Kriminalni svet Martina Vrenka

Včasih potrebujem malo spodbude, in novo delo avtorja je dobra spodbuda, da končno spišem objavo o njegovih dosedanjih romanih. Zapiski za Pohorsko transverzalo čakajo že skoraj leto, da jih obelodanim. In ker je od branja res že nekaj časa in ker  je slednji že osmo delo pisatelja, sem se odločila, da vse nekako strnem. Upam, da v nekakšen pregled vseh del in s pozornostjo, ki si jo zaslužijo.

V letošnjem letu lahko pričakujemo novo detektivsko poslastico Avgusta Demšarja - Otok (čisto mičkeno sem že na trnih od pričakovanja nove zgodbe).

Začelo se je pred dobrimi desetimi leti, ko nas je preplavil kriminalni svet Martina Vrenka, mariborskega inšpektorja, pronicljivega uma in mirne vesti, ki se mu nismo mogli upreti.

Prvih šest delov detektivske serije je izšlo pri Založbi Sanje, zadnji dve njegovi deli izhajajo pri Založbi Pivec, in eno vmes pri Založbi Litera.

Z Martinom Vrenkom je avtor ustvaril lik kriminalističnega inšpektorja z nekaj izrazitimi značajskimi potezami, ki ga vsak pravi lik inšpektorja mora imeti. Vsaj meni je lik Martina Vrenka zelo všeč, nekako klasično zasnovan.

Nima posebnih ekscentričnih lastnosti, kot značajska lastnost dominira zelo pretanjena dojemljivost tako za indice in odnose, ki mu pomagajo odkriti morilca, kot tudi za sposobnosti in razpoloženja svojih sodelavcev.

V zadnjem delu, Pohorska transverzala, podnaslovljenem tudi politična kriminalka, Avgust Demšar ubere preverjeno pot, le da tokrat morilci, osumljenci in storilci niso "male ribe", zakulisje vstopa v svet velikih živin, kjer jo lahko navadni smrtnik tudi skupi.

Seveda to ni ovira za Martina Vrenka. Ob pomoči zvestih sodelavcev višje kriminalistke Ivane Premk in kriminalista Marka Breznika, čigar um ni tako pronicljiv kot šefov, a se mu vseeno utrne, nemalokrat odločilna, misel oz. pomislek, je kos tudi vsem skrivnostim in namernim prikrivanjem, predvsem pa namišljeni nedotakljivosti nekaterih storilcev.

V zadnjem delu Demšar tudi združi dve ekipi, Vrenkovo in Miloševo, ki jo predstavi v istoimenskem delu (ja, tudi sama sem ta del prezrla, a se je že znašel na seznamu).

Sicer pa Demšar, večino svojih zgodb postavlja v svoj realen prostor Maribora in okolice (le v Hotelu Abbazia je Vrenka popeljal na morje) in v realne situacije, kjer pokaže na sodobne družbene spotike in nemoralnosti, do katerih je kritičen. Prav tako izpostavlja socialne neenakosti in kaže na ozkoglednost in včasih ozkosrčnost družbenega okolja. Kot z "žebljico na glavico" zadane in skozi zgodbo in  like opiše nepoštenosti, ki se tudi sicer dogajajo v naši družbi.

Demšarjeva odlika je, da bralcu tudi njegove male sive celice nenehno migotajo v iskanju odgovorov, povezovanju sledi in iskanju morilca. In taka prava kriminalka mora biti. 

Vredno branja od prve do zadnje. Kriminalke, seveda.

Foto: zalozba-pivec.com