Kršenje pravil za boljše pisanje

Splet je ponudil velikanski prostor vsem pisnim navdušencem, da pišejo in delijo svoje mnenje z drugimi, in tako spremenil tudi način pisanja in sporočanja. 

Omogočil je, da ljudje pišejo v svojem slogu, tu pustimo ob strani razna socialna omrežja in forume, se izražajo na svoj način.

Zmotijo me teksti, ki so pisani v pogovornem jeziku, z veliko okrajšavami in besedami, zapisanimi kot jih v govoru izgovorimo ali pa v sicer čisto lepem in tekočem jeziku uporaba pogovornih besed.

Biti oseben, se približati bralcu, se mu odpreti ne pomeni nujno, da se ne menimo za lep jezik. 

Nisem strokovnjak za slovnico, priznam. Marsikdaj se zmotim, postavim vejico preveč ali premalo. Priznam tudi, da jezikovna pravilnost pri pisanju pri meni ni na prvem mestu. Naj gre za objavo, ki je plod čisto mojih idej in zamisli, članek, kjer moram že upoštevati določene vsebinske smernice oz. cilje ali pa gre za poslovni dopis, kjer moram v prvi vrsti paziti na zgradbo, v drugi pa tudi na jezik, pri katerem je treba v večini primerov slediti nekakšnemu kodeksu ali bontonu pisanja in kjer so določene fraze že utečene in pričakovane, si vedno prizadevam za lep, zboren jezik, za katerega se mi zdi, da bi ga večina najrajši pometla pod preprogo in pisala "po svoje". 

A pisati v zbornem, knjižnem jeziku ne pomeni, da bo zaradi tega besedilo suhoparno. Tudi ne pomeni, da ne moremo na ta način oblikovati svojega sloga, ki bo všeč večjemu številu bralcev. Pomeni, da uporabimo vse adute, ki nam jih jezik v pisni obliki ponuja.

Sem zagovornica dobrega pisanja in lepe besede. In če želimo dobro pisati, velikokrat to pomeni, da moramo upoštevati številna pravila. Od pomenskih do jezikovnih.

Pisanje in s tem kako pisati je osnovna človeška prvina, na katero bi morali gledati kot na dosežek, tudi na nadaljnji razvoj, in ne kot nekaj, o čemer nam tudi med samim pisanjem ni treba razmišljati.

Zdi se, da je pisanje na različnih družbenih omrežjih postalo skupek nekih okrajšav ali podob, ki imajo določen pomen, a ničesar ne povedo. 

Velika razlika je med kršenjem slovničnih pravil z namenom ali zagovarjanjem pomanjkljive jezikovne pravilnosti in izražanja s svojim stilom, s pisanjem po svoje itd. Verjamem, da marsikdo s takim pisanje pritegne potencialne stranke, bralstvo in verjamem, da to piscu zadostuje, ker ima bolj ali manj angažirane sledilce, vseeno pa mislim, da je poudarek na lepem jeziku, slovnično bolj ali manj pravilnemu še vedno veščina, za izboljševanje katere bi si morali bolj prizadevati.

Torej, pravila... 

Da bi lahko pravila čim bolj učinkovito kršili, jih moramo najprej dobro poznati. Prav tako se moramo zavedati, da pravila pri pisanju niso vedno najbolj učinkovita ali uporabna, saj tekst lahko hitro postane tog in težko berljiv - dolgočasen.

Prav tako je pomembno, da vemo, da pravila pri pisanju kršimo z namenom, da dosežemo določen učinek, izpostavimo sporočilo, ki bi lahko ostalo ujeto v pravilnem stavku. Vsekakor pa ni dobro pravil kršiti samo zato, da jih kršimo. 

Na pisanje bi morali gledati kot na preizkušanje in učenje, razvijanje sebe, svojih miselnih sposobnosti in besede.

...in kako jih kršiti. 

Kršenje jezikovnih, pisalnih pravil ni novodobni izum. Pisatelji skozi stoletja so se zatekali k različnim kršitvam, da so ustvarili nekaj drugačnega.

V slovenščini sta za kršitev najbolj (po mojem mnenju) uporabna dva slovnična elementa: pika in veznik.

Pika končuje stavek. Tako so nas učili. A pika je lahko tudi večstransko orodje, s katerim spremenimo ali poudarimo pomen sporočila. Z njo lahko na primer stavek predčasno zaključimo, naredimo premor ali rez misli, tam, kjer ga bralec ne pričakuje. Misel, ki bi bila sicer jezikovno bolj pravilno umeščena v prejšnji stavek, lahko nato nadaljujemo v novem stavku, jo tako izpostavimo in poudarimo, prav tako pa bi jo lahko tudi izbrisali. Lahko pa s postavljanjem pike na neobičajnih mestih vrinjen stavek izpostavimo samostojno.

Na tem mestu lahko omenimo tudi vejico, ki sicer nima take raznovrstnosti, čeprav lahko njeno mesto v stavku korenito spremeni pomen, a velikokrat ne preveč uspešno. Predvsem se mi zdi pomembno izpostaviti njeno vrednost, ker v naših besedilih pogosto manjka, spet drugič je je celo preveč. Mnogim povzroča preglavice, zaradi katerih so naši šolski spisi izgledali kot, da je na njih nekdo krvavel od rdečine popravkov. S katero so nam najbolj morili in katero smo najmanj ljubili. 

A sedaj vam verjetno nihče več ne očita neuporabe ali napačne uporabe vejice, zato se lahko malo poigrate in poskusite vejico v stavku uporabiti na različnih mestih. Ne glede kako se nam je vejica v šoli priskutila, ponuja še veliko prostora za preizkušanje in spreminjanje sporočilnosti in drugačnega pisanja. 

Kar pa ne pomeni, da ločila izpuščamo, četudi je na ta način James Joyce ustvaril svoje najbolj znano delo.

Drugo jezikovno pravilo, ki je bilo pri urah slovenščine zelo pomembno, je bilo, da z vezniki nikoli ne smemo začeti ali končati stavka. In tu se šele začne čarovnija. In, zato, ker, a, da... na začetku stavka morda niso slovnično na najbolj pravilnem mestu, so pa zelo na mestu, ko želimo določeno sporočilo, ki pride linearno kasneje, ki  je posledica izpostaviti, mu dati večjo veljavo. (A morda s tem ne kaže pretiravati, kot se to včasih zgodi meni.)

Poleg tega pa se lahko pri pisanji igramo in preizkušamo tudi v dolgih ali kratkih stavkih. Ali pa pri pisanju uporabljamo nedoločnike. Tako recimo je nastal eden najbolj znanih izrekov v svetovni književnosti, in sicer Shakespearov Biti ali ne biti?, ki ga lahko preoblikujemo še v Biti? Ali ne biti? ali morda v Biti ali ne. Biti? 

Pisanje nam da neskončno možnosti razvijanja besed in pomenov in hkrati to ne pomeni, da so stavki brezbarvni in suhoparni, če so slovnično pravilni. Tudi ne, da ne moremo s knjižnim jezikov oblikovati svojega posebnega pisalnega stila, biti z njim pristni in celo duhoviti. 

Pri kršenju pravil pa moramo vseeno paziti, da kršenja pravil ne uporabljamo prekomerno ali tako, da bi besedilo izpadlo besedilo zmedeno in nerazumljivo.

Foto: writingforward.com