nedelja, 11. marec 2018

Pokrpajmo žive

Prejšnji teden se je v Sloveniji mudila francoska pisateljica Maylis de Kerangal , avtorica ganljivega romana Pokrpajmo žive, jaz pa sem naletela na zapiske o prebrani knjigi, ki že nekaj časa čakajo na obelodanitev. 

In kaj lahko napišem o zgodbi, sredi katere sem razmišljala, da bi bilo mogoče bolje, da je niti ne bi prijela v roke. Zgodba pretrese, zmrazi in s svojo hladno neprizadetostjo pripovedovanja prav nič ne pripomore k občutku utehe.

Smrt devetnajstletnika nam da vpogled v življenje tistih, ki so ostajajo. A njegova smrt se dotakne in vpliva na množico ljudi, ki jih niti ni poznal. Ga pa spoznajo oni, saj so na različne načine vpleteni v njegovo smrt: sporočanje novice, odvzem organov, logistiko, ki je s tem povezana, prejemnica novega srca.

Najprej sta tu starša, ki ob novici zatavata v čisto svoj svet otopelosti, bolečine, nedojemanja resničnosti.

"[...] da ne živita več povsem v istem svetu kot Cordelia in drugi prebivalci zemlje, temveč se id njega poslavljata, se umikata in prehajata v drugo območje, mogoče na kraj, kjer nekaj časa, združeni in neutolažljivi, preživijo tisti, ki so izgubili otroka."

Nato so tudi še zdravnik, ki sporoči novico, asistent, ki mora staršema predočiti potrebo po odvzemu organov in od njiju pridobiti soglasje, medicinska sestra, ki je otopela v svoji neuslišani ljubezni...



Med branjem imamo občutek, da kot kamera sledimo njihovim dejanjem, jih opazujemo iz daljave.

"Po licih ji polzijo počasne, z maskaro obarvane solze, solze dekletca, ki je ostalo brez utvar."

Tudi sama zgodba bralca pusti brez utvar.

"Kaj naredimo, Nikolaj? Pokrpajmo mrtve in pokrpajmo žive."
Pokrpajmo žive je delo, ki ga ne moreš prebrati na mah, temveč ga počasi in velikokrat z muko prežvečiš besedo za besedo. Enostavno je preveč pretresljivo, da se moraš še kot bralec nekoliko odmakniti od njega, da te ne posrka v vrtinec bolečine, žalosti, uničenih življenj. 

"[...] jo je steklen hlad opekel."

Suhi in brezbrižni opisi, dolgi stavki, ki ti ne dovolijo zajeti sape, zadihati, ko jih bereš. Skorajšnja odsotnost dialoga, tisto malo, kar ga je, je vpeto v sam opis, le še poudari občutek nemoči in zmede.

"Ne bo ga bolelo, nič ga ne bo bolelo."

Simonova smrt je iztočnica, da razmislimo o svojih življenjih. Za čim se pehamo, kaj dajemo na stran, čemu se odrekamo. In premisleku, ali je to res vredno. Ne gre le za spopadanje z bolečino ob izgubi bližnjega, ali za etična vprašanja o odvzemu organov, gre za samo bistvo življenja.

"[...] Marianne nazadnje leže na rob ležišča, lasje ji visijo s postelje, Sean pa se, z eno ritnico na žimnici, skloni in položi glavo na Simonove prsi, se z usti dotakne tatuja: oče in mama hkrati zapreta oči in obmolkneta, kot da sta pravkar zaspala; znočilo se je in v temu sta."

Na začetku sem mislila, da bo zgodba tekla o tem, kako se spopasti z bolečino po smrti otroka, da je treba pokrpati psihične rane.

"Kirurg zdaj zapira telo - prekriva njegovo praznino, njegov molk." 

Ni komentarjev:

Objava komentarja