petek, 11. november 2016

Zakaj moramo otrokom pustiti, da se čim več igrajo

V Sloveniji imamo devetletno osnovno šola že več kot petnajst let. Ena večjih novosti in razlik od osemletne osnovne šole je bila, da otroci sedaj v šolo vstopajo s šestimi leti. 

V zadnjih objavah smo se veliko posvečali različnim vidikom spodbujanja in ne zaviranja ustvarjalnosti ter pisanja predvsem v povezavi s šolo in vpetostjo otrok v šolski sitem, ki temu ni ravno najbolj naklonjen.

Videli pa smo tudi, da lahko marsikaj starši naredimo doma in izven šolskega okolja, da otroke spodbudimo k aktivnostim, ki jim omogočamo, da ohranjajo svoj otroški pogled na svet in uživajo biti otroci.

Z zgodnjim vstopom v šolo, predvsem pa z raznoraznimi obšolskim dejavnostim otrokom vzamemo to otroškost in prirojeno radovednost ter vedoželjnost.

Pogosto slišim mame (namerno sem napisala mame in ne starše, saj ta tematika po mojih izkušnjah skrbi predvsem mame) razglabljati, da je otrok pri šestih letih še premajhen za nastop formalnega izobraževanja. Z njimi se povsem strinjam, a ne zato ker bi se mi zdeli otroci pri teh letih nebogljeni in še ne sposobni formalnega učenja. Človek je v tem smislu v otroških letih najbolj prilagodljiv in najbolj sposoben sprejemanja široke palete informacij. Zgodnji vstop v šolo se mi ne zdi dober predvsem zaradi tega, ker večinoma otroci po vstopu v šolo nimajo več veliko ali sploh priložnosti biti otroci.
Biti otrok pa pomeni, da uporabi svoje čute, še neokrnjeno domišljijo, svoj naravni občutek za raziskovanje, spoznavanja in seveda učenje.

V nekaterih evropskih državah s formalnim izobraževanjem pričnejo že pri štirih letih. Kot pri vsaki stvari obstajata tudi tu dve strani iste zgodbe. Nekateri seveda zagovarjajo, da se otroci pričnejo izobraževati in učiti čim prej. Na drugi strani so tisti, ki trdijo ravno nasprotno. Sama se veliko bolj strinjam s slednjimi. Na enkrat se mora otrok učiti šolske snovi in igra je potisnjena na stranski tir. Z raznoraznimi obšolskimi dejavnostmi pa čas igranja za nekatere otroke skoraj ne obstaja. Da ne omenjam raznih obiskov nakupovalnih središč in podobnih modernih načinov preživljanja prostega in družinskega časa. V to se rajši ne bi spuščala.

Z vstopom otroka v šolo se pričakovanja, če ta niso bila prisotna že prej, spremenijo in postanejo veliko večja in strožja. Od otroka se nenadoma pričakuje, da se bo učil, znal pisati in šteti, brati in seštevati, pisalo držati na določen način in zvezek pred sabo ravno poravnati. S tem pa jim vzamemo predvsem možnost, da bi se naučili česa sami.

S formalnim izobraževanjem učenje postane namensko, snov, ki se jo začnemo v šoli učiti je zelo, celo preveč predpisana, prav tako sta predpisana način podajanja in obseg snovi. Pri tem pa se zanemari posameznikovo dojemanje in zaznavanje , raziskovanje in preizkušanje snovi. Učenje ni več to, da otrok do spoznanja pride sam, skozi raziskovanje in odkrivanje, temveč je na nek način vsiljeno in določeno.

Naravno raziskovanje stvari onemogočajo tudi številna obšolske obveznosti, ki se otroku vsiljujejo. Četudi jih otrok izbere sam, je vsakodnevna popoldanska dejavnost, tudi športna, o tem smo že pisali, zelo vodeča, predvsem pa naravnana na tekmovalnost med posamezniki in primerjanjem.

A tudi kasnejši pričetek šolanja ni zagotovilo, da bo otrok ohranil svojo ustvarjalnost, če mu tega ne omogočamo. To pa mu lahko omogočimo predvsem s tem, da mu pustimo, da se igra, da skozi igro sam odkriva nove dimenzije in spoznanja in se seveda preko igre uči.

Igra, ki je ne usmerjajo odrasli, katere edini ustvarjalec je otrok ali otroci v skupini, ki skupaj nadgrajujejo ideje drug drugega, je izkustveno učenje, ki mu bo pomagalo, da se nauči razmišljanja, reševanja problemov, pomnjenja, povezovanja različnih relacij,  kar mu bo kasneje v življenju zelo pomagalo, da se bo lažje učil šolske snovi. 

Torej, kljub zgodnjemu pričetku šolanja in kljub temu ali se sami s tem strinjamo ali ne, obstajajo načini, da šolajočemu otroku omogočimo edinstveni proces učenja, ki nenazadnje ohranja njegovo ustvarjalnost - igro.

2 komentarja:

  1. Sem za. Igro. Tisto spontano, ki razvija in nima omejitev. Čim dlje.
    Šola pa naj bo šola.
    Tole je pa meni tako težko:'Igra, ki je ne usmerjajo odrasli, katere edini ustvarjalec je otrok ali otroci v skupini...',kar naprej se moram pri sebi kontrolirat, da 'grem iz sebe', ker ni realno, smiselno, logično... temveč samo je. Igra:)
    P.s. V Franciji, no vsaj v delu, kjer živijo naši znanci, gredo otroci s tremi leti v šolo. S tem, da imajo tri leta priprave na šolo, od šestega dalje pa je šola. Ampak tri leta in šola?!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, je res težko, da se ne vmešavamo in jih popravljamo pri igri, ko ni potrebno nobenih "popravkov".
    Tako v Franciji s tremi, v Veliki Britaniji pa s štirimi. Od tam so tudi raziskave, da tako zgodaj iti v šolo in začeti s formalnim izobraževanje ni koristno za kasnejše učenje.
    Lp

    OdgovoriIzbriši