petek, 26. avgust 2016

Ko opazovanje ljudi postane nevarno

Dekle na vlaku je ena od knjig, ki sem jih prebrala v originalu. Pravzaprav je bilo tako, da knjige niti nisem nameravala prebrati. Zdela se mi je še ena iz med nenadnih uspešnic, zelo verjetno brez resne osnove za to. 

Prav tako sem o delu brala zelo mešana in nasprotujoče si mnenja. Nekateri so bili nad romanom navdušeni, druge je vsebina, predvsem pa (pre)visoka pričakovanja, povsem razočarala. In takšno je tudi večinoma moje mnenje o knjižnih uspešnicah. Velikokrat razočarajo, saj se branja lotimo s previsokimi pričakovanji in na zadnje dobimo čisto nekaj drugega, kar smo si med pričakovanji zamislili, da bomo dobili.

Torej, da se vrnemo k našemu delu. Začetek je obetal. Dekle, ki se vsak dan pelje z vlakom, ob isti uri na isti relaciji, skozi okno opazuje dogajanje v bližnjih hišah. Eni izmed njih posveča prav posebno pozornost. Dan za dnem spremlja njene prebivalce. Njihove navade pozna tako dobro, da ve, kje se bo kdo nahajal, kakšne so njegove jutranje navade, ko se bo vlak ustavil ob točno določeni uri na točno določenem mestu, zaradi česar ima vsako jutro nekaj minut, da spremlja njihova življenja.

Tudi sama, s kančkom sramu priznam, da zelo rada opazujem ljudi. Včasih, no ja, pogosto, se zgodi, da že kar nespodobno strmim vanje. Kaj naj rečem, ljudje so zanimiva bitja. A kljub temu, da z zanimanjem opazujemo druge ljudje, se nam drugi zdijo zelo čudni in čudaški, ko se sami znajdemo predmet njihovega opazovanja.

In do tukaj nekako me je zgodba pritegnila. Nekega jutra pa Rachel, kot je ime glavnemu liku, med vožnjo opazi nekaj nenavadnega, kar jo tako razburi, vrže iz tira, bi lahko rekli, da se v efektu naredi nekaj, kar jo pripelje do vrste nepredvidljivih dogodkov in celo smrtne nevarnosti.

Gre za psihološko kriminalko, zato je verjetno pričakovano, da je tudi zelo napeta, pospeši srčni utrip, življenje glavne junakinje pa je na nitki, ne da bi vedela od kod nevarnost sploh prihaja. 

Od tu pa se mi je zdela zgodba nekoliko za lase privlečena. Tistega realističnega občutka, ne glede na to, kako neverjetni je razvoj dogodkov, ni bilo. In tukaj sploh ne gre za to ali so dogodki verjetni ali ne verjetni; prepričana sem, da so ljudje zmožni, kolikor je zmožna njihova domišljija. Bolj gre zato, da mi zgodba in razplet dogodkov med branjem nista dala občutka, da bi bilo to lahko verjetno.

Prav tako mi je pri kriminalkah všeč, da se bralec vse do konca sprašuje in ugiba, kdo bi bilo lahko storilec in kaj se bo zgodilo. Tu pa sem storilca "razkrinkala" precej kmalu in vem, da nisem bila edina.

Delo je sicer čisto prijetno, razvedrilno branje, vendar ga na seznam svojih najljubših kriminalk ne bi uvrstila zelo visoko.

Kakšna pa je bila vaša bralna izkušnja Dekleta na vlaku?

Ni komentarjev:

Objava komentarja