petek, 09. december 2016

Kako izboljšati svoje pisanje

Učenje pisanja pojmujemo kot učenje črk in nato sestavljanje besed v stavke, postavljanje vejic in pik. Premalokrat pa se pri tem osredotočimo na učenje pisanja kot veščine, da z izbiro besed povemo najboljše sporočilo, da pišemo razumljivo, včasih kratko in jedrnato, drugič spet bolj opisno.

Pisanje je veliko več kot samo učenje abecede in pisanje črk ter učenje slovničnih zakonitosti jezika.

Pisanje v prvi vrsti predstavlja način izražanja, sporočanja, tako osebnega kot poslovnega. Z besedami, ki jih napišemo (ali izrečemo) lahko povemo veliko več kot smo sprva mislili ali pa povemo nekaj na drugačen način. Lahko smo v našem pisanju jasni, lahko smo nerazumljivi, lahko smo poetični, lahko pišemo v metaforah, lahko smo v našem pisanju radoživi ali suhoparni. Lahko uporabljamo bogato paleto besed in izrazov, lahko pa se venomer zatekamo k enemu in istemu obsegu besed, ki jih poskušamo uporabit na vse mogoče načine.

Torej, učenje pisanja se ne konča v prvem razredu, ko se naučimo abecede in pisanja besed, temveč je pisanje proces, ki se nenehno razvija in nadgrajuje.

Če radi pišete, preglejte zapiske izpred nekaj let. Lahko boste ugotovili, da se je vaš stil, ton, način pisanja precej ali vsaj malo spremenil.

Sama sem pisati začela že zelo zgodaj. S pisanjem seveda mislim tisto pisanje, ki ni vezano na šolo ali naloge.

Že od malega so me fascinirale zgodbe, liki, zapleti, odnosi, ki so jih predstavljale. Bila sem še premlada, da bi tudi že sama imela take izkušnje, zato so zgodbe skrivale neverjetno veliko še neodkritih svetov, ki so me navdihovali in privlačili.

Od nekdaj mi je tudi všeč opazovanje ljudi. Ne vem, ali ima to kakršnokoli povezavo s pisanjem in ljubeznijo do pisanja in vem, da ni ravno lepo buljiti v njih, a včasih si ne morem pomagati: poteze nekoga ali njegova hoja, njegovo vedenje, nekaj na njem me tako pritegne, da enostavno moram strmeti in opazovati. In zgodbe, neresnične zgodbe o različnih osebah, zaživijo.

Velikokrat sem tudi pisala o svojih opažanjih, si izmišljevala zgodbe, najraje pa sem napisane zgodbe predrugačila in napisala po svoje, s svojim zaključkom, s svojim preobratom, ker gotovo je bilo v vsaki zgodbi nekaj, kar mi ni bilo všeč in sem želela spremeniti.

Na ta način sem samodejno vadila pisanje. Iz takšnega ljubiteljskega pisanja in prepisovanja pa se lahko še danes veliko naučim. Predvsem, kako izboljšati način pisnega izražanja. Ugotavljam, da bi se tega načina, ki me je spremljal pri mojih pisnih začetkih lahko tudi sedaj večkrat poslužila.

S pisanjem lahko znatno izboljšamo svoje pisalne veščine in izražanje. Če niste ravno navdušeni pisci ali če ne veste, kaj in o čem bi pisali, si lahko pisanje sposodite in spretnost pisanja vadite na enega ali vse spodnje načine. Tako se vam ne bo treba izmišljati novih zgodb, hkrati pa boste izpopolnili svoje pisanje: 

  • Prepišite odstavke romana, lahko tiste, ki vam največ povedo ali naključno. Samo prepisujte, a aktivno sledite vsebini in sestavi povedi.

  • Vzemite delo, pri katerem bi si želeli, da bi se zgodba končala drugače, nato pa napišite svoj zaključek.

  • Ali pa vzemite zgodbo, ki vam ni bila všeč in ji napišite drugačen zaplet in seveda razplet.
Čez čas se ponovno vrnite k besedilu in razmislite, kako ste pisali. Iste zgodbe ponovno napišite in kasneje primerjajte ali se je vaš način pisanja, kaj spremenil. Ste se naučili drugače izražati? Lahko pa se seveda lotite povsem novih zgodb, ki vas v tistem trenutku navdihujejo in zaposlujejo.

2 komentarja: