petek, 07. oktober 2016

Zakaj je pomemno, da se otroci učijo pisanih črk

Pisane črke so lahko res pisane!
V Sloveniji se radi primerjamo s tujimi državami, s tujimi sistemi. V tujem vidimo toliko dobrega in se osredotočamo na to česar pri nas ni.

Tako je tudi s šolskimi sistemi. V zadnjem času se za vzorčni sistem ponuja finski šolski sistem, s katerim Finci segajo po najvišjih mestih po znanju med otroki.

Sicer tudi sama najdem in opozarjam na luknje v našem šolskem sistemu. Bilo bi ga potrebno zelo dobro in podrobno prevetriti, hkrati pa ugotavljam, da določena rigidnost in konzervativnost sistema ohranja nekatere stvari, ki so za otroke dobre. Problem je le v tem, da prevečkrat ohranja navade, ki bi jih bilo smiselno prilagajati okolju, času in družbeni realnosti.

Vseeno pa me je pri predstavljenih spremembah že tako uspešnega finskega modela zmotilo dejstvo, da so ukinili tudi obvezno učenje pisanih črk. Vsaj razlogi za to mi niso najbolj všeč ali primerni:


- da otroci tako ali tako pogosteje pišejo tiskano
- in da je več poudarka na pisanju z računalnikom, urejanjem besedil itd.

Mislim, da je pisana beseda v dobrem stoletju marsikaj izgubila. Naši dedki in babice ali prastari starši so se v šoli učili lepopisa. Tega sedaj ni več. Seveda bi lahko razpravljali o smotrnosti ohranjanja takih veščin iz praktičnih ali družbenih plati. A bolj bi se bilo treba osredotočiti na način sposobnosti.našega razmišljanja, ki ga s tem izgubljamo.

Velikokrat sem že opozorila na koristi pisanja, tj ročnega pisanja. Iz enakega razloga poudarjam pisanje s pisanimi črkami. Pri pisanih črkah je na delu fina motorika, ki bistveno pripomore k boljšim kognitivnim sposobnostim. Seveda je to veščina, ki bi jo bilo treba razvijati že od ranega otroštva. Z dobro razvito motoriko je tudi pisanje pisanih črk boljše.

To pa ni mogoče, če se otroci že zelo zgodaj začnejo posluževati raznih elektronskih naprav in računalnika ali če strmijo v ekran.

Številne raziskave dokazujejo in mnogi strokovnjaki na področju razvoja otroških možganov poudarjajo, da digitalizacija povsem drugače deluje na naše miselne in možganske procese in da so vplivi uporabe računalnikov in elektronskih naprav negativni. S tem se zmanjšujejo naše motorične sposobnosti, ki so povezane z možgansko skorjo. Stopnja razvitosti možganske skorje pa vpliva na stopnjo človekove kognitivne sposobnosti.

Pisane črke so seveda "težje", saj zaposlijo bistveno več možganskih režnjev. A to je za nas samo dobro. In namesto, da se jih ukinja na račun elektronskih naprav in tipkanja, bi jih morali samo še bolj spodbujati. Potrebno bi bilo iskati načine, kako bi se otroci lažje učili pisanih besed in ne ukinjati, zato ker je težko.

Mnogim se zdijo pisane črke težke, še posebej ker so v šoli predmet ocenjevanja, kar je zgrešen pristop. Mogoče bi bilo potrebno ponovno uvesti lepopis, kjer bi se učenci učili pisane črke, veliko zaokroževanja in povezovanja, ki pa ne bi bile povod za ocene. Tudi recepta, ki ga napiše marsikateri zdravnik, ne znamo prebrati, pa zaradi tega jim ni treba nazaj v šolske klopi. 

Prav tako ne bi smeli vedno jemati vse kot slabo, temveč da iz obstoječega lahko naredimo še boljše.

Po drugi strani moj namen ni zagotavljati šolskega sistema, za katerega mislim, da je nespodbuden in neprilagojen. Učenje na pamet ne spodbuja znanja in učenje le tistega, kar pove učitelj zatira naravno vedoželjnost otrok. Podajanje snovi je enosmerno in se ne spodbuja hkrati izkustvenega učenja, kjer bi učenci imeli možnost pri snovi povedati svoje izkušnje, saj se največ naučimo in trajno zapomnimo ravno tisto, kar smo se izkustveno naučili. 

Želim pa poudariti dobre stvari našega sistema, ki bi jih morali ohranjati. Svet se spreminja, do določene stopnje je osvajanje novih tehnologij pomembno, a uvajanje tipkanja na računalnik že zelo zgodaj v otrokovem razvoju se mi zdi bolj škoda kot korist. Otrok ne bo imel naravne možnosti spodbujanja fine motorike, spremenil se bo tudi način komunikacije in govorjene besede. Po drugi strani pa sem prepričana, da se bodo vsi naši otroci tega slej ko prej naučili. Mislim le, da je zanje bolje slej ko prej. 

Kar pa se tiče utemeljevanja, da bodo s tipkano pisavo otroci bolj enakovredni, ker problem ne bo nečitljiva pisava oziroma že tako ali tako pogosteje pišejo tiskane črke, mislim, da bodo frustracije, ki jih otroci doživljajo zaradi primerjanja, še večje, saj bodo tudi pri tipkanju eni boljši in drugi slabši. S tem bomo samo dosegli, da bo tehnologija začela upravljati naša življenja, razmišljati s svojo glavo pa ne bomo več znali. 

O enakovrednosti bi bilo smiselno govoriti le v povezavi s sprejemanjem naše drugačnosti, raznolikosti in ne enakih pristopov, načinov za vse. Dejstvo je, da smo si različni in da smo eni boljši v ročnih spretnostih in drugi v športu. Eni so umetniki popravljanja avtov, drugi v pripravi hrane. Enakost ni uniformnost. Je možnost, da imamo vsi priložnost razvijati svoje potenciale.

Pomembno je spodbujati vsebino in razmišljanje. Mislim, da se bo z digitalizacijo to izgubilo, Potrebno bi bilo otroke spodbujati, ne le da se učijo, kako pisati, temveč tudi kaj pisati. npr. ko pišejo spis, da ga učiteljica ne popravi, temveč ga mora za sabo popraviti vsak otrok sam. 

Pomembno je, da še enkrat preberejo, kaj so napisali, da razmišljajo o napisanem, da pri tem kaj prečrtajo, popravijo, ponovno napišejo. 

Spodbujati bi jih bilo treba k branju napisanega, da razmislijo, kaj so napisali in zakaj so to napisali in ne da je tako oblika kot vsebina predmet subjektivne ocene, ki vedno je subjektivna ne glede, za katero masko se skriva, učitelja. 

2 komentarja:

  1. Nekatere reči in novosti v šolskih sistemih so velik korak nazaj... ne v smislu tehnike in tehnologije, tem več gore drugih reči.
    Na eni strani se v vrtcih trudijo za razvoj drobne motorike, ki se zdi očitno kot manj pomembna. Že tako ima veliko učencev težav z njo. Tipkovnica ni isto. In pomnjenje po napisanem 'z roko' se meni zdi globje od natipkanega...in hitrost lepopisa z pisanimi črkami...
    Ja, se strinjam... pomembno je kaj in kako :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Sabina. Pristop k temu bi moral biti zelo pragmatičen. Roke in prste imamo, zato jih uporabljajmo.
      Lp, Helena

      Izbriši