petek, 9. september 2016

Vse svetlobe ni moč videti

Njen izraz je odsoten izgubljen.

Prav poseben občutek je brati knjigo, ki opisuje življenje in dogajanje med (drugo) svetovno vojno, ko uživaš na dopustu in to v državi, i je še sveže zaznamovana z vojnim dogajanjem, četudi je od nje že 20 let.

Gledati obstreljene hiše, porušene hiše, mrtve hiše in brati o teh hišah v enem drugem obdobju, drugem kraju da celotni zgodbi še toliko bolj žalosten, boleč in skoraj malo srhljiv občutek.

Če zapreš oči, še ne veš nič o slepoti. Pod svetom neba in obrazov in hiš obstaja bolj surov in starejši svet, kraj, kjer ravne površine razpadejo in glasovi letijo kot jate ptic po nebu.

Zgodba Marie-Laure in Wernerja je verjetno zgodba preštevilnih deklet in fantov, ki so bili prisiljeni doživljati krutosti vojne, ki si je niso izbrali, a ki so si delili zelo podobne izkušnje in doživetja pa naj je šlo za prvo, drugo ali balkansko vojno. Ali pa kar se trenutno dogaja na Bližnjem vzhodu.

Mogoče je bil stari vodič malo trčen. Mogoče Ognjeno morje nikoli ni obstajalo, mogoče prekletstva zares niso resnična, mogoče ima oče prav. Zemlja je samo magma in zemeljska skoraj in ocean. Težnost in čas. Kamni so samo kamni in dež je samo dež in nesreča je samo smola.

Prav ironično pa sem vedno veseljem prisluhnila svoji prababici, ko je govorila o času, ki ga je med drugo svetovno vojno preživela v nemškem taborišču. Uživala je, ko je pripovedovala o tem času, a vedno o lepih in pozitivnih stvareh. O ljudeh, ki so si pomagali med samo, o sreči, ki jo je imela, o francoskem zdravniku, ki ji je rešil noge, ki ji jih je poškodoval zid, ki je padel nanjo, da jih ni bilo treba amputirati, temveč so jo še v njena pozna 80. leta nosila na okoli. Četudi malo težje.

... kakor da bo ljubezen do hčerke premagala meje njegovega telesa. Zidovi se lahko podrejo, celo vse mesto, svetloba tega občutka pa ne bo nikoli zbledela.

Skoraj vsakdo izmed nas ima vsaj nekoga, ki ga je doletela vojna, če ne celo, ki jo je doživel sam in opažam, skozi njihova pripovedovanja, da je to čas, ki še zdaleč ni pozabljen, ne v zgodovini, ne v srcih ljudi.

... spet je otrok v majhni sobici na podstrešju, oklepa se sanj, ki jih noče zgubiti, vendar mu je Jutta položila roko na ramo in ga zbudila.

Pred nekaj tedni sem se pogovarjala s prijateljico, ki je kot mlada deklica prišla v Slovenijo iz Bosne. Pogovarjale sva se o otrocih, o življenju in v nekem trenutku sem ji omenila, da se ji bo vedno vse izšlo, ker je taka oseba, ki se potrudi in vztraja. Njen odgovor mi je pognal mravljince po kosteh: "Vojna je naredila svoje. Za vse je nekaj dobrega."

Kako, otroci, nam lahko možgani, v katerih ni niti iskrice svetlobe, ustvarijo svet, tako poln svetlobe? 

In to opažam pri ljudeh, ki so preživeli izkušnjo vojne, da so našli sebe, svoje bistvo in predvsem da znajo ceniti življenje in vse kar imajo. In ravno to je bilo čutiti iz babičinih pripovedovanja, s katerimi me je tako rekoč zasvojila, da sem jih želela poslušati še in še in vedno ponovno in znova.

In taka je tudi zgodba Marie-Laure.

"Tvoja težava, Werner, je to, da še zmeraj verjameš, da je tvoje življenje tvoje," reče Frederik.

Preveč pa je zgodb, ki jih je vojna uničila. Bodisi niso zmogli pogledati v svoje bistvo, niso mogli najti tistega kančka nevidne svetlobe, ki jo jim je prinesla ta izkušnja, ker niso morali premagati grozot, ki so se jim dogajale. Niti ko je bilo že zdavnaj vse mimo.

Zavedala se je, da je v tem bistvo njegovega strahu, vsega strahu. Da se bo svetloba, ki je ne moreš ustaviti, obrnila proti tebi in spustila kroglo v cilj.

In potem so tu še številni, ki živijo z občutkom krivde in sramu, da so, vede ali nevede, namerno ali zaslepljeno, pomagali ustvarjati te grozote. In takih ljudi, navadnih ljudi, ki niti ne bi smeli biti akterji te igre, ni malo.

Tako da, z matematičnega vidika, otroci, vsa svetloba ni vidna.

Pred kratkim sem se pogovarjala z dvema mladima Francozinjama, ki sta se čisto potegnili vase samo ob omembi Vichy, katere ime večina pozna kot blagovno znamko priznane kozmetike, nekateri celo kot mesto na jugu Francije, Francozi pa ime še vedno povezujejo s črno piko v njihovi zgodovini in s sodelovanje z okupatorjem. Ko sem ju povprašal o tem, sta se strinjali, da so dogodki druge vojne še vedno močno zasidrani v njihovih zavesti, četudi s tem niso imeli ničesar.   

Pridobila bosta še en dan šumov. Ali še en dan svetlobe. Pa saj ne bosta potrebovala svetlobe, da se ustrelita.

Že dolgo me nobena tako presunila. Pri branju mi je najbolj všeč, da se lahko vživim v zgodbe, jih skozi branje podoživljam, kot bi jih živela sama. Kratka, skoraj odrezana poglavja pripomorejo k temu. Popeljejo te naravnost v dogajanja in v srce zgodbe. Marsikaj se zgodi, a se šele kasneje razjasni, kako in zakaj. Vseskozi pa od blizu spremljamo usode nedolžnih ljudi, ki jih je vojna potegnila v svoj vrtinec. Tudi niso imeli izbire. Nihče se ni mogel skriti ali pobegniti. Vrtinec jih je poskral vase. Le da je ene sprejel v svoje središče in jih le dodobra prepihal, druge je uničil, nekatere pa le pogoltnil, jih prežvečil in zelo poškodovane ponovno izpljunil.

To je moja nevidna svetloba, kakšna pa je vaša?

2 komentarja:

  1. Po moje vsak, ki doživi, preživi vojno, čuti, vidi, misli, ceni življenje drugače. In vidi svetlobo tudi, ko je tema ter občuti grozo tudi sredi sončnega dne, polnega življenja.
    'Pridobila bosta še en dan šumov. Ali še en dan svetlobe. Pa saj ne bosta potrebovala svetlobe, da se ustrelita.' Za ceniti sleherni hipec dneva v miru in pod svobodnim soncem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sabina, se popolnoma strinjam. Poznam, kar nekaj takih ljudi, na srečo, saj imam možnost se učiti od njih.
      Lp, Helena

      Izbriši