petek, 25. november 2016

Alahu ni treba

Vsake toliko časa vzamem v roke knjigo, ki me dregne iz mojega območja udobja. Seveda, lepo je brati kriminalke. Všeč so mi. Zelo lepo je brati romane, ki se sicer dotikajo zelo konkretnih življenjskih situacij, tudi stisk. Človeku dajo vpogled v drugačno razmišljanje. A vseeno pusti v zavesti nekakšno varovalo, da je vseeno vse skupaj le fikcija. Lahko se tolažimo, da ni resnično, četudi obravnava zelo življenjske in za nekatera še preveč resnične boje in bolečine.

Vedno pa omahujem pri delih, ki dejansko opisujejo realno in resnično situacijo. Tako delo je Alahu ni treba, sierraleonskega pisatelja Ahmadoua Kouroume.

Opisuje zgodbo deset ali dvanajstletnega (še sam ne vem, ker mu je babica rekla nekaj, mama pa drugače) dečka Birahima, otroka-vojaka, ki se po smrti matere, kljub temu, da ima v domači vasi še babico, odpravi na pot v Liberijo k teti, ki po melinkiški tradiciji, plemena, kateremu pripada, postane njegova druga mati. 

Že pred tem je otrok ceste. Šolo pusti že zelo kmalu in se klati po cestah. Oče je umrl, ko je bil še zelo otrok in se ga niti ne spominja.

Ko zapusti rodno vas, njegova pot postane nenehen boj za preživetje, ki mu je edino življenjsko vodilo. Da bi svoj osebni cilj - preživeti in priti k teti v Liberijo lahko uresničil, postane otrok-vojak. Tako se na poti znajde v viharju državljanskih vojn in plemenskih obračunov v Sierra Leone in Liberiji. 


Zgodba je pripovedovana skozi oči in doživljanje otroka. Je kot nekakšen osebni dnevnik zapisov o njegovih doživljanjih, kjer se z našpičeno ostrostjo razuma zaveda vseh nepravic in pokvarjenosti afriške družbe, kjer živi, političnih igric in igric moči različnih strani, ki se bojujejo za prevlado.

Že v prvem odstavku napove, da:
"Določam, da je dokončni in popolni naslov mojega blablaja Alahu ni treba biti pravičen v vseh svojih stvareh tu doli. Tako bom kar začel svoje flance."
In tak je pripovedni jezik skozi celotno zgodbo. Otroško naiven, ki izpade celo šaljiv, velikokrat ironičen, a razumsko prodoren, prepleten s številnimi razlagami iz slovarja. 

A kljub zavedanju in krutosti svoje resničnosti si skozi pripoved ponavlja, da vendarle "Alah v svoji neskončni dobroti nikoli ne pusti praznik nobenih ust." Se pravi, da vseeno zaupa v nekaj, kar ga lahko reši in v pravičnost usode.

Tu, daleč od njihove resničnosti, si je lahko zatisniti oči in odmisliti, da tudi takšna okolja, situacije, življenjske razmere otrok, in tudi odraslih, obstajajo.

In tudi Birahim daje s svojim tonom pripovedovanja občutek, da krutost, v katero je bil porinjen, ni nič takega. Počiš človeka, da preživiš. Kaj je v tem tako groznega? A tudi on se zaveda krivičnosti svoje usode. Kar je doživel sam, ne bi smel doživeti noben otrok. Zaveda se, da je njegovo življenje usrano življenje. Tako ga imenuje sam. Droge, v katere zapadejo otroci-vojaki, k ugodnejšim razmeram ničesar ne pripomorejo. Le poglobijo to njihov usranost.

Ahmadou Korouma je pripoved otroka-vojaka napisal na prošnjo somalijskih begunskih otrok, ki jih je srečal v Džabutiju, da bi napisal knjigo o usodi otrok v Afriki.

Alahu ni treba ni le ena izmed možnih zgodb, ki posnema resničnost, temveč je resnična usoda številnih otrok v Afriki, ki se izraža skozi namišljeno pripoved.

Pretresljiva pripoved, ki je nikakor ne pozabiš že naslednji trenutek.

2 komentarja:

  1. Hvala za namig.
    Že ob povabilu začutiš, da jo 'moraš' prebrati.

    OdgovoriIzbriši