaj pišemo.
Govorili smo o različnih tekstih. Tudi o tem, kako kršiti pravila pri določenih, tudi zelo striktno določenih besedilnih vrstah.
Obstaja pa še kar nekaj proznih zvrsti, ki imajo svoje zapovedi in usmeritve. Ali pa je teh bolj malo, kar je svojevrstne pravilo za pisanje zgodbe. Tako se bomo v prihodnjih nekaj objavah posvetili posebni pripovedni vrsti - kratki zgodbi.
V slovenskem prostoru se z izrazom kratka zgodba navezujemo predvsem na različne prozne zvrsti krajšega obsega, kot so na primer črtica, basen ali pripovedka. Tako bi lahko bolj ustrezno te kratke zgodbe poimenovali kratka proza.
V naših objavah pa se bomo posvetili kratki zgodbi kot posebni literarni zvrsti, t.i. short story, ki se je kot literarna zvrst razvila v ZDA v 19. stoletju, čeprav je bila kratka proza v književnosti prisotna že pred tem in sega tudi do antičnih časov. Začela se je uveljavljati z Nathanielom Hawthornom in Edgarjem Allanom Poeom.
Kratka zgodba je navdušila s svojo praktičnostjo, saj je bila ne samo kratka, temveč tudi precej krajša od romana in jo je bilo moč prebrati na enem samem literarnem večeru ali sitting-u.
Predvsem v anglo-saksonskem svetu je kratka zgodba, poleg romana, najbolj razširjena literarna zvrst. Pri nas ni tako pogosta, a lahko svoje pisne spretnosti preizkusimo na kar nekaj literarnih natečajih (pobrskajte med objavami pod oznako Natečaji, veliko teh natečajev je vsakoletnih).
A kako ločiti eno kratko prozo od druge. Vse so kratke, torej že s samo dolžino omejene tako po dogajanju, ki ga opisujejo kot po likih, ki dogajanje poganjajo, se pravi malo.
Kratko zgodbo bi lahko primerjali z našo črtico. Obe imata za vodilo prikazati čustveno razpoloženje, največkrat prvo osebnega pripovedovalca.
Vseeno pa ima kratka zgodba več značilnosti romaneskne zgodbe, se pravi, da so raziti pripovedna zgodba in liki, kar pa črtica nima.
In kakšne so še značilnosti kratke zgodbe? O tem pa prihodnjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar